Zgodba o ljudstvu Jakob Müller IZVLEČEK: Na ozadju jezikovnega nesoglasja med Petrom Pavlom Vergerij em ml. in Primožem Trubarjem obravnava članek zgodovino ^ sopomenk folk, ljudstvo in narod, in sicer na osnovi prevodov Svete- ^ ga pisma, slovarjev slovenskega jezika in Brižinskih spomenikov. ABSTRACT: The article discusses the history of synonyms folk, people ^ and nation with the linguistic dispute between Pietro Paulo Vergerio x the younger and Primož Trubar serving as the background. The ^ discussion is based on translations of the Bible, Slovenian dictionaries ^ and the Freising Manuscripts. ^ Dne 3. marca 1558 je Peter Pavel Vergerij odpotoval z Dunaja na jug1 in se nekako do srede aprila zadrževal na Štajerskem, Kranjskem, Goriškem, v Furlaniji in Primorju ter na Koroškem.2 Med bivanjem na Kranjskem je Vergerij razglašal, da je Trubar skvaril njegov /!/ prevod Nove zaveze. Zaradi te in še nekaterih njegovih drugih izjav so se »gorenjski pridigarji in uradniki«, med katerimi je bil podpisan tudi Matija Klombner, pritožili baronu Janžu Ungnadu.3 Schnurrer 1799 : 42 datira pismo v leto 1559, vendar se da njegov datum določiti natančneje. V pritožbi namreč Klombner piše: »Es ist vor einem Monat Herr Stefan von = = = = aus Ysterreich hier gewest«.4 Rupel 1965 : 122 postavlja prihod Štefana Konzula v Ljubljano v pomlad 1559, sklicujoč se na Kostrenčiča 1874 : 163. Ko-strenčič pa na navedenem mestu objavlja pismo G. Vlahoviča, ki pravi: »Nachdem herr Steffan Consul auss Isterreich im 59. jarr des monats july alles negst vergangen geen Laibach ankhamb«.5 Rupel na podlagi tega podatka torej ne more trditi, daje Konzul prišel v Ljubljano spomladi 1559. Ljubljano oz. Metliko, kjer je sodeloval na sestanku poznavalcev hrvaškega jezika, je Konzul zapustil verjetno kmalu potem, ko je dobil Vlahovičevo pisno oceno svojih prevodov in jo odnesel s seboj v Nemčijo. Kostrenčič navaja za sesta- Schnurrer 1799 : 38, Tomizza I 1989 : 144. Kausler-Schott 1875 : 164, Elze 1896 : 67. Schnurrer 1799 : 40, 42. »Pred enim mesecem je bil tukaj gospod Štefan = = = = iz Istre« (Schnurrer 1799 : 41). »Potem ko je julija 1559, torej nedolgo tega, prišel gospod Štefan Konzul iz Istre v Ljubljano«. 33 Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu nek dva datuma: v naslovu 28. avgust, v samem besedilu pa 18. avgust 1559.6 M Bučar 1910 : 77 navaja 28. avgust. Iz navedenega lahko sklepamo, daje Konzul ^ verjetno odpotoval iz Metlike oz. Kranjske na začetku druge polovice ali pa proti ^ koncu avgusta 1559. Potemtakem bi bilo pismo »gorenjskih pridigarjev in uradni-^ kov« (ali vsaj Klombnerjev del tega pisma) napisano v drugi polovici ali konec O septembra 1559 ali pa kvečjemu malo pozneje. c/> Kidrič 1918/1919 : 74 datira to pismo »Klombnerja in tovarišev« Ungnadu t* ok. 20. feb. 1560, in sicer na osnovi njegove splošne vsebine: pismo naj bi bilo O posledica Trubarjeve prošnje za spričevalo pravo vernosti, s čimer se lahko strinja-^ mo, toda prošnja naj bi bila po Kidriču napisana sredi januarja 1560, kar pa ne drži, 2» saj Trubar v pismu kralju Maksimilijanu 2. januarja 15607 navaja, daje »nekatere ^ verodostojne spise«8 že dobil. M. Rupel je v svojem rokopisnem gradivu9 datiral kranjsko pritožbeno pi-N smo Ungnadu v avgust 1559, pri čemer je upošteval Vlahovičev podatek o Štefanu > Konzulu v Ljubljani in pravilno navedel, da je bilo to julija, ni pa upošteval, da *v Vlahovič navaja Konzulov prihod, ne pa čas njegovega odhoda. Tega nakazuje ^ Klombnerjev del pritožbenega pisma Ungnadu, njegova datacija pa je odvisna od ^ razumevanja besede hier: če tu povezujemo z Ljubljano, se je Konzul zadrževal v Ps Ljubljani med julijem in pred 18. oz. 28. avgustom, če pa tu povezujemo z Metliko ^ oz. z deželo (Kranjsko), je treba računati s časom okoli navedenih datumov. V pismu sporočeni Vergerij e v očitek, daje Trubar skvaril (»hat depravirt«) m njegov, tj. Vergerijev prevod Nove zaveze, izrečen marca ali aprila 1558, se nanaša # na Trubarjev prevod Tiga perviga deila Noviga Testamenta, ki je bil dotiskan verjetno v prvih mesecih leta 155810. Knjiga vsebuje poleg 2. izdaje evangelija po ^ Mateju (Mt) še ostale tri evangelije (Mr, Lk in Jn) ter Apostolska dela (Apd). Tru-^ barje prvo izdajo Mt na začetku leta 1556 »widerumb auff ein news übersehen vnd ^ emendiert«.11 Pri prevajanju leta 1555 je sodeloval tudi Vergerij, sicer resda kot ^ pobudnik, poročevalec o prevodih v drugih jezikih in kot izdajatelj, vendar z lastnimi, od Trubarja močno različnimi pogledi na jezik. Iz Vergerijevega pisma würt-temberškemu vojvodu Krištofu 13. julija 1555 je namreč posredno razvidno, daje zahteval ali zagovarjal »vocabula elegantiora quae ab omnibus Sclauis ubique intelli-gantur«12 (Kausler - Schott 1875 : 110). Zato nam jezikovne razlike med Trubarjem 1557 in 1555 posredno omogočajo preveriti Vergerijevo zamisel slovenskega knjižnega jezika. Kaj je Trubar v drugi, pregledani in popravljeni izdaji spremenil oz. katere jezikovne spremembe bi lahko bile vzrok za Vergerijev očitek Trubarju? V tisku so izšli trije Trubarjevi prevodi evangelija po Mateju: prvi leta 1555 »koker enu mahinu koffilce oli Iushiniza«13 v samostojni knjižici z naslovom Ta 6 Kostrenčič 1874 : 1,3. 7 Rajhman 1986 : 38,41. 8 »mit ettlichen glaubwürdigen geschrifften«. 9 Hranjeno v Rokopisnem oddelku NUK kot Ruplova neinventarizirana zapuščina, mapa 6. 10 Rajhman 1986 : 32. 11 »spet nanovo pregledal in očistil napak« (Sakrausky 1989 : 99). 12 »elegantnejše besede, ki jih razumejo prav vsi Slovani«. 34 13 Trubar 1555 : A 2a. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu Euangeli svetiga Mateusha, drugi verjetno v prvih mesecih leta 1558, in sicer skupaj z ostalimi tremi evangeliji in Apostolskimi deli, zvezanimi tudi še z več drugimi besedili, pod naslovom Ta pervi deil tiga Noviga Testamenta in z letnico 1557, tretji pa leta 1581 v knjigi z naslovom Ta celi Noui Testament (»druguzh pregledan«) in z letnico 1582. Zaradi navedenih zapletenosti nekateri preučevalci po Berčiču 1968 za drugega Mt navajajo letnici 1557-1558, za tretjega pa letnico 1581-1582. Med izidom Trubarja 1557 in Vergerijevim odhodom z Dunaja torej ni moglo miniti kaj dosti več kot dober mesec, vendar je treba upoštevati, daje Vergerij - kljub delovnemu razhodu s Trubarjem - imel vpogled v Trubarja 1557 še pred njegovim izidom, saj je Trubar prve tri pole (tj. Mt do str. 24 oz. skoraj do konca 9. pogl.) poslal Bullingerju že 10. julija 1557,14 Vergerij sam pa je vojvodu Würtemberskemu poslal odtis Trubarjevega predgovora že 17. julija 1557.15 Literatura o jeziku teh treh prevodov ter o jeziku del, povezanih z njimi, je kar obsežna. Leveč 1878 analizira glasoslovne, oblikoslovne in leksikalne značilnosti Mt 1582. Oblak 1894 trdi, daje Trubar 1582 marsikaj popravljal po Kreljevi oz. Juri-čičevi Postilli, ki da nimata toliko germanizmov, ker sta si prevajalca pomagala s hrvaškimi prevodi. Polovic 1908 obravnava glagolskega Mt 1562, kije bil preveden po Mt 1557, in ugotavlja, da se je prevajalcema Konzulu in Dalmati upiral Trubarjev nemški slog. Grafenauer 1914 obravnava Trubarja 1555 v odnosu do Lutrovega nemškega prevoda, latinske Vulgate in grškega izvirnika. Breznik 1917 spet poudarja , da Juričičev prevod evangelijev nima toliko germanizmov kot Trubarjev, ker je uporabljal tudi hrvaška glagolska besedila. Simoniti 1978 objavlja rokopisne glose v vatikanskem izvodu Trubarja 1557: pri Mt navaja 110 leksikalnih zamenjav, pri ostalih treh evangelistih in v Apd pa 195, skupaj z eno v uvodnem delu knjige torej 306. Popravke datira po Mt 1557 in pred Mt 1582. V nepodpisanem uvodu v Merše idr. 1983 je analiziran Mt 1557 glede na Trubarja 1555 . Glede tipov zamenjav besedja se ugotavlja: »Kot kažejo primeri, so skoraj vse zamenjave dvosmerne, tako da o jasneje izoblikovanih tendencah pri nadomeščanju skorajda ni mogoče govoriti« (str. 6). Orožen 1986 obravnava prve tri evangelije v Trubarjevem, Kreljevem in Dalmatinovem prevodu. Iz Mt 1557 navaja tri zglede za gla-sovje, sicer pa postavlja ritmično-pridigarsko tezo ne le za Trubarjevo skladnjo, ampak tudi za besedje: »Kot da nek ritmični »Leitmotiv« določa izbor jezikovnih sredstev, zato pa Trubar ohranja tudi več skladenjskih kalkov in popačenk, arhaiz-mov, pogovorno »nižjega« besedja kot Krelj ali Dalmatin.«16 Rozman 1986 sicer pravi, da obravnava jezik Trubarjevih prevodov evangelijev in treh Pavlovih pisem, vendar iz Gal ne navaja nobenega zgleda, pač pa jih navaja 5 iz Apd in 1 iz Raz. Daleč največ zgledov (39) navaja prav iz Mt 1557, vsaj 1 (Mt 6,4c) pa iz Mt 1582. Rozman letnice vira nikjer ne navaja, njegov sistem prečrkovanja pa je polstroko-ven (prim. Mt 7,3-5). Nedoslednosti pri lastnih imenih pripisuje vplivu rabe, pri prevajanju istih besed oz. zvez pa pridigarskemu slogu, sicer pa dvomi o vplivu 14 Rajhman 1986 : 30. 15 Kauser-Schott 1875 : 139-142. 16 Str. 33, prim, tudi 44. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu Vergerija na Trubarjevo odločitev za prevajanje svetopisemskih besedil. Merše 1990 obravnava besedje vseh treh Trubarjevih prevodov prvega evangelija. Izhodišče njenega analiziranja je Mt 1557, ki ga praviloma primerja z Mt 1582, 15-krat pa (tudi) s Trubarjem 1555. Na osnovi razmerij med tekmujočimi izrazi ugotavlja, da je veliko zamenjav v Mt 1582 mogoče napovedati iz njegove druge izdaje (1557). Za obravnavo Vergerij e vega jezikovnega nazora sta v navedenih jezikoslovnih razpravah pomembni dve trditvi: (1) V Trubarjevem jeziku je veliko germaniz-mov, ki jih v hrvaških protestantskih pa tudi starejših hrvaških prevodih ni. (2) Jezikovne spremembe v Mt 1557 so (a) obojesmerne oz. ciljno nejasne, (b) podobne onim v Mt 1582! Trditev (1) vsekakor drži, trditev (2a) verjetno ne povsem, trditev (2b) pa nas tu ne zanima. Po mojem štetju je iz Trubarja 1555 v Mt 1557 zamenjanih 120 besed in besednih zvez. Razen tega je besedje v drugi izdaji na 7 mestih izpuščeno, na 3 mestih pa dodano, vendar je to za analizo besedja nepomembno. Vergerij bi domnevno mogel biti nezadovoljen z jezikom Mt 1557 (in ostalih svetopisemskih besedil) zaradi sprememb na izrazni ali na vsebinski ravni, vendar je očitek o skvarjenju prevoda težje povezovati z vsebinskimi, tj. interpretativnimi oz. idejnimi neustreznostmi - čeprav so se tudi obtožbe glede Trubarjevega nepravo vernega, neluteran-skega razumevanja evangelijskega verskega nauka pojavile še istega 1559. leta. Tu se bomo omejili na izrazno raven. Analize, ki so jih je opravili Merše idr. 1983, kažejo spremembe na vseh jezikovnih ravneh, toda Vergerij sprememb na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski ali besediloslovni ravni ni mogel presojati, še zlasti glede na svoji načeli besedne elegantnosti in vseslovanskosti ne. Tudi (pravo)pisne spremembe ga s teh dveh stališč niso mogle motiti, pač pa bi ga lahko motile nekatere besedne zamenjave. Kot je bilo že zapisano, je v Mt 1557 le-teh 120. Pri 113 ali 94 % si je Trubar prizadeval odpraviti jezikovne nerodnosti, netočnosti ali nepravilnosti. Nekatere od teh so bile tudi posledica zvestobe Luthru 1545, ki pa ni v skladu z latinskim prevodom in tudi z grškim besedilom ne.17 Na nekaterih mestih je Trubar svoj prvotni prevod nedvomno izboljšal.18 Glede na načeli vocabula elegantiora in 1 Npr. Mt 1555 : 35a Pulti te ludi od sebe, de gredo vte Terge Mt 1557:42 vte Vaffy Mt 1545 - 14,15 in die Merckte Mt 1964 xàç Kdbuoic in castella Mt 1997 v vasi Po Doklerju 1915 pomeni gr. kcout| 'selo, vas', po Wiesthalerju 1923 pa pomeni lat. castellum 'gorska vas, selo v pogorju'. Prevajalec je v Trubarju 1555 navedeno mesto torej prevedel po Lutru, v Mt 1557 pa skladno z latinskim prevodom, ki se ujema z grškim besedilom, čeprav slednjega tokrat menda ni uporabljal. V uvodu namreč navaja, da je uporabljal 2 latinska, 2 nemška, 1 italijanski in 1 hrvaški prevod (Sakrausky 1989 : 99). ! Npr. Mt 1555 : 32a Isberite na poprei to lulco, ino io fueshite vbutorice Mt 1557 : 38 usnopuie Mt 1545 - 13,30 inBündlin Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu ad omnibus Sclauis ubique intelligantur pa bi mogel imeti Vergerij pomisleke pri sedmih besednih zamenjavah. Ena od teh je zamenjava ljudi s folkom. Mt 1555 : 30 a vfi Ludie ftoie na tim kraiu Mt 1557 : 36 uus folk stoi Mt 1545 alles Volck Mt 1964 oyXoq noXkoi turbae multae Mt 1997 vsa množica Razlika med ludie in folk je predvsem zvrstna:19 ludie so zvrstno nezazna-movani,/o/A;pa je neknjižna, nižje pogovorna beseda, kije že Gutsman 1789 več ne navaja in tudi vsi slovarji slovenskega knjižnega jezika za njim ne, čeprav je zlasti v govornem jeziku folk še danes v rabi.20 Grško o%Xoq poDoklerju 1915 pomeni 'množica', 'ljudstvo', 'truma', latinsko turba pa po Bradaču 1955 'množica' ali 'truma'. Po Slovarju 1970- vsebuje truma v prvem pomenu tudi pomenski sestavini SORAZMERNO MANJŠE ŠTEVILO in NEUREJENOST, ki ju pri množici ni. Skladno z grškim in latinskim besedilom ima Mt 1997 izraz množica 'veliko ljudi, zbranih na istem kraju', Trubar 1555 in Mt 1557 pa z navedenima besediloma nista povsem usklajena, saj ludie oz. folk — katerega je Trubar sprejel po Lutru - pomenita 'ljudje, zbrani na istem kraju'. Trubar 1550 nima folka zapisanega niti enkrat, v Trubarju 1555 pa je zapisan samo enkrat21 - na vseh ostalih možnih mestih uporablja besedo ljudje.22 V Mt 1557 sta sicer samo dva zapisa folka,23 v Mr 1557 je folk spet zapisan na dveh mestih24 in v Lk 1557 na enem samem,25 v Apd 1557 pa je prava poplava folka: Mt 1964 etc Ôéafiaç in fasciculus Mt 1997 v snope Gr. 8éauT| po Doklerju 1915 pomeni 'snop, otep', lat. fasciculus (pomanj.) pa pomeni po Bradaču 1955 'sveženj, zvitek'. Oba sta pomensko motivirana z 'vezati' oz. 'vez': gr. ÔeGuicû pomeni (poleg drugega) 'vezem, zvezem', lat. fascia pa pomeni 'trak, povoj, vez'. Za nem. das Bündel navaja Wahrig 1989 pomen 'nekaj zvezanega skupaj', kar je npr. lahko dračje (das Reisigbündel) ali slama (das Strohbündel). Slovenščina pa ima pomensko ožja, specializirana izraza: v butare se vežejo predvsem kosi lesa (deli vej; šibe), v snope pa predvsem bilke, lahko pa tudi kosi česa lesenega ipd. Ljuljka sodi med bilke, vezali pa naj bi jo pred žetvijo. Trubarje v Mt 1557 torej poiskal pomensko primernejši izraz pa tudi manj šalnice - po nemškem in latinskem zgledu - ni več zapisal. 19 Obstaja sicer tudi slovnična razlika: ljudje so mn. od človek, folk pa je skupinski samostalnik, ki ima v množini pomen vrstnosti - vendar je vse to postransko. 20 V kartoteki za Slovar 1970-1991 je folk izpisan 16-krat, v kartoteki za Pravopisni slovar 1992 - pa 6-krat - vendar ni (bil) sprejet ne v prvega ne v drugega. 21 Str. 75a (Mt 27,25). 22 Izjema je str. 55 (Mt 21,43), kjer je uporabil besedo Ajdje, in sicer za gr. ëOvoç oz. lat. gens. Mt 1997 ima na tem mestu ljudstvo. 23 Na str. 36 (Mt 13,2) in str. 88 (Mt 27,25), kjer je bil uporabljen že leta 1555. 24 Str. 149 (Mr 15,11.15). 25 Str. 240 (Lk 22,2). Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu zapisan je 40-krat.26 V Trubarju 1557 je tako /oZ&uprabljen 45-krat, kar je nedvomno zelo opazno. Beseda ljudje se v knjigi sicer pojavlja na 438 mestih.27 Folk ima v Trubarju 1557 predvsem štiri pomene: 1. Ljudje, prisotni na istem kraju, npr.: uus folk stoy (str. 36-Mt 13,2); Ta Folk pag feupye (str. 372 - Apd 12,22). 2. Skupnost ljudi skupnega jezika, običajev: ufimu Israelskimu Folku (str. 340 - Apd 4,10): Bug letiga Folka (str. 374 - Apd 13,17). 3. Ljudje v odnosu do oblasti, voditeljev: Vifshifary inu Piffary fo fe bali tiga Folka (str. 240 - Lk 22,2); Vishi tiga Folka (str. 340 - Apd 4,8). 4. Socialno nižji, manj izobraženi ljudje: Shcofi, Fary, Študenti inu ta Folk (str. 354 - obrobno povzemalno besedilo ob Apd 7); ta Folk inu to Gofpofzhino (str. 388 - Apd 17,8). Grške ustreznice za folk v evangelijih in Apd so Xaôq, eôvoç, 6%Xoq, ôfjuoç.28 Tudi latinski prevod evangelijev in Apd ima 4 ustreznice: populus, plebs, gens in turba. Njihova medsebojna razmerja so (po Merku 1964)29 naslednja: Mesto gr. lat. 1555 1557 1997 Mt 1,21 Xaoq populus ljudje 230 ljudje 2 ljudstvo Mt 27,25 Xaôq populus folk 75a31 folk 88 ljudstvo Lk 1,68 Xaoq plebs ljudje 160 ljudstvo Lk 2,32 Xaoq gens ljudje 163 ljudstvo Apd 4,25 Xaoi populi ljudje 342 judstva Mt 21,43 80VOÇ gens ajdi 53a ajdi 64 ljudstvo Mr 13,8 80VOÇ gens ljudje 141 narod32 Apd 4,25 là £0vt| gentes ajdi 342 narodi Mt 13,2 6%Xoq turba ljudje 30a folk 36 množica Mt 27,15 populus ljudje 87 ljudstvo Mr 15,8 oxXoq turba množica ljudstvo ljudi 18533 26 Str. 227, 338 (2-krat), 340 (3-krat), 341, 345 (3-krat), 346, 348, 350, 352, 354, 366, 372, 374, 379(5-krat),386,388(3-krat), 389,405 (3-krat), 406 (4-krat), 414, 415, 428 in 429 (2-krat). 27 Všteta so vsa mesta, tudi za gr. dv9p(û7roç oz. lat. homo ipd. 28 Raič 1888 : 56 navaja (za celotno Sveto pismo) tudi av0pa)7toç, nXf\Qoq, ctvOpomoi oz. homines. 29 Za izhodišče sem uporabil Besedo 98, Concordance 1967 in Rozmana 1997. 30 Številka označuje stran. 31 Številka označuje stran. 32 Do vključno Trubar 1557 Trubar besede narod ni uporabil. 33 Trubar do vključno 1557 uporablja besedo množica navadno brez desnega prilastka, razen dvakrat v Trubarju 1557: str. 102 (Mr 3,7) in str. 241 (Lk 22,6), obakrat za gr. 7iXfj9oç, lat. turba. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu Apd 16,22 ox^oç plebs - folk 386 ljudstvo Apd 12,22 ôfjpoç populus - folk 372 ljudstvo Po Trubarju 1557 je folk 63-krat zapisal Krelj 1567, in sicer enkrat v evangelijskem besedilu,34 sicer pa v postilnih razlagah. Pri Juričiču 1578 se postopoma kaže nadomeščanje germanizma folk z ljudmi: v prvem zvezku, torej v delu, ki ga je pred tem prevedel že Krelj, je folk zapisan 21-krat, v drugem zvezku je zapisan samo še 8-krat, v tretjem pa celo samo 3-krat, vselej v razlagah.35 Ob Kreljevi sta Juričičevo skrb za čistejšo slovenščino opazila že Oblak 1894 in Breznik 1917. Vendar je razvoj jezika začasno zavil v drugo smer: Dalmatin 1584 ima namreč folk v evangelijih in Apd zapisan 272-krat, v celotni Bibliji pa ok. 2500-krat!36 Za primerjavo: v Svetem pismu 1997 je ljudstvo zapisano 2154-krat, od tega v evangelijih in Apd 101-krat. Ker se je Kastelec 1680, drugi prevajalec celotnega Svetega pisma v slovenščino, razen na Čandka 1612 močno naslonil tudi na Dalmatina 1584, ima v Mt, Mr, Lk, Jn ter Apd zapisan folk najmanj 59-krat. Čeprav sta se Japelj-Kumerdej37 1784-1786 sicer v marsičem znova vrnila k Dalmatinu 1584 in je Japelj kljub čiščenju besedja tudi zaradi prevelike uporabe germanizmov moral vodilno mesto odstopiti J. Škrinarju38 - toda folka nista zapisala več niti enkrat: nadomestila sta ga, kot pišeta v Prefatio : 3a, z ludftvo, pa ne samo z njim, temveč v navedenih petih besedilih še s petimi drugimi sopomenkami. Z mnoshiza sta praviloma prevajala gr. oyXoq, lat. turba, kdaj pa tudi gr. byXoq, lat. populus (Mt 27,15.20) in gr. Xaôq, lat. plebs (Lk 22,2). Z narod sta praviloma prevajala gr. eOvoç , lat. gens (npr. Mr 13,8: Jn 18,35; Apd 7,7), s krdelo gr. Xaôq , lat. populus (Mt 2,6 in Apd 7,34) pa tudi gr. Xaôq, lat. plebs (Lk 2,32 in 7,16; Apd 13,17). Z nevemiki sta prevedla gr. eOvoi, lat. genti (Lk 2,32; Apd 4,25; 15,14.17). Z ljudje pa sta prevedla gr. Xaôq, lat. populus (Apd 4,17 in 5,37). V drugi izdaji evangelijev (1800) je urednik Japelj od obravnavanih mest spremenil tri: mnos-hizo za gr. o%Xoq , lat. turba (Mt 14,5) je zamenjalo ljudftvo, mnoshizo ljudftva za gr. nXf\Qoq tov Xaov, lat. multitudo plebis (Lk 6,17) je zamenjala mnoshiza ljudi, folk za gr. Xaôq, lat. populus (Lk 23,35) pa so zamenjali ljudje. Japelj in Kumerdej se pri nadomeščanju folka očitno nista ravnala po Dalmatinu. Pred ovrednotenjem Trubarjevega folka z Vergerij evim merilom se zdi koristno pregledati še (1) prisotnost in prikaz folka v naših slovarjih in (2) ugotoviti, kako je bilo z ljudstvom, njegovo neoznačeno sopomenko. 34 Str. 216 (Mt 2,6). 35 Str. 97a, 117a (Iz 58,1) in 118a (Mal 2,9). 36 V besedilih, ki jih obsega tudi Trubar 1557, torej v evangelijih in Apd, je gr. Xaôq oz. lat.populus v Mt 26,5 prevedel z Ludmy, gr. 7UÀ,fj0oç tov Xaov oz. lat. multitudo plebis v Lk 6,17 z mnoshiza ludy ter gr. e6voç oz. lat. gens v Mt 21,43; Lk 2,32; Apd 4,25 in 15,14 z Ajdi, torej vse skupaj 7 mest - na vseh ostalih pa je grške oz. latinske izraze, navedene tu oz. v zgornji razpredelnici, prevajal s folk, torej tako kot Luther 1545. 37 Po Kopitarju Kumerdej pri prevodu ni imel kaj dosti besede (navaja Breznik 1928 : 79). 38 Prim. Kidrič 1929 : 336. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu ^ Od slovarjev prvi navaja folk Register 1584,39 in sicer pod Crainfki in z us- s treznico puk pod Slovenfki, Besjazhki. Megiser 1592 pozna folk za populus, med-^ tem ko navaja pod turba mnoshizo (Lägreid 1967). Megiser 1603 (po Stabej 1977) navaj a folk za gens (4-krat), za natio ( 1 -krat), za ^ populus (1-krat), in sicer z oznako Carniol. - kar pomeni, da se je zavedal njegove O zvrstne zaznamovanosti - medtem ko vulgus ( 1 -krat) prevaj a z gmein folk (tudi z označi ko Carn.!), nem. der Pöfel, s čimer nakazuje pomen 'nižji, preprosti ljudje\ Alasia ir* 1607 navaja folc pri treh iztočnicah: plebe, popolo (za soustreznico ludi) in uolgo. O Kastelec-Vorenc 1680-1710 (po Stabej 1997) sta zapisala folk kar na 35 mestih, in sicer kot ustreznico za gens, populus in vulgus ter pri več članih iz besedja nih družin le-teh pa tudi pri treh članih družine plebs, medtem ko sta za sam plebs ^ navedla ustreznico ludftvu, kar je prvi slovarski zapis te besede.40 Ludftvu sta zapisala kot drugo ustreznico pri rusticorum populus: očitno jima je pomenilo 'nižji, N preprosti ljudje'. Kot sopomenke folka uporabljata kardelu, lüde in gmaina. > Pohlin 1781 je po obsegu veliko skromnejši, vendar je pomensko pravilnej- *ö ši, saj tako folk kot ludftvu prevaja z das Volk oz. populus, medtem ko prevaja ludji « z die Leute, das Volk oz. homines, populus. to Gutsman 1789 germanizma folk prvi več ne upošteva, kar je verjetno pove- jo zano z Japelj-Kumerdej em 1784-1786, sicer pa nemški das Volk prevaja z ludftvu (na prvem mestu!), kateremu sledijo kardelu, frenja, puk, sarodji, obzhina, mnoshiza. V slovensko-nemškem delu navaja pri ludftvu samo Volk, pri kardelu tudi Volk, m pri puku - očitnem hrvatizmu oz. srbizmu - Pöbel in pri mnoshizi Menge, Schaar, + medtem ko frenje, sarodji in obzhine v tem delu nima. Kot je bilo že omenjeno, tudi noben slovar slovenskega knjižnega jezika po Gutsmanu folka več nima. Murko 1833 navaja v slovensko-nemškem delu (pod ^ ljud) tudi »Ljudftvo gem.(=gemeinhin)41 ljuftvo«, v nemško-slovenskem delu pa pri ^ iztočnici Volk prvi razlaga njegov pomenski sestav, in sicer z dvema enotama »(eine ^ Menge Menschen an einem Orte beisammen)«42 ter »(die Einwohner eines Landes, so fern sie einerlei Sprache haben) naröd, auch jesik, seltener ljüd, ljüdftvo, polk«.43 Za slovarsko že pred njim navaj ana pomena »(der große Haufe,44 die untersten Classen im Staate«45 ima Murko samo ustreznico ljudje oder46 ljudi. Cigale 1860 ima ljudstvo (pod Volk) samo v pomenu »eine Menge Menschen«47 s sopomenko ljudje (navedeno pred ljudstvom) in sopomenkami svet, ljud - za katerega navaja, daje »altsl., wenig. gebr.«,48/?ö/& (altsl.).49 Pod Leute navaja 39 Po Riglerju 1967 : 104-106 naj bi bil avtor A. Bohorič. 40 Bezlaj 1976- navaja za ludftvu celo stoletje mlajšega Pohlina. 41 Nav.(=adno). 42 Množica ljudi skupaj na kakem kraju. 43 »prebivalci kake dežele z enakim jezikom .. tudi .. redkeje ..«. 44 Register 1584 ima za Crainfki mnoshiza Corofhki kup ludy. 45 »Najnižji razredi v državi«. 46 ali. 47 množica ljudi. 48 stcsl, manj rab.(=ljeno). 40 49 stcsl. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu Cigale najprej - pravilno - ljudje, nato ljudstvo, in sicer s slovničnim označevalni-kom coll.50 Pleteršnik 1894- ima pri ljudstvu na prvem mestu ustreznico die Menschen, nato šele das Volk.51 Iz pregledanih slovarjev je razvidno, da se v njih ljudstvo prvič pojavi med letoma 1680 in 1710, daje bilo še leta 1781 glede na sopomenki folk oz. ljudje manj pogostno in da seje v pomensko okrnjenem obsegu navajalo še leta 1833.52 Vendar je bilo ljudstvo v besedilu zapisano že precej pred Kastelec-Vorenčevim slovarjem. Prvi zanesljivi tiskani vir zanj je namreč Čandik 1612,53 v katerem je germanizme na zahtevo oz. pobudo jezuita Gašperja Malija nadomestil s čistejšimi izrazi verjetno ljubljanski škof T. Hren,54 in to tako temeljito, da je jezik Čandka 1612 »morda najlepši, kar se ga (!) je pisalo v prvih dveh vekih našega slovstva« (Steska 1902 : 5) oz. da njegove besedne čistosti do konca 18. stol. ni dosegel nihče (Breznik 1917 : 225). Očiščevalne nadomestitve je opazil že Kopitar 1808 : XLII, vendar jih je preveč kritično poimenoval »einige Deutfche Wörter«,55 in po njem še Kidrič 1929 : 100 piše o »nekaj besedah«, čeprav je že Oblak 1894 zapisal, daje nadomeščeno »mnogo nemških besed« (Breznik 1917 : 174), daje njihovo število »okoli 160 do 170« pa je navedel Breznik 1917 : 225-226, ki med nadomestitvami folka navaja - kot morda hrvaški - mnoshizo in kardellu.56 Dejansko je v Čandku 1612 folk nadomeščen z desetimi čistejšimi slovenskimi izrazi,57 in sicer na 11 mestih z ludje (npr. str. I 8a - Mt 1,21 ; I 20a - Mt 2,4; 163 - Jn 18,35), na 5 mestih s kardéllu oz. kardelu (npr. 120a - Mt 2,6; II18a - Apd 12,11 ), na 5 mestih z mnoshiza (npr. 135 - Lk 18,43 ; 167a - Mt 27,25), na 3 mestih z ludftvu: I 57a-Jn 18,14; 1106 - Lk 5,3 in II 15a-Iz 49,1; navedenim 3 mestom je potrebno dodati še I 50 - Mt 26,5, kjer ludftvu nadomešča Dalmatinove ludi; na 3 mestih z ludni, in sicer v zvezi ludni Starifhi 'starešine ljudstva' (I 50 - Mt 26,3; I 58a - Mt 27,1 in I 60a-61 - Lk 22,66), na po 1 mestu pa s kardélze (II 17 - Lk 1,68), z narodi (I 92a - Apd 2,5),58 4 z ajdi (I 36 - JI 2,17)59, z mnoshina (1111-1 Kor 10,7) in z rodovi (II 35 - Raz 7,9). 50 skup. 51 Pomensko oz. ustreznično največ (preveč?) enot za ljudstvo navaja Janežič-Hubad 1893, in sicer das Volk, die Leute, die Volksmenge, die Bevölkerung (?), die Mannschaft (?), za prosto ljudstvo pa das Plebs. 52 Glonar 1936 navaja zglede za štiri pomene ljudstva: 'ljudje', 'množica ljudi', 'preprosti ljudje' in 'skupnost brez »narodne« zavesti', toda samo poslednjo enoto tudi razlaga. Slovar 1970- navaja za ljudstvo (v zvezi z ljudmi) 10 pomenskih enot. 53 Letnica 1612 je navedena na naslovni strani,vendar je bila knjiga dotiskana leta 1613, kar je navedeno na koncu besedila. 54 Prim. Kidrič 1929 : 100 na osnovi Steska 1902 oz. Dimitza 1862. Po Riglerju 1968 : 214 je avtorstvo prevoda jezikovno nejasno. 55 »nekaj nemških besed«. 56 Za vzorec jih 63 navaja Rigler 1968 : 213-214. Prim. Toporišič 1987 : 15, kije iz seznama germanizmov upravičeno izpustil eksempel in kapitan. 57 Rigler 1968 jih navaja pet. 58 Tudi v Apd 1997 : 2,5 stoji narodi. Sicer pa je beseda narod v Čandku 1612 tudi na str. I 14a - Mt 23,36, kjer ima Dalmatin 1584 shlahta, gr. yeved, lat. generatio, oboje 'rod'. 59 Ajdi oz. ajdje so v Čandku 1612 rabljeni 9-krat skladno z Dalmatinom 1584, in sicer zlasti Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu Na obravnavanih mestih v Čandku 1612 stojijo ludje za Xaoq 7-krat, za 80voç 3-krat in za 6%Xoq 1-krat oz. za lat. populus 5-krat, plebs 3-krat in gens 1-krat. Ustreznica kardéllu oz kardeluje na zgoraj omenjanih mestih v Čandku 1612 uporabljena za Xaoq 4-krat in ô%Xoq 1-krat oz. za populus 2-krat, plebs 1-krat in turba 1-krat. Ustreznica mnoshiza je uporabljena za Xaoq 4-krat, o%Xoq 1-krat oz. za populus 3-krat, plebs 1-krat in turba 1-krat. Ustreznica ludftvu je uporabljena za Xaoq 2-krat (Mt in Jn), za o%Xoq 1-krat (Lk) in 80voç 1-krat (Iz) oz. za populus 3-krat (Mt, Jn, Iz) in turba 1-krat (Lk). Ustreznica ludni Stari/hi je uporabljena za oi Ttpeoßuxepoi xoî3 Xaov 3-krat oz. za seniores populi 2-krat (Mt) in seniores plebs 1-krat (Lk). Ustreznica kardélze (1-krat) je uporabljena za Xaoq oz. plebs, ustreznica narod (1-krat) je uporabljena za 80voç oz. natione, ustreznica ajdi (1-krat) za 80voç oz. populus, ustreznica mnoshina za Xaoq (1-krat) oz. populus (1-krat) in ustreznica rodovi (1-krat) za ëOvoç oz. gens. Če pregledamo obravnavana mesta glede na grške oz. latinske iztočnice, se še bolj jasno pokaže, kako različne slovenske ustreznice za gr. oz. lat. besedo so v Čandku 1612 uporabljane. Za Xaoq so kot ustreznice uporabljene: ludje 7-krat, kardéllu oz. kardelu 4-krat, mnoshiza 4-krat, ludni (Stari/hi) 3-krat, ludftvu 2-krat, mnoshina in kardélze pa po 1-krat. Za 80voç so kot ustreznice uporabljene: ludje 3-krat, ajdi, ludftvu, narod in rodovi pa po 1-krat. Za oyXoq so kot ustreznice uporabljene kardéllu, ludje, ludftvu in mnoshiza po 1-krat. Za populus so kot ustreznice uporabljene ludje 5-krat, ludftvu in mnoshiza po 3-krat, kardelu in ludni (Starifhi) po 2-krat, ajdi in mnoshina pa po 1-krat. Za plebs so kot ustreznice uporabljene ludje 3-krat, kardéllu, kardélze, ludni (Starifhi) in mnoshiza pa po 1-krat. Za gens sta po 1-krat kot ustreznici uporabljeni ludje oz. rodovi, za turba so kot ustreznice uporabljene kardelu, ludftvu oz. mnoshiza po 1-krat, za natione pa je 1-krat uporabljena ustreznica narod. Iz vsega navedenega je razvidno (1), da razmerje med grškimi in latinskimi izrazi na eni strani ter slovenskimi na drugi strani ni stalno oz. sistemsko,60 (2) da je izdajatelj imel pred seboj poleg Vulgate in Dalmatina 1584 morda tudi grška besedila in (3) da sodi beseda ljudstvo pogostnostno v razred redkeje rabljenih ustreznic. Njeno relativno (ne)moč kaže tudi uporaba prid. ludni, izpeljanke od sam. lud.61 Čandka 1612 se je zvesto držal Schönleben 1672, zato ima namesto Dalmatinovega folka tudi on ali ludje ali mnoshiza ali ludftvu ali ajdi ali kardelce ali narod ali ludni Starifhi, na str. 119 in 124 tudi ludoufki Starifhi. Toda v šestih perikopah, za gr. 80voç, lat. gens: Čandik 1612 :14a-Rim 15,9a.b.l0.11.12a.b; I 8a-Rim 1,5; I 36 -JI 2,17 in II 35 - Raz 7,9. Na vseh navedenih mestih so v Svetem pismu 1997 narodi. 60 Tudi razmeje med grškimi in latinskimi izrazi ni sistemsko oz. stalno. 61 Lud se v slovenskem slovarju prvič pojavi šele pri Murku 1833, in sicer samo v nemško-slovenskem delu (pod Volk). Murko ga je mogel izpisati iz Vodnikove Ilirije zveličane 1816, iz Ravnikarjevih svetopisemskih Zgodb 1815-1817 ali iz Jarnikovega Etimologi-kona 1832, za vse prim. Pleteršnik 1894 : 525, kjer je za neposajeni ljud 'der tolle Pöbel' kot vir sicer naveden Cigale 1860, le-ta pa pod toll kot vir navaja Vodnika (morda v Novicah?). Pri iztočnici Volk ima lud v Cigaletu 1860 oznako altsl., wenig gebr., torej stcsl., redko uporabljano. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu katerih Čandik nima, seje povrnil k folku Dalmatina 1584,62 in sicer str. 273 - Heb 13,12; 296- Sir 45,3; 323-Mdr 3,8; 324-Lk21,10 in 342-Lk 6,19. Dalmatinov fo lk je zapisal tudi na str. 336 - Lk 11,27: ena fhena mei Folkam - toda isto mesto se na str. 86 glasi: ena fhena /../ s'méj mnoshizo! Enako je popravil tudi Mt 28,29 na str. 194, kjer je Dalmatinove folke nadomestil z ludy. Še bolj zanimivo mesto pa je Sir 24,12, ki se na str. 335 glasi: mèi zhaftitim Ludftuam, na str. 339 pa méj enim zhaftituim Kardélom. Čandik 1612 ima na navedenem mestu kardelu, Dalmatin 1584 pa folk. Schönleben 1672 je čistost jezika ohranjal verjetno predvsem zaradi Čandkovega oz. Hrenovega katolištva, saj je bila jezikovna čistost sicer v nasprotju z njegovim jezikovnim nazorom (podobnim Trubarjevemu), po katerem je imel živi, vsakdanji, govorjeni jezik, pa čeprav »umazan« od germanizmov, prednost pred čistejšimi, a manj (ali celo nič) rabljenimi knjižnimi besedami slovanskega, zlasti še hrvaškega izvora.63 Toda na nekaj mestih se mu je očitno vendarle uprlo zapisati Dalmatinov folk in na enem mestu (str. 323 - Sir 24,12) gaje nadomestil celo z ludstvom. Naj samo še dodam, da so pri Schönlebnu 1672 : 417-418 štirikrat zapisani ludfki grehi, ki verjetno izvirajo od Čandka 1615 : 81.64 Dalmatin 1584 ima namreč pri Tim 5,22ptuie grehe.65 Kastelec 1680 (Kastelec, ki je - če ni storil tega G. Vorenc - prvi uslovaril ljudstvo) se na 33 mestih Novega testamenta,66 na katerih je Čandik 1612 nadomestil Dalmatinov folk, ujema 20-krat s Čandkom, in sicer pri ludy 7-krat, ajdje 7-krat, mnoshiza 2-krat, pri kardéllu, kardelzu, narodi in luftvu67 pa po 1-krat. Čandkove izraze na mestih Dalmatinovega folka pa je Kastelec 13-krat nadomestil z drugimi, in sicer kardélu 2-krat s folk (Mr 15,11; Raz 21,3); ludne Sta-rifhe 2-krat s Starifhi tega folka (Mt 27,1, Lk 22,66) in 1-krat s Starifhi teh ludy (Mt 26,3); ludy 3-krat s folk (Lk 23,13.14; Jnl8,35); ludftvu 1-krat s folk (Jn 18,14) in 1-krat z ludje (Mt 26,5) ter mnoshiza 1-krat s folk (Mt 27,25), enkrat pa je Čand-kovo prazno mesto zapolnil s folk (Raz 7,9). Razlogi za te zamenjave so bili verjetno zvrstno-pogostnostni, preimenovanja pa seveda niso usklajena z latinskimi ustreznicami: za najpogostejšo latinsko ustreznico populus (7-krat) je Kastelec uporabil 2 različni besedi: folk in ludy, ustreznico folk pa je uporabil za 4 različne latinske besede: populus, plebs, gens in turba. 62 Čeprav je Dalmatinovo (pa tudi Čandkovo) besedilo pogosto preurejal oz. drugače stili-ziral. 63 Prim. Praefatio v Schönleben 1672. 64 Breznik 1917 : 133-134 povezuje ludfke grehe s Kastelčevim jezikom, toda tudi ta jih je pač prevzel od Čandka. 65 Po Bezlaju 1976- (ljud) ima Dalmatin luzki 'človeški', toda v Registru 1584 je za kranjsko luzku navedeno koroško drugu, za kar navaja Stabej 1976 : 147 lat. aliènus in nemško fremd. 66 Njegovi prevodi Iz, JI in Sir kot tudi večine drugih knjig Starega testamenta se niso ohranili. 67 Lk 5,3: je vuzhil tu luftvù is Zholnizha. Čandik 1612:1 106 ima Ludftvu. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu ^ Kastelec je na navedenih mestih za zamenjavo uporabil folk (11-krat), sicer w pa še ludy (2-krat). Toda zadnje ugotovitve ne smemo posploševati, saj se v Kastel-^ cu 1680 kaže tudi nasprotna smer. Pregled ostalih mest Mt, Mr, Lk, Jn in Apd na ^ osnovi ljudstva v Besedi 1998 v odnosu do Dalmatina 1584 kaže namreč tudi nas-^ protno smer zamenjav. Vseh primerjanih mest skupaj je 68, od teh jih je sicer 58 C skladnih z Dalmatinom (53-krat folk, 3-krat ludje in 2-krat ajdje), na 10 mestih pa ^ se Kastelec od Dalmatina razlikuje: Dalmatinov folk je kar 9-krat nadomeščen, in t4 sicer z mnoshiza 3-krat (Mr 2,13; 15,8.15), z ludje 3-krat (Mt 26,47; Lk 7,11; Apd O 24,12), s kardelze 2-krat (Lk 1,68; 7.16) in s praznim mestom (izpustom) 1-krat ^ (Apd 24,2), samo 1 -krat pa so Dalmatinovi ajdie nadomeščeni s folkom (Mt 21,43). 2j Postopek nadomeščanja torej ni bil enosmeren, Čandik 1612 je do neke mere ^ vplival tudi na besedila, katerih sam sicer nima. V celoti vzeto je Dalmatinov folk sicer na široko vdrl nazaj v Sveto pismo, vendarle ne v polnem obsegu. N Ljudstvo je 1-krat zapisano tudi v prevodu Stapletonovega (Slovenskega) > evangelistarija: vuzhyte uus folk alli to lujtvu (Raič 1887 : 24 - Mt 28,19). Prevaro jalca bi po Kidriču 1924 mogli imenovati Neznanec C. Kidrič (in po njem Rupel ^ 1956 : 275) datirata rokopis med 1591 in 1612. Prvo letnico utemeljuje Kidrič z & izidom prve izdaje izvirnega Stapletona (1591), drugo pa s Čandkom 1612. Toda P$ datacija v 16. oz. na začetek 17. stol. je v jezikoslovju opuščena.68 Že Miklošič 1879 : 597 je slovenskega Stapletona datiral po 1629, vendar na osnovi izida tretje izdaje Stapletona. Oblak 1888a pa je na podlagi pojavov moderne vokalne redukcije, zla- (sku- ^ pinsko) nastal iz mn. ljudbje po izgubi pripone -je, iz i-jevske (-b) v o-jevsko (-i>) sklanjatev pa naj bi prešel analogno po naroda. Vzporedne oblike k stcsl. ljudï> so prusko ludis 'človek, gospodar', litavsko liäudis 'ljudstvo', stvn. liut 'ljudstvo'(prim. >-* nem. Leute) ipd. Z Skupna ievr. oblika je *leudhejes, njegova korenska baza pa je *leudh- 'ra- ;> sti, naraščati'. Glede na to bi torej Ijud(stvo) etimološko pomenilo 'naraščaj'. Toda q ker je iz *leudh- tudi gr. etauOepoç 'svoboden' in lat. liber 'prost', pripisujejo ^ ljudstvu tudi etimološki pomen 'svobodni'.136 Miklošič 1886 povezuje ljud- samo z 'rasti', 'svobodnosti' ne navaja. Ljudinb, ki ga Bezlaj 1976- in Gluhak 1993 razlagata kot 'svobodnjak' in bi mogel biti pojasnjevalni oz. vezni člen med 'naraščajem' in 'svobodnim', pomeni po Miklošiču 1862-1865 samo 'človek', po češkem staroslovanskem Slovniku 1956 pa 'preprostež, podeželan, kmet' oz. 'laik, neduhovnik'. Walde 1910 navaja kot domnevni vmesni člen 'rojak = človek iz istega kraja', za lat. lîbri pa navaja 'otroci svobodnih', medtem ko Dokler pri isti iztočnici navaja 'domači rod'. *Leudh- torej ni moglo pomeniti samo 'rasti', ampak 'rasti prosto/na prostem' ali kaj podobnega. Folk je neknjižna pogovorna beseda, prevzeta iz nem. Volk, stvn. folc. Eti-mologi, vendar Drosdowski-Grebe 1963 s precejšnjo mero dvoma, jo povezujejo z nem. voli 'poln' < füllen 'naliti, napolniti', sorodno z nem. 'viel' 'veliko, mnogo', sle. poln, stcsl. ph»m>, psla. *pbhrb, litavsko pîlnas 'poln', lat. plenus 'poln; mnogoštevilen', s čimer je v zvezi plebs 'množica, preprosto ljudstvo' (Bradač 1955), gr. noXvq 'mnogoštevilen' in oî,7uoMx)l 'večina, množica, narod, ljudstvo, ljudje' (Dokler 1915). Po Gluhaku 1993 so s folkom etimološko povezani tudi hrv. puk 'ljudstvo, ljudje', stcsl. prbkb, psla. *pblkb, oboje 'ljudstvo, množica', rus. polk 'vojaška enota'. Ievr. baza je *pelH-, 'nalivati, polniti', torej folk etimološko pomeni 'kar je polno, mnogoštevilno'. lNpr. v Ostromirjevem evangeliju iz 11. stol., Dobromirjevem evangeliju iz 12. stol. in Miklošiču 1856. 'Npr. v Bible draždvanska iz druge polovice 14. stol. ^rim. Snoj 1997, Gluhak 1993, Bezlaj 1976-, Drosdowski-Grebe 1963, Machek 1957, Dokler 1915, Walde 1910; slednji navaja Schraderja 1900. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu Walde 1910 (pleo) navaja, da Curtius (1879) in Vaniček (1881) povezujeta s *pelH- tudi pleme, vendar pripiše povezavi dva vprašaja. Bezlaj 1976- in Gluhak 1993 povezujeta pleme s *pled- < *pel- 'roditi', /prim. plod/, Snoj 1995 pa opozarja na možnost razlaganja s *plet- 'plesti', in sicer na podlagi pleme v pomenu 'pramen' - preneseno na ljudi: 'vrsta potomcev iste družine'. Podoben pomenski razvoj kot od *leudh- 'rasti' do ljudstva '(svobodni) naraščaj ' je tudi od rod - roditi< ievr. *uredh-, stind. vardhati 'naraščati, množiti' (Furlan 1995)- do narod 'narojeni'. Ljudstvo je vsekakor psla. beseda s številnim ievr. sorodstvom. Kot kaže, se je v pisnih virih pojavila nekaj stoletij po besedi ljudje in delno tudi po besedi ljud. Težko je trditi, da bi bila skupinska tvorjenka na -stvo bolj abstraktna od tvorjenke na -je, vsekakor pa je bila redkeje rabljena. Tako zaporedje in taka raba se namreč kažeta v zgodovini slovanskih jezikov ter tudi v slovenski protestantski in - poznejši - katoliški literaturi. Vsekakor preseneča, da besede ljudstvo ni najti v naši sicer bogati protestantski književnosti, čeprav sta jo v istem času pisala Hrvata Š. Konzul in A. Dalmata. Iz odsotnosti se seveda ne da trditi, da Slovenci besede ljudstvo v 16. stoletju sploh nismo imeli, vsekakor pa je razvidno, da jo je zasenčevala beseda folk. Na moč oz. rabo folka sicer ne moremo sklepati iz Trubarjeve druge, popravljene in pregledane izdaje Mt 1557, v katerem je enemu samemu zapisu folka v Mt 1555 dodal samo še en zapis, pač pa zlasti iz Apd 1557, kjer je folk zapisan kar 40-krat. Zaradi Trubarjevega drugega (oz. v celoti vzeto tretjega) zapisa folka bi P. P. Vergerij gotovo ne kritiziral Trubarja, češ da (mu) je skvaril prevod svetopisemskih besedil, če pa glede na folk upoštevamo jezik Trubarja 1557 - in prav na to delo je letel Vergerijev očitek - in če ob tem utemeljeno domnevamo, daje Vergerij poznal hrvaške, zelo mogoče pa tudi češke in poljske prevode svetopisemskih besedil, je njegov očitek na Trubarjev račun razumljivejši in prepričljivejši. Ob vprašanju slovenskega knjižnega jezika sta namreč trčila dva jezikovna nazora, dve zamisli: Trubarjevo prizadevanje za uresničitev neolepšanega, preprostega, vsakdanjega, vsem Slovencem razumljivega jezika, kar bi mogli mogoče primerjati z Lutrovim jezikovnim nazorom, in Vergerijevo zamišljanje, po katerem naj bi v knjigah slovanski jezik na Kranjskem uporabljal elegantnejše besedje, razumljivo vsem Slovanom. Po Kopitarjevi tezi so Trubarjevi germanizmi v zvezi z mestnim govorom. Enako, mestno (ljubljansko) tezo postavlja tudi Rigler 1968. To tezo na osnovi svojega narečja kritično preverja Toporišič 1988 in postavlja pravilnejšo tezo: germanizmi so sestavina tako mestnega kot vaškega ljudskega jezika. Dolgo vrsto očiš-čevalcev takega nekultiviranega ljudskega jezika pa začenja prav P. P. Vergerij. Analize besednih zamenjav v Trubarju 1557 kažejo, da si je prevajalec prizadeval izrazno in stilno izboljšati prevod. Na osnovi načela (s katerim je nedvomno polemiziral z Vergerijevim načelom elegantnosti besed), zapisanega že v predgovoru Trubarja 1555: »Inu mi ne fmo vletimu nashimu obrazhanu, oli Tol-mazheuanu lepih, glatkih, viffokih, kunftnih, nouih oli nefnanih beffed iskali, Te-muzh te gmainske Crainske preprofte beffede,« je zamenjal tudi sedem zvrstno ne-zaznamovanih besed s sedmimi germanizmi. V Mt 13,2 je tako zamenjal besedo Ludie (1555) sfolkom (1557). Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu V Trubarju 1550 folka ni,137 v Trubarju 1555 je zapisan enkrat, v Trubarju 1557 pa kar 45-krat (v Mt dvakrat, Mr dvakrat, Lk enkrat - Apd pa 40-krat)! V Postilli 1567, ki jo je prevedel Krelj, je folk zapisan 67-krat, toda Juričič je v drugi izdaji Postille 1 1578 uporabil folk samo na 21 mestih, v II. delu gaje zapisal osemkrat in v III. samo še trikrat. To smer narodnega očiščevanja oz. kultiviranja knjižnega jezika, ki jo je načelno odprl P. P. Vergerij, je prekinil Dalmatin, kije nadaljeval Trubarjevo smer, saj je v evangelijih in Apd zapisal folk 272-krat, v Bibliji 1584 pa okoli 2500-krat. Kastelec 1680 je v prevodu evangelijev in Apd zapisal folk najmanj 59-krat, Japelj in Kumerdej pa v svojem prevodu 1784-1786 več niti enkrat: folk in še okoli 160 germanizmov sta imela za knjižno neprimerne, nekatere druge germanizme kot npr. taushent ali trofhtar pa sta imela za primernejše od sicer tudi sposojenega jezera oz. verjetno umetno narejenega odshalnika. Prvo veliko in sistematično čiščenje germanizmov pa seje začelo v Čandku 1612. Iz slovarja slovenskega knjižnega jezika je folk prvi izpustil Gutsman 1789, kar bo pač v zvezi z Japljevim in Kumerdejevim pojmovanjem jezika, vendar je zvrstno vrednost folka nakazal že Megiser 1603 (ne pa Megiser 1592) , saj gaje označil s Carniolicè, ne pa s sicer običajnim Sclauonicè, za kar je imel seveda osnovo v Registru 1584. Sopomenke ljudstvo sicer zelo bogata slovenska protestantska književnost 16. stol. ne premore, kar pa ne pomeni, da ljudstva slovenščina 16. stoletja ni imela, temveč da gaje po rabi močno presegal folk. Prva sta ljudstvo uslo varila Kastelec-Vbrenc 1680-1710, prvič zapisano pa je verjetno v Čandku 1612. Tu je folk- verjetno (tudi) po zaslugi jezuita Gašperja Malija in škofa Tomaža Hrena - dosledno nadomeščan z eno od 10 sopomenk: ludje, kardellu, mnoshiza, ludftvu, ludni Starifhi ('starešine ljudstva'), kardelze, narod, ajdi, mnoshina ali rodovi. Čandka seje držal Schönleben 1672, kije sicer na 6 mestih-ki jih v Čandku ni - zapisal folk (iz Dalmatina), vendar je na 2 drugih mestih Dalmatinov folk nadomestil z mnoshizo oz. z ludy, na 1 mestu pa je celo Čandkovo kardelu nadomestil z ludftvam. Podobno omahovanje med zvestobo in popravljanjem kaže tudi jezik Ka-stelca 1680: Čandka je 11-krat popravil nazaj v folk, toda tudi Dalmatinov/o lk je 9-krat zamenjal s sopomenko, samo 1-krat pa je Dalmatinove ajde zamenjal s folkom. V rokopisnih besedilih, ohranjenih iz časa pred Čandkom, beseda ljudstvo ni zapisana - v Martjanski pesmarici se sicer pojavlja, vendar so vprašanja datacije besedil še premalo raziskana - pač pa je v Brižinskih spomenikih dvakrat uporabljena beseda narod, ki jo (v BS I, 28) Kopitar 1822 in 1836,Metelko 1825,Koppen 1827, Vondrâk 1896 (poleg 'rod'), Pirchegger 1931 in Pogačnik 1968 (poleg 'rod', samo v glosarju) in (v BS II, 11) Schmalstieg 1976 prevajajo z 'ljudstvo' (populus, Volk oz. people). Pomensko pravilnejšo smer 'rod' je z natio verjetno zastavil že Vodnik 1813, vendar mu filološka kritika tega še ni priznala. Glede na ugotovitve Isačenka 1943 o razliki v stavi pridevniških prilastkov - v BS I in III levo, v BS II pa dosledno desno od odnosnice - so v več prevodih napake. Sicer pa narod 'rod' poznajo prekmurska slovenščina, kajkavska hrvaščina in slovaščina (pa tudi ruščina itd.), zato je hipoteza Jagiča 1905 in Isačenka 1943 o pisarjevi pomoti v zapisu BS 11,11 nepotrebna. 137Toporišič 1988 za Trubarja 1550 sicer navaja 130 nemčizmov. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu Navedenke ALASIA da Sommaripa, G. 1607, Vocabulario Italiano e Sciauo, Vdine. Faksimile, Ljubljana - Devin-Nabrežina - Trst 1979. Apd 1557 v : TRUBAR 1557. BAKOŠ, M. 1789, Nouvi Grâduvâl, (priredil M. Bakoš), Sopron. BERČIČ, B. 1968, Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts, Abhandlungen über die slowenische Reformation, 152-268, München. BESEDA 98, Beseda 98, Slovenski standardni prevod Svetega pisma na CD-ROM-u, Ljubljana. BEZLAJ, F. 1976-, Etimološki slovar slovenskega jezika, L, A-J, IL, K-O, III., P— S, Ljubljana 1976, 1982, 1995. BIBLE 1989, The Holy Bible, New Revised Standard Version, Nashville. BRADAČ, F 1955, Latinsko-slovenski slovar, Ljubljana. BREZNIK, A. 1917, Literarna tradicija v Evangelijih in listih, DiS 30, konk. 170- 174, tudi Jezikoslovne razprave, Ljubljana 1982, 27-54. - - 1928, Japljev prevod sv. pisma, ČJKZ 1, 77-106. BS 1937, Brižinski spomeniki, (prevod v knjižno slovenščino F. Ramovš, M. Kos), Ljubljana. BS 1992, Brizinski spomeniki, (prevod v sodobno slovenščino B. Paternu idr., v latinščino K. Gantar, v nemščino K. D. Olof, v angleščino G. Ch. Stone, slovar J. Zor idr.), Ljubljana. BUČAR, F. 1910, P ovij est hrvatske protestantske književnosti za reformacije, Zagreb. CIGALE, M. 1860, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, L, IL, Laibach. CONCORDANCE 1967, A Concordance to the Greek Testament, Fourth edition, revised by H. K. Moulton, Edinburgh. ČANDIK, J. 1612, Evangelia inu lystuvi, (prevedel J. Čandik s sodelovanjem G. Malija in T. Hrena), Nemfhki Gradez. —1615, Catechismus Petri Canifij, (prevedel J. Čandik), Augsburg. DALMATA, A - KONZUL, Š. 1562, Prvi del Novoga Testamenta, v hrvacki po Antonu Dalmatinu, i Stipanu Istrianu stlmačen. (Tübingen). DALMATIN. J. 1584, Biblia, tu je, vfe Svetu pifmu, Slovenfki, tolmazhena, fkusi L Dalmatina, Wittemberg. Faksimile, Ljubljana 1968. DIMITZ, A. 1862, Historische Notizen im Museal-Archive aufbewahrten Kalendern des Bischofes Th. Chrön, MHVK 17, 17-30, 87-90. DIVKOVIČ, M. 1900, Latinsko-hrvatski rječnik za škole, Zagreb. Reprint, Zagreb 1987. DOKLER, A. 1915, Grško-slovenski slovar, Ljubljana. DROSDOWSKI, G.- GREBE, P. 1963, Etymologie, Herkunftswörterbuch der deutschen Sprache, Mannheim, Wien, Zürich. FISCHER, B. 1977, Novae concordantiae Bibliorum Sacrorum iuxta vulgatam ver- sionem critic editam, Stuttgart, Bad Cannstatt. FURLAN, M. 1995 v: BEZLAJ 1976- (1995). GANTAR, K. 1968, Übersetzungen 3) ins Lateinische, Freisinger Denkmäler = Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu Bhžinski spomeniki = Monumenta Frisingensia, München, 222-224. GLAVAN, M. 1992, Bibliografski popis slovenskih srednjeveških rokopisov, Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, 297-302. Obdobja, 10. GLONAR, J. 1936, Slovar slovenskega jezika, Ljubljana. GLUHAK, A. 1993, Hrvatski etimološki rječnik, Zagreb. GRAFENAUER, I. 1914, O Trubarjevem prevodu evangelijev, DiS 27, 297-303. — 1936, Karolinška kateheza ter izvor Brižinskih spomenikov in Čina nadi> iz- povedaj^štiimb sç, RZDHV13, konk, 25. — 1973, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, Celje. GRD INA, L 1999, Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Maribor. GRIVEC, F. 1942, Zarja stare slovenske književnosti : Frisinški spomeniki v zarji sv. Cirila in Metoda, Ljubljana. — 1951, Žitja Konstantina in Metodija, Ljubljana. GUTSMAN, O. 1789, Deutsch-Windisches Wörterbüch, Klagenfurt. HABDELIČ, J. 1670, Dictionar ili Reči Szlovenfzke, Nemški Gradacz. Reprint, Zagreb 1989. ISAČENKO, A. V. 1943, Jazyk a povod Frizinskych pamiatok, Bratislava, JAGIČ, V. 1885, Briefwechsel zwischen Dobrowsky und Kopitar (1808-1828) = Pis 'ma Dobrovskago i Kopitara vpovremennom porjadkë, Berlin, Sanktpe- terburg. Istočniki dlja istorii slavjanskoj filologii; 1. — 1905, Meine Zusätze zum Studium der Werke des slavischen Klemens, II. Hat Bischof Klemens für eine seiner Homilien den Text des Freisinger Denkmals vor Augen gehabt?, AfslPh 27, 395-412. JANEŽIČ, A - HUB AD, F. 1893, Anton Janežičev slovensko-nemški slovar, Celovec. JAPELJ, J - KUMERDEJ., B. 1784-, Svetu pismu Noviga Testamenta, Slavo-Car-niolicum translata per Georgium Japel et Blasium Kumerdey, L, IL, Labaci 1784, 1786. JEŽ, J. 1994, Monumenta Frisingensia = Brižinski spomeniki, (prevedel J. Jež), Trieste, Firenze. JUNGMANN, J. 1835-, Slownik cesko-nemecky. Praha 1835-1839. JURIČIČ, J. 1578, Postula, L, IL, III., prevedel J. Juričič, Laybach. KASTELEC, M. 1680, Novi Teftament, Slovenfki, skusi N. Rokopis v NUK-u. KASTELEC, M.- VORENC, G. 1680-1710 gl. STABEJ 1997. KAUSLER, E.- SCHOTT, Th. 1875, Briefwechsel zwischen Christoph, Herzog von Wurtemberg, und Petrus Paulus Vergerius, Stuttgart. KIDRIČ, F. 1918/1919, Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem, ČJKZ 1,22-78. — 1923a, Doneski za zgodovino slovenskega lekcionarja in slovenske pridige od konca srednjega veka do 1. 1613 (1699), BV 3, 149-169. -- 1923b, Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja, RZDHV 1, 179-272. -- 1924, Stapleton med Slovenci, ČJKZ 4, 76-105. — 1929, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do marčne revolucije, Ljub- ljana. KOPITAR, J. 1808, Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Ste-yermark, Laibach. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu — 1836, Glagolita Clozianus, Vindobonae. -- 1944, Jerneja Kopitarja spisov IL del, L knjiga 1818-1824, Ljubljana. — 1995, Jerneja Kopitarja Glagolita Clozianus - Cločev glagolit, uredil in sprem- no besedo napisal J. Toporišič, prevedel M. Benedik, Ljubljana. KOS, F. 1902-, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, L, IL, III., IV., V, Ljubljana 1902, 1906, 1911, 1915, 1929. KOSTRENČIČ, I. 1874, Urkundliche Beyträge zur Geschichte der Protestantischen Literatur der Südslaven in den Jahren 1559-1565, Wien. KRELJ, S. 1567, Postula slovenska, I, (prevedel S. Krelj), Ratisbonae. KUZMIČ, Š. 1754, Vöre krsztsânszke krâtki nâvuk, (priredil Š. Kuzmič), Halla Saxonska. — 1771, Nouvi zakon, na sztâri szlovenszki jezik obrnyeni po Stevan Küzmicsi, Halla Saxonska. LÄGREID, A. 1967', Hieronimus Megiser, Slowenisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch 1592, (preuredila A. Lägreid), Wiesbaden. LEVEČ, F. 1878, Die Sprache in Trubers »Mathäus«, Jahresbericht der Staats-Ober-Realschule in Laibach für das Schuljahr 1878, 3-43. LEWIS, Ch. T. 1987, A Latin Dictionary, Oxford. Lkl557 v: TRUBAR 1557. LUTHER, M. 1545, Biblia, Das ist die gantze Heilige Schrift Deudsch auffs new zugericht, Wittenberg. (Prečrkovana izdaja), München 1974. MACHEK, V. 1957, Etymologicky slovnik jazyka ceskèho a slovenskèho, Praha. MEGISER, H. 1592, Dictionarium quatuor linguarum, Graecii Styriae. — 1603, Thesaurus Polyglottus, Francofurti ad Moenum. MERK, A. 1964, Novum Testamentum graece et latine, edidit A. Merk, emendatus C. M. Martini, Romae. MERŠE, M. idr. 1983, Alfabetarij Trubarjevega Tiga evangelija svetiga Matevsha iz leta 1555, Ljubljana. Tipkopis v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša ZRC SAZU. — 1990, Jezikovne spremembe v Trubarjevih prevodih Nove zaveze, Razprave (SAZU) 13, 163-179. METELKO, F. S. 1825, Lehrgebäude der Slowenischen Sprache, Laibach. — 1848, Anhang der Vorrrede des Lehrgebäudes der Slowenischen Sprache, Lai- bach. MIKHAILOV, N. 1998, Frühslowenische Sprachdenkmäler, Amsterdam. MIKLOŠIČ, F. 1856, Evangelium S. Matheipaleoslovenicae, edidit F. Miklosich, Vindobonae. — 1862-1865, Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, Vindobonae. — 1879, Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen, L, Lautlehre, Wien. — 1886, Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen, Wien. MOSZYNSKI, L. 1994, Znaczenie tekstôw slowianskich dla terminologu chrze- šcijanskiej, Lôdzkie Studia Teologiczne, 4, predmetno 129-130. Mr 1557 v: TRUBAR 1557. Mt 1545 v: LUTHER 1545. Mt 1555 gl. TRUBAR 1555. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu Mt 1557 v: TRUBAR 1557. Mt 1562 v: DALMATA-KONZUL 1562. Mt 1964 v: MERK 1964. Mt 1997 v: SVETO PISMO 1997. MURKO, A. J. 1833, Deutsch-Slowenisches und Slowenisch-Deutsches Handwörterbuch = Slovénsko-Némfhki in Némfhko-Slovénfki rozhni befédnik, L, IL, Grätz = Grâdez. NOVAK, F. 1996, Slovar beltinskega prekmurskega govora, Murska Sobota. OBLAK, V. 1888a, Stapleton, AfslPh 11, 259-264. 1888b, Stapleton, AfslPh 11, 582-589. -- 1888c, Stapleton, LZ 8, 631-635, 693-697. — - 1894, Protestantske postile v slovenskem prevodu, LMS 1894, 202-219. OROŽEN, M. 1998, Stapletonov in Skalarjev rokopis v zgodovini slovenskega knjižnega jezika (Oblakova analiza in vrednotenje besedil), Vatroslav Oblak, 195-204. Obdobja, 17. PAULINY, E. 1964, Slovesnost' a kultürnyjazyk Vélky Moravy, Bratislava. PIRCHEGGER, S. 1931, Untersuchungen über die altslovenischen Freisinger Denkmäler, Berlin. PLETERŠNIK, M. 1894-, Slovensko-nemški slovar, L, IL, Ljubljana 1894, 1895. POGAČNIK, J. 1968, Übersetzungen 1) ins Slowenische, Freisinger Denkmäler = Brižinski spomeniki = Monumenta Frisingensia, München, 216-218. POGAČNIK, J. idr. 1968, Glossar, Freisinger Denkmäler = Brižinski spomeniki = Monumenta Frisingensia, München, 227-261. POHLIN, M. 1781, Tu mala besedishe treh jefikov, Laibach. Faksimile, München 1972. POLOVIC, I. 1908, Evangelij sv. Matevža v protestantskem »Prvom delu Novoga Testamenta« iz 1. 1562, Trubarjev zbornik = ZMS, 9, 56-73, Ljubljana. RAIČ, A. 1887, 1888, Stapleton, Jahresbericht der Staats-Ober-Realschule in Laibachfür das Schuljahr 1887, 5-49, 1888, 1-66. RAJHMAN, J. 1986, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana. RAMOVŠ, F.- KOS, M. 1937 gl. BS 1937. REČNIK 1959-, Rečnik srpskohrvatškog književnog i narodno g jezika, Beograd. REČNIK 1977-, Rečnik na bâlgarskija ezik, Sofija. REČNIK 1986, Rečnik na makedonskiot jazikso srpskohorvatski tolkuvanja, Skopje. REGISTER 1584, Regifter Nekaterih befed, Biblia, III, Ce iij a-Dd iij a, Wittenberg. RIGLER, J. 1967, Register v Dalmatinovi Bibliji, JiS, 104-106. — 1968, Začetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana. RJEČNIK 1881-, Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, Zagreb 1881-1976. RJEČNIK 1984-, Rječnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika, Zagreb. ROZMAN, F. 1986, Kako je Trubar prevajal Sveto pismo Nove zaveze?, BV 46, 227-240. — 1997, Konkordanca Nove zaveze, Ljubljana. RUPEL, M. 1956, Protireformacija in barok, Zgodovina slovenskega slovstva, Ljubljana, 261-325. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu — 1965, Primus Trüber, Leben und Werk des slowenischen Reformators, Überset- zung und Bearbeitung von B. Saria, München. SAKRAUSKY, O. 1989, Primus Trüber, Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk, Wien. SCHMALSTIEG, W. R. 1976, An Introduction to Old Church Slavic, Cambridge, Mass. SCHNURRER, Ch. F. 1799, Slaviš cher Bücherdruck in Wurtemberg im 16. Jahrhundert, Tübingen. Reprint, München 1989. SCHÖNLEBEN, J. L. 1672, Evangelia inuLystuvi, in Idiomate Slavonico per Joan-num Ludovicum Schönleben collata, revifa et explicata, Nemfhki Gradez. SCHUSTER-SEWC, H. 1978-, Historisch-etymologisches Wörterbuch der ober-und nieders orbischen Sprache, Bautzen 1978-1989. SIMONITI, R 1978, Trubarjev izvod Prvega dela novega testamenta (1557-1558) ter druga slovenska in hrvaška protestantika v Vatikanski biblioteki, Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice, II, Ljubljana, 35-77. SIXT, Ch. H. 1855, Petrus Paulus Vergerius, päpstlicher Nuntius, katolischer Bischof und Vorkämpfer des Evangelium 's, Braumschweig. SLOÜNIK 1977-, Tlumačal 'ny sloünik belaruskaj movy, Minsk. SLOVAR 1970-, Slovar slovenskega knjižnega jezika, L, IL, III., IV, V, Ljubljana 1970, 1975, 1979, 1985, 1991. SLOVAR' 1975-, Slovar ' russkogo jazyka XI-XVIII vv, Moskva. SLOVNIK 1956-, Slovnik jazyka staro slov enskèho - Lexicon linguae palaeoslo-venicae, Praha. SLOVNIK 1991-, Historicky slovnik slov enskèho jazyka, Bratislava. SLOVNYK 1970-, Slovnyk ukrajins 'koji movy, Kyjiv. SLOVNYK 1977-, Slovnykstaroukrajins'koji movy XIVdo XVst., Kyjiv. SLOWNIK 1953, Slownikstaropolski, Warszawa 1953. SLOWNIK 1956-, Slownikpolszczyzny XVI. wieku, Wroclaw, Warszawa, Krakow, Gdansk. SLOWNIK 1958-, Slownik jazyka polskiego, Warszawa 1958-1969. SMOLIK, M. 1996, Čandek, Janez, Književnost, Ljubljana. Leksikoni. SNOJ, M. 1995 v: BEZLAJ 1976-(1997). — 1997, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana. SREZNEVSKI, I. I. 1893-, Materialy dlja slovarja drevne-russkago jazyka po pis'mennympamjatnikam, Sanktpeterburg 1893-1903. STABEJ, J. 1977Hiervnimus Megiser, Thesaurus polyglottus, (preuredil J. Stabéj), Ljubljana. — 1997, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec- Gregor Vorenc, Dictiona- rium Latino-Carniolicum, 1680-1710, Ljubljana. STESKA, V. 1902, Janez Čandik, slovenski pisatelj, + 1624, IMK 12, 1-12. SVETO PISMO 1997, Sveto pismo Stare in Nove zaveze, (evangelije prevedla F. Rozman in G. Kocijančič, Apd K. Gantar), Ljubljana. TOMIZZA, F. 1989, Zlo dolazi sa sjevera, Roman o biskupu Vergeriju, I. II. Pula. TOPORIŠIČ, J. 1987, Zgodovinska perspektiva nemčevanja pri Trubarju, Seminar 23, 5-18. Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu — 1988, Besedni germanizmi v Trubarjevem Catechismusu, SR 36, 109-119. TRUBAR, R 1550, Catechismus = Anu kratku Poduzhene, (Tübingen). — 1555, Ta Euangeli fvetiga Mateusha, (prevedel R Trubar, Tübingen). — 1557, Taperui deil tiga Nouiga testamenta, Skufi Primosha Truberia preober- nen, Tubingae. VONDRÂK, V. 1896, Frizinské pamâtky, Praha. VOSTOKOV, A. H. 1865, Grammatičeskija ob"jasnenija na tri stat'i Frejzingen-skoj rukopisi, Filologičeskaja nabljudenija, Sanktpeterburg. WAHRIG, G. 1989, Deutsches Wörterbuch, München. WALDE, A. 1910, Lateinisches etymologisches Wörterbuch, Heidelberg. WIESTHALER, F. 1923, Latinsko-slovenski veliki slovar, A-Facilis, Ljubljana. ZABLATNIK, P. 1985, Slowenische Literatur in Kärnten von den ersten Anfängen bis zur Barokzeit, Das slowenische Wort in Kärnten = Slovenska beseda na Koroškem, Wien. ŽGUR, A. 1968, Übersetzungen ins 2) Deutsche, Freisinger Denkmäler = Brižinski spomeniki = Monumenta Frisingensia, München, 219-221. Zahvaljujem se: Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik F. Ramovša ZRC SAZU, da sem mogel uporabljati kartoteko slovenskih protestantskih tiskov (skoraj že v celoti urejeno), njihove interne publikacije in več tujih zgodovinskih slovarjev, Rokopisnemu oddelku NUK-a, da sem si lahko ogledal razne rokopise, Knjižnici Teološke fakultete v Ljubljani, kjer sem dobil koristne knjižne pripomočke, in mag. Francetu Baragi za pomoč pri latinskih, grških in nemških besedilih. Kratice in okrajšave ČJKZ DiS dluž. EstG Ezr Gal gluž. a., ang. AfslPh Apd bolg. brus. BV csl. č. angleško Archiv für slavische Philologie Apostolska dela bolgarsko belorusko Bogoslovni vestnik cerkvenoslovansko češko Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino Dom in svet dolnjelužiško Estera (grška) Ezra Pismo Galačanom gornjelužiško grško gr- Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu hrv. hrvaško w ievr. indoevropsko N IMK Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko it. italijansko Iz Izaija w JiS Jezik in slovstvo JI Joel tr°^ Jn Evangelij po Janezu w 1 Kor Prvo pismo Korinčanom < 1., lat. latinsko Lk Evangelij po Luku LMS Letopis Matice slovenske LZ Ljubljanski zvon N MHVK Mitteilungen des historischen Vereins für Krain > Mr Evangelij po Marku Mt Evangelij po Mateju 1 Mz Prva Mojzesova knjiga n., nem. nemško NUK Narodna in univerzitetna knjžnica p., polj. poljsko psla. praslovansko r., rus. rusko Raz Razodetje RZDHV Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti Seminar Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (zbornik) Sir Sirah nO sle. slovensko slo. slovaško SR Slavistična revija stcsl. starocerkvenoslovansko stind. staroindijsko stvn. starovisokonemško ZMS Zbornik Matice slovenske ZRC Znanstvenoraziskovalni center 60 Jakob Müller: Zgodba o ljudstvu The Story of People (ljudstvo) Summary In 1555 P. P. Vergerio demanded that the Slovenian translations of the Bible should use elegant words known to all Slavic peoples, and in 1558 he reproached Trubar that with the New Testament of1557 he had ruined Matthew of1555. Trubar indeed replaced 120 words in Mt 1557. Because he did not want to use pretty, smooth, elevated, learned, new or unknown words (1555) he also replaced 7 words that were not marked for register with 7 words of German origin. So in Mt 13, 2 he replaced Ludie with folk (both meaning 'people '). In his first two books he did not use folk, in Matthew of 1557 it only occurs once, while in the New Testament of1557 there are as many as 45 occurrences. Krelj used the word folk 67 times in his Postula of1567, but in Juričič 's second, revised edition (1578) only 21 instances are retained. National language cultivation was interrupted with approximately 2,500 instances o/folk in Dalmatin s Bible of1584. Japelj and Kumerdej were the next to return to the path of purification, since in their translations of the Bible (1784-1786) there is not a single instance of folk. Gutsman eliminated folk from the dictionaries in 1789, while Megiser had marked the word for register as early as 1603. The first dictionary record of the synonymous word ljudstvo appears with Kastelec and Vorenc (1680-1710). First instances in other written texts can be found in Čandik (1612) where the words ludje, kardéllu, mnoshiza, ludftvu, ludni Starifhi ('the elders'), kardelze, narod, ajdi, rodovi instead of folk. Schönleben (1672) followed Čandik-with the exception of 6 instances of'folk (from Dalmatin) - and replaced 2 instances of folk, with mnoshiza and ludy respectively, but once he replaced Čandik s kardéllu with ludftvu. Similarly, the language of Kastelec (1680) oscillated between the loyalty and improvement. There is no evidence o/ljudstvo in manuscript texts before Čandik (1612), but there are two instances o/narod (nation) in the Freising Manuscripts translated as 'ljudstvo (people) ' by several philologists. A more suitable way of translation was indicated by Vodnik s natio 'rod' ('people related by birth '), although it was not recognized by other philologists. According to Isacenko's findings (1943) about specific positioning of qualifiers in the second Freising Manuscript there are errors in several translations of the FM. Since the word narod meaning 'rod' is known in Prekmurian andKajkavian dialects in Slovenia and Croatia respectively, and also in the Slovakian language, the hypotheses on writer's error in FMII, 11 by Jagič (1905) and Isačenko (1943) are superfluous. Že po oddaji besedila se je odkrilo, da ima Liudftuo - celo dvakrat zapisano -Juričič 1578 : 202!