Parizu in »a, u, francais« v Belgradu, in ustanoviti francosko-jugoslovanske inštitute oziroma komiteje v Parizu, Zagrebu in Ljubljani, Po vojni naj bi se ustanovila »Ligue dentente educative« in akademije naj bi zasnovale medzavezniške znanstvene organizacije. Zanimivo je tudi število srbskih profesorjev, ki delujejo na francoskih univerzah: Tako so na »faculte des let-tres de Pariš« 4, na »faculte de droit« 2, na »ecole des langaes orientales« 1, na »ecole des hautes etudes« t, na »faculte de Grenoble« 1 in v Clermont-Ferrandu 1 srbski profesor. Tudi važen kader vplivnih mož in zato se ne smemo čuditi, če se o Srbih izven Jugoslavije toliko govori in piše, o nas pa tako' malo.
Drugi članek, ki ga tu omenjamo, je v št. 5,—6, Dr, VI, R. Petkovič, l'art dalmate au moyen age. Članek, ki je opremljen z več ilustracijami, podaja prav izčrpen pregled čez glavne dalmatinske umetniške spomenike; v splošnem navaja občeznane posebnosti dalmatinske umetnosti, med katerimi je ena glavnih in najizrazitejših čudovita konservativnost, s katero se daleč v renesanško in celo v baročno dobo ohranijo srednjeveške umetniške tradicije, Na drugi strani pa skuša dati razlago tistim posebnostim dalmatinske umetnosti, ki sol tako izrazite, da kljub vsem sorodnostim dalmatinske umetnosti z beneško n. pr, vendar povzročijo, da tvori dalmatinska prav izrazit krog zase, Odkod ta posebnost, na to nemški umetniški zgodovinarji, ki so se sedaj z dalmatinsko' umetniško zgodovino še najtemeljiteje pečali, niso odgovorili in so se večjidel zadovoljili z označbo dalmatinske posebnosti, tu pa nam pisatelj naskicira nakratko poskus dati razlago tem poftezam in v glavnem ima gotovo prav, v detajlih pa bo to vprašanje mogoče preslediti šele, ko bo zbranega zadosti gradiva, ki pride vpoštev, — v tem oziru smo pa Jugoslovani še prav pri prvih začetkih in ni upati, da se bo kmalu kaj razjasnilo, Petkovič namreč postavi trditev, za katero skuša prinesti tudi par dokazov, da dalmatinska umetnost ni stala samo pod ogromnim, očividnim in že precej preiskanim vplivom Italije koncem srednjega veka, ampak v prejšnji dobi nič manj pod vplivom srbske in madjarske umetnosti. Dokazati skuša, da so' bili ravno srbski kralji tisti, ki so prenesli n, pr, motiv fasade z dvema zvonikoma v Dalmacijo- Dalje trdi, da je bila srbska umetnost ves čas svojega obstanka bolj pod vplivom orientalske kot bizantinske umetnosti. Pot potih Hunov, Slovanov in Madjarov je prodirala v Evropo orientalska umetnost in sodelovala pri spočetju posebnega značaja srbske umetnosti, na drugi strani deloma samostojno pri postanku umetniškega značaja v srednjem veku, delotoa pozneje potom vplivne srbske umetnosti, ki je bila dalmatinski tudi plemensko sorodna. Vsa ta mnenja so važen kažipot za samostojno' jugoslovansko raz-iskavan;'e in razlaganje naših umetnostnih spomenikov. — Drugi del revije je čisto informativno-stvarnega značaja, kakor sem že omenil, in daje poleg informacij za tujino obširen pregled jugoslovanskega kulturnega, življenja med emigranti, posebno v Franciji. Iz navedbe literature, ki izhaja, iz prireditev umetniškega značaja (posebno velikih muzikalnih prireditev) ter cele vrste predavanj je razvidno, kako ogromne važnosti za informacijo tujine o nas je delo naših emigrantov, Žal, tudi tu poigrešamo Slovencev! — Omenjamo samo par najvažnejših tozadevnih pojavov: 31, jan, 1919 je pre-
daval v »cercle Volnev« v Parizu M, Ibrovac o jugoslovanski umetnosti; 1. marca isti o istem predmetu v »Association francoslave de 1'Univer-site de Pariš«; 1, aprila se je otvorila v »Petit Palais« jugoslovanska umetniška razstava, v katere središču je bil J, Meštrovič; pri založništvu Bloud et Gay, Pariš 3, rue Garanciere, je izšla Stanoje S tano jevič- a : Histoire nationale suc-cincte des Serbes, des Croates et des Slovenes s predgovorom Ch. D i e h 1 - a, — V »Revue des Sciences politiques« je Bogumil V o š n j a k priobčil članek »les origines du Rovaume des Serbes, Croates et Slovenes«. — V Parizu je začel izhajati kot glasilo društva »C o m i t e central des etudiants Yougoslaves en France« »G lasnik jugoslavenske o mladi ne«, — Št, 9,—10, R. Y, je bila posvečena spominu kosovske bitke, — Upam, da ste dobili vtis, kako bo'gata je vsebina te revije, treba samo, da se Slovenci zavzamemo zanjo in izrabimo1 priliko, ki se nam po nji nudi, in tudi sami pripomoremo k pravilnejši informaciji inozemstva o Jugoslaviji in njenem kulturnem bogastvu,                                                                 FrgU
Umetnost.
Popovič Branko:   L'art moderne yougoslave
v »Questions contemporaines« št, 21, ponatis iz »Revue Yougoslave«, izdala »Ligue des universitaires Serbo-Croato-Slovenes«, Pariš, rue Michelet 9, 1919, Str, 24, Cena 2 fr, — Spis podaje poskus orisati postanek in razvoj jugoslovanske moderne umetnosti in ilustrirati njeno sedanje stanje z deli, ki so bila razstavljena na jugoslovanski umetnostni razstavi v Parizu začetkom 1, 1919, Trojen je izvor postanka moderne jugoslovanske umetnosti, kakor nam to predstavlja Popovič: Naj-prvo kratka doba začetka po politični osamosvojitvi Srbov v prvi pol, XIX,; ta začetek je bil zasnovan na ozadju cerkvene umetnosti, ki se je nahajala že v prav degeneriranem stadiju in so se v nji križali vplivi in spomini na grške, italijanske in ruske ikonopisce nižje vrste. Pisatelj nazivlje to fazo končni stadij stoletnega zastoja obenem pa začetek obnovilnega stremljenja. Nato se pojavijo' vplivi akademične umetnosti raznih evropskih kulturnih središč in nazadnje vpliv velikih tokov umetnostnega razvoja zadnje dobe v Parizu, Miinchenu, Dunaju in v Rusiji,
To je seve zunanji hod razvoja, njegova oblika, ki razloži zunanje lice jugoslovanske umetnosti, ne pa njenega pravega lica, njene duše — tega, kar jo dela v splošnem toku svetovne kulture jugoslovansko. In vaza to osamosvojitev je dala jugoslovanskim umetnikom narodna pesem in zgodovina, ljubezen do rodne zemlje in svobode ter posebno narava, kar je naravno pri narodu, ki je bil pravkar poklican od tlačenega v ozki zvezi z naravo živečega naroda k novi vlogi naroda, priobčujočega se celokupni kulturi svobodnega sveta. Tako moramo konstatirati, da je bila v ti fazi razvoja oblika umetnosti akademična, nesvoja, ne osebna, odgovarjajoča tokom v ostali Evropi, novo, lastno pa se je kazalo samo v izbiri sujet-ov, v izbiri tega, o čemer naj govore splošno priznane oblike,
Reakcija proti akademizmu pomeni prihodnjo fazo in tu se pojavijo pri Jugoslovanih prvič čisto umetniški
91
)
problemi iskanja individualnega, vsebini in umetniškemu hotenju posameznika in naroda odgovarjajočega izraza. Osnovno potezo tvorita problem umetniške oblike in ž njo ozkozvezane ekspresije — izraznosti,
V ti dobi iskanj in poskušanj se poijavi največji jugoslovanski umetnik sedanje dobe, Ivan Meštrovič, ki tvori središče pariške razstave, in katerega umetnost je priznana že v celi Evropi.
Karakteristika Meštrovičevega dela, kot jo podaja pisatelj, se mi zdi prav srečna, Žal, je tu ni mogoče podati v celoti, upamo pa, da se nam ponudi prilika, ko bomo lahko obširneje govorili o njem. Formalna posebnost Meštrovičeva Je, da pri njem istočasno nastopajo različni slogi, različni sistemi oblikovnih izrazil, ki se zde na prvi pogled tako različni, da ni nemogoče, da bi površen gledalec njegovih del sploh ne spoznal za delo enega človeka. Mogoče bi tudi bilo, da bi kdo, ki bi vpošteval samo oblikovno stran, proglasil Meštroviča za umetniškega eklektika. Vendar kdor se poglobi v njegovo umetnost, bo našel te oblike v vsakem slučaju tako izrazite, prilagojene temu, kar želi povedati, da resen presojevalec ne bo zmogel vpričo njegovih del izraza eklekticizem, ampak se bo moral ukloniti pred vsepronicajočo umetniško osebnostjo, ki se javlja za temi oblikami, na katere pred temi silnimi deli naravnost pozabimo in jim ostane za nas samo postranska podrejena funkcija neizbežnega naznačila, note čuvstvenega tona, preko katerega se sporazumevata gledalec in umetnik. Te oblike zvenijo res paralelno različnim dobam razvoja umetnosti, a tu žive, ker je za njimi, za vsako njihovo potezo prekipevajoča sila, ki jih ugneta tako, kakor jih še ni nobena ne v pretekli ne v sedanji dobi, zato bi bilo napačno, če bi trdili, da so izposojene, da niso adekvatne Meštroviču, katerega si danes brez njih ne moremo misliti, ali da so neprimerne jugoslovanstvu — prebujajočemu se, poskušajočemu svoje sile, ki se še niso prilagodile velikemu toku svetske kulture, h kateri so naenkrat poklicane kort sodelovalke, Zdi se mi, da če so kje upravičeni ti arhaični zvoki, ki so vsekdar spremljali zmagoslavje presnuvše se sile nad neoblikovano materijo, ki so vselej spremljali takozvane konstruktivne dobe v umetnosti in kulturi, — če so kje upravičeni ti zvoki spremljajoči prebujenje stare Grčije k blestečemu kulturnemu razvoju 5, stol, pred Kr, ali srednjega veka, ko so se v »barbarih < zbudile sile in položile temelje kulturi novega veka, — če so kje upravičeni ti zvoki — ponavljam — so upravičeni pri nas Jugoslovanih, ki preživljamo konstruktivno fazo svojega kulturnega razvoja,
Sledeči odstavek (str, 18, 19, 20) se tiče v prvi vrsti Slovencev, zato ga podajam v prevodu: *" »Jugoslovani se še niso^ v polni meri izrazili v slikarstvu. Veliko število mladih slikarjev na ti razstavi nam priča o zares zanimivem umetniškem gibanju. Predstavljajo nam celo vrsto posrečenih platen; toda še nikomur se ni posrečilo popolnoma izraziti svoje osebnosti v kakem delu velikega razmaha, ki bi podalo vzvišeno umetniško rešitev, V nadomestilo za to pa je slikarstvo mnogo bolj različno po svojih smereh in v neki gotovi meri modernejše od kiparstva,
Na prvi pogled zapazimo skupino slikarjev čisto naturalistične in impresionistične /zasnove: Grohar, Jakopič, Jama, Milan Milovanovič in Marko Murat (s
92
svoijimi 4 portreti). Vodi jih lirično razpoloženje in čuvstvo ljubezni do zemlje in ljudi, kakor jih vidi njihovo umetniško oko. Stremijo za rešitvijo problema svetlobe in barv, kjer naj bi prozirale narava in življenje. Presenetljivo se približujejo francoskim impresionistom kot so Sisley, Pissaro, Manet, Toda pri Jugoslovanih začutimo živejši temperament, silnejši smisel za ele-mentarnost v naravi in manjšo umerjenost v izvajanju, Posebno značilne so! slike: Hrib, Jesen, Spomlad (Grohar), Vrbe (M. Jama), Žetev (Grohar), Sestre (R. Jakopič), Pripovedka (Jakopič). Zanimivo je zaznamovati posredno vez med temi umetniki in pariškimi impresionisti, ki nas preseneti. Minulo je nekaj nad štirideset let, odkar je neki nadarjen slovenski slikar Ažbe zapustil Pariz. Bil je navdušen pristaš impresionizma, Potem je ustanovil slikarsko šolo v Munchenu. Naravno je, da so njegovi rojaki posečali njegovo šolo, kadar so se mudili v bavarski prestolici ali potovali skoz. Bili so toi drug za drugim Vesel, Jakopič, Grohar, Jama in od časa do časa Murat in Nadežda Petrovič. Toda najbolj zvesti Ažbetu in impresionizmu so ostali trije iz njegove male domovine, trije Slovenci: Grohar, Jakopič, Jama. To' dejstvo je lahko razložiti: Slovenci so bili delj časa in bolj izključno kot drugi Jugoslovani navezani na naravo. Oni niso nikdar poznali svobode, tudi ne popolne neodvisnosti. Oni niso bili deležni velikosti pa tudi ne nacionalne sile za časa samostojnega kraljestva; niso pa tudi prenašali posledic tragedije Kosovskega poraza. Njim ni bilo dano boriti se za svobodo z orožjem v roki. Narodne pesmi in tradicije so za nje bolj svet spomin kakor pa intimen in bodreč del njihovega notranjega življenja in moralna osnova narodne zavesti. Tako ne najdemo pri njih razen par verskih slik in nekaj portretov relativne vrednosti, pravega cvetu umetnosti razen v stiku z naravo, v pokrajinskih slikah ali v slikah z dežele. Tako jih je inspi-riralo pravzaprav podobno čuvstvoi kakor francoske impresioniste. In tako so vstali pred temi Slovenci tudi enaki slikarski problemi. Milan Milovanovič in Vav-potič sta prav blizu ti skupini. Vesel, ki smo ga mi prišteli med starejše radi njegove sentimentalnosti v barvah, radi njegove enakorciernosti v nekem sivkastem roža, sivkasito zelenem ali srebrikastem tonu, ki je pa sicer prav fin in čuvstven in radi njegovih precej kon-vencionalnih sujet-ov, spada prav tako radi svoje tenkočutne narave in čuvstvenosti k mladim, ki jim bo ostal dolgo' časa totvariš.
Sternen je že manj intimen in manj intuitiven. Vendar pa je tvarni problem postavljen pri njem nedvomno na višjo stopinjo kakor pri njegovih prednikih. On je silnejši in izrazitejši kot slikar. On se ne zadovolji z lirično harmonijo' barv, v katero je zavita narava kot v čudovito tenčico. Pod njegovim čopičem občutimo skoro brutalen stik z materijo, na katero; so navezane barve in ki je takorekoč napojena s svetlobo. Odtod silnejši kontrasti in skoro dramatičen izraz.«
Da bo razumljiv stavek, kjer pravi, da je Vesela prištel k starejšim, moram omeniti, da imenuje Vesela že prej skupno s Celestinom Medovičem, Ivekovičem, Crnčičem, Muratom itd. med prvimi umetniki-borci za osvoboditev in osamosvojitev jugoslovanske umetnosti s tem, da soi prilagajali in prikrajali umetniška izrazila, ki so jih prevzeli od drugod, jugoslovanski vsebini,
Kot drugo skupino modernih slikarjev navaja skupino Rački, Kliakovič itd, z dekorativno in monumen-talno tendenco in naciotnalnim sujetom,
Tretja skupina pa je sorodna prvi v tem, da skuša biti v prvi vrsti slikarska v ožjem pomenu, na drugi strani pa ima kljub tej potezi močne ekspresionistične tendence, ki se pojavljajo v tem, da reducirajo problem barve in valerjev naravnost na problem oblike in izraza (ekspresije). Podobno kot pri Cesannu in Manetu gospoduje tudi pri njih problem osvetlitve in poglobitve v ozki zvezi s problemom forme nad problemom barve in tvari, Sem spadajo Kraljevič, Bečič, Babic i, dr.
To je v glavnem vsebina Popovičeve brošure, V splošnem nas je prijetno iznenadila po tem, kar smo čitali o razmerah, pod katerimi so naši umetniki v Parizu organizirali to razstavo in o katerih je povedal prav moško odkrito besedo g. Vavpotič v Ljubljanskem Zvonu 1920 (XL) str, 14 si. Čitali smo sami uvod Andre Michela v katalogu razstave (»Exposition des artistes vougoslaves au palais des Beaux Arts [Petit-Palais],« Preface), z začudenjem smo čitali tam (str, 13) edino mesto, ki goivori o Slovencih in ki ga navaja tudi Vav-potič: »Slovenci so bili predvsem učenci Ažbeta, Slovenca, ki se je izobraževal v Parizu in ustanovil v Miinchenu šolo, iz katere so izšli Vesel, Jakopič, Grohar, Jama, Murat, gdč. Nadežda Petrovič, ki je dalj časa živela in razstavljala v Parizu.« Kogar to vprašanje bliže zanima, naj si prečita omenjeni Vavpotičev članek in njegovo poročilo o razstavi v »Slovenskem Narodu« 1. 1919, št, 99 (»Jugosl,. umetn. razstava v Parizu«),
Pripomnil bi nazadnje vseeno še par besed k Po-povičevi brošuri sami. Zadnji čas srečavamo namreč vedno' pogosteje razne poskuse napisati zgodovino Jugoslovanov kot enoten proces, gledan iz enega vidika in postavljen na enotno gibalno silo. Takih poskusov bi mogli zabeležiti celo vrsto v naši državi sami pa tudi izven nje. Kako izgledajo, si na podlagi kratkih poročil v listih težko predstavljamo, vendar pa, nam precej dobro ilustrira en tozadevni poskus (Pavle Po-povič »Jugoslovenska književnost v Cambridge-u«) referat v Ljubljanskem Zvonu 1920 (1. XL), str. 124 si. In koliko takih »zgodovin« v večjem in manjšem obsegu je izšlo tekom teh burnih let, ve samo oni, ki je imel priliko dobiti vsaj malo vpogleda v emigrantsko propagandno literaturo v Rusiji, Ameriki in Franciji (ter seve v Angliji), Tipičen predstavnik te literature je dr, N. Zupaničeva »Ave Illvria!«, o kateri govori prav primerno Lj, Zvon na istem mestu str, 122 si, in o kateri smo mi molčali, ker je nismo prejeli v oceno, mislili pa o nji in o podobni propagandi isto, kar je Zvotti tako zgovorno povedal, — Vendar malo sem zašel! Ostati imam pri jugoslovanskih zgodovinah. Tudi pri nas imamo že tak poskus, vsaj začetek, in tu moramo samim sebi že priznati primerno skromnost, kajti ta knjiga (Melik: Zgodovina SHS) ne obeta niti v reklami niti v vsebini več kakor podaja in posebno ne več kakor more podati v ti smeri resen znanstvo spoštujoč človek. Še pred kratkim pa smo prejeli iz Bosne reklamno notico, kjer se tak poskus imenuje »prva istorija Jugoslovena... s jedinstvenog jugoslo-venskog stanovišta kao cjelina«. Če na kratko označimo vse take poskuse (»s jedinstvenog stanovišta kao cjelina«), vidimo pri večini, da podajajo pravzaprav le
zgodovino' Srbov, ki jo malo izpopolnijo z dati o Hrvatih in Slovencih, za kar imamo klasičen zgled pri Michelovem uvodu. Jugoslovansko je v ti literaturi le prepogosto enako skrbskemu. Zato še enkrat poudarjamo, da nas je Popovičeva brošura prijetno iznenadila, kajti tu je dano slovenskim umetnikom nekako tako mesto kot jim ga mora priznati vsak nepristranski opazovalec. Kar pa se tiče slike razvoja jugoslovanske umetnosti, je pa zelo poimanjkljiva, čeprav v splošnem v tem, kar podaja, resnična. To, kar govori o početkih nove jugoslovanske umetnosti, velja pač za srbsko, ne pa za slovensko in hrvaško, tudi nadaljnji razvoj se ne da za vse tri tako na eno formulo spraviti kot bi rad Popovič, čeprav je tu v svojih tezah toliko previdno-splošen, da se dajo sprejeti mutatis mutandis za vse tri kulturne skupine.
Čas medenih tednov Jugoslavije je že za nami, zato bi bilo že primerno, da začnemo zopet trezno misliti in računati. Če smo dosedaj celo v znanosti grešili z najboljšim namenom, da tembolj vkoreninimo zavest naše rodovne enotnosti, posebno pa interese skupnosti, bi danes že prav lahko zopet trezno priznali, da je najsilnejši temelj naše Jugoslavije naša prosta volja, osnovana na spoznanju skupne nevarnosti, skupnih gospodarskih in političnih interesov. Edino ta volja je, ki to neotesano zgradbo drži pokoncu in edino ta volja je, ki jo more in mora vzdržati; vse fantazije, pa naj soi tudi znanstveno maskirane, ne morejo na tem nič izpremeniti. Zato bi glede jugoslovanske zgodovine umetnosti poudaril na kratko tole:
Kriva je podlaga, da je jugoslovanska umetnost enotna po svojem značaju, ker le v tem slučaju bi bil mogoč enoten vidik, s katerega bi bilo mogoče podati enotno sliko njenega" razvoja. Naša umetnost je namreč prav tako malo enotna kot ni enoten značaj jugoslovanskih plemen. Temu ni kriva samo zgodovinska preteklost, ampak tudi že sama geografska lega, vsled katere morata biti srbski in slovenski temparament popolnoma različna. Da, skupne poteze imamo, toda več ko te je vredno skupno stremljenje, ki nas danes navdaja in ki mora biti čisto praktičnega, treznega značaja, ne pa sanjavega. Skupne poteze se dajo najti tudi v naši umetnosti, a ne toliko, da bi bilo mogoče zavzeti nji nasproti enotno stališče. Kdor pozna par jugoslovanskih razstav, posebno pa kdor pozna naše zgodovinske spomenike in našo ljudsko umetnost, se ne bo prepričal samo o različnosti formalnega značaja, ki je pač v glavnem slučajen produkt zgodovinskih razmer, ampak tudi o vsebinski različnosti, ki je prav tako posebna kakor se razlikuje n. pr, srbska epika od slovenske lirike ali slovenska melodija od pristne srbske ali* hrvaške ali v literaturi od obeh hrvaška lepo-zvočnost. Te temeljne razlike najdemoi povsod, kamor pogledamo v zgodovino in tudi v najnovejši dobi; več ali manj je to poudaril tudi Popovič, posebno dobro pa je izrazil to svoje spoznanje, ki ga je dobil na podlagi umetniške razstave, v svojem poročilu v SI, Narodu (1, c) Vavpotič, ki konštatira, da odgovarja slovenski liričnosti v upodabljajoči umetnosti večje razumevanje za čisto umetnost, za umetniške probleme v ožjem smislu; hrvaški melodičnosti dekorativnost, stilizacija, ornamentalna poteza, ki odlikuje hrvatske umetnike od slovenskih in srbskih; srbski epičnosti pa odgovarja tudi v umetnosti neka literarna, pripovedna poteza. To
93
spoznanje mislim, da je nepobitno in treba ga je sprejeti enkrat za vselej in le oprti nanj bomo mogli res orisati jugoslovansko umetnost kakor je; Popovič je to sam slutil, a si nekako ni upal provesti tega spoznanja v dejanje. Gori omenjene razlike se ne nanašajo samo na vsebino jugoslovanske umetnosti, ampak obenem že na njeno formo, saj so čisto umetniški problemi, za katerimi streme Slovenci, v velikem delu formalni problemi, saj je problem dekorativnosti itd, celo' pretežno in eminentno formalen problem. Vendar je jugoslovanska umetnost različna tudi po izvoru in zgodovinskem postanku svoijih izrazilnih sredstev. Vplivi, ki so oblikovali eno ali drugo skupino, so bili prav različnega izvora, umetniška tradicija iz naroda in dežele same, ki je ni podcenjevati, je bila pa skoro še bolj različna, da, si celo skoro tuja, V zadnjem času je sicer vsa jugoslovanska umetnost prošla plast takozvanega impresionizma, a nikakor ne vsa v enaki meri, tudi ne v isti smeri in je izvajala iz te šole prav različne konsekvence, ki se ne dajo razložiti samo iz političnih razmer, ampak imajo nedvomno globljo podlago v duši ene ali druge skupine. — Trdim torej, da bo jugoslovansko umetnost treba vzeti tako kot Je, kot konglomerat treh značajev, proslediti razvoj vsakega posebej in poiskati velike osnovne skupne poteze, ki bi jih bilo pozneje mogoče sistematično gojiti, vendar bolj kot pedagoško sredstvo za utrditev jugoslovanske skupnosti in zavesti, kakor pa kot plodoinosna #zrna za bodočnost, Umetnost si svojih potov ne da predpisovati, ampak raste sama po svoji logiki, kam in kako, si ne da zapovedovati. Označene posebnosti pa niso nikakor tragičnega značaja, nasprotno je ravno v njih utemeljen po mojem prepričanju sedanji in bodoči mik jugoslovanske  umetnosti.                            •                      r-,   ,
Gledališče.
Slovenska drama. Slovenska drama v letošnji sezoni: je in ni. — Je nekaj, je volja, je prizadevanje; — ni pa zaokroženja, ni moči, ni celote. — Dramaturg Pavel Golia dela in v delu je rešitev. Odločno se pozna temeljito razkobilarjenje repertoirja in smotreno' teženje navzgor, Patos izginja, naravno igranje še sicer ni našlo cilja, pač pa stopa po poti, ki vodi k temu cilju. Pa dosega ciljev ni delo enega leta, Preustrojitev se je začela, bacili umetnosti so zašli v truplo slovenske drame, stari okus publike je v razkrajanju, zdi se nam, da se bomo enkrat res dokopali navzgor,
Osobje, s katerim razpolaga naša drama, je pičlo; zato morajo igralci igrati še, kot morejo. Ne škodi sicer to njihovi rutini, a poglobitvi je gotovo v škodo. Izrazite, že gototve osebnosti, ni med njimi. Rastejo, kipe, nastajajo. Zato tudi ni nobena predstava v celoti zaokrožena, Tupatam praskne raketa v zrak, da človek obstrmi; pa se mu za par trenotkov zdi blisk teman, So posamezni trenotki, ki vžgo, ni pa gorke celote. Je iskanje in hotenje do zvezd, a noge se dotikajo še vedno zemlje,
Tri moči imamo, ki so že našle pot in ki romajo; v vsaki igri po drug;, novi, neizhojeni poti. Tem trem je njihova notranjost zunanjost igre in njihova zunanjost zrcalo notranjosti: Rogoz, Šest in Šaričeva, O Osipovič-Šuvalovu  bi  rekel  Gorenjec:   »Kar mormo,  smo  pa!«
Ostali še iščejo potov in steza; marsikdo od njih (Šubic, Pregarc, Martinčevič itd,) si je dal nabiti dve vrsti žebljev v čevlje, ker ve, da je pot, po kateri mu je hoditi, trda. Zato smo veseli njihovih korakov in stopinj, ker vemo, da se bolno nekoč odpočili ob njih.
Repertoir v prvi polovici sezone ni bil slab; v primeri s predvojnim repertoirjem je naravnost dogodek, Trapastih burk, ki bi jih človek privezal za kol sredi travnika in bi se začele same od sebe pasti, letos sploh ne igrajo,
Jugoslovanskih del so igrali troje: Nušičevo »Pro-tekcijo«, Petrovičev »Gozd« in Donadinijevo »Brezdno <. Ruse smo gledali štirikrat: Andrejev »Dnevi našega življenja«, Čehov »Striček Vanja«, Gogolj »Ženitev« in Gorkij »Na dnu«. Manj ugajali so Francozi z igrami »Tat«, »Korenček« in »Nočni čuvaj«, Poljsko-nemška Rittnerjeva »Mimogrede« tudi ni kdovekako užgala; pač pa je Strindbergov »Oče« zdramil Ljubljano in tudi Knoblauchov »Favn« se je izkazal.
Domačih iger sem naštel četvero. Šorlijev »Na Pologu« je imel lep zunanji uspeh; poročevalec sam igre ni videl. Ognjeni krst rampne svetlobe je prestala Stanko Majcnova »Kasija« jako častno. Ime Majcen si bo treba zapomniti. Ni dovršena umetnina, saj je prvenec. Ima pa esprit, kultivirano kulturo, fin dialog, poglobljeno duševno analizo, skratka, srednjeevropej -ski krog, brez tipično slovenskega sicer, vendar šik. To je suknja iz angleškega blaga, podložena s svilo, izdelana v prvovrstnem salonu: Oscar Wilde, zabeljen s Fackel-Krausom in začinjen s Petrom Altenbergom Igri manjka sicer še napetosti dejanja in smotrenosti tehnične ekonomije, vendar sem prepričan, da bi »Kasija«, če bi joi napisala evropejska literarna kapaciteta, romala po vseh večjih odrih. Okusna, spretna in za Ljubljano-nova Šesto>va režija zasluži poglavje zase,
Z Ivan Cankarjevimi »Hlapci« je Ljubljana videla na odru vseh šest njegovih iger. Meni se zde »Hlapci« v primeri z drugimi Cankarjevimi igrami necankarski — kakor bi pil cviček na šampanjec. Morda zato, ker je ideja igre v letu 1920 samo še zgodovinsko aktualna in interesantna, morda zato, ker sem se zagrizel v misel, da bi smel samo Borštnik igrati glavno vlogo, morda zato, ker sem pogrešal v načinu igranja podčrtanega naslova igre. Morda doživimo kdaj cel cikel Cankarjevih iger in tedaj bo ta satira ne samo kulturen dokument naše nekulturne preteklosti, ampak ozadje Cankarjevega boja za pravice tlačenih,
Funtkov »Kristalni grad« se mi zdi kakor »Kapell-meistermusik«. Od vsepovsod nekaj, od nikoder nič. Samo vrabci imajo oblečeno palico za živega človeka. Tudi mi ne moremo smatrati teh notranje nečutenih stavkov, teh od slučaja vojenih prizorov, teh neresničnih in praznih dolgoveznih dialogov za umetnino. Če* priznamo avtorju pošteno »voljo«, moramo »moč« odločno* tajiti. Ne udajajmo se onemu madjarskemu šovinističnemu principu: »Ker nas je Ogrov malo, še morilca lastne matere ne smemo obesiti.« —' Druge vrline pri najboljši volji nisem našel na igri, kot to, da je bila ob V* 10 že končana, Funtek je izboren prevajalec in kritik, sploh dobro reproducira; če pa ustvarja sam, je pa brezdvomno  samo  epigon, torej ne produktiven,
Adolf Robida.
94