Književna poročila. 761 „Da, da! Izbrisal bi Te iz spomina svojega, in ko bi se mi vsilil kdaj ..." „Dovolj, dovolj je!" — Malo potem se je sodnik odpeljal. — — — — — — —-------- Več mesecev ga ni bilo videti v Grmu, in tudi župnik Janez ni imel prilike obiskati ga v Križi. Baron Milde je okreval, toda še v bolezni svoji je bil sklenil prodati rudniško posestvo in preseliti se zopet v Nemce. Helena mu ni branila. Kupec se je kmalu našel, in komaj je skopnel sneg po južnih brdih krog Eudnika, ostavila sta Mildejeva grad svoj. Pri odhodu obiskala sta župnika Janeza in v trenutku, ko je bila z župnikom sama v sobi, izročila mu je baronica zavitek pisem. »Dajte to — Petru !" zašepetala je. „To so nekdanja pisma njegova!" Župnik jih je spravil, toda odgovoril ni ničesar. Zvečer pa se je čudila Urša, kaj maši gospod Janez v peč, in zakaj stoji tako dolgo pred njo, dokler ni vse ono — pepel, sam pepel. In Peter? Prišel je zopet v Grm. Vzpomlad je bila tu in vinogradi pod grm-skim farovžem so se svetili v krasnem zelenji; na žnpnikovem vrtu pa so dehteli celi šopi belih šmarnic. Tedaj je prišel sodnik zopet k staremu — jedinemu prijatelju. In tako stori večkrat tudi še dandanes! Toda ne več vzpomladi, ampak v gorki jeseni, kadar dozori žlahtna kapljica po grmskih brdih, tedaj zapusti Peter oddaljeno prašno stolnico in težavni, akoravno visoki sfoj posel — ter se odpočije nekoliko tednov pri blagem prijatelji — gospodu Janezu. Književna poročila. XIII. ..Slavia italiana". Napisal advokat Carlo Podrecca, natisnil in na svetlo dal F. Giovanni v Čedadu (Cividale) 1884, 8°. 145 str. Cena 2'50 lire = 1 gld*) Pred seboj imamo z velikim navdušenjem v lepi italijanščini o b e -neških Slovencih napisano knjigo, ki zaslužuje vso našo pozornost. Prav za prav naslov več obeta, nego se nahaja v knjigi sami, ker v ti niso opisani vsi beneški Slovenci, nego samo prebivalci dveh dolin, t. j. *) Knjigo ima na prodaji tudi Dase in "VVokulat v Gorici. 762 Književna poročila. ne diske (Natisone) in reške (Torrente Erbezzo, T. Cosizza), dočim se pisatelj samo jedenkrat in le mimogrede (na str. 107.) ozre tudi na Slovence ob izvirih rek Bistre, Maline, Ter a (T. Torre) in Rezije. Tako nam podaja Podrekova knjiga opis samo osem slovenskih občin, a deset ostalih, kjer prebivajo tudi Slovenci (vsaj v veliki večini) prezira popolnoma. Vseh Slovencev na Beneškem šteje Podreka do 40.000, a uradna statistika italijanska jih pozna le 36.646 in to, ako se vzame, da po omenjenih osemnajstih občinah stanujejo sami Slovenci. Knjigi, katero tu pretresujemo, pozna se na prvi pogled, da je pisana najivno, od moža, ki ni vajen predmetu in nesposoben dano si nalogo popolnoma rešiti, brez globlje znanstvene izobraženosti in brez poznanja najnovejših zgodovinskih rezultatov. To priznava g. pisatelj sam, ker na str. 9. izpoveduje, da on opisuje bolj le svoje vtise, nego li znanstvene rezultate in podatke. Svojo nevednost v slovenščini spričuje na str. 102, kjer pripoveduje, da je bil „ Tabor" (Davor?) stari bojni bog Slovanov; v nemščini pa na str. 110., kjer trdi, da nemški m ar k t pomeni „confine" (meja). V zemljepisu je zelo slabo podkovan in ne more niti o svoji najožji domovini podati dobre slike ali vernega obraza. Bivališča beneških Slovencev opisuje nam še le proti koncu knjige, tam kjer govori o Čedadu! Krnovo pogorje leži njemu na Koroškem! —V obče je knjiga prav slabo razdeljena in res le po momentanih vtisih napisana, nikakor pa dobro premišljena, lepo zaokrožena in tehnično dovršena. Kaj je nameraval pisatelj s to politično knjigo doseči, pripoveduje na več mestih prav odkritosrčno. On je Italijan (v državnem pomenu) z dušo in telesom, za narodič svoj nahaja on jedino rešenje pod italijansko krono. Avstrijo in „panslavizema sovraži, kakor le more sovražiti naj-vročekrvnejši Italijan. Z največjim preziranjem in zasramovanjem govori o naši državi in njenih težnjah (n. pr. na str. 105.,) ter o njenih uradnikih (str. 131.) Kjer drugače ne more, molči ob Avstriji; nasproti pa se prav rad spomina Francozov, ki so bili ustanovili „italijansko kraljevino". G. Podreka želi, da bi se italijanska vlada bolj ozirala na beneške Slovence, da bi zboljšala njih gmotno stanje in ne zatirala njih jezika. Potem bodo ti Slovenci zvesti podložniki italijanske kraljevine in njeni hrabri stražniki proti konspiracijam Avstrije, kakor so bili tudi že ob času beneške republike. Te misli svoje razklada pisatelj na str. 123. in 124., kjer se najpoprej obrača proti onim italijanskim listom (n. pr. „Fanfulla" od 26. julija 1884.), ki so njegovo knjigo nepovoljno kritikovali, predno je še na svetlo prišla in mu očitali, da hoče še „slovensko vprašanje" v Italiji spraviti na dan. Tem odgovarja pisatelj, da je hotel le svojo ožjo domovino opisati in jo Italijanom v pravi / Književna poročila. 763 svetlobi pokazati, kajti tudi ona, kakor vsak drugi kot Italije, zaslužuje natančno in pravično naslikana biti. Potem meni, da vsa „ velika Slavij a" od Arhangelska do Novega Bazara, od Astrahana do Ljubljane teži po razširjenji („espansioni"), in da hoče celo italijanske pokrajine s svojimi rokami objeti*). On misli torej, da je potreba „klin s klinom izbijati" in slovanskim ekspanzijam talijanske nasproti postaviti. V vsakem slučaji pa bode njegov opis vender-le nekaj koristil, ker bode italijanski svet bolje poučil o svojem narodiči in jeziku njegovem. Zdaj poglejmo malo natančneje, kaj obseza knjiga. Po kratkem uvodu se nam podaje najprej „ fizikalna zgodovina" dveh gori omenjenih dolin. Ta oddelek je zelo medel in ne obseza skoraj dru-zega, nego opis (v resnici zanimive) landarnske jame („La grotta dAntro"), katero pisatelj imenuje „slavno trdnjavo Slovenov", in pa potovanje na Matajor. H koncu pridaje še nekaj poročil o kugah in lakotah na Furlanskem, kar pa bi ne smelo stati v tem poglavji. Za tem nasleduje (str. 13—25) „politična povest", ki je še slabejša, nego fizikalna, ker nam ne podaje ni splošnega zgodovinskega pregleda, in obseza prav za prav le to, kar je Pavel Dijakon napisal o bojih med Langobardi in Slovenci, ter pri konci zelo zavito, Avstriji sovražno poročilo o gibanji med beneškimi Slovenci! 1848, in 18G6. Manzanove knjige „Annali del Friuli" pisatelj ni porabil. Čudno je v tem poglavji, da pisatelj izvaja beneške Slovence iz Istre in D almacije! On pravi (str. 14.), da še dandanašnji živi to sporočilo med ljudstvom, ali zgodovinskih dokazov nima in celo besed kanonika Guerra, katere on v dokaz cituje, ni razumel.**) Se iz „starega plesa", ki je med beneškimi Slovenci v navadi, hoče pisatelj dokazati (str. 76.), da spomina na „trako-frigijo-pelaz-giški izvir Slovencev (!!)." Jezikovni dokazi za dalmatinsko izhajanje Benečanov niso nič vredni, ker baš Dalmatinci ne izgovarjajo mljeko, ljepo, bljelo, kakor Benečani, nego povsodi le mliko, lipo, bilo itd. Da imajo beneški Slovenci končnico ac (mesto ec) in mehki 6 v nekaterih končnicah, to je res. Ali to so jezikovna svojstva, ki se lahko pojavljajo povsodi v obsegu jugoslovanskih jezikov. Sicer pa pisatelj malo stranij ka- *) To svojo trditev podpira g. pisatelj s tem, da kaže na Rutarjevo „Tolminsko zgodovino" in na „Slovenske naselbine po Furlanskem1' („Lj. Zv." 1883,1.—III) Ta ci-tacija pa kaže, da g. pisatelj omenjenih del niti čital ni, ker tam se nikjer ne govori o tem, kaj bi moglo ali moralo biti, nego samo o tem, kar je nekdaj bilo. **) Guerra piše, da „se beneški Slovenci že od Pavla Dijakona semkaj tako imenujejo po Slave ni h ali Ilirih v Dalmaciji." Naš pisatelj je pa to tako razumel, da je P. D. sam Slovence tako imenoval zaradi sorodnosti z dalmatinskimi Slaveni, in obžaluje močno, da tega citata pri P. D. nikjer ni mogel najti. Op. pisateljev^. 764 Književna poročila. sneje (str. 27.) sam navaja in odobrava mnenje prof. Baudouina de Courtenay-ja, daje beneški dijalekt „ najbližji staroslovenskemu"-In to je vender neovržen dokaz. Sicer pa že pravec slovenskih naselbin po Furlanskem zadosti jasno dokazuje pot, po kateri so prišli Slovenci tja doli, t. j. od severo-vzhoda in vzhoda. O tem je pisatelj tudi sam prepričan, le da misli, ka Slovenci niso šiloma v Italijo prodirali, nego „ehe erano stati chiamati a colonizzare il basso Friuli." Čemu torej ono veliko število langobardskih gradov, ki kakor veriga opasujejo Čedad in furlansko nižino ravno na tisti strani, kjer Slovenci mejijo s Furlani ? (Glej Zahn, Friaulische Studien, Archiv fiir ost. G-eschichte Bd. LXVII. pg. 330—333). Gr. pisatelj je to stran domače povesti premalo razbistril. Zgodovini naslednje kratko poglavje o jeziku (27 — 31). Tu hoče pisatelj najprej dokazati, da se je bila slovenska liturgija ss. Cirila in Metoda razširila tudi med beneške Slovence ter sluti, da bi utegnili izlizani napisi na cerkvah sv. Kvirina, sv. Silvestra in v Briščah glagoljski biti. Ali za vse to pisatelj nima nobenega pravega dokaza, kajti da duhovnik še sedaj krščenca slovenski vpraša, vero in očenaš ter„gospod jaz nisem vreden" slovenski moli, to vender nič ne dokazuje za slovensko liturgijo. Benečani so bili pač preblizu Akvileje, da bi se bili mogli slovenski obredi med njimi udomačiti. — Za tem se pritožuje pisatelj, da se je med beneško narečje zaneslo nekoliko „neologizmov", in sicer po vplivu goriških Slovencev. V ostalem da se ni nič izpremenila govorica Benečanov od Langobardov sem. Vsaka gora, vsak kraj ima svoji obliki, leži in naravi primerno ime. Na strani 29. tolmači imena beneških vasij. Pri tem se je skazal gospod Podreka jako slabega slavista. Tu le nekaj vzgledov. Ime Ve mas s o (bržkone „Brnač") tolmači pisatelj z ;,var' nas"; Členi a (od „klen", „klenovje") z „tle ni je"; Ponteacco (morda ital. izvira) z „petjač = petljer"; Chiabai (?) z „tje bolj"; Podar (od „pod") z „poder = poderi"; Pegliano („Poljane") z „peljan = gefiihrt"; Cicigulis („Cičigoji") z „čeče (dekleta) guliš"; Brischis (,,Brišče = Brdišče) z „briš' tje"; Loch („Log") z „lok = Bogen"; Clavora (?) z ,,kla-vern"; Cepletischis (,,Za platišči") z „tje plesišča"; Polava (,,Po-ljava") z „paese natante = plavajoč kraj"; Cl astra („K laštri = kamneni klopi") z „hlasta = getta giu"; Podpecchio („Pod pečjo = skalo") z ,,pod pečjo = sotto il forno"; Preserie („Prezerje") z „pre serie = latrine" ; Oc-nebrida („Ovčje brdo") z „očino brdo = podere del padre" ; C um ar („Hol-mar") z „compare", ali pa „kumeran = dolente" ; Loszach („v Ložicah") z „lužah = fangoso" ; Rut t ar (,, posestnik ruta" = */ 2 Hube) z ,,rudar"; Sgubin (,,Skubin") z „zgubljen" i. t. d. Zares, kdor sam ne bere, ne Književna poročila. 765 more verjeti, da so v Podrekovi knjigi beneška imena na ta način pre-tolmačena! Za tem pride na vrsto cerkvena povest (str. 33—37), sicer nekoliko bolje, ali vender le preveč površno raztolmačena. G. pisatelj bi bil lahko našel za to poglavje ogromnega gradiva v kapiteljskem arhivu v Čedadu. Mnogo bolje, deloma celo jako zanimivo, opisane so administrativne (39—46) in sodne razmere (47—58), kjer se lahko spozna pero advokatovo. Tu nas seznanja pisatelj s prav zanimivimi predpravicami beneških Slovencev v nediški in reški dolini. Prebivalci teh dveh dolin (36 vasij in občin) so imeli že od starih časov nekako svojo posebno državico. Vsako občino je vladal župan, izbran od vseh gospodarjev v skupščini imenovani ,,sosednja". Zupani so volili potem dva velika župana, (za vsako dolino jednega), ki sta potem zbirala gospodarje k „veliki sosednji". Te „velike sosednje" so se zbirale okoli velikih kamnitih miz („laštra"), jedna v Tarčetu za okolico landarnsko, druga v Mersu za dolino reško. Veliki zbor obeh dolin ali tako imenovane Slovenije („Schiavonia" je splošno navadno in v vseh listinah rabljeno ime za imenovani dve dolini*), shajal se je jeden ali večkrat na leto pri cerkvici sv. Kvirina blizu Šempetra slovenske g a**) in sicer pod starodavnimi lipami. Vsaka dolina je birala vsako leto po dvanajst sodnikov, ki so imeli pravico soditi v vseh civilnih in kriminalnih, bodi si svetnih, bodi mešanih pravdah. Beneški senat jim je potrdil še 1. 1627. zadnjikrat te pravice. Priziv je bil sicer dovoljen na vladnega namestnika v Čedadu, ali se je prizivalo samo od sodišča jedne doline na sodišče druge. Kazni so bile ali globe, ali pa zapor v klado, v katero so uklenili nogo ali roko obsojenčevo. Od str. 59—69. našteva nam pisatelj vse listine beneške vlade, s katerimi so bili Slovenci oproščeni vseh davkov, proti temu, da so morali braniti mejo proti napadom Tolmincev. Za to stražo so imeli Benečani vedno 200 mož pripravljenih, ki so morali paziti na vsako micanje nasprotnikovo. Prav zanimive so listine od 1. 1658. in 1788., v katerih beneški doze zatrjuje, da so Slovenci poseben narod in torej ne samo od Čedada, nego tudi od Furlanije ločeni, ter da imajo pravico sami sebe vladati. To so bile zares velike predpravice in ni se čuditi, ako so beneški Slovenci zvesto čuvali nad njimi in z listinami svojimi v rokah mnogokrat celo v Benetke potovali, da so pred senatom skazali staro svoje pravo. Prav zanimivo je poglavje o šegah (st. 71 — 86), kjer so opisane pravljice (n. pr. o krivopetah, gl. letošnji „Lj. Zv.", tr. 229.) vraže, oblika in oprava *) Torej to ime ni bilo še le 1. 1848. izumljeno, kakor naši nasprotniki vpijejo. **) L. 1867. prekrstili so Lahi to ime v ,,S. Pietro al Natiscne". ?(>6 Književna poročila. hiš, tip prebivalstva (najčistejši je v Crnemvrhu [Montefosco] blizu avstrijske meje), nošnja, veselice, plesi, pravni in ženitovanjski običaji, (med poslednjimi se nahaja mnogo novega, do sedaj še neznanega). Tudi jedna narodna pesen „Božime" (slovo) je natisnena v tem poglavji. Pri konci posluži nas pisatelj še s smešnico (katero pa on smatra za resnico), da v Borjani in Loge h blizu Koborida zaročnice vzprejemajo svoje ženine le, ako tičijo do vratu v — vrečah! Prav medla so zopet poglavja o poljedelstvu, obrtno s ti in trgovini, (str. 87—95), tako da skoraj niso vredna navedenih imen. Samo pri poslednjem konstatuje pisatelj interesantno resnico, da beneški Slovenci ne iščejo sreče svoje v „blaženi" Italiji, nego pri nas, v Avstriji, ali pa še celo v daljni Rusiji! Ob imenitnih možeh med beneškimi Slovenci (9 7—99) bi bil mogel g. pisatelj pač veliko veliko več povedati! Po kratkem opisu avstrijsko-beneške meje in strategično važne ceste podboneške (,,del Pulfero"; str. 101—105) pride na vrsto pregled če-dadske zgodovine (str. 107 —122), ki pa ne spada v opis beneške Slovenije; torej le v to, da pomnoži debelost knjige za nekoliko stranij. Na str. 125. začenja gosp. pisatelj naštevati nekatere žalostne nedo-statke beneških Slovencev s tem, da zavrača „Fanfullo", ki je pisala: „Stiri ali pet tisoč kmetov je raztresenih po frijulskih visočinah, ki govorijo slovenski, kakor ko bi jaz hotel hotentotski govoriti, t. j. barbarsko zmes barbarskega jezika". Za tem govori pisatelj o poskusih italijanske vlade, slovenščino izruvati iz spomina in učiniti, da je pozabi še ona peščica, ki jo sedaj na Beneškem govori. To namero imajo zlasti ljudske šole, v katerih se začenja že v prvem letu samo v italijanskem jeziku poučevati, kar je popolnoma protivno vsem pedagogiškim načelom. Na to našteva pisatelj vsa preganjanja od strani italijanskih kraljevih komisarjev, ki so hoteli celo slovenski katekizem prepovedati, ter od sodnikov, ki žugajo kmeta zapreti, ako ne zna pred sodiščem govoriti italijanski. Pritožbe o zatiranji so torej opravičene in izražajo se celo po zunanjih listih (v goriški ,,Soči"). Zaradi nedostatnih in nasprotujočih si zakonov gine pravno čustvo med ljudstvom, prestopki, izneverjenja in tatvine množijo se vedno bolj. Občinam se nalaga preveč opravkov; s tem se množijo občinski troški in vse leži v rokah jedinega tajnika, kateri vodi starejšine in župane, kakor se mu zljubi. Ceste so slabe in nezvršene. Zemljiški davek je prevelik. Slovenija plačuje primeroma več, nego Sicilija, žitnica Eima. Kje so časi, ko ti hribovci niso plačevali nikakega davka beneški državi! Nekateri zakoni se zvršujejo prehitro in tolmačijo napačno, Književna poročila. 76? (n. pr. o pogozdovanji) samo da se morejo visoke globe narekovati. — Ko-nečno toži pisatelj še ob uničevanji starih spomenikov (cerkve sv. Kvirina in sodnih klopij) ter o raznašanji zgodovinskih listin. Na str. 133. nasvetuje pisatelj nekatere pripomočke proti vsem tem nedostatnostim. Najpoprej poudarja, da ni niti potrebno, niti mogoče slovenščine na Beneškem zatreti. Ako bode Italija ta jezik spoštovala, obvarovala se bode najlože pred slovansko ekspanzijo. (Na bodočnost Avstrije nima mnogo zaupanja, ker na str. 136. govori le o položaji Italije nasproti „Veliki Slaviji" in na str. 137. misli, da je že blizu čas, da se utemelji med Jadranskim in Črnim morjem veliko ^slovansko kraljestvo".) Zato naj živi slovenščina poleg italijanščine, toda italijanščina naj ostane zmerom uradni jezik. (str. 134.) Zato pa je potrebno, da se v ljudskih šolah le slovenski poučuje in sicer čist jezik brez „neologizmov". Tako morejo pa le v slovenščini dobro izobraženi učitelji poučevati in zato je treba v prvi vrsti teh preskrbeti. Naj se torej preustroji žensko učiteljišče v Šempetru in drugače osnuje moško učiteljišče v Čedadu. Naj se ustanovi v ta namen posebna sto-lica za slovenščino v Čedadu, kajti neobhodno potrebno je, da se v Italiji bolj gojijo slovanski jeziki, naj že ostane ta kraljevina prijateljica sosedni slovanski državi, (torej iz uljudnosti do nje), ali pa naj ji bode sovražnica, (torej iz potrebe, da bode mogoče razumeti njene težnje in da bodo torej Benečani dobri ogleduhi za italijansko vojsko). Razven tega naj izda Italija kmalu nov sodni red, po katerem naj se male pravde kmetom samim prepuste in le za večje tožbe naj bode kr. sodnik v Čedadu. Občine naj se preustroje, ceste dodelajo in v Čedadu naj se ustanovi domač bataljon mejnih brambovcev, ki bo imel svoje stot-nije po glavnih krajih Slovenije dislokovane. Najprej pa naj se hitro odpravi kr. komisarjat in namesto njega zopet uvede „mejna podprefektura", kakeršna je bila že 1806 —1813. 1. v Čedadu. Hitro naj se sestavi posebna komisija, katera naj vse te nedostatnosti odstrani in zlasti za to skrbi, da se starodavni spomeniki zopet popravijo in raztresene listine v skupen arhiv zbero. Tako govori narodnjak, mož stare korenine, za blaginjo svojega na-rodiča; mož čigar srce od veselja zaigra, ko ga kanarček pri vstopu v po-gorsko hišo s slovensko pesenco pozdravi, (str. 91.) — Ali bodemo zamerili možu, ki na Beneškem, v italijanski kraljevini tako živo čuti in govori za rojake svoje, ako nima čuta in pojma za državo našo? — Bog nam daj pri nas v Avstriji mnogo, mnogo takih narodnjakov, ki bodo tako vroče ljubili svojo Slovenijo, kakor g. Podreka ljubi —beneško! S. R. .**—a^<4®—v