BALINARSKI KLUB »ŠPICA« V KS PRULE
Prijetne urice na balinišču
Pot me je zanesla na Prule, prav na konico, tako imeno-vano »Špico«. Tam je priljub-ljeno zbirališče prulskjh upo-kojencev, kjer lahko skupaj s člani tamkajšnjega kluba ak-tivno prežive nekaj uric ob balinanju. V času mojega obi-ska, bilo je dopoldne, nisem našla tam nobenega upoko-jenca. »Veste, zdajle so vsi za-posleni...« Na začudeni po-gled so mi vsi v smehu odgo-vorili: »Ja,zaposleni kot varu-ške! Svojih vnukov.seveda.«
No, sebotnmorala oglasiti kdaj popoldne, sem si rekla in že hotela oditi. Toda nekdo od balinarjev je omenil, da lahko dobim predsednika njihovega balinarskega kluba tovariša Bekšiča, ki mi je kasneje po-kazal njihov klubski prostor. V vitririah so bili razstavljeni, v šestih letih (nekako toliko
že obstaja klub) osvojeni,po-kali, diplome, plakete...
»Registriranih je sedemde-set članov, seveda pa sem za-hajajo balinat tudi drugi. Ak-tivni člani plačajo 200 din let-ne članarine, upokojenci pa polovico te vsote. Izredno do-bro sodelujemo s prulskimi upokojenci. Vedno,kadar smo v stiski, nam nesebično pri-skočijo na pomoč, tudi če gre za finančne težave,in dolguje-mo jim veliko zahvalo.
Balinišče ni edino. S prosto-voljnim delom so zgradili še enega. Toda ne smete misliti, da smo zaprti v svoj krog. Udeležujemo se raznih bali-narskih turnirjev vseh vrst in mislim, da smo eden najbolj aktivnih, pa tudi uspešnih klubov v Ljubljani. Pred tek-movanji vsakič obvezno treni-ramo dvakrat tedensko in do-
segamo lepe uspehe na turnir-jih. Smo večkratni republiški prvaki v dvojicah in četver-kah, bili smo drugi na držav-nem prvenstvu v četverkah.ki je bilo v Postojni, tudi v »su-per ligo« smo se že uvrstili. Omenim naj, da vsako leto or-ganiziramo memorial v spo-min Jožeta Povšeta, pred tre-mi leti umrlega dolgoletnega predsednika Društva upoko-jencev Prule. Nanj povabimo klube iz Zagreba, Maribora pa tudi rojake iz Opčin pri Trstu. Toda gmotna plat našega kluba je precej nezavidljiva. Telesnokulturna skupnost je zmanjšala dotacije zaradi sta-bilizacijskih ukrepov; tudi krajevna skupnost jim reže ta-nek kos kruha. Imajo nas za rekreativce, toda mi to nismo; saj vendar tekmujemo! Mar naši uspehi niso dovolj zgo-
vorni?!« se sprašuje Bekšič. »Najprej so nam v krajevni skupnosti obljubili 5000 di-narjev podpore, toda ta vsota ne zadošča. Najto so obljubili milijon starih dinarjev, kasne-je pa so spet prešli na prvotno obljubljeno vsoto, češ da ni denarja... Zato smo lahko le hvaležni upokojencem, da nam stojijo ob strani!«
Tako torej živi (ali pa života-ri, kot je glede sredstev pesi-
mističen predsednik Bekšič) dokaj aktiven klub, ki ni le ozko omejen na svoje člane. Tudi starejši krajani lahko preizkusijo svoje moči na nji-hovem balinišču, in s tem v družbi preživijo nekaj prijet-nih uric... Dejavnost, ki je vredna posnemanja!
Tekst In foto: Dora Vodopivec