90
JOŽ. BEKŠ :
NAGELJNOV IN MODROSTI
1 akih nageljnov mi   dajte, da mi ne ovenejo, če se na klobuček h krivčkom vsi dehteči denejo!
Take pameti mi dajte, da bom prav soditi znal, kadar ves omamljen strupa kje na razpotju bom stal!
— Nageljnov dobiš pri dedu na kožuhu pisanem, petdeset so zim precveli na kožuhu risanem.
—. Mehka polhovka na glavi kaže ti, kje je modrost; sedi k dedu in poslušaj, da si varuješ mladost! —.

JOŽ. BEKŠ :
ŠEL BI ČREZ POLJANO BELO
oel bi črez poljano belo in zaukal bi glasno, da bi vsem se čudno zdelo, kje dobil sem radost to. —
Šel bi v goro osamelo in na glas bi zaihtel, da bi vsem se čudno zdelo, kje sem tako žalost vzel.
Pa ne pojdem prek poljane in ne pojdem na goro, sam doma naj celim rane, sebi vriskam naj glasno . . .
ROMAN ROMANOV.
PADA SNEO
r ada sneg na polje sneženo, pada na srce . . . Tiste roke, ki so nade mi dale, kje so zdaj tiste roke ?
Tiste roke, ki so nade mi vzele, kje so zdaj tiste roke? . . . Pada sneg na polje sneženo, pada na srce . . .