Jezik in slovstvo, letnik 67 (2022), št. 1–2 Marija Javor Briški1 UDK 821.112.2.09(497.4)"10/15" Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.79-105 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani NEMŠKA KNJIŽEVNOST NA SLOVENSKEM OD 11. DO 16. STOLETJA2 Po uvodnem zgodovinskem orisu slovenskega etničnega ozemlja in oblikovanja severne nemško-slo- venske jezikovne meje ter pomena nemščine na Slovenskem v članku predstavljamo literarnozgodo- vinski pregled izbora del pisnega izročila, ki so jih od srednjega veka do 16. st. napisali domači ali tuji avtorji na slovenskem etničnem ozemlju Koroške in Štajerske ter na Kranjskem oz. avtorji, ki izvirajo iz teh dežel. Pri predstavitvi posameznih besedil upoštevamo vsebino, slogovne značilnosti, žanrsko opredelitev, funkcijo ter kulturno-zgodovinski kontekst njihovega nastanka in recepcije. Cilj prispevka je poleg sistematičnega prikaza najpomembnejših del teh obdobij njihovo ovrednotenje v sklopu nem- ške literarne zgodovine. Ključne besede: nemška književnost, literarna zgodovina, srednji vek, 16. stoletje, Koroška, Štajer- ska, Kranjska 1 Tri zaporedne znanstvene razprave Marije Javor Briški Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja, Monike Deželak Trojar Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem in Luka Vidmarja Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku nadaljujejo in zaključujejo tematsko številko (2020, 3-4) Jezika in slovstva, posvečeno starejši slovenski književ- nosti od srednjega veka do razsvetljenstva, v kateri smo objavili štirinajst razprav o ljudskih pesmih, o pravljicah, o nabožnih pesmih, o metriki, o začetkih posvetne poezije, o meditativni prozi, o ba- ročnih pridigah, o kratki prozi, o jezuitskih dramah, o posvetnih dramah, o periodiki, o uradovalni sloveniki in latinski ustvarjalnosti na Slovenskem. 2 Raziskovalni program št. P6-0265 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Repu- blike Slovenije iz državnega proračuna. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 79 2. 07. 2022 09:47:45 80 Marija Javor Briški 1 Uvod Obstoj nemške književnosti na Slovenskem v preteklih stoletjih je posledica več kot tisočletne vključitve Slovencev in njihovih prednikov v nemški politični in kulturni prostor. Trajala je od zgodnjega srednjega veka, ko so Karantanci prišli pod bavarsko in nato pod frankovsko oblast, do razpada habsburške monarhije leta 1918. K integraciji slovenskega etničnega ozemlja v nemško državo je pripomo- gla cerkvena organizacija z ustanovitvijo škofij, župnij in samostanov ter upravna ureditev. Izoblikovali so se vojvodstvo Koroška ter različne mejne grofije, iz ka- terih so na osnovi združitev in premikov meja v poznem srednjem veku nastale notranjeavstrijske dežele Koroška, Štajerska in Kranjska ter grofija Goriška (Štih 2008: 25–100). Meje slovenskega etničnega ozemlja so se skozi čas spreminjale. Ker bomo obrav- navali književnost v nemškem jeziku, ki je nastala na »Slovenskem«, nas pred- vsem zanima »/o/blikovanje severne slovenske narodnostne meje« (Grafenauer 1993: 349), na podlagi katere se bomo odločali o vključitvi nemških literarnih del v določenem obdobju. Na območjih, pridobljenih v frankovskem času, so se z ra- zvojem fevdalizacije naselile rodbine visokega plemstva nemškega rodu, ki so se deloma zlile z domačim visokim plemstvom in postale vodilni družbeni sloj. Pos- vetna in cerkvena zemljiška gospoda je za agrarni razvoj na svojih posestvih poleg slovenskega prebivalstva potrebovala tudi naseljence, ki jih je novačila s svojih starih posestev v nemških deželah. Od zgodnjega srednjega veka, še posebej pa v 12., 13. in 14. st., so migracije »nemško govorečega agrarnega prebivalstva /.../ povzročile /.../ germanizacijo precejšnega dela tistega ozemlja, ki so ga še v 10. stoletju v največji meri naseljevali predniki današnjih Slovencev« (Štih 2008: 58). Sodeč po toponimih Vzhodne Tirolske in Severne Koroške ter pokrajine Lungau na Solnograškem, Štajerske in obmejnih južnih delov Zgornje in Spodnje Avstrije je naselitveno območje Slovanov v 1. tisočletju segalo globoko v vzhodnoalpski prostor (Krevs Birk 2019: 157). Zaradi »postopnega oblikovanja ali celo nastaja- nja kulturne podeželske pokrajine z naseljevanjem in množitvijo ter medsebojnim vplivom kmečkega prebivalstva različnega izvora« (Grafenauer 1993: 349) se je sčasoma zarisala jezikovna meja, tako da so etnije, ki so številčno prevladovale, asimilirale etnične manjšine. Okrog leta 1200 je slovenska etnična meja, kot je razvidno iz Grafenauerjeve karte (1993: 362), še potekala v Severnih Apniških Alpah, »/o/d konca srednjega veka do 19. stoletja /pa je/ potekala po Ziljskih Al- pah do Dobrača, zavila mimo Beljaka na Osojske Ture, šla nato severno od Gospe Svete na Štalensko goro in naprej na Svinško planino ter Golico, nato pa se držala severnega podnožja Slovenskih goric do Radgone« (Štih 2008: 58). Medtem ko je večinsko kmečko prebivalstvo južno od slovensko-nemške meje govorilo pretežno slovensko, je bilo tu živeče plemstvo večinoma dvojezično. Dolga stoletja je nemščina na Slovenskem prevladovala predvsem v pisni komu- nikaciji: na prehodu iz 13. v 14. st. je postala uradni jezik v celinskih, ne pa tudi v obalnih mestih (Javor Briški 2012: 590–591); na področju književnosti pa je JIS_1-2_2022-FINAL.indd 80 2. 07. 2022 09:47:45 81Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja igrala pomembno vlogo od srednjega veka do 19. st., ko se je slovenska besedna umetnost dokončno uveljavila (Janko 1995: 326). V pregledu nemške književnosti na Slovenskem se bomo osredinili na izbor pi- snih izročil, ki so jih napisali avtorji, ki so živeli na slovenskem etničnem ozemlju Koroške in Štajerske ter na Kranjskem, oz. avtorji, ki izvirajo iz teh dežel. Pri predstavitvi posameznih besedil bomo upoštevali vsebino, slogovne značilnosti, žanrsko opredelitev, funkcijo ter kulturno-zgodovinski kontekst njihovega nastan- ka in recepcije, omejili pa se bomo na obdobja od srednjega veka do vključno 16. st. Za obravnavo nemške književnosti od 11. do 16. st. smo se odločili, ker je v tem času nastalo nekaj izstopajočih del, s katerimi slovensko občinstvo načeloma ni podrobneje seznanjeno. Cilj članka je poleg sistematičnega prikaza najpomemb- nejših del teh obdobij izpostaviti, kako jih vrednoti nemška literarna zgodovina. 2 Srednji vek Srednjeveški pisci, ki so bili sprva duhovniškega, pozneje pa tudi plemiškega in meščanskega stanu, so svoja dela običajno naslovili na sorazmerno majhen krog poslušalcev in morebitnih mecenov. Šele nastopi v drugih krajih in prepisi njiho- vih besednih stvaritev so prispevali k poznavanju njihovih del v širšem prostoru (Knapp 1994: 13). Razširjenost besedil se zrcali v številu rokopisov, žal pa je precejšen del teh izgubljen, kar še posebej velja za avtografe. Izguba avtorjevega rokopisa in nepoznavanje njegovega imena ali njegove identitete nam pri dataciji in lokaciji literarnih del nemalokrat povzroča težave. Zato bomo v oris srednje- veške nemške književnosti na Slovenskem vključili le tista pomembnejša dela, ki jih prostorsko lahko nekoliko natančneje opredelimo. Na Slovenskem razen fragmenta mlajšega prepisa nekega glosarja nismo zasledili pisnih izročil staro- visokonemškega obdobja (750–1050) (Janko 2001: 9), ker so v tem prostoru sa- mostane – prva središča srednjeveške pismenosti – ustanovili v glavnem šele v 11. st. (Bajt/Vidic 2011: 66). Najstarejša ohranjena nemška literarna besedila na Slovenskem torej izvirajo iz začetnega obdobja srednje visoke nemščine, ko tudi plemiški dvori posvetne in cerkvene gospode postajajo vedno bolj pomembna li- terarna središča. 2.1 Koroška Na Koroškem sledi nemškega pisnega literarnega izročila, ki je izrednega pomena za poznavanje zgodnjesrednjevisokonemške književnosti, segajo v zadnjo četrtino 12. in začetek 13. st., ko sta v tem prostoru (Knapp 1994: 454) nastala dva kodeksa rokopisov: Dunajski in Milštatski/Miljski kodeks3, ki vsebujeta besedila različnih provenienc. 3 Wiener Sammelhandschrift, Codex Vindobonensis 2721; Millstätter Sammelhandschrift, Celovec, Cod. 6/19, Geschichtsverein für Kärnten (Knapp 1994: 454). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 81 2. 07. 2022 09:47:45 82 Marija Javor Briški Najstarejša ohranjena, omembe vredna nemška pesnitev s Koroške4, ki nada- ljuje literarno tradicijo biblijske parafraze z namenom, da občinstvo seznanja z vsebinami Svetega pisma v ljudskem jeziku, se po Dunajskem kodeksu imenuje Wiener Genesis (Dunajska knjiga o stvarjenju). Sodeč po omembi v besedilu, da je nekega škofa ustoličil kralj, je nastala pred letom 1122, ko so odpravili laiško investituro5; starinski jezik ter tehnika rime in verzifikacija pa nakazujejo, da jo je neznani avtor napisal verjetno že med letoma 1060 in 1080. Na osnovi Prve Mojzesove knjige avtor nazorno pripoveduje biblijsko zgodbo o stvarjenju ange- lov in padcu Luciferja, stvarjenju sveta, Adama in Eve, izvirnem grehu, Kajnu in Ablu, Noetu in vesoljnem potopu, Abrahamu in Jakobu ter Jožefu v Egiptu. Poleg Svetega pisma se je občasno opiral tudi na takrat razširjene biblijske komentarje in spise zgodnjekrščanskih avtorjev (Laktancij, Avit). Za boljše razumevanje je svetopisemsko zgodbo prilagodil domačim predstavam svoje publike: tako je po eni strani izpuščal, česar poslušalci ne bi razumeli ali kar jih ne bi zanimalo, po drugi strani pa je pripoved razširil. Med drugim jo je popestril z zabavnimi dodat- ki, kot je razlaga uporabe malega prsta, ki jo je prevzel po enciklopediji Izidorja Sevlijskega: Der minneste finger der nehat ambeht ander, newane sos wirt not, daz er in daz ore grubilet, daz iz ferneme gereche, swaz iemen spreche. (cit. po Pogačnik 1972: 276) Toda prst najmanjši nima druge službe kot le to, da on vrta po ušesu, kadar pač potrebno je, da bi slišalo natanko, kar ljudje mu govore. (cit. po Pogačnik 1972: 165) Prav tako je po takratnih družbeno uveljavljenih nazorih in navadah in s tem, da se je opiral na domačo ustno pripovedno tradicijo, biblijske dogodke in osebe tudi stiliziral. Ker je bil avtor v prvi vrsti dober pripovedovalec, je zgodbo z moralnimi razlagami, ki pričajo o njegovem zanimanju za greh, kesanje, spoved in pokoro, prekinil le občasno. V veliki meri se je tudi odpovedal eksegezi. Ker je bil avtor seznanjen s teološkimi razlagami, lahko sklepamo, da je bil duhovniškega stanu, besedilo pa je bilo po vsej verjetnosti namenjeno recepciji v monastičnem, morda tudi plemiškem okolju (Vollmann-Profe 1989b: 110–111; 1994: 65–68; Kartscho- ke 1990: 284–289; Knapp 1994: 102–109; Brunner 2010: 84). 4 Gre le za domnevno lokacijo nastanka (Brunner 2010: 84), v drugih virih ni natančneje opredeljena, navaja se Avstrija (npr. Vollmann-Profe 1989b: 111). 5 Laiška investitura je slovesna podelitev službe, posesti in položaja škofom in opatom, ki jo je opra- vljala posvetna oblast. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 82 2. 07. 2022 09:47:45 83Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja Slika 1: Prizor iz Knjige o stvarjenju, Milštatski/Miljski rokopis, 12r V Dunajskem kodeksu sledi Jüngerer (Wiener) Physiologus (Mlajši/Dunajski/Fi- ziologus) v prozi, ki je ena od nemških različic6 ene najbolj razširjenih knjig v srednjem veku, njena predloga pa je nastala na osnovi latinskega prevoda grškega izvirnika okoli leta 1120 v bavarsko-avstrijskem prostoru7 (Vollmann-Profe 1994: 56). Z metodami tipološke ali moralne alegoreze avtor opisuje fantazijske ali res- nične živali in jih povezuje z globljim krščanskim pomenom, tako npr. feniks, ki zažge samega sebe in na novo vstane iz pepela, označuje vstajenje (Henkel 1991: 154–155; Vollmann-Profe 1994: 56–57; Knapp 1994: 124–125; Brunner 2010: 79). Kot nadaljevanje Prve Mojzesove knjige v rokopisu sledi Wiener Exodus (Du- najski Eksodus). Tudi besedilo predloge je predvidoma nastalo na Koroškem, verjetno okoli 1120 (Vollmann-Profe 1994: 68). Avtor se večinoma omejuje na obnovo svetopisemskih dogodkov, kot so prikazani v Drugi Mojzesovi knjigi do 15. poglavja. Pripoveduje o usodi Izraelcev od egipčanskega suženjstva do pogu- be Egipčanov in Mojzesove hvalnice po uspelem prehodu skozi Rdeče morje. V besedilu se, da ne bi prekinjal dogajanje, še bolj kakor pisec Dunajske knjige o stvarjenju, odpoveduje teološkim razlagam. Svoj vir posodablja tako, da vključuje prvine plemiškega sveta – tako npr. Judje imenuje »hȇrlîche chnechte«, »uon adele geborn« (cit. po Knapp 1994: 109; gosposke viteze, plemiškega rodu) – in posle- dično še bolj nagovarja laično občinstvo. Iz nekaterih formulacij, kot »Nû uerne- met, mîne hȇrren,/ ich wil iw /.../ sagen mȇre« (Knapp 1994: 110; Zdaj poslušajte, gospodje moji, povedal vam bom vest), in izčrpnega opisa vojske, ki so značilni 6 Prva nemška ohranjena različica, Älterer Physiologus (Starejši Fiziologus), je sicer alemanskega izvora, je pa ohranjena v prepisu, ki izvira iz koroškega samostana svetega Pavla, datiran je v konec 11. st. (Vollmann-Profe 1994: 56). 7 Drugače Knapp (1994: 124), ki tudi za ta prepis domneva, da je alemanskega izvora. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 83 2. 07. 2022 09:47:45 84 Marija Javor Briški za junaške epe, bi lahko celo sklepali, da je bil avtor seznanjen s sočasnim ustnim literarnim izročilom (Vollmann-Profe 1989a: 312–313; 1994: 68–69; Knapp 1994: 109–112). Zgornja besedila8 so v istem zaporedju ohranjena v Milštatskem/Miljskem ko- deksu.9 Ta rokopisna knjiga poleg drugih tekstov z versko vsebino vključuje še dve pridigi, ki sta napisani v preprostih rimah in verzih (Rädle 2010: 532), nastali pa sta predvidoma sredi 12. st. na Koroškem. Vom Rechte (O pravici) je splošni nauk o pravicah in dolžnostih, ki je naslovljen na vse stanove, da bi spoštova- li božji svetovni red. Avtor moralno-didaktične pesnitve, verjetno član enega od novih cerkvenih redov, ki so se zavzemali za notranjo kolonizacijo10, predvsem izpostavlja zvestobo, pravičnost in resnico. Besedilo je še posebej pomembno z družbeno-zgodovinskega vidika, ker se v naukih zrcalijo konkretne življenjske razmere podeželsko-vaške družbe z zemljiškogosposko ureditvijo. (Hellgardt 1991: 323; Knapp 1994: 128–129; Brunner 2010: 90–91). V drugi pridigi, imenovani Die Hochzeit (Poroka), neznani avtor duhovniškega stanu, ki v prologu izrecno poudarja svojo dolžnost, da širi božjo besedo, pripove- duje zgodbo o mogočnem, na oddaljeni gori živečem gospodu, ki se namerava po- ročiti s plemenitim dekletom iz globoke doline, da bi zagotovil svoje potomstvo. Sli odhitijo v dolino, da bi zasnubili devico, ki privoli, na poročni dan pa jo raz- košno okrasijo in jo z velikim veseljem pripeljejo na ženinov dom, kjer priredijo radostno praznovanje Pripovedi sledi alegorična razlaga: ženin in nevesta pomeni- ta dušo in njej namenjeno božjo naklonjenost, svatba prispodablja nebeški Jeruza- lem, vztrajno hitenje snubcev pa nenehno prizadevanje človeka, da pride v nebesa. Tako v interpretativnem delu kot v pripovedi sami se avtor naslanja na razlago Visoke pesmi, kot so jo običajno tolmačili v 12. st. Novost narativnega dela pa je, da avtor zgodbo preoblikuje po vzoru ustnih pripovedi o snubljenju (»Brautwer- bungserzählung«) in jo popestri s tem, da vključuje sočasno življenjsko realnost: zaroko po stari šegi ter razkošje poročnega sprevoda s petjem in z veseljem ter vsiljivostjo ubožnih, ki upajo, da bodo deležni vsesplošne radosti (Vollmann-Profe 1994: 51–53; Knappe 1994: 130–131; Ganz 2010: 77–79; Brunner 2010: 91). Med koroške avtorje lahko pogojno uvrstimo Heinricha von dem Türlina, ki mor- da izvira iz meščanske družine iz Šentvida ob Glini (St. Veit an der Glan) in bi lahko deloval kot ministerial na dvoru koroške vojvode Bernharda Spanheimske- ga.11 Kot lahko sklepamo iz njegovih del, je bil izobražen in zelo dobro seznanjen 8 Genesis je ohranjen v stilistično in formalno posodobljeni rimani obliki (Kartschoke 1990: 286), Physiologus pa v nasprotju s predlogo, ki je napisana v prozi, v preprostih rimah (Kartschoke 1990: 260). Exodus je, ne kot fragmentarna starejša različica, v Miljskem kodeksu ohranjen v celoti (Kartschoke 1990: 289). 9 Imenovan je po Miljskem oz. Milštatskem samostanu na Zgornjem Koroškem, kjer so ga hranili do konca 16. st. (Rädle 2010: 531–532). 10 Povečanje naselitvenega območja in obdelovalnih površin predvsem s kultivacijo gozdnatih in moč- virnih zemljišč znotraj lastnega zemljiškega gospostva (prim. Rösener 2002). 11 Drugače Knapp (1994: 544–548), ki zagovarja tezo, da izvira iz Tirolske. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 84 2. 07. 2022 09:47:45 85Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja s francosko in nemško književnostjo. Njegovo glavno, okoli 30.000 rimanih ver- zov obsegajoče delo Diu Crône (Krona), ki spada med poznejše romane o kralju Arturju, je nastalo ok. 1230. Imenuje se po metafori, ki se je avtor poslužuje v epilogu: delo je zanj z dragulji okrašena krona, ki jo je skoval, da bi z njo kronal plemenite gospe. Glavni junak Gawein, ki je – v nasprotju s protagonisti klasičnih romanov z arturjansko tematiko – že od samega začetka idealen vitez, uspešno premaguje vse izzive, ki se nizajo eden za drugim in ki jih prekinjajo pretežno le praznovanja na kraljevem dvoru. Avtor je svoje motive črpal iz številnih franco- skih in nemških romanov in za literarno podkovano publiko ustvaril zanimiv kolaž znanih oseb in dogodkov, vendar jih je velikokrat preoblikoval po svoje in jih tako drugače osmislil. Eden najbolj izstopajočih prevzetih motivov je gral: v Parzivalu (1200–1210) Wolframa von Eschenbacha v obliki čudežnega kamna, ki poljubno podarja pijačo in jedačo, svojemu gledalcu pa večno mladost, simbolizira med drugim ponižnost nasproti Bogu in višjo družbeno ureditev. (Bumke 1991: 141– 146) V nasprotju s Parzivalom glavni junak Heinrichovega romana takoj, ko se mu ponudi priložnost, vprašanje po gralu postavlja brez zadržkov in tako reši gralovo družbo, ki pa nato izgine, ne da bi se razodela gralova skrivnost. Z razpletom tega dogodka, kot ga predstavlja Heinrich, se religiozna komponenta, ki jo simbolizira gral, razblini iz romaneskne fikcije, kjer se zdi, da Arturjeva družba z njegovim najvidnejšim predstavnikom, ki mu je fortuna naklonjena, ostaja glavna instanca tostranske sreče. Poleg konvencionalnih motivov delo vsebuje tudi misteriozne, bizarne ali celo grozljive scene – tako npr. goreči mož pred sabo z bičem žene trumo nagih žena, drugič Gawein sreča starca, prikovanega na pošast, s posodo mamljive dišave v desni roki – ter burleskne prizore, ki bi lahko spodkopavali idealnost dvorske družbe. Heinrichu se pripisuje tudi fragmentarno ohranjeno be- sedilo v verzih Der Mantel (Plašč), ki se naslanja na francosko šaljivo pripoved Le Mantel Mautaillié (Slabo krojeni plašč) in pripoveduje, kako čarobni plašč, ki s prilagajanjem svoje dolžine pristaja le krepostnim gospem, preizkuša zvestobo dam Arturjevega dvora in jih, razen Erecove soproge Enite, vse po vrsti osramoti (Bumke 1990: 220–222; Cormeau 1990: 180–181; 2010: 894–899; Heinzle 1994: 107–109; Knapp 1994: 544–558; Wennerhold 2005). Srednjeveška literarna ustvarjalnost na Koroškem v poznejših obdobjih ni obrodi- la večjih sadov. Kot stranska dežela takratnih vladajočih vojvod Koroška namreč ni bila ne politično, ne kulturno središče, prav tako se v tej deželi ni izoblikovalo uglednejše središče cerkvene gospode, kjer bi nastajala pomembnejša književna dela (prim. Knapp 1999: 412; 2004: 415). Eno redkih literarnih del poznega srednjega veka s Koroške Die Ansprache des Teuffels gegen unsern Herrn12 (Hudičeva pritožba proti našemu Gospodu), ki ga je sredi 14. st. napisal Otto der Rasp oz. Oton Rasp, član solnograške družine ministerialov in župnik iz Zgornje Bele (Obervellach), sodi v poznosrednjeveško 12 Edini ohranjeni rokopis, ki je iz 15. st. in je bil nekoč v Auerspergovi knjižnici v Ljubljani, potem pa nekaj časa izgubljen, se danes nahaja v Ameriki (New Haven, Beineke Library, MS 653) (Glaßner/ Bodemann 2014). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 85 2. 07. 2022 09:47:46 86 Marija Javor Briški tradicijo Processus Satanae. V sodnem procesu Satan pred Bogom obtožuje Kris- tusa, ker mu je na poti v pekel iztrgal duše umrlih grešnikov in mu z zakramenti speljuje še druge. Kot Kristusov zagovornik nadangel Gabriel vloži protitožbo, kjer deloma na humorističen način navaja Satanove zločine, ki odražajo stereotipe o človekovih prestopkih, tako med drugim zapeljuje stare ženščine v zvodništvo, menihe v pijančevanje, tako da zapustijo samostan, dobrega pridigarja pa v obilno uživanje hrane, ki ima zanj nepredvidljive posledice: so überchumt er in gar leys, das im der syn ist zerrunnen und velt ains nachts auf ain nunne (Knappe 1999: 415). tako na tiho ga premaga, da ga razum je zapustil in neko noč na nuno pade. Utrujen od medsebojnega obtoževanja se je Satan pripravljen podrediti Božji sod- bi, ki pa ni ohranjena, ker manjka približno 200 verzov. Stilno in formalno nedo- vršena rimana pesnitev, kjer protagonisti citirajo biblijska, patristična in pravna besedila, je zanimiva predvsem s kulturnozgodovinskega vidika, ker dokazuje uporabo rimsko-kanonskega procesnega prava v 14. st. v krogih, ki niso bili vešči latinščine (Stanonik 1957: 10; 1987: 12; 1989: 278; Knapp 1999: 414–416; Janota 2004: 274; Baum 2010: 234–235). Na koncu orisa srednjeveške književnosti na Koroškem velja omeniti najpomemb- nejšega kronista 15. st. na slovenskih tleh, čigar zgodovinopisna dela, napisana v preprosti prozi, so bila že kmalu po njegovi smrti leta 1500 znana pri histori- ografih dunajskega dvora cesarja Maksimilijana I. Gre za Jakoba Unresta, ki ga je pot z rodne Bavarske zanesla v župnijo Šmartin na Dholici (Techelsberg) nad Vrbskim jezerom. Tam je deloval kot župnik, nekoliko pozneje pa je postal tudi kanonik proštije Gospa Sveta in upravljal še druge cerkvene funkcije. Razgibano zgodovinsko dogajanje, kot so turški vdori, kmečki upor l. 1478 in druge voj- ne vihre, s katerimi se je soočal, so ga spodbudile k zgodovinopisju. V njegovi Kärntner Chronik (Koroška kronika), ki jo je zaključil l. 1490, piše v zanimivi mešanici fikcije in realnih dogodkov na osnovi kompilacije drugih kronik o zgo- dovini Koroške od pokristjanjevanja v 8. st. do prehoda pod habsburško oblast v 14. st. Ob pomanjkanju dinastične kontinuitete, ko so koroške vojvode določali iz menjajočih se plemiških družin, izpostavlja obred ustoličevanja koroških vojvod kot povezujoči in razpoznavni element deželne zgodovine. Svojo Österreichische Chronik (Avstrijska kronika), ki jo je Unrest verjetno začel pred l. 1480 in kon- čal l. 1499, si je zamislil kot nadaljevanje dela Österreichische Chronik von den 95 Herrschaften (Avstrijska kronika 95 gospostev), ki jo je napisal Leopold von Wien. Unrestova Avstrijska kronika je eden najpomembnejših narativnih virov za zgodovino habsburških dežel druge polovice 15. st. V svoje delo vključuje ustne informacije, novičarske letake ter dokumente in proglase, ki jih povzema ali pre- pisuje. Njegovo tretje historiografsko delo Ungarische Chronik (Ogrska kronika) podaja pregled ogrske zgodovine od Atile do konca vladavine Matije Korvina l. 1490 (Stelzer 2010b; Grafenauer 2013; Schneider 2016: 241). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 86 2. 07. 2022 09:47:46 87Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja 2.2 Štajerska Štajerska v visokem in poznem srednjem veku občinstvu, ki je dobro poznalo dela dvorske književnosti, ni bila neznana, saj njene kraje in ljudi slovenskega porekla spoštljivo omenja znani dvorski avtor Wolfram von Eschenbach v svojem znamenitem viteškem romanu Parzival (Janko 1994; 2001: 15–16, 19; 2002: 143– 144). Na Štajerskem je takrat živelo tudi nekaj plemičev, ki so se sami literarno udejstvovali in s svojimi stvaritvami na družabnih prireditvah, ki so jih prirejali na plemiških dvorih, bogatili kulturno življenje. Kot prvega naj omenimo Ulricha von Liechtensteina (ok. 1200/10–1275), vpliv- nega politika in avtorja različnih literarnih žanrov, ki izvira iz premožne štajerske ministerialne rodbine z obrobja slovenskega etničnega ozemlja. V letih od 1227 do 1274 je omenjen v številnih zgodovinskih virih, ki dokumentirajo njegovo delo- vanje tudi na Koroškem in Kranjskem. Njegovo glavno delo Frauendienst (Služba gospe) je fiktivna avtobiografija, ki jo je – sodeč po izjavi v besedilu – zaključil 1255. Pripovedovalec Ulrich prikazuje svojo ljubezensko biografijo, ki jo začenja z zgodbo o svoji mladosti do podelitve viteške časti na dunajskem dvoru. V nada- ljevanju široko razpreda o svoji prvi službi pri imenitni gospe, ki ga kljub njego- vim neumornim snubljenjem s pošiljanjem pisem, ljubezenskih pesmi in traktatov o ljubezni ne usliši. Niti viteška dejanja, ki jih posveča dami, kot je turnir v Brežah (Friesach), kjer nastopajo zgodovinsko izpričane osebe, in njegov slovesen spre- vod v vlogi gospe Venere od Benetk do Dunaja, je ne omehčajo: Des andern morgens huob ich mich vruo von dem Tor, do het ouch sich der fürst von Kernden schon geleit uf einen grüenen anger breit; durch ein imbiz er da lac, des er uf grase ie gern pflac; wol hundert ritter oder baz bi im da lac, geloubet daz. Do ich in vor mir ligen sach, min munt uz hohem muote sprach: »ich sihe dort ligen ritterschaft gegen mir mit ritterlicher craft, des pin ich herzenlichen vro.« mit busuner hiez ich do blasen und machen schal, ir blasen suoze lut erhal. Iz Thörla jutra drugega na pot se noga mi poda. In vojvoda koroški že na širni se livadi je namestil, se krepča, leži na trati, to ga veseli. Ob njem pač vitezov tam sto, le verjemite, je bilo. Ko tu ga vidim pred seboj, veselo reče jezik moj: »Tam viteštvo mi zro oči, v njih žilah je junaška kri! Srčnó tegà se veselim.« Koj trobentačem tu velim, naj zatrobentajo močno. Trobente zadone glasno. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 87 2. 07. 2022 09:47:46 88 Marija Javor Briški Do der herzoge und die sin erhorten schal von den busin, si sprachen: »wer zoget zuo uns, wer?« man saget: »diu kunginne vert da her, als ir ir briefe habt vernomen.« si sprachen: »diu si willechomen! die sül wir schon enpfahen hie!« ir antpfanc ritterlich ergie. Der fürste und die gesellen sin mich hiezen willechomen sin, ir gruoz was gegen mir alsus: »buge waz primi, gralva Venus!«13 des neig ich zuhteclichen da. sie hiezen mich des vragen sa, ob ich tyostiren wolde da, ich sprach uz hohem muote: »ja!« (von Liechtenstein 1987: 126) Ko vojvoda, njegovi vsi trobente glas so slišali, so vprašali: »Kdo bliža se?« Reko jim: »Sèm kraljica gre, kot zvedeli iz pisma ste.« Reko: »Ta dobrodošla je. Sprejeli bomo jo lepo.« Nas sprejmejo po viteško. Zdaj vojvoda in spremstvo mi tu dobrodošlico želi. Pozdravijo me: Sprejme naj, kraljeva Venus, Bog vas zdaj!« Prijazno tu priklonim se, oni me vprašati vele, če si turnirja jaz želim. Veselo: »Da!« odgovorim. (Pogačnik 1972: 171–172) Slika 2: Ulrich von Liechstenstein (Univerzitetna knjižnica Heidelberg, Cod. Pal. germ. 848) 13 Ob prestopu koroške meje ga vojvoda Bernhard in njegovi spremljevalci sprejmejo z znamenitim slovenskim pozdravom: »buge waz primi, gralva Venus!« (Janko 2002: 143). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 88 2. 07. 2022 09:47:46 89Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja Šele ko se preobleče v gobavca, ga njegova občudovanka sprejme, ker pa kljub njenemu neodobravanju vztraja pri telesni uresničitvi ljubezni, se ga znebi z uka- no. Toda Ulrich ne odneha in ji poln upanja pošilja svoje pesmi, dokler ga zločin- sko dejanje gospe, ki ni podrobneje opisano, dokončno ne ustavi. Odpove ji svojo službo in si poišče drugo gospo, ki ustreza njegovim idealom ženstvene dobrote. Odpoveduje se tudi ekscesivnemu dvorjenju v prid dostojnega slavljenja in snu- bljenja izbranke, njegova družbena dejanja pa niso več povezana s prikazovanjem ljubezni. Tako je njegovo potovanje v preobleki kralja Arturja s Štajerske na Dunaj in Češko politično dejanje, ki ga prekinjajo zgodovinske okoliščine. Frauendienst v nemški literarni zgodovini srednjega veka zagotovo izstopa s svojo vsebinsko in formalno kompleksnostjo in se izmika enoumni razlagi. Zanimiva mešanica pesem, knjižic in pisem, ki odražajo koncept dvorske ljubezni in ritual vzornega vedenja na eni strani ter epskega besedila s svojimi komičnimi poudarki na dru- gi strani med drugim nakazuje nezdružljivost književnosti z realnim življenjem. Ulrichovo drugo delo Frauenbuch (Knjiga gospe) je žanrsko opredeljena kot go- vor o ljubezni (»Minnerede«). Vitez in gospa razpredata o pravem medsebojnem ravnanju in o pravem življenju moških in žensk nasploh. Na koncu nastopi Ulrich kot razsodnik, ju spravi in hvali gospe (Bumke 1990: 273–276; Grubmüller 1991; Knappe 1994: 482–492; Müller 2010). V znamenitem Velikem heidelberškem rokopisu C (Codex Manesse, 14. st.), naj- bolj reprezentativni zbirki nemških srednjeveških pesmi različnih žanrov, so med drugim vključene pesmi dveh štajerskih viteških lirikov s slovenskega ozemlja pod imenoma Der von Suonegge (Žovneški) in Der von Obernburg (Gornjegraj- ski). Pri prvem gre za člana znanega rodu Žovneških, ki so omenjani od 12. st. na gradu Žovnek v Savinjski dolini, vendar njegova identiteta ni povsem razkrita. Po mnenju večine raziskovalcev gre za Konrada I., ki v zgodovinskih virih nastopa med letoma 1220 in 1237, umrl pa je pred 1255. Drugi je verjetno ministerial benediktinskega samostana v Gornjem gradu. Oba v svojih pesmih nadaljujeta tradicijo visoke ljubezni v minezangu, gre torej za koncept neuslišane ljubezni vi- teza do plemenite dame, ki pa v času nastanka pesmi v nemškem prostoru že velja za preživetega. Čeprav pesnik ne more pričakovati želene telesne potešitve in ga brezupnost njegovega prizadevanja pahne v žalost in trpljenje, ji kot poosebljene- mu idealu vztrajno in zvesto služi še naprej, hvali njeno lepoto, dobroto in krepost. Kljub neuresničljivemu cilju njegova vztrajnost ni zaman: s svojim neumornim služenjem, ki ga izraža v svojih pesmih, naj bi se vitez vedno bolj približeval popolnemu človeku, v dvorski družbi pa žel ugled. Pesmi obeh viteških lirikov se odlikujeta z jezikovno dovršenostjo (Janko 1989: 173–178; 2001: 12–14; Janko/ Henkel 1997: 7–19, 23–51). Na začetku 14. st. je brat Filip, menih kartuzijanskega samostana v Žičah, napisal delo Marienleben (Marijino življenje), ki je postalo najuspešnejša nemška rimana pesnitev srednjega veka. O priljubljenosti tega dela priča med drugim več kot sto ohranjenih rokopisov in vključitev besedila v Weltchronik (Svetovna kronika, 14. st.) Heinricha von Münchna, novozavezni del te kronike, ki vsebuje Marijino JIS_1-2_2022-FINAL.indd 89 2. 07. 2022 09:47:46 90 Marija Javor Briški življenje, pa je po letu 1400 v prozni priredbi kot Neue Ee (Nova zaveza) razširjen v številnih rokopisih in zgodnjih tiskih, ki so jih laiki v mestih in na dvorih do reformacije prebirali kot Novo zavezo. Filipov ep Marijino življenje je bil tudi vir za nekatere božične igre. Kot lahko beremo v prologu in epilogu, je avtor svojo prosto prepesnitev latinskega epa Vita beate virginis Marie et salvatoris rhythmica (ok. 1230) posvetil članom nemškega viteškega reda, pri katerih je imelo čaščenje Marije podobno pomembno vlogo kot pri kartuzijanih. Filip ep o Marijinem živ- ljenju v precejšnjem delu opira na apokrifne spise, vendar te pasaže v primerjavi s svojo latinsko predlogo krči in se v dodatkih naslanja na kanonske evangelije. V svoji priredbi prej ločena poglavja med seboj povezuje in tako ustvarja zaporedno uprizoritev glavnih dogodkov novozavezne zgodbe. Zanimiv je Filipov dvojni odnos do rime, ki jo bodisi zanemarja v epskih delih in se tako približuje prozi, bodisi uporablja kot izrazito umetniško sredstvo za poudarjanje določenih izjav. Po retoričnem oblikovanju izstopajo Marijine tožbe, njen opis nebeških radosti in njeno vnebovzetje, načeloma pa je za njegovo pesem značilen preprost slog, kar je razvidno iz opisa Marijine zunanjosti, ki sledi opisni kronologiji od vrha glave navzdol, kot jo predpisuje sočasna poetika: sî was schoenest aller wîbe. sî was wîz, schoen unde blanc, sî was niht kurz, ze mâzen lanc. ir houbt was wîz und wol gevar, ân aller slahte wandel gar. gel und goltvar was ir hâr, daz sagt uns diu schrift vür wâr. ir zopfe grôz, lanc unde s[l]eht, schône gevlohten unde reht. ir brân wârn brûn unde smal, wol getân auch das hirnstal. ir ougen sam daz kerzenlieht lûhten unde wâren niht noch ze groz noch ze kleine: wol gelîch dem edelen gesteine der Saphîrus ist genant oder dem der heizt Jochant. daz wîze inn ougen milchvar was glîzent als daz wîze glas. ir nase was sleht und wol getân, aller slahte wandels ân. ir mündelîn was wunneclîch, und an ze schouwen minneclîch. ir lefse rôt und rôsenvar, reine und an gepresten gar. Bila je najlepša vseh žena. Bila je lepa in bleščeče bela. Bila ni majhna, primerno velika. Njena glava bila je bela in lepo oblikovana, brez vsakršne pomanjkljivosti. Plavolase in zlate so bile njene lase, to nam Sveto pismo pripoveduje po resnici. Njene kite, velike, dolge in ravne, lepo in pravilno pletene. Njene obrvi bile so rjave in ozke, lepo oblikovano tudi čelo. Njene oči so se svetlikale kakor svetloba sveče in bile so ne prevelike, ne premajhne: povsem enake dragemu kamnu, ki se imenuje safir ali tistemu, ki se imenuje ametist. Belina njenih oči je bila kot mleko, bleščeča kot belo steklo. Njen nos je bil raven in lepo oblikovan, brez nikakršne hibe. Njena mala usta bila so ljubka, očarljiva na pogled, njene ustnice rdeče in rožnate, čiste in brez hibe. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 90 2. 07. 2022 09:47:46 91Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja alle gelîch und wol gereht ir zende wâren und vil sleht. ir wengel wâren liljenvar, und hat sich ouch gemischet dar rôter rôsen varwe unt schîn, dâ von wurden diu wengelîn geziert sam der ein rôsenblat leit ûf ein liljen diu wîz stât. ir kinne, daz was sinewel, schoene ân aller slahte meil. mitten gie ein grüebelîn durch daz kinne, dâ von sîn gezierde deste groezer was, daz antlütze stuont ouch deste baz. ir kel was wîz unde blanc, ir hals niht dic, ze mâzen lanc. /.../ wîz und schoen Marien hende wâren unde wol behende ze allem werke vröuwelîch, diu ir wâren zimelîch. ir vinger wâren blanc unt smal, ir negel rein, schoen über al (v. 829–879; Knapp 1999: 354–355). Vsi enaki in lepo razvrščeni in ravni so bili njeni zobje. Njena lica so bila bela kot lilije, vmes pa sta se tudi pomešali barva in sijaj rdečih vrtnic, ki sta krasili lička kot da bi položili vrtnični list na lilijo, ki tam stoji v svoji belini. Njena brada, ta bila je okrogla, lepa brez nikakršne napake. Sredino brade je zaznamovala jamica, kar je povečalo njeno lepoto. Obličje je tudi izgledalo še toliko bolje. Njeno grlo je bilo bleščeče belo, njen vrat ne debel, pravšnje dolžine. /.../ Bele in lepe bile so Marijine roke in povsem spretne za vsa ženska opravila, ki ji bila so primerna. Njeni prsti so bili dolgi in vitki, njeni nohti čisti, povsod lepi. (Kracher 1976: 17, 35; Gärtner 1991; 2010; Knapp 1999: 352–358) Leta 1380 je Rudolf Wintnauer, po poklicu duhovnik, ki se imenuje po kra- ju Wintenau (Betnava) in izhaja iz ugledne mariborske meščanske družine, po naročilu svojega deželnega gospoda prevedel latinsko besedilo o sv. Hedviki. Za svetnico se je Albrecht III. Habsburški kot njen daljni sorodnik zanimal iz dinastičnih vzgibov. Avtor je v svojem prevodu legende, ki govori o Hedvikinih vrlinah in domnevnih številnih čudežih, kot so ozdravitev bolnih, slepih, glu- hih, nemih, hromih, obsedenih, rešitve iz smrtne nevarnosti in obuditev mrtvih, dobesedno sledil latinski predlogi Legenda maior sanctae Hadwigis, ki jo ozna- čujejo manierističen, to je izumetničen in preobložen slog, ter abstraktne for- mulacije. Zato je prevod, v katerem za duhovno terminologijo uporablja tudi kalke, ki se pozneje niso uveljavili, mestoma povsem nerazumljiv (Knapp 2004: 379–384; 2010). Omembe vredno poznosrednjeveško delo s Štajerske je Cronica der graffen von Cilli (Kronika grofov Celjskih) izpod peresa neznanega avtorja, morda duhovni- ka minoritskega samostana v Celju ali pisarja grofov Celjskih. Originalno bese- dilo, ki se je osredinjalo na zgodovino celjske dinastije in je domnevno obsegalo JIS_1-2_2022-FINAL.indd 91 2. 07. 2022 09:47:46 92 Marija Javor Briški obdobje med letoma 1359 in 1435, ni ohranjeno. Pozneje so kroniko nadaljevali do izumrtja Celjanov leta 1456 in jo z opisom spora za njihovo dediščino raz- širili do leta 1460. Čeprav je ohranjenih več kot 20 rokopisov, prvotna različica kronike zaradi poznejših redakcijskih sprememb ni znana. Avtor je pri pisanju kronike, ki je po srednjeveški maniri mešanica fikcije in faktov, črpal iz ustnih in arhivskih virov ter lastnih opazovanj, uporabljal pa je tudi Avstrijsko kroniko in latinsko legendo Vita Maximiliani, ki jo je v prevodu vključil v začetnem delu o stari zgodovini Celja, da bi s tamkajšnjim domnevnim mučeništvom sv. Maksimilijana prikazal veličastnost mesta. Kronika, ki je glavni narativni vir za zgodovino celjske rodbine, je zgrajena iz epizod, ki ne sledijo kronološkemu zaporedju, temveč snovno-motivni logiki. Izhajajoč iz Senekovih razmišljanj o štirih stožernih krepostih, to so previdnost ali modrost, moč ali oblast, enoduš- nost ali zmernost in pravičnost, pisec v uvodnem poglavju poudarja pomen in korist kronikalnega pisanja ter pohvalno omenja svojega naročnika Hermana Celjskega, ki je uspešno razširil svojo oblast in kot modri vladar skrbel, da se ohranja njegov spomin. Kronist se osredotoča na spomina vredne dogodke Celj- skih, kot je njihovo povišanje v državne kneze, ter njihove poroke in dediščine, ki v smislu dobre dinastične politike krepijo njihovo moč in širijo njihova pose- stva, medtem ko pomembna dogajanja evropske zgodovine omenja le obrobno. Vsemu občudovanju rodbine Celjskih navkljub pa kronist ne zamolči docela njihove temne plati, ki doseže vrhunec z umorom Veronike Deseniške, ki ga je naročil Herman II., čeprav je bila na čarovniškem procesu oproščena. (Otorepec 1988; Grdina 1990/91; Knapp 2004: 357–361; Stelzer 2010a). 2.3 Kranjska Kranjska v srednjem veku, razen redkih izjem, ni bila literarno produktivna, ker očitno ni bilo literarnih središč, ki bi spodbujala besedno ustvarjalnost, je pa bila seznanjena z nekaterimi nemškimi literarnimi deli, ki so nastala drugje. Ker gre pri ostankih srednjeveškega nemškega slovstva s tega območja predvsem za prepise nabožnih in posvetnih tekstov od drugod, ki izvirajo po večini iz 15. st., jih v pri- čujočem prispevku ne bomo podrobneje obravnavali. (Stanonik 1957, 1987, 1989, Janko 1982; Javor Briški 1998a, 1998b). Edini znani srednjeveški nemški avtor, ki ima svoje korenine na Kranjskem, je viteški lirik Der von Scharpfenberg (Ostrovrški), ki pa, po njegovih pesmih sodeč, ni bil zelo nadarjen. Stara plemiška rodbina Ostrovrških izvira iz Ra- deč pri Zidanem Mostu (grad Svibno), že v 13. st. pa je bila vpletena v zgodo- vinska dogajanja na Koroškem in Štajerskem, kjer je imela tudi svoja posestva. V Velikem heidelberškem rokopisu sta ohranjeni dve pesmi pod tem rodbinskim imenom, žal pa osebno ime ni zapisano. Zato ne vemo zagotovo, kateri član Ostrovrških je avtor teh pesnitev. V ožjem izboru je Leopold, ki je omenjan med letoma 1252 in 1279. Pri svojem literarnem ustvarjanju se je zgledoval po »pesmih poletja« (»Sommerlieder«) Neidharta von Reuentala. Namesto viteza, JIS_1-2_2022-FINAL.indd 92 2. 07. 2022 09:47:46 93Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja ki je predan svoji oboževani in nedosegljivi dami plemiškega stanu, v pesmih Ostrovrškega nastopajo preprosta, ljubezni željna kmečka dekleta. Z umestitvijo ljubezenskega snubljenja iz dvorskega v vaško okolje in zamenjavo akterjev je parodiral klasično viteško liriko, ker je ustvaril nenavaden poetični svet, kjer izrazna sredstva minezanga in vzvišeno izražanje čustev trčita ob stvarno, neko- liko robato realnost kmečkega sveta (prim. Brunner 1990: 343). Tako je pri te- danji plemiški publiki žel večji uspeh kot posnemovalci visoke ljubezni. V prvi pesmi kratkemu opisu narave sledi prepir med materjo in plesa željno hčerjo, ki kljub vsem materinim svarilom odvihra: Meije, bis uns willekomen, sît du trûren hâst benomen mangem daz den winter her mit sorgen hât gerungen. dem walde ist wol gelungen, er stȇt alsô besungen. Mesec maj, pozdravljen bodi. skrb si od ljudi odpodil, ki vso dolgo zimo so otepali se z žalostjo. Gozdu je po sreči šlo, pesmi zdaj ga prav pojo. Meije, bis uns willekomen, sît du trûren hâst benomen mangem daz den winter her mit sorgen hât gerungen. dem walde ist wol gelungen, er stȇt alsô besungen. »Dirre maere bin ich frô« sprach ein geiliu maget dô »wer sol mir nu wenden, obe ich gâ nâch bluomen swanze? haet ich der zeinem kranze, sô zaeme ich an dem tanze.« »Tochter, lâ dîn swanzen sîn, volge nâch der lȇre mîn. mich bedunket, daz dîn muot tobe sȇre nâch der minne. dun hâst niht guoter sinne; dâ von belîp hie inne« /.../. (Janko/Henkel 1997: 54.) Mesec maj, pozdravljen bodi. skrb si od ljudi odpodil, ki vso dolgo zimo so otepali se z žalostjo. Gozdu je po sreči šlo, pesmi zdaj ga prav pojo. »Te novice sem vesela,« je dekle zagostolela, »kdo ubraniti mi zna, da ne bom rož trgala, venca iz njih si spletala in z njim srečna rajala?« »Hčerka, pusti lišpanje, svet poslušaj matere, da ljubezen te nori, zdi se mi, preljuba hči, nisi več pri pameti, bodi tu pri materi« /.../. (Janko/Henkel 1997: 55.) Druga pesem se začne s pogovorom dveh prijateljic, ki jadikujeta zaradi nesrečne ljubezni, njima pa se pridružuje tretja, ki hvali svojo srečo v ljubezni in tako izzo- ve njuno zavist (Janko 1989: 178–180; 2001: 14–15; Janko/Henkel 1997: 19–21, 23–25, 53–59; Glier 2010). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 93 2. 07. 2022 09:47:46 94 Marija Javor Briški 3 16. stoletje Verski konflikti, kmečki upori in turški vpadi, ki so v 16. stoletju pretresali družbo na slovenskih tleh, po eni strani niso ugodno vplivali na literarno ustvarjalnost. Ljudi so zaradi njih preveč pestile eksistencialne in religiozne skrbi, da bi se nemo- teno predali besedni umetnosti, v Gradcu in Celovcu je bilo tudi požganih veliko protestantskih knjig. Po drugi strani pa so prav ti nemirni časi književnosti, ki se je odzvala na takratne pereče probleme in človekove potrebe, dali vsebinski pečat, tako da jo lahko razvrstimo v štiri tematske sklope, ki se med seboj delno prepleta- jo: 1. pesmi o kmečkih uporih, 2. spisi o Turkih, 3. avtobiografska, historiografska, potopisna in znanstvena dela in 4. reformacijski in protireformacijski spisi, pridige in duhovna lirika (Janko 1996: 168–170). Kot piše Janko (1996: 176), bi bilo potrebno »/v/ečino znanega gradiva« tega obdobja »ponovno ovrednotiti«, zato v tem orisu – ob zavedanju te vrzeli – zadnjega sklopa ne bomo posebej obravnavali (Janko 1987: 174–176), omejili se bomo le na nekaj zanimivejših del, ki so jih na- pisali vsaj nekaj časa na Slovenskem živeči tujci ali pa domači avtorji, čeprav jih je poznejše življenje pogosto zaneslo v tuje kraje. Zaradi večje mobilnosti avtorjev razvrstitev literature po deželah v nasprotju s prejšnjim poglavjem o srednjeveški književnosti za 16. st. ni več smiselna. Slika 3: Ain newes lied von den kraynnerischen bauren JIS_1-2_2022-FINAL.indd 94 2. 07. 2022 09:47:46 95Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja Leta 1515 je v obliki letaka izšla znana pesem Ain newes lied von den kraynne- rischen bauren (Nova pesem o kranjskih kmetih), ki je še posebej zanimiva, ker ne vsebuje le prve tiskane besede v slovenščini, temveč se s parodično-strašilni- mi navedbami delno ritmiziranih slovenskih kmečkih parol domnevno sklicuje na žal izgubljeno slovensko puntarsko pesem: sintagma »Stara prauda« (Stara pravda) in poziv vsem kmetom »Leukhup leukhup leukhup leukhüp woga gma- ina« (Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup, uboga gmajna) se kot notranji refren ponavljata v šestih dokaj zapletenih kiticah, ki jih lahko razvrstimo v 14 vrstic, izražata pa glavni cilj kmečke vstaje – vnovično vzpostavitev starih pravic – in pomen združitve vseh sil kmečke skupnosti za doseganje njenih zahtev. Pesem opisuje potek kmečkega upora proti plemiški gospodi, napad kmečke vojske na Celje in njen poraz. Kmečki uporniki naj bi si prislužili pravično kazen: »Za hudobijo, zvitost kol / in vislice dobijo« (cit. po Pogačnik 1972, 198). Izrazito cinično-bahavi ton na koncu pesnitve, ki je značilen za žolnirske pesmi, bi lahko nakazoval, da jo je zložil najemniški vojak po zmagovitem boju na plemiški strani (Grafenauer), umetelna verzifikacija naj bi govorila v prid izobraženega celjskega meščana (Koruza), po Mariji Klobčar (2018: 166) pa naj bi bil novi- čar: »Nova« pesem, ki je tiskana na listu in sporoča o aktualnih novicah, sodi na- mreč v začetno obliko časnika, ki ima s svojim tendencioznim prikazom namen vplivati na potek zgodovinskih dogodkov in pridobiti nove podpornike stališč, izraženih v besedilu. Pesem o kranjskih kmetih je znana tudi v nemškem prosto- ru, ker jo je Ludwig Uhland leta 1844 objavil v svoji Sammlung der deutschen Volkslieder (Zbirka nemških ljudskih pesmi) (Janko 1987: 170–171; Klobčar 2018: 165–167; Stanonik 2020: 11–14). Drugo pesem o kmečkem uporu, ki je prav tako anonimna, je leta 1904 objavil Radics pod naslovom Ein zeitgenössisches Lied vom »windischen Bauernkrieg 1573« (Sodobna pesem o »slovenski kmečki vojni 1573«), prvotno pa je verje- tno izšla v Gradcu. Obsežni originalni naslov, ki povzame vsebino, namero in način izvedbe, se v slovenskem prevodu (Križman 1985: 133) glasi: Resnična zgodba in sporočilo o uporniških kmetih, kot so se tega 1573. leta v /S/lovenski krajini v grofiji Celje zoper svojo gospodo in deželnega kneza uprli, naposled po milosti božji bili obvladani in zavrženi, vsem podložnikom za svarilo in eksempel v pesem zloženo etc. V tonu Hvalite boga, pobožni kristjani etc. Tudi ta pesem je izrazito tendenciozna, ker izkrivlja zgodovinska dejstva in propagira neomaj- no stališče plemstva, ki ne upošteva zahtev svojih podložnikov in se predvsem zavzema za utrditev svoje oblasti. Pisec načrtno omalovažuje dejanje kmetov, ker naj bi se celo povezovali s »smrtnimi sovražniki« kristjanov, Turki, ki jih avtor, v žargonu takratnega časa imenuje s psovko v pravem pomenu besede: »der arglistige Hund« (cit. po Radics 1904: 15; »zahrbten pes«). Ker je oblast – tudi tiranska – po srednjeveški miselnosti predstavljena, kot da je od Boga dana, se zdi, da je krvavo zatrtje upora božja kazen in zato še toliko bolj upravičeno. Pesem se formalno zgleduje po nibelunški kitici (Križman 1985; Janko 1987: 171–172). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 95 2. 07. 2022 09:47:46 96 Marija Javor Briški Slika 4: Naslovnica Kuripečičevega potopisa Turška tematika je vključena tudi v dela Benedikta Kuripečiča, ki se je rodil ok. 1490 v Gornjem gradu na Štajerskem, umrl pa je po letu 1532. Bil je slovenskega rodu, a je poleg slovenščine obvladal tudi nemščino in latinščino. Znanje latin- ščine in humanistična izobrazba, ki jo je pridobil na dunajski univerzi, sta mu omogočila, da je leta 1525 postal javni notar v Ljubljani. Ker Jožef Lamberg in Nikola Jurišić, ki ju je kralj Ferdinand I. leta 1530 kot mirovna odposlanca napo- til na turški dvor, nista znala latinsko, sta Kuripečiča najela kot tolmača. Kmalu po svoji vrnitvi, v letih 1531 in 1532, je objavil dve knjigi. V svojem potopisu Itinerarium oder Wegrayß Küniglich Majestät potschafft gen Constantinopel zu- dem Türckischen Keiser Soleyman. Anno 1530 (Itinerarij ali potopis odposlanstva kraljevega Veličanstva v Carigrad k turškemu cesarju Sulejmanu. Leto 1530), ki ga je začel že med svojim potovanjem skozi Slovenijo, Hrvaško, Bosno, Srbijo, Bolgarijo in Rumelijo v Carigrad, večinoma na kratko poroča o težavni poti skozi težko prehodno ozemlje ter piše o šegah in navadah Osmanov in ljudstev, ki so jih podjarmili, njihovih jezikih in njihovi zgodovini. V svoja poročila, ki temelji- jo na opazovanju, vključuje tudi podatke iz drugih virov. Kuripečičev itinerarij je zelo cenjen, ker je najstarejši potopis skozi Bosno. Drugo Kuripečičevo delo je Ein Disputation oder Gesprech zwayer Stalbuben / So mit Küniglicher Maye. Botschafft bey dem Türkischen Keyser zu Constantinopel gewesen (Disputacija ali pogovor dveh konjušnikov, ki sta bila z odposlanstvom kraljevega veličanstva pri turškem cesarju v Carigradu). Knjiga obravnava navade Turkov, njihovo vero, vojsko in politiko ter njihov odnos do Svetega rimskega cesarstva (Weiss 1987; Javor Briški 2011; Pirjevec 2013). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 96 2. 07. 2022 09:47:46 97Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja Odposlanstvo v Carigrad omenja tudi Jožef Lamberg alias Joseph von Lamberg (1489–1554) v svoji rimani avtobiografski pesmi, ki se je ohranila po Valvasorjevi (1689) zaslugi v njegovi Ehre des Hertzogthums Crain (Slava vojvodine Kranj- ske). Jožef Lamberg izvira iz znane kranjske plemiške rodbine Lambergovih iz veje Ortnek-Ottenstein. V svojem razgibanem življenju je bil priča in soustvarja- lec pomembnih zgodovinskih dogajanj, kar je povezano z njegovimi nalogami, ki so mu jih dodelili Habsburžani. Že s 17 leti je bil član dunajskega dvora cesarja Maksimilijana I. Sodeloval je v vojnih spopadih z Benečani, se soočal s kmečkimi upori 1515 in 1525, postal deželni glavar na Kranjskem, leta 1527 pa dvorni in vojni svetnik kralja Ferdinanda, ki ga je dvakrat, leta 1530 in 1532, kot mirovnega odposlanca poslal k Turkom, pozneje pa je kot dvorni učitelj precej časa preživel v Pragi. Svojo življenjepisno pesem je Lamberg namenil svojim otrokom kot du- hovno oporoko. Čeprav pesem predvsem naniza dogodke, doživljaje in dejanja v kronološkem zaporedju, se nakazuje trodelna zgradba. V uvodnem delu avtor razpravlja o moralno-etični ureditvi sveta in človekovi vlogi, v drugem razdelku poda svoje nazore o vzgoji mladih ljudi, kjer poudarja viteško vrlino zmernosti in bogoljubje; šele tretji del je avtobiografski, vsebuje pa tudi omembo zgodovinskih dogodkov, ki se jih ni udeležil osebno (Janko 2006). V nasprotju s svojim rojakom Lambergom je Sigismund von Herberstein, ki se je rodil leta 1486 v Vipavi in umrl 1566 na Dunaju, po zaslugi svoje bleščeče di- plomatske kariere v službi cesarja Maksimilijana I. in drugih Habsburžanov ter Slika 5: Sigismund von Herberstein v avstrijski poslanski obleki JIS_1-2_2022-FINAL.indd 97 2. 07. 2022 09:47:47 98 Marija Javor Briški svojih potopisov zaslovel po vsej Evropi. Humanistično izobraženega Herberste- ina, ki je govoril sedem jezikov, tudi slovensko, so napotili med drugim v Italijo, Španijo, na Dansko in predvsem v vzhodno Evropo. Njegov latinski potopis o Rusiji Rerum Moscoviticarum Commentarii (Moskovski zapiski), ki je prvič izšel 1549 na Dunaju, je namenjen intelektualcem, medtem ko je nemški prevod iz leta 1557, znan pod naslovom Moscovia, namenjen širši publiki. V svojem potopisu Herberstein prvi kot očividec bralcem zahodne Evrope poroča o dotlej neznanih, kulturno, politično, versko in geografsko pomembnih informacijah o sodobni Rusiji, svoja opažanja pa dopolnjuje z viri antičnih avtorjev, kot sta Herodot in Ptolemej, z deli Nikolaja Kuzanskega in sodobnih avtorjev, ki jih kritično ovrednoti. Zanimivo je, da je sever v Moskovskih zapiskih prikazan kot prostor zla (Javor Briški 2009; Glonar 2013; Bole 2013; Bole 2019). Kot uspe- šen diplomat in kozmopolit je Herberstein svoje bogato življenje in svoje nepre- cenljive izkušnje ovekovečil v svojih avtobiografskih delih, ki se po funkciji in vsebini med seboj razlikujejo. Medtem ko so nemške, zlasti rokopisne različice namenjene predvsem njegovim potomcem in jim posredujejo praktično znanje ter jih spodbujajo h krepostnemu življenju, da bi bili v prihodnje prav tako us- pešni kot njihov veliki vzornik, so latinski življenjepisi koncipirani kot plemiška knjiga z namenom, da bi avtor v vsej svoji veličini ostal v spominu »republike učenjakov« (Enenkel 2008). Med humaniste, ki so začasno delovali na Slovenskem, poleg Nikodemusa Frisch- lina, ki je od 1582 do 1584 vodil ljubljansko stanovsko šolo in svoja dela skoraj v celoti pisal v latinščini (Janko 1987: 168, 172), sodi tudi univerzalni učenjak Pa- racelsus alias Theophrastus Bombast von Hohenheim, ki se je 1493 ali 1494 rodil v Švici in se okoli 1500 preselil v Beljak, kjer je njegov oče deloval kot zdravnik. Svoje otroštvo in zgodnjo mladost je preživel na Koroškem. Njegov prvi učitelj je bil njegov oče, pozneje pa se je izobraževal v cerkvenih ustanovah in pri duhovnih dostojanstvenikih. Po študiju medicine, verjetno tudi prava in teologije, ki ga je zaključil v Ferrari, je dolga leta deloval kot potujoči zdravnik, kratek čas je celo imel profesuro v Baslu, od leta 1538 do 1540 pa se je spet nastanil na Koroškem in se potem končno preseli v Salzburg, kjer je 1541 tudi umrl. Paracelsus je avtor številnih medicinskih-naravoslovnih, teoloških in drugih znanstvenih del, ki jih je v nasprotju s takratno akademsko prakso večinoma napisal v nemščini. Koroškim deželnim stanovom je posvetil tri medicinske knjižice in jim priložil še krajše his- toriografsko delo Chronica und ursprung dises lants Kernten (Kronika in poreklo Koroške dežele), ki ima panegiričen značaj, bila pa je tudi deležna številnih kritik poznejših zgodovinopiscev Koroške, denimo Christallnicka in Megiserja, ki sta mu očitala pomanjkljivo raziskovanje virov in vključevanje bajeslovnih prvin, kar pa ju ni oviralo, da jih ne bi prevzela v svojih delih. Paracelsus v svoji kroniki obravnava zgodovino Koroške od nastanka dežele – Karantanci in kralj Samo naj bi izvirali iz Jafetovega rodu – do druge polovice 15. st. Avtor svoje informacije črpa iz starejših kronik, kot je opis ustoličevanja koroških vojvod, ter lastnih iz- kušenj in opazovanj, prikaz zgodovine pa je izrazito selektiven. Kot naravoslovca avtorja zanimajo predvsem topografski in geografski vidiki, tako se npr. podrobno JIS_1-2_2022-FINAL.indd 98 2. 07. 2022 09:47:47 99Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja posveča rudnemu bogastvu dežele in etimologiji krajevnih imen (Moro 1955; Jan- ko 1987: 173; Goldammer 1991). Na Koroškem je nekaj časa živel tudi Hieronymus Megiser, šolnik, jezikoslovec in polihistor, ki se je rodil leta 1554 ali 1555 v Stuttgartu in umrl 1619 v Linzu. Po študiju grščine in latinščine v Tübingenu, učiteljevanju v Ljubljani, študiju prava ter službovanju kot učitelj in bibliotekar v Padovi je bil od 1589 do 1591 stanovski historiograf v Gradcu. Leta 1593 so ga koroški deželni stanovi pozvali v Celovec za rektorja stanovske gimnazije, vendar je moral leta 1601 zaradi protireforma- cije mesto zapustiti. Leta 1603 je odšel v Leipzig in postal historiograf saškega volilnega kneza Kristjana II. ter izredni profesor za zgodovino. V letih 1611/12 so ga gornjeavstrijski stanovi povabili v Linz, kjer je do svoje smrti deloval kot sta- novski zgodovinar in ravnatelj stanovske knjižnice. Poleg njegovih splošno znanih slovaropisnih oz. jezikoslovnih del – naj omenimo le zbirko latinskih in nemških pregovorov ter njegov štirijezični slovar Dictionarium quattuor linguarum, ki ju je prvič izdal leta 1592 v Gradcu –, poleg tega pa številnih potopisnih, topografskih, historiografskih in drugih znanstvenih del, velja izpostaviti »njegove« Annales Carinthiae (Koroški letopisi) v nemškem jeziku, ki so izšli 1612 v dveh zvezkih v Leipzigu. Pravzaprav gre za predelavo rokopisa Historia Carinthiaca (Koroška zgodovina) Michaela Gottharda Christalnicka (1530/40–1595), koroškega huma- nista, zgodovinopisca in protestantskega pridigarja. Iz svoje predloge je večji del prevzel skoraj dobesedno, na novo pa je razčlenil snov, jo dopolnil in kroniko samostojno nadaljeval za obdobje od 1578 do 1611. Čeprav letopisi v prikazu starejše zgodovine vključujejo številne pravljice in pripovedke in kot zgodovinski vir niso povsem verodostojni, pa nam v drugem delu prinašajo dragocene podatke, ker je avtor uporabljal sedaj že izgubljene listine in lokalne kronike ter gradivo iz stanovskih virov (Janko 1987: 172–173; Bookmann 1990; Logar 2013; Mihelič 2013). 4 Sklep V našem orisu nemške književnosti na Slovenskem od 11. do 16. st. so se v sre- dnjem veku med deželami pokazale določene razlike, ki so deloma odraz obstoja in razvitosti kulturnih središč, ki so omogočala in spodbujala literarno ustvarjal- nost. Medtem ko na Koroškem prva ohranjena nemška besedila segajo v 11. st., se začetek literarnega izročila na Štajerskem premakne v sredino 13. st., pri ostankih srednjeveškega slovstva na Kranjskem pa gre predvsem za recepcijo del, ki so nastala izven njenih meja. Žanrsko so na Koroškem zastopane verske, moralno- in pravno-didaktične pesnitve, dvorski roman in historiografska dela, na Štajerskem pa epska in lirska dela v sklopu dvorske književnosti, verske pesnitve in kronikal- no delo. Razburkano zgodovinsko dogajanje v 16. st. se odseva tudi v literarni produkciji, ki večinoma zapostavlja estetski vidik in daje prednost uporabni vrednosti besedil, JIS_1-2_2022-FINAL.indd 99 2. 07. 2022 09:47:47 100 Marija Javor Briški s katerimi avtorji izražajo svoja stališča, da bi onemogočili svoje nasprotnike in/ali prepričali svojo publiko v skladu s svojimi namerami. Humanistična učenost pa se odslikava zlasti v historiografskih, potopisnih in znanstvenih delih. S slovenskega etničnega ozemlja je nekaj avtorjev in del, ki niso pomembni le v regionalnem kontekstu, temveč so bili priznani v drugih nemških deželah ali celo v širšem evropskem prostoru. Z literarnozgodovinskega vidika neprecenljive vrednosti sta Dunajski in Milštatski oz. Miljski rokopis, ker sta med redkimi ohra- njenimi izročili zgodnjesrednjevisokonemške književnosti, ter Marijino življenje brata Filipa zaradi vsesplošne razširjenosti in priljubljenosti, ki se zrcali v velikem številu ohranjenih rokopisov in produktivni recepciji. Nezanemarljivo je dejstvo, da so viteške lirike s slovenskih tal vključili v reprezentativni Heidelberški ro- kopis, kar kaže, da so njihove pesmi poznali tudi onstran »slovenskih meja«. Iz ožjega slovenskega geografskega okvira izstopa tudi Jakob Unrest s svojimi histo- riografskimi deli, ki so bila med drugim cenjena na dunajskem dvoru. Med avtorji 16. st. velja poleg Paracelsusa in Megiserja izpostaviti predvsem Herbersteina in njegove po vsej Evropi cenjene Moskovske zapiske. Viri Boockmann, Friederike, 1990: Megiser, Hieronymus. Neue Deutsche Biographie 16. 619– 620. https://www.deutsche-biographie.de/pnd116992514.html#ndbcontent. Glaßner, Christine in Bodemann, Ulrike, 2014: Handschriftenbeschreibung 5372. https:// handschriftencensus.de/5372. Glonar, Joža, 2013: Herberstein, Sigismund, baron (1486–1566). Slovenska biografija. Ljub- ljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi228885/#slovenski-biografski-leksikon. Grafenauer, Bogo, 2013: Unrest, Jakob (okoli 1430–1500). Slovenska biografija. Ljublja- na: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi746933/#slovenski-biografski-leksikon. Herberstein, Sigismund, 2001: Moskovski zapiski. Ljubljana: Slovenska matica. Prev. Lud- vik Modest Golia. Janko, Anton in Henkel, Nikolaus, 1997: Nemški viteški liriki s slovenskih tal. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 27–60. Prev. Tone Pretnar. Klobčar, Marija, 2018: »O poslušajte eno grozovito zgodbo«: pesemski letaki z osupljivimi novicami. Perenič, Urška in Bjelčevič, Aleksander (ur.): Starejši mediji slovenske književ- nosti: rokopisi in tiski. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 159–168. (Ob- dobja 37). https://centerslo.si/wp-content/uploads/2018/11/Obdobja-37_Klobcar.pdf. Križman, Mirko, 1985: Obsežna nemška pesem o slovenski kmečki vojni. Dialogi 11/12. 133–140. Kuripečič, Benedikt, 1997: Itinerarium oder Wegrayß Küniglich Majestät potschafft gen Constantinopel zudem Türckischen Keiser Soleyman. Anno 1530. Celovec: Wieser Verlag. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 100 2. 07. 2022 09:47:47 101Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja Kuripečič, Benedikt, 1998: Ein Disputation oder Gesprech zwayer Stalbuben/So mit Kü- niglicher Maye. Botschafft bey dem Türkischen Keyser zu Constantinopel gewesen. Celo- vec: Wieser Verlag. Lamberg, Joseph von. 1689: Herrn von Lamberg Lebenslauff von ihm selbsten beschrie- ben. Valvasor, Johann Weichard von: Die Ehre des Hertzogthums Crain. 3 zv. Nürnberg, Laibach: Endter. 46–64. (Reprint München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik 1971). Lamberg, Jožef, 2009–2013: Njegov v rimah zloženi življenjepis, kot ga je sam opisal. Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske. 3. zv. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska. 46–64. Prev. Doris Debenjak idr. Logar, Janez, 2013: Megiser, Hijeronim (med 1554 in 1555–1619). Slovenska biografija. Ljub ljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi357106/#slovenski-biografski-leksikon. Mihelič, Darja, 2013: Christalnick, Michael Gotthard (med 1530 in 1540– 1595). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetno- sti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi1021180/#novi-slovenski-biografski-leksikon. N. N., 1972: Kronika grofov Celjskih. Maribor: Obzorja. Prev. Ludvik Modest Golia. Philipp, brat, 1904: Kartuzijanskega brata Filipa Marijino življenje. Maribor: Prevajatelj. Prev. Matija Zemljič. Pirjevec, Avgust, 2013: Kuripečič, Benedikt (okoli 1490–po 1532). Slovenska biografija. Ljub ljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi312629/#slovenski-biografski-leksikon. Pogačnik, Jože, 1980: Starejše slovensko slovstvo. Maribor: Obzorja. 409–492. Radics, Peter von (ur.), 1904: Ein zeitgenössisches Lied vom »windischen Bauernkrieg 1573«. Ljubljana: samozaložba. Štih, Peter, 2008: Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: Sistory. http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Slovenska- -zgodovina-SLO.pdf. Ulrich von Liechtenstein, 1987: Frauendienst. Izdal Franz Viktor Spechtler. Göppingen: Kümmerle Verlag. Literatura Bajt, Drago in Vidic, Marko (ur.), 2011: Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija. Baum, Wilhelm, 2010: Otto der Rasp. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittel alters. Verfasserlexikon. 7. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 234–235. Bole, Andreja, 2013: Podobe tujega v nemških potopisih 16. in 17. stoletja. Vestnik 5/1–2. 57–66. Bole Maia, Andreja, 2019: Tuje in prostor. Ars & Humanitas 13/2. 132–146. Brunner, Horst, 1990: Neidhart. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon: Autoren und Werke deutscher Sprache. 8. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 342–344. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 101 2. 07. 2022 09:47:47 102 Marija Javor Briški Brunner, Horst, 2010: Geschichte der deutschen Literatur des Mittelalters und der Frühen Neuzeit. Stuttgart: Philipp Reclam. Bumke, Joachim, 1990: Geschichte der deutschen Literatur im hohen Mittelalter. Mün- chen: Deutscher Taschenbuch Verlag. Bumke, Joachim, 1991: Wolfram von Eschenbach. Stuttgart: Metzler. Cormeau, Christoph, 1990: Heinrich von dem Türlin. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 5. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 180–181. Cormeau, Christoph, 2010: Heinrich von dem Türlin. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Li- teratur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 3. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 894–899. Enenkel, Karl A. E., 2008: Die Erfindung des Menschen. Die Autobiographik des frühneu- zeitlichen Humanismus von Petrarca bis Lipsius. Berlin in New York: Walter de Gruyter. 546–574. Ganz, Peter, 2010: Die Hochzeit. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittel- alters. Verfasserlexikon. 4. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 77–79. Gärtner, Kurt, 1991: Bruder Philipp. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 9. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 152–153. Gärtner, Kurt, 2010: Bruder Philipp. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittel- alters. Verfasserlexikon. 7. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 587–597. Glier, Ingeborg, 2010: Der von Scharfenberg. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 8. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 604–606. Goldammer, Kurt, 1991: Paracelsus. Killy, Walther (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 9. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 76–80. Grafenauer, Bogo, 1993: Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje in njena dana- šnja vprašanja. Zgodovinski časopis 47/3. 349–383. Grdina, Igor, 1990/1991: Celjska kronika, spomenik srednjeveške književnosti na Sloven- skem. Jezik in slovstvo 36/3. 41–49. Grubmüller, Klaus, 1991: Ulrich von Liechtenstein. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 11. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexi- kon Verlag. 476–477. Heinzle, Joachim, 1994: Geschichte der deutschen Literatur von den Anfängen bis zum Beginn der Neuzeit. II/2. Wandlungen und Neuansätze im 13. Jahrhundert. Tübingen: Niemeyer. Hellgardt, Ernst, 1991. Vom Rechte. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 9. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 323. Henkel, Nikolaus 1991: Physiologus. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 9. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 154–155. Janko, Anton, 1982: Zwei Wigalois-Fragmente aus Ljubljana. Acta neophilologica 15. 3–15. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 102 2. 07. 2022 09:47:47 103Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja Janko, Anton, 1989: Der von Suonegge, Der von Obernburg, Der von Scharpfenberg – trije nemški viteški liriki s slovenskih tal. Toporišič, Jože (ur.): Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakul- teta. 171–180. (Obdobja 10). Janko Anton, 1994: Parzival in slovenska Štajerska. Germadnik, Janko (ur.): Celjski zbor- nik. Celje: Osrednja knjižnica Celje. 191–195. Janko, Anton, 1995: Nemška literarna ustvarjalnost na Slovenskem: Zgodovinski oris. Orožen, Martina (ur.): Informativni kulturološki zbornik. Ljubljana: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fa- kultete. 319–333. Janko, Anton, 1996: Nemško literarno tvorstvo na Slovenskem v 16. stoletju. Jakopin, Franc, Kerševan, Marko in Pogačnik, Jože (ur.): 3. Trubarjev zbornik. Ljubljana: Slovenska matica, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 168–177. Janko, Anton, 2001: Die höfische deutsche Dichtung im slovenischen Raum. Zach, Kri- sta in Miladinović Zalaznik, Mira (ur.): Querschnitte: deutsch-slovenische Kultur und Ge- schichte im gemeinsamen Raum. München: Südostdeutsches Kulturwerk. 9–19. Janko, Anton, 2002: Slovenija in Slovenci v nekaterih nemških virih. Smolej, Tone (ur.): Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti. Imagološko berilo. Ljubljana: Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, Filo- zofska fakulteta. 143–151. Janko, Anton, 2006: Jožef Lamberg in njegova življenjepisna pesem. Osolnik Kunc, Vikto- rija, Hudelja, Niko in Šetinc Salzmann, Madita (ur.): Transkulturell: Festschrift für Käthe Grah zum 70. Geburtstag. Ljubljana: Oddelek za germanistiko, Filozofska fakulteta. 67–85. Janko, Anton in Henkel, Nikolaus, 1997: Nemški viteški liriki s slovenskih tal. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Janota, Johannes, 2004: Geschichte der deutschen Literatur von den Anfängen bis zum Beginn der Neuzeit. Zv. III/1. Orientierung durch volkssprachige Schriftlichkeit. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Javor Briški, Marija, 1998a: Geistesgeschichtliche und literarhistorische Aspekte eines spätmittelalterlichen Privatgebetbuches der National- und Universitätsbibliothek von Lju- bljana. Acta neophilologica 31. 3–33. Javor Briški, Marija, 1998b: Untersuchungen zur deutschen Schreibsprache eines spätmit- telalterlichen Gebetbuches von Ljubljana. Linguistica 38/2. 115–130. Javor Briški, Marija, 2009: »... zu solcher erkhündigung haben mich die Lateinisch und Windisch sprachn vasst geholfen«: Konstruktionen des Fremden in Sigismund von Herbersteins Moscovia. Javor Briški, Marija, Miladinović Zalaznik, Mira in Bračič, Stojan (ur.). Sprache und Literatur durch das Prisma der Interkulturalität und Diachronizität: Festschrift für Anton Janko zum 70. Geburtstag. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 216–228, 421. (Slovenske germanistične študije 4). Javor Briški, Marija, 2011: Auf der Reise nach Konstantinopel. Fremd- und Eigenbilder im Itinerarium des Benedict Curipeschitz. Unzeitig, Monika (ur.): Grenzen überschreiten – transitorische Identitäten. Beiträge zu Phänomenen räumlicher, kultureller und ästheti- scher Grenzüberschreitungen in Texten vom Mittelalter bis zur Moderne. Bremen: edition lumière. 143–150. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 103 2. 07. 2022 09:47:47 104 Marija Javor Briški Javor Briški, Marija, 2012: Slowenien. Greule, Albrecht, Meier, Jörg in Ziegler, Arne (ur.): Kanzleisprachenforschung: ein internationales Handbuch. Berlin: W. de Gruyter. 589–598. Kartschoke, Dieter, 1990: Geschichte der deutschen Literatur im frühen Mittelalter. Mün- chen: Deutscher Taschenbuch Verlag. Knapp, Fritz Peter, 1994: Die Literatur des Früh- und Hochmittelalters. Graz: Akademi- sche Druck- und Verlagsanstalt. Knapp, Fritz Peter, 1999: Die Literatur des Spätmittelalters in den Ländern Österreich, Steiermark, Kärnten, Salzburg und Tirol. Zv. 2/1. Die Literatur in der Zeit der frühen Habs- burger bis zum Tod Albrechts II. 1358. Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt. Knapp, Fritz Peter, 2004: Die Literatur des Spätmittelalters in den Ländern Österreich, Steiermark, Kärnten, Salzburg und Tirol. Zv. 2/2. Die Literatur zur Zeit der habsburgi- schen Herzöge von Rudolf IV. bis Albrecht V (1358–1439). Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt. Knapp, Fritz Peter, 2010: Wintnauer, Rudolf, Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 10. zv. Berlin in New York. 1238–1239. Krevs Birk, Uršula, 2019: Zu einigen Aspekten des Deutschen als Kontaktsprache des Slo- wenischen. Linguistica 59/1. 155–173. Moro, Gotbert, 1955: Die Kärntner Chronik des Theophrastus Paracelsus: eine landeskund- liche Quelle. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 46. 57–67. Müller, Jan-Dirk, 2010: Ulrich von Liechtenstein. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Litera- tur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 9. zv. Berlin in New York. 1274–1282. Nadler, Josef, 1951: Literaturgeschichte Österreichs. Salzburg: Otto Müller Verlag. Otorepec, Božo, 1988: Celjska kronika. Enciklopedija Slovenije. 2. zv. Ljubljana: Mladin- ska knjiga. Pogačnik, Jože, 1990: Starejše slovensko slovstvo. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Rädle, Fidel, 2010: Millstätter Handschrift. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 6. zv. Berlin in New York. 531–534. Schneider, Joachim, 2016: Dynastisch-territoriale Geschichtsschreibung. Wolf, Gerhard in Ott, Norbert H. (ur.): Handbuch Chroniken des Mittelalters. Berlin in Boston: De Gruyter. 225–265. Stanonik, Janez, 1957: Ostanki srednjeveškega nemškega slovstva na Kranjskem. Ljublja- na: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Stanonik, Janez, 1987: Die deutsche Literatur im mittelalterlichen Slowenien. Acta neo- philologica 20. 10–18. Stanonik, Janez, 1989: Die mittelalterliche deutschsprachige Literatur im slowenischen Ge- biet. Österreichische Osthefte 31/3. 276–286. Stanonik, Marija, 2020: Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej 1515–1918. Ljubljana: Za- ložba ZRC. Stelzer, Winfried, 2010a: »Cronica der Grafen von Cilli«. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 1. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 1248. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 104 2. 07. 2022 09:47:47 105Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja Stelzer, Winfried, 2010b: Unrest, Jakob. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 10. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 85–88. Vollmann-Profe, Gisela, 1989a: Exodus. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 3. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 312–313. Vollmann-Profe, Gisela, 1989b: Genesis. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 4. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 110–111. Vollmann-Profe, Gisela, 1994: Geschichte der deutschen Literatur von den Anfängen bis zum Beginn der Neuzeit. Zv. I/2. Wiederbeginn volkssprachiger Schriftlichkeit im hohen Mittelalter. Tübingen: Max Niemeyer. Weiss, Peter, 1987: Benedikt Kuripečič in njegov potopis. Slava 1/1. 27–37. Wennerhold, Markus, 2005: Späte mittelhochdeutsche Artusromane. »Lanzelet«, »Wiga- lois«, »Daniel von dem Blühenden Tal«, »Diu Crône«. Bilanz der Forschung 1960–2000. Würzburg: Königshausen & Neumann. 182–253. Seznam slik Slika 1: Prizor iz Knjige o stvarjenju, Milštatski/Miljski rokopis, 12r. https://upload.wi- kimedia.org/wikipedia/commons/d/da/Millst%C3%A4tter_Genesis_23.jpeg?uselang=de. Slika 2: Ulrich von Liechstenstein. Universitätsbibliothek Heidelberg, Cod. Pal. germ. 848 Große Heidelberger Liederhandschrift. Codex Manesse. https://digi.ub.uni-heidelberg.de/ diglit/cpg848/0469. Slika 3: Ain newes lied von den kraynnerischen bauren. https://www.europeana.eu/sl/ item/2022502/_KAMRA_98967. Slika 4: Naslovnica Kuripečičevega potopisa (Kuripečič 1997: 157). Slika 5: Sigismund von Herberstein v avstrijski poslanski obleki (Herberstein 2001: s. n.). German Literature in the Slovenian Ethnic Lands from the Eleventh to the Sixteenth Century After an introductory historical outline of the Slovenian ethnic territory and the formation of the north- ern German-Slovenian linguistic border as well as the role that the German language played in Slo- venia, the article focuses on a literary-historical overview of a selection of works written from the Middle Ages to the sixteenth century by domestic or foreign authors in the Slovenian ethnic lands of Carinthia, Styria and Carniola, as well as authors originating from these lands. When presenting individual texts, we consider content, stylistic characteristics, genre definition and function, as well as the cultural-historical context of their origin and reception. In addition to a systematic presentation of the most important works of these periods, the article also attempts to evaluate them in the context of German literary history. Key words: German literature, literary history, Middle Ages, sixteenth century, Carinthia, Styria, Carniola JIS_1-2_2022-FINAL.indd 105 2. 07. 2022 09:47:47