236
Klic vpijočega v puščavi.
„Jablane, hruške in druge čepe* Sadi v mladosti za stare zobe'.
Potovanje po Češkem in Saksonskem leta 1820. je v meni izbudilo željo, v naši domovini delati na to, da se ob krajih cest in kolovozov sadno drevje zasadi, kakor je bilo tamkaj vže tačas videti. Ne samo da se po tem priprostemu ljudstvu veselje do sadjereje obudi in daje dober izgled, kako je treba z drevjem ravnati, ponuja se mu tudi priložnost, cepiče žlahnega sadja si pridobiti.
Odraščeno drevje povračuje s sadjem in lesom obile stroške za posajo in izrejo drevesec.
To svojo željo sem dostikrat izgovoril pri zborih kmetijskega  društva,   toda z majhnim vspehom.    Pred
nekoliko leti se je nasadilo sadnega drevjiča ob v61iki cesti proti Trstu; al kmalu je vse zaspalo; le nekoliko čednih drevesec stoji še zdaj — v očitni dokaz, da bi se drevje ob cesti dobro obnašalo, lep izgled popotnikom dajalo, pa tudi stroške za izrejo obilo povracevalo. Da bi se to zgodilo, naj vlada, kar se velikih cest tiče, v prevdarek vzame; dober izgled bode potem tudi soseske zbudil, da se bodo lotile še ob malih cestah sadno in drugo drevje saditi.
Ugovoru, da tako drevjiče ob cestah večidel hudobne roke pokončujejo, *) je treba z ostrimi postavami v okom priti.                              Dr. Jož. Orel.
V                                                                                                                                                                                                                         v
*) Zalibog! da — kolikor je nam znano — ob veliki cesti Črnomaljski, Kranjski pri Laborah, Zaloški proti Fabriki itd. skrbno zasajenih sadnih dreves skor nič več ui! Večidel je tudi skor nemogoče zaslediti in zasačiti take hudobneže, kteri res zaslužijo, da bi se pokorili z naiostreišimi kaznimi.                                Vred,