612
Književnost kot objekt in subjekt ovir in »blokad«
Ali lahko obstaja pristno »pisanje« brez blokad, ovir, notranjih ali zunanjih težav?
Kje vendar najti pisatelje, ki ne naredijo vsak dan bilance svoje notranjosti, tega magmatičnega sveta, ki ga oblikujejo, da bi iz njega v bistvu iztisnili kali resnice in lepote ali vsaj estetske in hkrati svetovne nazore, sorazmerne inteligenci, intuicijam in osebnim občutljivostim?
V resnici takšnih pisateljev ni.
Ideja o »pisanju« po »milosti«, o svobodnem »pisanju«, ki se je dvignilo iz čarobnega vodnjaka ali spustilo iz nebesne modrine, je le »ideja«, plato-nično razkošje, nesnovni nič, zunaj časa.
»Poiein«, delati, umetniško delovati so, nasprotno, zaznamovani z naporom, z udarcem subjekta ob »delovni« predmet in se po naravi upirajo načrtovanim priprošnjam, v celoti pa so namenjeni spojitvi v strukturirano in estetsko razumljivo obliko.
In na koncu »poiein«, pri izpolnitvi težkega umetniškega »delovanja«, je torej umetniško delo. V njegovi notranjosti so se brez odklonov in usedlin stopile — ali se poskušajo stopiti — inteligenca in občutljivost, kultura in človečnost, družba in svet v plamenih zgodovine — zgodovine vsakega pisatelja — znotraj največje zgodovine, ki združuje neizogibno ves svet in jo bo treba upoštevati povsod in vseeno kako.
Na kratko so bile doslej verjetno le očitnosti.
Kje torej najti te konkretne ovire v »pisanju«, kje so te ovire, hočem reči, zunaj pojasnjevanja vsega, kar daje bistveno in ki vznemirja »techne«?
Mogoče jih je individualizirati v »prostoru«, polnem znakov, kjer pisatelj »deluje« s pomočjo orodja svojega lastnega »pisanja«.
Tako postane stik med družbo in ustvarjalno individualnostjo vzoren glede na celo vrsto »blokad«, odporov, specifično opravilo, ali pa zaradi čistih zunanjih zavrnitev, ki pogosto silijo proizvodnjo oblik, da stopi v krog elitističnih zavesti, ki so v nasprotju s splošnim redom dobe ali s svojim lastnim »jezikom«, ker obe presega poznavanje stvarnosti in vrednot, ki dopuščajo, da spregledamo možnosti za različne bistvene družbene površine.
Prav pri tej točki se mora pisatelj odločiti za funkcijo njemu lastnih »oblik«.
Luciano
Morandini
(Italia)
613
Književnost kot objekt in subjekt ovir in »blokad«
Takšna izbira določa družbeni prostor, kamor moramo položiti stiliza-cije kakšnega jezika, torej način mišljenja in ustvarjanja književnosti. Moralna obveznost pa vendar zaradi tega ne odstrani ovir.
Izbire kakšnega pisatelja, ki je vkoreninjen v stvarnosti, zadenejo na točke odpora trenutka, v katerem vedno prikazujejo izrečeni ne drugim ali drugemu, bodisi v formalnih izrazih, bodisi v izrazih pogubljenosti spoznavnega.
Dejansko je književnost dinamična celota idej — oblik, kjer so zgoščeni načrti preseganja dane stvarnosti zunaj upoštevanja osebnih in kočljivih interesov.
Navsezadnje je književnost zaslon, po katerem se premikajo po kapilarah podatki, intimno zbrani pa so nato spet pojmovno zvarjeni.
Prav zato je izbira polja dejavnosti, smisla usmeritve kakšnega »poiein« kljub vsemu tako pomembna. Torej izbira med določitvijo celotne magične sfere oblik, ki se stalno nanašajo na same sebe, da bi določile »vrednote«, in »poiein« z izboljšano in ukročeno tehnično instrumentacijo, zavedajo pa se svoje umetniške vrednosti in zbran iz manj specifičnih razlogov razcepa, v bistvu pa bogatejši in bolj motiviran.
Mogoče je, na primer, dobro ločiti v futurizmu dve umetniški »revolucionarni« stališči z dokaj različno ideološko in moralno določitvijo, hkrati pa sta vnaprej določeni, da se zadeneta ob tradicionalne pregrade. Če je v prvih letih 20. stoletja italijanski futurizem brez kritičnega občutka pritegnil v okolju nacionalnega meščanstva znake industrijske preobrazbe, tako da jo je prenesel v organizacijo neobjavljenih umetniških struktur, izzivajoč intelektualne in kulturne sunke in v vztrajanju le na podatkih ekspresivne iznajdbe majakovskijevskega futurizma, ni združil umetniške komunikacije le s strukturalnimi novotarijami, temveč je iz njih poskušal potegniti izraznost in poznavanje nekaterih drugih stvari, revolucionarnih v političnodružbenem pomenu besede, v navdušenem upanju, da se bosta obe revoluciji navsezadnje le lahko srečali in posekali v svojih koreninah vsak restriktivni način mišljenja, čutenja, govorjenja in dejanja.
Upanje, ki je našlo v negativni hipotezi vseh razrednih kultur dokaz, tega pa so gojili v imenu nove kulture človeštva.
Vendar lahko zunanje ovire, ob katere se zadevamo zaradi razhajanj med usmeritvijo literarnega dela in družbenim, političnim ter kulturnim vedenjem dobe, razmahnejo svoje razsežnosti, medtem ko se znotraj zgodovinske in literarne razprave znajdejo v valu naraščajočih in upadajočih načinov (mod), gnanem od vračajočih se pritokov in odtokov okusa.
Za celo vrsto avtorjev bodo torej dodatne ovire, proti katerim se bodo morali boriti, bodo dvojna in trojna bojišča, na katerih se bodo morali vdati, da ne bi izdajali —¦ tako da se bodo prilagodili formuli, primerni vrednotam dobe — bodo morali meriti svoja notranja prepričanja, kvečjemu jih bodo poglabljali in izboljšavah v času.
Kar se tiče notranjih reakcij literarnega področja — da bi nadaljevali in se ne zatekali k naštevanju sodobnih primerov — sem se spomnil na »novecentismo« 20-tih let »made in Italy«, revije »900«, ki je izhajala v francoščini in je bila razdeljena na trimesečne zvezke z naslovom »Zvezki Italije in Evrope« — združevala je Bontempellija in Jamesa Jovcea, Georga Kaiserja, Curzia Malaparteja in Pierra Mac Orleana, objavljala pa Rilkeja, Stephana Zweiga, D. H. Lawrencea, Malrauxa itd.
614                                                                                                               Luciano Morandini
Iz revije »900« se je proti kričanju italijanskega futurizma in proti avantgardi, ki je hotela biti vzor, dvigal glas, ki je želel prepričati, da je predvsem v literaturi obdobje avantgarde odslej zaprto, da je prinesla malo dobrega in je ostala na stopnji marljivega iskanja nekaterih načinov in nekaterih detajlov izraza, iz katerih so iznajditelji naredili prisiljeno pridiganje. V času zbranosti in resnosti — revija »900« je nadalje izhajala in bili smo nekaj let od prevzema oblasti prvega evropskega fašizma — so dela morala biti ocenjena kot osamljeni izrazi na podlagi iznajdbe, domišljije, intenzivne fantazije v najbolj običajnem pomenu besede.
Torej nič več poetih, le fantazija.
Če je revija »900« na eni strani ustvarila opozicijo, oviro za različne knjižne ljudi, jih je na drugi strani v času čuječega in avtarkičnega režima ustvarila s »škandalom«, ker je izhajala v tujem jeziku in s svojim »evro-pejstvom«.
Iz takšnega primera — ki bi mu lahko dodali druge različnih narodnosti — lahko razumemo, da literarni element že po svoji naravi, v trenutku, ko naleti na nasprotja in zunanjo blokado, jih obuja in ustvarja iz svoje notranjosti, tako da sugerira misel, da je književnost po definiciji kraj ovir zaradi številnih znakov, ki jih nadaljuje in samostojno oddaja in sprejema.
Na tej točki nam preostaja le, da se zavemo in usmerimo pogovor k nujnosti »pisanja« — potem ko so se razvile nepogrešljive, trdne in različne ovire — »pisanje« zna postati in ostati analitično orodje, ki predstavlja ljudi in svet, delo, torej napor, in napredni »poiein«, v iskanju »boljšega«, ki ga konkretno področje zgodovine zajema od nekdaj zunaj vsakega razumljivega, dramatičnega in obupanega pomanjkanja laične vere.