Resnicoljubje. V novejšem easu, osobito odkar je Dunajsko učiteljsko društvo ,,Diesterweg" pri naučnem ministerstvu prosilo, da bi se v šoli zopet smelo rabiti telesno pokorilo, so se pedagogični in politični listi mnogo pečali z vprašanjem: ,,Ali je pri vzgoji treba šibe, ali ne?" — Velika večina iz mej teh je, kar je tudi naravno, ,,za šibo". nŠiba novo mašo poje", pravi pregovor. Vzgojitelji so pri lehkoživi mladini vedno teško izhajali brez pokoril. Abotno se mi torej zdi, če učitelj trdi, da mora učitelju uže avtoriteta sama popolnoraa zadostovati. Res, prav lepo se to sliši, a v resnici je drugače. Menimo, da je ni šole, kjer bi ne bilo kakega pokvarjenega paglavca, ki je gluh za vse dobre besede in opomine, kajti prepričan je, da šibe ni v šoli. Ce mora za kazen nekaj časa pred klopjo stati, ali če je kaj podržan po uku, to mu nič ne stori, vsaj ima urne noge, da lehko tovariše doide ter ž njinii o pravem času iz šole pride. — Brezavka, seveda s pametjo rabljena, bi pa takemu nerodnežu kmalu pomagala ter ga k boljšemu mišljenju dovedla. — Učitelju, ki se v šoli drži pedagogijskih načel, mej poukom ni treba ravno dostikrat kaznjevati. Ako se učitelj za vsako poučevanje dobro in vestno pripravi ter tudi zanimivo poučuje, ga uSenci radi in pazljivo poslušajo, ter mu ne prizadevajo nikakoršnih sitnosti. Drugače kakor v šoli, pa se obnaša mladina na poti v šolo in domov grede. Pritožbe o razposajenosti nekaterih spridenih učencev po poti v šolo in iz šole in mej sabo pa bi se gotovo le s šibo najbolje rešile. Telesno pokorilo pa bi ne smel izvševati učitelj sam, temuč kdo drugi v občini in sicer po učiteljevem navodilu. Ako pa govorimo za šibo, vender tu ne menimo tistega nespametnega in neusmiljenega udrihanja, kakor je bilo navadno nekdaj tii pa tam po šolah (in celo po vzglednih šolah). Vsaka kazen, kakor tudi pohvala naj bode premišljena. Nepremišljeno kaznovanje mnogo škoduje ne le šoli, ampak tudi sploh vzgoji. Najnavadniša, a tudi največja in najgrša naopaka, katero nahajamo mej mladino in iz katere izvira mnogo drugih nečednosti, je pa laž, ki se doma in v šoli prav redno vzgoja, včasi tudi nekako nehote. Otrok se kaj malega pregreši, za kar ga strogi vzgojitelji hudo kaznjujejo. Ko bi bila kazen pregrešku primerna, bi jo bil otrok voljno prenesel, svoj pregrešek obžaloval ter se skoraj gotovo tudi poboljšal. Ker pa je bila kazen prestroga, je to otroka razsrdilo; postajal je odslej vedno zlobneji; pregreški njegovi, katere je jel kmalu tudi skrbno skrivati, postajali so vedno večji ter so se množili od dne do dne. — Veckrat se je pripetilo, da je bil otrok pri pregrešku kolikor toliko uže zasačen, vender se je iz strahii pred kaznijo tako gladko z besedo izrezal, da ga vzgojitelj ni mogel kaznjevati. To ga je ojačilo; drugokrat stori ravno tako, in to se ponavlja, če vzgojitelj ni posebno pozoren, toliko časa, da se iz ,,lažnjivca v sili" izcimi velik, hudomušen lažnjivec. Take hibe proti vzgoji pa se ne nahajajo le doma, teniveč tudi v šoli, po delavnicah in povsod, kjer se nepremišljeno kaznjuje. ! Največkrat se tedaj otrok laže zato, ker se boji kazni. Ako je pa vzgojniK prenapet in brezsrčen človek, ga otrok le nekako na videz uboga in mu je potuhnjen. Potuhnjen otrok pa postaja prilizovalec in hinavec, kar je oboje zelo slabo. Vzgojnik naj tedaj pazi, da ne bode vzrejal prilizovalcev in hinavcev. To se mu najlagje posreči, ako z otrokom ne ravna prestrogo; ako mu pusti, da govori in se kaže, kakor je, — to je, da je odkritosrčen. Odkritosrčen pa je otrok le tedaj, kadar vidi, da ga vzgojitelj ljubi in mu le dobro želi ter da se mu ni bati ničesar, če se ravna po njegovi volji. Vzgojitelj naj torej pri otroku odpravlja vsak naopačni strah in vsako nepotrebno bojazljivost ter naj otroku kaže, da on mnogo bolj ceni človeka, ki je odkritosrčen, kakor pa takega, ki se prilizuje in dobrika. Vzgojnik naj otroku kaže na vzgledih iz domače in svetovne zgodovine, kako pošten mož zaničuje vsako laž in da sploh človek, ki mu je za svojo čast kaj mav, nikakoršne laži ne more in ne sme trpeti. Kadar otrok vidi, da je vzgojniku resnica čez vse, postaja bolj in bolj pogumen, ter je popolnoma odkritosrcen; otrokova duša je vzgojniku na stežaj odprta. Vzgojnik naj pri vsaki priliki otroku kaže, da on tako zaupanje zelo čisla in spoštuje. Pri tem pa naj bode vzgojnik otroku tudi sam v najlepši vzgled. Vsaj je sploh znano ono glavno pravilo, ki pravi, da naj bode vzgojitelj sam pošten, torej tudi resnicoljuben. Kako pa je dandanes z resnicoljubjem? Poglejmo v domaeo hišo, in kmalu bodemo tii pa tam videli, kako sestavno se goji laž in hinavstvo. Tu vidimo premožno, a malo omikano ali pa celo surovo mater, katera ima edinega otroka, hčerko, ki jo pripelje v šolo. Slepo ljubeča mati bi rada videla, da bi njeno ljubico povsod odlikovali. A šolske naloge so težke, pretežke za pomehkuženo stvarico. Dobi jej domačo učiteljico, katera ji, da je prej gotova, naloge narekuje, zraven jo pa uči, da naj v šoli reče, da je nalogo sama naredila, kar leno, razvajeno dekletce v šoli istinito smelo trdi. Razven tega pa mora učiteljica mesto svoje gojenke vezti, plesti ter v teh strokah izdelovati jako lepe reči, s katerimi se abotna mati v pričo otroka proti svojim znankam baha, da jih je Ijubljeno dete samo naredilo. In tako se vrste zgodbice za zgodbicami po lažnjivih, zvitih ovinkih. — Matere in sploh vzgojiteljice prepričajte se, da imajo take slabosti (kakor jih imenujete) hude, hude posledice. Po tej poti se otroci vadijo lagati pa tudi nekako naopačno hrepeneti po časti, katere niso zaslužili. Celo divjaki črtijo lažnjivca in mu ne zaupajo. Beremo o divjih Astekih v Ameriki, da imajo navado, da lažnjivega otroka s trnom v jezik zbadajo tako dolgo, da se odvadi lagati. — Tedaj: stariši, učitelji in sploh vzgojniki, pazimo, da vzrejamo pošteno, odkritosrčno in resnicoljubno mladino. H.