ANNALCS • Ser. hist, socio!. • tO • 2000 • 2 (22) ZAPIS!, POROČILA IN OCENE / NOTE, RELAZIONI T RECENSIONI ! NOTES, REPORTS A N D REVIEWS, 575-603 away their securities, precious metal, pieces of art, etc. Apart from it: all, Germany fully resigned, with a le- gal deed, from all property claims as well as from any indemnities, while Slovenia and Croatia have been un- der a constant pressure in connection with the property of the optants, for which they have been scrupulously paying the indemnity ... The speaker also pointed out that the thesis about the ethnic cleansing and the ''Balkan manners" has been supported even by the moderate Italian politics; in this respect he called our attention to the standpoints of Ro- co Buttiglione in the European Parliament and his "appeal" to the President of the Slovene Republic. If I myself am allowed to make a comparison with the events in our immediate neighbourhood, the exodus of the Istran Italians (or Sudeten Germans, or "Slovene" Germans) seems to me, in a historical perspective and in some aspects, truly comparable with the present course of events in the Balkans. The "Balkan manner" of the exodus can be in the historical perspective seen also in a more instmctive way. The exodus of Italians (from Istra arid Dalmatia) as well as of Serbs (from Kosovo, Sla~ vonia, Dalmatia, etc.) or German ethnic minorities took place - from historical perspective - only when states- manly, cultLiral and political elites of the majority nation that were infatuated with their own superiority abused their minorities as an instrument for their own imperial- istic pLirposes. In the case of our western neighbour, this happened, after World War I, through the annexation of territories densely populated by the Slovenes and Croats and, in World War II, through the aggression on the neighbouring country. The theory, according to which, for example, the colloquial language of the tenuous higher stratum of a littoral town implicitly defines the state allegiance of entire regions had after all led to Mussolini's conviction (he brought the idea to a logical conclusion) that the "righteous Italian border would run along the Dinaric ridge above Dalmatia...". And one of the very well known slogans, according to which "Serbian land spreads in all those places where Serbian graves are", was in effect derived from a very similar standpoint- All these problems should of course be a matter of the past, a matter of history and historians. And this is why we are happy to except cooperation by our Italian colleagLies, who have been tackling these problems with historical distance and professional responsibility at: the same time. However, the politics of our neighbouring countries (Italy and Austria) is often the reason why even I, a his- torian, sometimes think about these issues with mixed feelings. The myth about Austria, as the first victim of the Nazi Germany, as well as the myth about the "resistenza" that should cover all stupidities committed by the Italian state in the previous century on its eastern frontier are today showing us, with their political conse- quences, how short is the way from the historical my- thology to the political reality. In the historical profes- sion, the myths can in a moment by far surpass the mere question of "hygiene in this profession" and become a wider or even general social phenomenon or trend. For this very reason it is also us, the Slovene historians, who should be especially concerned with them, not only with our own but also with the foreign ones. Czech his- torians are probably in a much better position - they are lucky, for example, that their mighty neighbour has faced history in an utterly different way than our neigh- bours -and this is good for us all. Vesna Gomezel Mikolič SLOVENSKI SLAVISTIČNI KONGRES V KOPRU. 5.-7. oktober 2000. Kot za večino slovenskih slavističnih kongresov do- slej je tudi za letošnjega, ki je poteka! v Kopru od 5. do 7. oktobra v organizaciji Slavističnega društva Slovenije in Slavističnega društva Koper, bila značilna množič- nost, tako z vidika predavateljev in drugih sodelujočih kot obiskovalcev. To je v uvodnem nagovoru in iz- črpnem poročilu o delu Slavističnega društva Slovenije v zadnjem letu poudari! tudi dosedanji predsednik tega društva dr. Zoltan Jan, ki je bil na občnem zboru pred začetkom kongresa po dveletnem mandatu razrešen te funkcije in na čigar mesto je bil izvoljen dr. Marko je- senšek s Pedagoške fakultete v Mariboru. Tako je na zborovanju sodelovalo kar 48 referentov, od tega 23 doktorjev znanosti; na številnih prizoriščih, kjer so po- tekale različne dejavnosti zborovanja, in sicer v Kristalni dvorani Hotela Koper, koprskem gledališču, Osrednji knjižnici Srečka Viiharja, knjigarni Libris, galeriji Loža, v prostorih Italijanske skupnosti, Kosmačevi hiši v Piranu i rt še kje, ter na strokovnih popotovanjih po koprskem mestnem jedru, zaledju Slovenske Istre, Krasu in Tržaškem pa je bilo vedno dovolj obiskovalcev. V uvodnem delu sta zbrane goste poleg dr. Zoltana Jana pozdravila tudi koprski župan Dino Pucer, ki se je s kratkim nagovorom v narečju lepo zlil z eno izmed osrednjih tem letošnjega kongresa, in dr. Lucija Čok, tedanja direktorica ZRS Koper in v.d. dekanice fakultete za humanistične študije v Kopru. Podelili so tudi na- grade Slavističnega društva Slovenije, ki so jih za svoje zaslužno delo na področju slovenistike prejeli: dr. Agnie- szka Bfidkowska-KopCzyk, dr. Mihaela Koletnik, prof. Marija Končina, prof. Vinko Omerzel in prof. Magda Stražišar. Za častne člane društva pa so razglasili: akad. prof. dr. janka Kosa (ki se sicer na imenovanje ni odzval in ga v Koper ni bilo), prof. Silva Faturja, prof. janeža Gradišnika in prof. dr. Zinko Zorko. Po uvodnem pre- davanju akademika prof. dr. Borisa Paternuja o pogledih 582 ANNALES • Ser. hist. sociol. • 10 • 2000 • 2 (22) ZAPISI. POROČILA IN O C E N E / N O T E . RELAZIONI E RECENSIONT/NOTES, REPORTS A N O REVIEVVS, 575-603 na Prešerna, s katerim se je tudi slavistični kongres navezal na praznovanje Prešernovega (eta, se je začel strokovni dei s predstavitvami referatov. Osrednje teme so bile tokrat deloma povezane s primorskim prostorom, kjer je letošnji kongres tudi po- tekal; tako je bil popoldan prvega dne posvečen lite- rarnozgodovinskim in 1 iteramokritiSkim razpravam o Cirilu Kosmaču in razvoju povojne slovenske proze, ves drugi dan pa sodobni slovenski narečni poeziji. Če naj se na tem mestu omejimo na poudarke le nekaterih referatov o Kosmaču in njegovem delu, naj po Silvu Faturju opozorimo na prezrti roman Pomladni dan, kjer se izjemno tesno prepletata realizem in modernizem, in sicer v digresijah, asociativni pripovedni tehniki in no- tranjem monologu. Dr. Siivija Borovnik je izpostavila ironijo in humorno perspektivo, s katero Kosmač pre- rašča običajno melanholijo socialnega realizma, jasna Čebron pa je predstavila specifičen razvoj Kosmačevih pripovednih oseb, za katerega je značilno, da avtor so- cialne marginalce iz svojih zgodnjih novel preoblikuje v nosilce nove senzibilnosti in se zato poznejša kratka proza odmakne od realizma v fantastiko. Prav v tem lahko iščemo, po mnenju Čebronove, vzporednice Kos- rnačevega dela z deli Marjana Tomšiča. V razpravah o sodobni slovenski narečni poeziji so poleg teoretskih pogledov na narečno poezijo nasploh, ki naj bi jo vrednotili z enakovrednimi merili kot po- ezijo v knjižnem jeziku, in sicer tako s stališča estetskih kriterijev kot jezikovnih inovacij, pri tem pa ločevali različno raven narečnosti besedil (npr. referat dr. Jožeta Pogačnika, dr. Marije Stanonik), bili podani tudi prikazi narečne književnosti v posameznih slovenskih pokra- jinah. Z več referati so bile predstavljene prekmurska, beneškostovenska in tudi istrska narečna književnost, pri čemer gre poudariti, da so zadnjo poleg dr. Rade Cossutta, ki je analizirala narečno poezijo Aiferije Bržan, predstavljali tudi ustvarjalci in raziskovalci hrvaške narečne književnosti v Istri (npr. Milan Rako- vac). Vzporedno s predavanji pa sta v dopoldanskem delu potekali dve, v popoldanskem času pa ena okrogla mi- za, in sicer na teme, pomembne tudi za širšo, ne ie slovenistično strokovno javnost, zato bi morda v pri- hodnje kazalo na takšne okrogle mize povabiti tudi širši krog zainteresiranih, Prav gotovo je bila izredno dra- gocena razprava, ki jo je odprla okrogla miza ob dvesto izdanih zvezkih zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki je potekala pod vodstvom Jožeta Faganela in ob pomoči koordinatorice Rafke Kirn in katere se je udeležila vrsta uglednih slovenskih aka- demikov. Dr. Jože Toporišič je polemično zastavil vpra- šanje o izboru Kocbekovih dei in opozoril na pro- blematiko kriterijev izbora sodobnih avtorjev, ki jih bo potrebno še izoblikovati. Na ostalih okroglih mizah se je razpravljalo o pomenu tekmovanja v znanju mate- rinščine za Cankarjevo priznanje (pod vodstvom Vlada Pirca, s koordinatorico Danico Filipčič) ter slovenskega šolskega slovarja (pod vodstvom dr. Petra Weissa, s koordinatoricama dr. Majdo Kaučič Baša, Elen Slavec). Kot je za slavistične kongrese že običajno, smo tudi tokrat lahko prisluhnili predstavitvi strokovnih publikacij s področja slovenistične stroke (med njimi tudi inter- disciplinarne revije Annales), ki pa se je zaradi številnih sodelujočih zelo zavlekla in je občinstvo dvorano mno- žično zapuščalo. Kot je v svojem uvodnem nagovoru duhovito omenil dr. Zoltan Jan, so najbrž res že daleč časi, ko si lahko imel vso slovenistično literaturo pod nadzorom, zato bi bilo najbrž smiselno to že tra- dicionalno dejavnost slovenističnih zborovanj razdeliti na dva dela oziroma razmisliti o kakšni drugačni organizacijski obliki. Številčna udeležba pa je bila vse prej kot moteča na ekskurzijah, na katerih so slaviste prijazno sprejeli do- mačini iz zaledja Slovenske Istre, slovenskih vasi na Tržaškem in Kraševci iz Štanjela, Tomaja in Sežane. Od ostalih spremljevalnih dejavnosti naj zaradi tesne po- vezave z osrednjima temama kongresa izpostavimo še literarni večer narečne poezije s tremi koprskimi pes- nicami Alferijo Bržan, Neldo Št.ok Vojska in Danilo Tuljak Bakli ter srečanje v Kosmačevi hiši v Piranu. Na prvem je Bržanova prepričala publiko, da je lahko narečje jezik avtentične literature, drugi dve avtorici pa sta jo s svojo narečno poezijo, kjer se narečje pojavlja kot stilistično sredstvo, uspeli spraviti v smeh. Ob obisku Kosmačeve hiše je udeležence sprejela ravnateljica pi- ranske knjižnice Oriana Košuta; poudarila je, da je hiša Slovesni začetek Slovenskega slavističnega kongresa v Kopru, 5. oktobra 2000. V prvi vrsti z leve proti desni sedijo: koprski župan Dino Pucer, prof. dr. Breda Pogorelec in predsednica Slavističnega društva Koper Jasna Čebron (arhiv Slavističnega društva Koper). Inaugurazione solenne del convegno degli slavisti si oveni a Capodistria, H 5 ottobre 2000. In prima fila da sinisfra a destra: Dino Pucer (sindaco di Capodistria), prof. dr. Breda Pogorelec e Jasna Čebron (preside della Socieia degli slavisti d i Capodistria) (arcbivio della Societa degli slavisti di Capodistria). 583 ANNALES • Ser. hist. socio!. • 10 • 2000 • 2 (22) ZAPISI, POROČILA SN O C E N E / N O T E , RCLAZIONI E KECEN5IONI/NOTES , REPORTS A N D REVIEWS, 575-603 pomemben kulturni spomenik, ki žal uradno takega statusa (še) nima, obenem pa je to prostor, kjer nastajajo pomembna literarna dela sodobnih slovenskih piscev, kot sta Drago Jančar in Tomaž Šalamun, Spričo številnih temeljnih in spremljevalnih dejav- nosti je bil slovenski slavistični kongres v Kopru z orga- nizacijskega vidika vse prej kot lahek posel Pri tem gre poleg številnim sodelavkam članicam Slavističnega društva Koper največja zasluga predsednici tega društva jasni Čebron in seveda že večkrat omenjenemu nek- danjemu predsedniku Slavističnega društva Slovenije dr. Zoltanu Janu. Prav tako pa kongres ni v ničemer zaostajal niti po vsebinski plati in udeleženci, predvsem učitelji, so kongres prav gotovo zapuščali z novimi spodbudami za delo v razredu. Poleg tega pa so odšli obogateni s spoznanjem, da Koper, Slovenska Istra in celoten slovenski primorski prostor ponujajo tudi sla- vistu neizmerno veliko iztočnic za poglobljene ra- ziskave ali zgolj kontemplativen razmislek. Tomo Šajn DRUŠTVO ZA KRAJEVNO ZGODOVINO IN KULTURO ILIRSKA BISTRICA. Pet številk zbornika Bistriški zapisi Delovanje društva Društvo za krajevno zgodovino in kulturo (v nadalje- vanju DKZK) ilirska Bistrica je nastalo v prvi polovici sedemdesetih let kot Sekcija za krajevno zgodovino in kulturo pri tedanji občinski konferenci SZDL Ilirska Bistrica. Pozneje se je iz sekcije spremenilo v samo- stojno kulturno društvo, ki deluje v okviru Zveze kul- turnih društev Ilirska Bistrica. Društvo je na enem izmed občnih zborov sprejelo sklep, da postane kolektivni član Zgodovinskega društva za južno Primorsko s sedežem v Kopru. V društvo je vključenih kakih 30 članov, javnih prireditev pa se udeležuje večje število ljudi. Prvi in dolgoletni predsednik Sekcije oziroma poz- nejšega DKZK je bil Prane Munih, učitelj zgodovine in dolgoletni ravnatelj nižje gimnazije ter pozneje osnovne šole Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici. Munih je ob številnih priložnostnih zapisih in brošurah, katerih so- avtor in urednik je bil dolga leta, prispeva! dragoceno gradivo za preteklost krajev na Bistriškem. Bil je namreč sodelavec i. knjige Krajevnega leksikona Slovenije, ki ga je izdala Državna založba leta 1968, uredil pa Roman Savnik. V tem delu je Munih prispeva! splošni uvodni pregled občine Ilirska Bistrica ter bi! obenem avtor veli- kega števila gesel za več kot 60 naselij bistriške občine. Njegovo sodelovanje pri Krajevnem leksikonu Slove- nije je porodilo zamisel, da bi v Ilirski Bistrici ustanovili društvo, ki bi se ukvarjalo z raziskovanjem preteklosti in hkrati z objavljanjem zbranega gradiva. Z ustanovitvijo omenjene sekcije so bili postavljeni temelji bodočega DKZK, ki si je zastavilo nekaj temeljnih programskih nalog. Le-te pa bolj ali manj uspešno uresničuje že več kot 25 let. Naštejmo le nekatere najpomembnejše: a. zbiranje gradiva, materialnih in pisnih virov za zgodovino bistriške občine b. postavljanje spominskih plošč znanim osebnostim in tudi dogodkom iz bistriške preteklosti c. organizacija predavanj in okroglih miz o krajevni pa tudi širši slovenski zgodovinski tematiki d. izdajanje interdisciplinarnega zbornika, ki so ga že na začetku poimenovali Bistriški zapisi e. z javnimi oziroma odprtim! pismi opozarjati pri- morsko in slovensko javnost na nepravilna poimeno- vanja in predstavljanja preteklosti krajev na Bistriškem f. pridobiti prostore za ureditev krajevne muzejske zbirke K temu naj dodamo še odločitev, ki jo je izvršni odbor DKZK sprejel leta 1993, da bo ob Bistriških zapisih začel izdajati še posebno zbirko z naslovom Ilirske teme, ki naj prinašajo tematska, po možnosti pa celo monografska dela s področja zgodovinske in druge družboslovne tematike. V 20 letih je DKZK izdal pet številk Bistriških zapisov in dve deli iz zbirke Ilirske teme. Preden bomo nekoliko podrobneje predstavili obe društveni ediciji, naj poudarimo, da so člani DKZK v teh letih sodelovali kot avtorji, soavtorji ali uredniki pri pisanju številnih priložnostnih knjig in brošur, ki so jih izdajala kulturna in druga društva v bistriški občini ob različnih jubilejih in drugih priložnostih. Takšnih del je bilo v preteklih treh desetletjih izdanih zelo veliko. DKZK pa je postavilo in javno predstavilo tudi šte- vilne spominske plošče znanim ljudem in dogodkom iz preteklosti pod Snežnikom. Naj jih naštejemo vsaj nekaj: spominska plošča pomembnemu primorskemu politiku 19. stoletja dr. Karlu Lavriču na gradu Prem v Brkinih, spominska plošča tlgrovcu Viktorju Sobku, na smrt obsojenem na II. tržaškem procesu leta 1941, plošča, posvečena ustanovitvi prve bistriške čitalnice leta 1864, plošča na grobu pesnice Makse Samsa, plošča dr. Ivana Lahu, spominska plošča na pročelju samostana sester Notre-Dame v Trnovem, kjer je po kapitulaciji Italije, do konca vojne, delovalo več vrst šol s slovenskim učnim jezikom. Kot zadnjo pa je DKZK odkrilo ploščo pesniku, prevajalcu in esejistu Bogomiiu Faturju na njegovi rojstni hiši na Premu. Ta zapis pa seveda ne omogoča pregleda številnih javnih prireditev, okroglih miz in predstavitev zgodovinskih in družboslovnih del, ki jih je DKZK organizirala v teh letih. Omeniti bi veljalo javno zahtevo društva, naj reki Reki (Timavi) ne dajejo umetnega imena Notranjska (sic) Reka, ker je to ime vsiljeno in za ljudi, ki živijo ob njenem 45 kilometrov dolgem toku, nesprejemljivo, javna opozorila in zahteve so zalegle, saj skorajda ni več posameznikov, ki bi v javni besedi še vedno uporabljali ime Notranjska Reka. 584