Moje najdaljše potovanje (3)
Slab začetek, dober...
Piše: SLAVA MREZAR
Če se nikjer drugje ne naučiš »barantati«, potem se tu. Nek večer smo več ur sedeli v eni od številnih trgovinic z usnjem in koža-, mi in poskušali kupiti plašč. Lastnik nam je skuhal čaj, pogovarjali smo se o njihovi de-želi, Ijudeh, navadah in vsake toliko časa je kdo od nas vprašal: »How much?« Povedal je ceno, malo nižjo kot pred desetimi minuta-mi, toda za nas še vedno previsoko. Vstali smo, se delali kot da smo užaljeni, ker nas prinaša okrog. Toda lastnik je planil pokon-ci, vabil nas je nazaj, zopet smo pili čaj, se pogovarjali in potem zopet tisti usodni »how much«. Tako se je nekajkrat ponovilo, dokler se nismo sporazumeli za ceno, ki je odgovar-jala tudi nam. Iz trgovine smo odhajali v zgodnjih jutranjih urah, vendar zadovoljni. Za nas je bilo nakupovanje pravo doživetje, za trgovca pa način prodajanja v teh krajih. Toda videlo se je, da je tudi on užival.
PROTI GORAM HINDUKUSHA
Zanimivo se je potepati po mestu, toda naš cilj je drugačen in komaj čakamo, da pridemo v hribe. Iz Kabula pa nas čaka še naporna pot. Potujemo čez prelaz Salang, eden najvišjih prelazov na svetu (3600 m), do Kunduza. Od tu naprej pa je cesta zelo sla-ba. Tudi naselja niso vec tako pogosta. Sre-čamo Nomade. V Afganistanu jih je kakšne tri milijone in se selijo v kraje, kjer ni zime. To so še zelo primitivni in divji ljudje. Na čelu karavane jezdi na kameli najmlajša že-na, za njo pa vse ostale. Zadnja je na oslu, grda in brez zob. Seveda smo ustavili avto in slikali, vendar jim to ni prav nič všeč, raz-burjajo se in eden pobere palico in jo vrže proti nam. Potem se nekako sporazumemo, potrebujejo namreč zdravnika za nekoga, ki ima odprto kostno tuberkulozo. In nazadnie me hočejo še kupiti. Za dve kameli in 10 ti-soč afganov. In to sploh ni tako malo (npr. 250 dolarjev). Zlasti pa ne za Nomade. Toda fantje snubcu razložijo, da rae zaenkrat še rabijo. Mogoče potem, ko se bomo vračali.
Tako potujemo naprej. Cesta je včasih boljša, drugič slabša, včasih jo sploh ni. Vo-zimo v glavnem ob deroči reki, ki se v vsa-kem kraju imenuje drugače in pridemo konč-no do Amur Darje. Na drugi strani reke je Sovjetska zveza, vidijo se tudi že gore Hin-dukusha.
Vasica Quazi Deh je zadnja na dolgi poti, od tu naprej se tovor preseli na hrbte nosa-čev. Dya dni čakamo prijatelje, ki so odpo-tovali iz Kabula en dan kasneje. Avto pusti-mo v centru, ki ga predstavlja dvorišče, last najbogatejšega človeka v vasi. V njegovi la-sti je skoraj vsa obdelana zemlja v okolici m jo daje v zakup. Utaborimo se malo pred vas-jo, toda niti za trenutek se ne dolgočasimo. Kar naprej nas obiskujejo domačini, pogo-varjamo se, tako da nas pošteno bolijo roke.
(Prihodnjič dalje)