MOŠKRIČEVA MAMA IZ ZADVORA O KLEKUANJU
Zaradi denarja ne, iz veselja pa
Naša babica in mame so še znalc spretno sukati pletilke, saj je bilo ročno delo eden izmcd obveznih šolsluh predmetov. Pletenja in kvač-kanjejim nista pomenila le prijetno, temveč predvsem koristno »ipravi-lo. Velikokrat je bil doma narejen izdelck lepši kot tisrt, ki je bil kupljen v trgovini, pa še cenejši je bil. Zadnja leta ponovno narašča zanimanje žensk za pletenje, kvarkanje in vozlanje, vendar ne loliko iz polrebe kol zaradi veselja do ročnega deia.
»Zaradi denarja se ne splača dclati, zaradi veselja pa,« meni tudi Pepca Moškrič iz Zadvora, ena naših maloštevilnih občank, če ne sploh edina, ki se v prostem času ukvarja z nekoliko nenavadnim konjičkora, to je s kJckljanjem. Vendar to ni čudno, če vemo, da je Moškričeva mama, ki je bila leta 1903 rojena na Gorcnjskem, otroška leta preži-
Moškričeva mama pri UeUjanju (Foto: D. Juvan)
vela v Cepovanu. V tem kraju pa je včasih znalo klekljati sleherno dekle in žena.
Tudi Pepca Moškrič se je te spretnosti naučila že kol majhna dcklica. Ko ji je bilo pet let, je rada zahajala k bližnji sosedi in jo opazovala pri klckljanju. Nekoč jo je zaprosila: »Pokažile še meni, kako se to dela!« Kerpa je za klekljanje freba imeti blazinico, pa kleklje in sukanec, ji je soseda naročila, naj to drugič prinese s seboj. To je bil začetek, znanje pa si je potem Pepca Moškrič izpopolnjevala še v čipkarski šoli, ki so jo' imeli par po obveznem pouku. Imela je veselje do klekljanja. Zato je po vzorcih, ki jih je dobila v šoli, dclala tudi še doma. »Tako sem si že mlada s čipkarstvom služila denar. Ni bilo veliko, kak krajcar pa je le bil,« pripoveduje.
Leta 1917 je Pepca skupaj z domačimi pribežala v Dobrunjc. Deset let kasneje se je poročila. Nato so se rodili otroci, prišla je druga sve-tovna vojna. Po osvoboditvi je delala v krajevnem odboru, na social-nem skrbstvu, za klekljanje ni biio časa ne materiala. Nekako pred šti-rinajslimi leti pa jo je hči Žinka pričela nagovarjati: »Daj, mama, ko že znaš klekljati in imaš tudi vse priprave za to, naredi kakšen prtiček.« In tako je Pepca Moškrič približno po štiridesetih letih spet vzela v roke blazinico, in kleklje. Roke so ji bile sprva pri tem opravilu manj spretne kot včasih, vendar klekljati v tem času, ko se s tem ni ukvarjala, ni po-zabila.
Kadar ima zdaj čas — pozimi ga je nekoliko več, poleti, ko ima opra-viti tudi na njivi, pa manj — prinese na mizo v kuhinji košaro z b'Tzini-co. Sede na klop, vedno na isto mesto, roke ji spretno sukajo kleklie, zbadajo bucike... Nekako štiri ure na dan presedi pri tem opravilu. Ce ima roke hrapave od dela na njivi, potem ji gre klekljanje počasneje, od rok. Pa tudi dnevi so različni. »Kak dan naredim veliko, so pa diievi, ko mi vse leti iz rok,« razlaga Moškričeva mama.
Blazinic, ki tnorajo imeti obliko valja, ima Moškričeva mama več. So različne velikosti; za izdelavo večjih in manjših prtičkov ali tudi samo obrob za prte. Med delom leži blazinica, ki mora biti iz močnega blaga, napolnjena pa je navadno z žaganjem, v košari. Na blazinici se pripne vzorec. vanj se potem pri delu po potrebi zapikuje bucike. Kam in kdaj zapičiti buciko, se je seveda treba navaditi. Okrog bucike se potem s klejljami navija lanen sukanec. Koliko klekelj potrebuje hkrati, je od-visnood velikosti vzorca. Manj kot 10 jih pride le malokiat vpoštev. V rokah pa jih tnora imetivedno štiri naenkrat.
Tako nastajajo čipkasti prtički, pa obrobe za večje prte. Svoje iz-delke prodaja Moškričeva mama tudi Domu. Pa ne zaradi denarja, saj za prtiček, ki ga je klekljala 12 ur dobi le 70 dinarjev. (Sukanec pa ji dajo v Domu). Bolj ji gre za vzorček, ki ga potem lahko obdrži in po njem napravi še prtiček za svoje domače.
Nekoč so mlajše deklice iz soseščine opazovale Moškričevo mamo pri klekljanju in zažclele so si, da bi tudi njih naučila te spretnosti. Zato jim je povedaia, kaj vse naj prihodnjič prinesejo s seboj. Toda deklic ni bilo več. »Izmed vseh mojih otrok, vnukov in drugih sorodnikov je le ena nečakinja pokazala vesclje do tega dela in naučila sem jo klekljati. A tudi ta zdaj nima več časa, da bi se s tem ukvarjala. Ko bo pravnuki-nja Živa stara pet let« in Mošknčeva mama pokaže na triletnoživahno deklico. ki posluša najin pogovor, »bova začeli z učenjem«. Res bi bilo škoda, da bi se tcga lepega, prijetnega in koristnega ročnega dela ne naučil nihče drvg.
DARJA JUVAN