Klerikalna previdnost. (Iz Ribniške doline.) Za Miklavža se je pokazala previdnost, ki je vodila kranjski klerikalni dež. odbor pri razdelitvi tistih tisočakov, ki so bili določeni kot draginjska doklada našemu učiteljstvu. Ne vem, kako je drugod, .v »aši dolini so deležni klerikalne milosti samo Slomškarji, potem tisti, ki niso ne krop ne voda, in končno tudi par naprednih učnih oseb, menda zato, da se vrže peščico peska ljudstvu v oči, češ: Glejte, kako smo krščansko usmiljeni. Toda temu ni tako, klerikalna previdnost se je v tem oziru pač nekoliko zmotila. Dala je namreč doklado ravno tistim, ki bi jo lahko pogrešali, odrekla pa marsikateremu, ki bi je bil kruto potreben. Privoščimo to podporo vsakemu, saj kdor si more količkaj pomagati drugam, ne bo silil v službo tako bogato plačujočega kranjskega dež. šol. sveta, in te doklade pač ne bo nihče nesel v hranilnico. Toda če že klerikalci niso hoteli razdeliti doklad vsemu učiteljstvu enakomerno, naj bi se bili vsaj ozirali na bolj potrebne. Tako pa so delali z naravnost raiinirano zlobnostjo. Na šestrazrednici n. pr. v naši dOilini je osrnero učnih oseb. Izmed teh so prejeli naklado skoro vsi. Dobila je draginjsko doklado učiteliica, ki ima popolno oskrbo pri svojih starših; dobila je doklado njena koleginja, ki je hči bogatih staršev in uživa poleg učiteljske plače več kot zadostno podporo od doma. Klerikalnega Miklavža je deležen tudi učitelj, ki je sicer res podpore potreben, toda ima kot organist okroglo 400 K postranskih dohodkov. Toda klerikalna previdnost je prezrla mlado, dobro učno osebo, ki nima ničesar kakor tistih K 66. 66 na mesec ... In zakaj ? Saj fant ni agitator niti agilen politik; ampak Slomškar ni, to je eno, drugo in glavno pa je; njegov oče je bil uradnik pri nekdanjem deželnem odboru in je imel napako, da je bil odločen naprednjak! V Dolenji vasi je klerikalna previdnost videla samo eno učiteljico, ki je prišla na to šolo potom — kazenskega premeščenja. In tako bo menda po celi deželi, statistika bo prav zanimiva. Klerikalni deželni odbor je pri tem postopal na ta-le način: poslal je vprašalne pole klerikalnim županstvom in kjer so občine napredne, župnikom in kaplanom. No, in ti so odgovarjali! Deželni odbor je prezrl krajne šolske svete, ki bi pač najlažje vedeli podatkov, kateri učitelj je potreben in vreden podpore. Pa še drugo hudobijo je zagrešila previdnost deželnega odbora: dočim je prezrla skoro vse slovensko napredno učiteljstvo, se ie iz večine s 25 odstotno mi- lostjo ozrla na Kočevarje. Po časnikih pa so klerikalci tako grozovito narodni, da bi kmalu preslepiii svdje nejnške ljubčke in Ijubice. Tako delajo klerikalne glave, ker se jim je zmešalo na višini, ki so jo dosegli. Ljudstvo ni tako zlobno, zakaj tudi klerikalci se čudijo in obkladajo deželni odbor z negalantnimi imeni. Bog ve, če ni bilo to-le miklavževanje deželnega odbora klerikalcem samim škodljiva — neprevidnost! In učiteljstvo? Bo jih nemara zopet nekaj, ki bodo pri tem mogočnem činu ostrmeli in definitivno pokleknili med Slomškarje. To se godi dandanes v precejšnji meri. Naj gredo! Vračali se bodo z rdečico sramu na licih prejaliselj. Ostalim pa, ki imajo še moškega čuta v prsih, pa ne morem zaklicati drugega: Ne trpeti malodušno in kleti natihem, ampak na pot, na tisto težavno pot, ki vodi do boljših časov! In ta pot? Izobrazba preprostega. ljudstva, učiteljevanje tudi zunaj šolskih sten, organizacija! Kakšno razpoloženje vlada med kranjskim učiteljstvom vzpričo krivic, ki se mu gode s strani klerikalnih mogotcev, izpričuje to-le pismo, ki ga ie te dni poslala hčerka učiteljica svojemu očetu: »Torej o procentih ne duha, ne sluha! Radovedna sem, ako je visoki, v modrosti komaj dosežni deželni odbor onim, ki jih doslej ni dosegla njegova radodarna roka, naklonil življenje ali smrt? Smrtna kosa njegova ie kaj krepko kosila v vrstah naprednega učiteljstva, in marsikateri učitelj, marsikatera učiteljica se je skrila v noč Slomiškarije, da se dokoplje do rose — procentov. Tako se je zgodilo pri nas. Oospodična N. N., ki je vstopila pred nekaj dnevi v Slomškovo zvezo, je dobila procente že nakazane. Toda jaz se ne pritožujem, čeprav bi krvavo rabila tistih 150 K, imam vsaj na strani Vas, dragi papa, h kateremu se zatečem v denarni sili, imam Ijubo mamico, ki mi pomaga v vsaki stiski. Ali ta beda, to gorje pri učiteljstvu, ki služi tu po kmetih! Ima kup otrok, ki bi radi študirali, a nobenih postranskih zaslužkov in to borno plačo! Videla sem ta- ke reveže na konferenci, ki so bili podobni bolj dninarjem nego učiteljem. G. X. se je danes glasno razjokal, ko je čital \-j »Narodu« o strašni krivičnosti. Veselil se je že na te doklade, delal na ta račun dolgove — in sedaj? Kakor on, tako vsi drugi! Čakajo naj, da se omehčajo kamenita srca, krote naj želodec, saj bodo za to dobili plačilo v nebesih!.. In sedaj bi naj tudi jaz pristopila ktej druhali? Res je, trpela bom zaradi tega vse življenje, toda značaj mi je več!...« Ali je treba temu pismu komentarja? Menimo, da ne. Neka druga učiteljica na Kranjsken* opisuje v privatnem pismu svoje bedno stanje tako-le: »Vprašali ste me, če sem že dobilal draginjske odstotke. Ne! Kako krvavo bi potrebovala nekai petakov! Bolna sem in. mama tudi. Obleke že četrto leto niman_ nič nove, razen par bluz in predpasnikov. Da me vidite v copatah v šoli, bi mislili, da so iz vojne. Berač nima slabših; čevlji so pošvedrani in težko hodiml, zato imam razdrapane, razcunjane in zakrpane. Učiteljska fotograiija iz Težimai S. L. S.! Dne 30. novembra sem dobila plačo, 3. decembra pa sem bila že suha kakor poper! 50 K mi je prinesel Miklavž, pal gredo jutri v lekarno, za mamo, a nekaj sem že tam dolžna, Tako je! Ali se je čuditi, ako človeška učiteljska para umira, obupa? Draginja grozna. Jem samo repo, zelje, kolerabe. Meso trikrat na — leto! Koruzen kruh... Abstrnentinja sem popolna, ker nimam.. Vi ne verujete, kako mi je! Čakam, kdaj vrže bela žena koso na moj vrat!... Tako govori učiteljica nadarjenai kulturna delavka! Ali niso to čedne »razmere?« Toda še imamo obila gradiva! A o tem o drugi priliki! Und sollte die Wahrheit zum Skandal werden, so werde den Skandal! Tako nekako je rekel Schopenhauer. Mi se bomo ravnali po njem.