I Z V E S T I E C I M N AZIIE D U Š A 1 N A KVEDRA v : P T L J I U 64. IZVESTJE QIMNAZIJE DUŠANA KVEDRA V PTUJU za Šolsko leto 1968-1969 PTUJ 1970 'I'USb - 6.'4. X^4o Slovenski javnosti, na prvem mestu pa našim dijakom in njihovim staršem ter vsem tistim, ki se zanimajo za našo ustanovo in skrbe zanjo, predstavljamo drugo povojno številko izvestja, 64. po vrsti. Jubilejno številko smo svečano oblekli, ta pa naj bo zopet skromna, v okviru naših možnosti. Ko smo sprejemali in poslušali priznanja pa kritične opazke — ni jih bilo malo —, je bila izražena tudi misel, da poimenovanje publikacije »izv est j e« ni primerno in da bi kazalo naziv spremeniti ter izbrati kak pristnejši domač naslov. Vendar smo se po kolebanju med naslovi »letopis«, »letno poročilo«, »izvestje« odločili, da ostanemo pri slednjem, svojevrstnem in že ustaljenem. Prevladalo je namreč mnenje, da to ni suhoparen »compte rendu« o dogodkih preteklega leta, marveč nekak »pile — mèle«, ki daje streho pisani druščini prispevkov, od statistik do strokovnih člankov in literarnih poskusov. Pa naj bo tudi naslov malce svojevrsten, saj mu pravopis priznava domovinsko pravico v našem besedišču. Rudolf Čeh MATURANTI GIMNAZIJE V ŠOLSKEM LETU 1940/41 Razrednik: France Habe Dijaki: Vojna vihra je pretrgala šolanje generaciji, ki bi v letu napada na Jugoslavijo morala maturirati, šolsko leto se za maturante 1940/41 ni končalo. Zrelostnega spričevala niso dobili, za marsikoga od njih pa so leta vojne pomenila še več — opravljanje življenjske mature. Po končani vojni so dijaki šolskega leta 1940/41 dobili priznano tako imenovano »vojno maturo«. Zavedamo se pomanjkljivosti pri jubilejnem izvestju, ko so imena maturantov izostala. To ni bilo namerno, temveč je bil vzrok pomanjkanje šolske dokumentacije. Zato se tudi tokrat poslužujemo le ustnih virov in upamo, da smo uspeli sestaviti točen seznam dijakov. Navajamo imena: Maturanti leta 1941 ob 25-letnici 1. Alič Fran 2. Bauman Anton 3. Berlič Srečko 4. Dobnik Ljubo 5. Golob Ljubo 6. Gortnar Franc 7. Hruleč Štefka 8. Jager Veltburga 9. Jamnik Bojan 10. Jerman Rado 11. Kajne Ivan 12. Kerenčan Marženka 13. Lašič živo 14. Majcen Franček 15. Majcen Neva 16. Mojzer Janez 17. Pertot Vlasta 18. Petovàr Miroslav 19. Pirkmajer Silva 20. Potočnik Viktor 21. Praprotnik Nada 22. Purg Anton 23. Rakuš Vinko 24. Sancin Anica 25. Stropnik Jože 26. Šterk Marinka 27. švelc Valter 28. Vošnjak Mitja SEZNAM MATURANTOV — TEČAJNIKOV V LETU 1945 Razrednik: Olga Jernejšek Slušatelji: 1. Hasl Drago 2. Lah Franc 3. Mrgole Mitja 4. Podgornik Albert 5. štumberger Vlado 6. Žlender Mirko Zaradi vojne omenjeni slušatelji niso mogli dokončati šolanja in tako so v šol. letu 1945/46 opravljali diferencialne izpite, in sicer od 1. do 3. oktobra 1945 za sedmi razred, od 26. do 28. novembra 1945 pa za osmi razred. Nato so opravili zaključni izpit pred naslednjimi člani komisije: predsednik: Franc Stiplovšek tajnik: Franc Kolarič razrednik: Olga Jernejšek Rudolf Čeh VELIKO LETO Zapisati, da je neko leto »veliko« in ga s tem dvigniti po pomenu nad druga leta, je nemara tvegana reč. Neprestano snujoči in iščoči človekov duh ne dopušča, da bi bilo mnogo let brez pomembnih dogodkov, velikih ali majhnih, veselih ali žalostnih. In vendar je leto 1969 nekaj posebnega: Znanstvena misel in razvitost njene uporabe sta Človeku omogočila uresničiti davno željo — omogočila sta mu obisk Lune in sprehod po njej, celo dvakrat. Tako Človek. Ptuj je v človeškem občestvu majčkena, drobcena reč. Pa vendar je imelo naše mestece svoje veliko leto. Poleg drugih jubilejev, ki smo jih obhajali po vsej domovini, je proslavilo še tri svoje: 1900-letnico Tacitove omembe obstoja mesta, 100-letnico gimnazije in 50-letnico slovenske glasbene šole. Ravno dovolj, da smo se odločili prepričati sebe in pokazati drugim, doma in na tujem, da je Ptuj tu, da diha, da je previharil mnoga stoletja, da hoče živeti in stopati vštric s tistimi, ki se pehajo naprej, nenehno naprej, vedno lepši prihodnosti naproti. Iz tega stremljenja so se rodile zamisli o reprezentativni proslavitvi jubilejev. Porojene načrte smo vskladili tako, da je bil del prireditev ob 100-letnici gimnazije vključen v spored prireditev častitljivega jubileja mesta. »Veliko leto« je za nami. Spet smo sredi vsakdanjega snovanja in pehanja. Kdaj pa kdaj nas prešine vprašanje, kakšen utegne biti prihodnji stoletni jubilej naše ustanove. Daleč je še do tja — do leta 2069. Bolj nas mika — tako je tudi naravno in prav — da pregledamo opravljeno, da za tiste, ki prihajajo in bodo prišli, zapišemo, kako je bilo na praznik Gimnazijska avla šole, kako smo se počutili. Ko zapisujemo dejstva in vtise, se izogibamo ocenjevanja — to je naloga drugih — čeprav se tu pa tam ne moremo povsem odreči vrednotenju opravljenega. V jubilejni 63. številki Izvestja sta natisnjena spored prireditev in spored svečane akademije. Ob pregledovanju sporedov je ta in oni zmajeval z glavo, češ preveč ste si naložili na pleča, težko, da bi vse to zmogli. Res, tvegano je bilo, lotiti se izpeljave tako široko zasnovanega praznovanja. Toda osemnajstčlan-ski profesorski zbor je ob krepkem sodelovanju ostalih članov delovne skupnosti in ob pomoči s šolo povezanih ljudi v Ptuju in drugih krajih Slovenije uresničil zamisli do kraja, le uprizoritev Švajgerjeve »Domačije« je pomaknil v december. Spored akademije 19. aprila pa je še razširil z nastopom gimnazijskega pevskega zbora iz Schaffhausena v Švici. V okvir dogajanj v tem letu pa sodi tudi otvoritev preurejene in na novo IZVESTJE IN ALMANAH Po devetindvajsetih letih je znova spregovorila pisana beseda: aprila 1969 smo postregli prijateljem in znancem s 63. številko izvestja. Čedno opremljeno, po vsebini dokaj pestro publikacijo je izdala Državna založba Slovenije. Zanjo sta se posebej zavzela ptujska rojaka in dijaka ptujske gimnazije direktor založbe Ivan Bratko in urednik Franček Ša-far. Publikacijo je javnost lepo in z odobravanjem sprejela. Kljub prizadevnosti in skrbi uredniškega odbora pri sestavljanju in zbiranju gradiva so pregledovalci in bralci snopiča ugotovili nekatere pomanjkljivosti. Kronološki pregled povojnega obdobja bi lahko bil popolnejši, ko bi šolska kronika tistih let obnovitvene vneihe vsebovala več podatkov. Belo liso v zgodovini šole predstavljajo leta okupacije, za katero sta ohranjena le dva letnika dokumentacije, ki je mogla biti obdelana šele letos. Zaradi pomanjkanja arhivskega gradiva sta izpadla tudi seznama dveh letnikov maturantov, tistih iz zadnjega leta pred vojno in prvih maturantov po vojnii. Štednja s prostorom je narekovala opustitev podrobnega prikaza raznih vrst izpitov in tečajev, ki so jih opravljali oz. obiskovali mnogi, ki jim je vojna preprečila izobraževanje ali jih pri tem zavrla. Poglavje o pomembnih OSREDNJA SLOVESNOST Osrednja slovesnost v soboto, 19. aprila 1969, je bila zelo svečana. Med gosti, ki so se v velikem številu odzvali našemu vabilu, so bili soproga in sin ter svojci Dušana Kvedra, svojci padlih opremljene šolske knjižnice. Ta dogodek je bil pomaknjen v leto 1970 — svečanost je bila 6. februarja v okviru praznovanja Prešernovega dne, ker so se obnovitvena dela zakasnila. osebnostih, ki so se šolale na ptujski gimnaziji, je bilo že pripravljeno. Izostati je moralo, ker je uredniški odbor ugotovil, da so kriteriji za sestavo tega članka še premalo prečiščeni in dognani. Nekaj kritikov pa je bilo takega mnenja: Izvestje dostojno predstavlja šolo, njeno življenje in delo, očitati pa mu je, da se omejuje skoraj povsem na povojno obdobje in zanemarja motto »stoletnica«. V opravičilo za to lahko zapišem, da se je uredniški odbor pri izboru prispevkov ravnal po vodilu, ki ga je zapisal pripravljalni odbor v L točki sporeda prireditev: Izvestje je posvečeno stoletnici šole, pri čemer pa je poseben poudarek na razvoju po osvoboditvi. S tem pojasnilom utegnemo zadovoljiti bralce in kritične ocenjevalce, še bolj pa jim bo ustreženo s tem, da skušamo v pričujoči številki izvestja odpraviti nekatere navedene pomanjkljivosti. Izvestju ob stran moramo postaviti še eno publikacijo, dijaški zbornik »Najmlajša generacija«, ki so ga pripravili in izdali dijaki v ciklostilni tehniki. Že nekaj let se naše dijaštvo ne more postavljati z ugledno bero besednega ustvarjanja. Težišče zanimanja mladih je nagnjeno drugam, vendar nam je kljub temu uspelo nekaj zapisov zbrati in jih povezati v snopič. dijakov, predstavniki družbeno-političnih organizacij, ravnatelji gimnazij iz republike Slovenije in iz zamejstva, zastopniki drugih šol, delovnih organizacij, dijakov, staršev ter člani delovne skupnosti šole. Spominska plošča po odkritju Že pred osmo uro tega lepega pomladnega dne so se začeli pred šolskim poslopjem zbirati gostje, ki v majhni avli niso imeli prostora. Potem ko je moški pevski zbor s pevovodjem Brankom Rajšterjem v prenovljeni avli zapel, je član Izvršnega sveta SRS dr. Vladimir Bračič v lepih in ganljivih besedah očrtal pomen slovesnosti, vlogo ptujskih profesorjev in dijakov v predvojnem revolucionarnem gibanju, požrtvovalnost in hrabrost tistih, ki so v letih preizkušnje vztrajali v svojem prepričanju in zanj umrli. Po teh besedah je odkril novo spominsko ploščo s posvetilom in imeni padlih. Ob položitvi cvetja so se z recitacijo poklonili padlim tudi pionirji osnovne šole Franca Osojnika, ki je nekaj let gostovala v gimnazijskem poslopju, pevci pa so s petjem zaključili slovesnost, polno pietete. Zbrani gostje so se podali v refektorij nekdanjega dominikanskega samostana, ki je sedaj razstavni prostor pokrajinskega muzeja. Tu je ravnateljica muzeja Vida Rojičeva odprla bogato razstavo pestrega slikovnega gradiva, ki nazorno ilustrira udeležbo ptujskega dijaštva v boju proti tlačenju in za lepše dni. Eksponate je preskrbela in razstavo postavila Vida Rojičeva ob sodelovanju kustosov pokrajinskega muzeja. Spominska plošča profesorjev in dijakov TIHO OD NAS STE ODŠLI-BREZ POVRATKA-V PRSIH . V NEMEM SPOMINU NA VAS . . PROCESORI! tfr FERMEM* • KOVAČ!C DR- MAKS- SIIRER.TONE ' DIJAKI ☆ ALIČ VIDKA-ANZCMIHAEL". BACAR MIRKO-REISAK CIRIL-BtAŠ'MILENA BRACK MAKS-BREČKO STANISLAV» * , «RUMI \ MANKO-CARLI SILVO CVfTKO < i \ \ CTK ! n FRANC-CüRMAN LUD DR V! NÀIA:.!üniA DROLC DUŠAN : : DR US KG \ 1C |OZL-DRVENIK NIKO ' M/! : SVI TOSI AV -GERM BOGOMIR/ GORIŠ s M. ‘N <;!?LIRlC Ì4NKO-HEDZET JOSIP H* ’CIOaR ANfON1|A-HOČEVAR MATI)A,- ' IAKnIC iOZIDAR-IEREB DUŠAN'TEREMIC mi ILRMSN RAD'' !E/A MAKS-IURKOV1Č JAW •' si: M:R Mik KLANČNIK STANKO' v KO- MU RLE ■ r KOGEI |OZE KOLARIČ ÄNICA -v. C IMS - ! ! ' KUREŠ PETER . ANGUS I’M I i 1 -MART MIMICA - MAGDIČ '"PAVTO MC: S Mii AOTMATHANS LUDVIK MELUK HINKO MLEKU? SAVO MOČNIK STANKO MURKO aDOIF MURKOVIČ STANKO.. NOVAKOVIČ: BOŠKO NOVAKOVIČ DUŠICO j OBAL SlFFAVÖSOIE VELENA-PETEK VÉADQO PETROVIČ SlAV PIAH ER NADA-PLAVEČ IVAH, PO Dl ESE K 10/ h i POI RČ OTMAjG REMS.MH.OSj kES MIRKO RIBIČ LIBFRAT-RUDOLF. MAIMNO RUS RUDOLF RUSJAN ALBERT-SANCIN BFNttMlN SENIOR SMitlANA-SEVER RUDI SKARIN LEO SONNT-NSCHEIN ERIK STANET IVAN STARC RUDOLF-STROPNIK STANKO SVETEK ŠIMENKO VLADIMIR: ŠTCRk.DUŠAN STRAFELA S TANKO TOMŠIČ TONP - TRETjAK Henrik-Trstenjak jane TUŠAK MIRKO-VELKAVRH |ANEZ-7AGAR ZlTFZNIKARyj%OZERAKAllà ŽNIDARIČ BOZIDARiŽNJDARlC TO V Prešernovi ulici so avtoDusi že pričakovali goste, da jih prepeljejo v Kidričevo, kjer se je nekaj po 10. uri začela svečana akademija. Za uvod je orkester glasbene šole v Ptuju pod taktirko prof. Maksimilijana Skalarja zaigral Emila Adamiča — V. Lovca Kolo. Prireditev in zbrane goste je pozdravil v imenu vseh, ki so bili deležni izobrazbe in vzgoje na ptujski gimnaziji, primarij dr. Aleksander Poznik. Pokazal je na pomembnost splošne izobrazbe za uspešnost v intelektualnih poklicih, spomnil na delež učiteljev pri vzgajanju številnih rodov, čestital šoli k jubileju in ji zaželel za prihodnost vsaj toliko uspehov, kot jih je požela doslej. Sedanji rod gimnazijcev, nad 300 po številu, je v naslednji pozdravni besedi predstavila dijakinja četrtega razreda — maturantka Marija Kekčeva. Oslanjajoč se na tradicijo šole in ugled, ki ga uživa v javnosti, je podobno kot njen predgovornik dr. Poznik, spregovorila o pome- Ravnateljica Pokrajinskega muzeja v Ptuju Vida Rojičeva odpira razstavo, posvečeno profesorjem in dijakom, padlim v boju za svobodo Dr. Vladimir Bračič govori ob odkritju spominske plošče nu splošne izobrazbe, o resnem prizadevanju učnega zbora, izpolnjevati zaupano mu nalogo, in zaželela ustanovi kar največ uspeha. Besedo je nato povzel ravnatelj: »Prireditev, ki ste jo počastili s svojim obiskom, posvečamo stoletnici obstoja in dela gimnazije v Ptuju. V imenu častnega in pripravljalnega odbora toplo pozdravljam vse navzoče. V posebno čast nam je, da lahko med nami pozdravim soprogo narodnega heroja Dušana Kvedra — Tomaža, katerega ime nosi naša gimnazija, Kordijo Kveder in njenega sina Bojana. S svojo navzočnostjo so počastili našo prireditev: pomočnik državnega sekretarja za zunanje zadeve SFRJ Mitja Vošnjak, član IS SRS dr. Vladimir Bračič, pomočnik republiškega sekretarja za šolstvo Boris Lipužič, član predsedstva republiške konference SZDL Franc Simonič, ki jih lepo pozdravljam. Naši pozdravi veljajo dalje: predsedniku Skupščine občine Ptuj in pokrovitelju naše prireditve Franju Rebernaku ter ostalim zastopnikom ustanovitelja, članom častnega odbora, predstavnikom družbenih organizacij ZK občine Ptuj, SZDL občine Ptuj, ZMS občine Ptuj, Zavoda za prosvetno-pedagoško službo v Mariboru. Z velikim zadovoljstvom pozdravljam predstavnika skupnosti gimnazij SRS Vero Vošnjak, vse predstavnike gimnazij na Slovenskem. Vroč pozdrav naslavljam ravnateljici slovenske gimnazije v Trstu gospe Lauri Abrami in ravnatelju slovenske gimnazije v Celovcu gospodu dr. Pavlu Zablat-niku in preko njiju učeči se mladini in vsem našim onstran državnih meja. Lepo pozdravljeni zastopniki srednjih in osnovnih šol ptujske in ormoške občine, s katerimi nas povezuje tesno sodelovanje. Pozdravljeni člani učnega zbora in delovne skupnosti gimnazije! Pozdravljeni starši in svojci naših dijakov! In — naposled, toda ne nazadnje — toplo pozdravljeni dijakinje in dijaki, ki jim je namenjeno vse naše snovanje, vse naše delo! Jubilej, kakršen je današnji — 100 let življenja in dela ene gimnazije na Slovenskem — nas obvezuje, da pred naše občane in slovensko javnost razgrnemo anale šole, da po kratkem predahu ugotovimo, kje smo v nezadržanem toku življenja in kam bomo usmerili naš jutrišnji korak. Kolo zgodovine je človek zavrtel tako, da je stoletje naše šole razklano v dva enaka dela: Prvih petdeset let (če hočemo biti natančni 49) pripada nemški, avstrijski eri, drugih petdeset let pa slovenski, jugoslovanski eri. Če pustimo za trenutek ob strani dejavnost šole do prevrata leta 1918, ugotovimo, da je v stari Jugoslaviji odšlo z naše šole z zrelostnim spričevalom v žepu kakih 440 mladih, po vojni pa se je uvrstilo med maturante 733 naših dijakov, skupaj torej 1173. Kar lepo število za naše malo mesto, ki pa ga obdaja razsežno zaledje. Prav gotovo ni moč meriti pomena in veljave šole zgolj po tem, koliko abitu-rientov je zapustilo šolske klopi, niti samo po tem, ali so dijaki te šole v življenju in družbi uspeli, saj se ima posameznik za svoj uspeh pogosto zahvaliti Primarij dr. Aleksander Poznih pozdravlja jubilejno slovesnost Ravnatelj Rudolf Čeh govori na svečanosti o razvojni poti šole t i i ' & I -% m A T9ó9 ! y m KKEORB iF j Udeleženci proslave ob 100-letnici gimnazije svojim osebnim sposobnostim. Vrednost šole upravičeno ocenjujemo tudi po deležu, ki ga kot vzgojno-izobraževalni zavod prispeva h kulturni podobi svojega kraja, mesta in okoliša. Prispevati k oblikovanju pravilnega prikaza je naša poglavitna naloga ob 100-letnici, ko želimo in hočemo biti pravični v ocenjevanju preteklosti in sedanjosti. Letna poročila iz avstrijske ere ter izvestja iz časa pred vojno in sedanja 63. številka te publikacije vsebujejo precej gradiva in nudijo vpogled v preteklost šole, saj je bila njena zgodovina večkrat obdelana, vendar v več ali manj poljudni obliki; šele kritično pero zgodovinarja bo izoblikovalo sodbo o stoletju ene slovenskih gimnazij. Pri tem pa bo moralo to pero očrtati tudi podobo in ovrednotiti zgodovinsko mesto slovenskih gimnazij nasploh; to je tiste uč-no-vzgojne institucije na Slovenskem, ki je že dalj časa predmet zagnanih in vročih razprav: Ugotoviti bo treba, kakšen in kolikšen je bil in je delež v življenju naroda, v oblikovanju njegove nacionalne in socialne fiziognomije. Pomudimo se za hip ob kamnu z letnico 100 in si prikličimo v spomin nekaj splošnih in tudi znanih dejstev! Ptuj, ki je v četrtem kvartalu prejšnjega stoletja dajal videz nemškega mesta z nemškim uradništvom in dobro situiranimi trgovci ter obrtniki, je bil tudi mesto preprostih slovenskih ljudi, ki so prihajali iz slovenskega zaledja. Ta Ptuj se ni mogel zoperstaviti klicu od znanosti obvladanega, pozitivističnega 19. stoletja po širjenju izobrazbe. Doba liberalnega kapitalizma je terjala več šolanih ljudi, novih izobražencev. In iz te potrebe je vzniknila tudi nižja gimnazija v našem mestu, ki se je postopoma razvila v popolno humanistično gimnazijo. Novorojeni srednji šoli so njeni rejniki in skrbniki naložili poleg izobraževalnih obvez še nič manj pomebno dolžnost: utrditi nemštvo nemškega otočka na slovenskih tleh. Dovolj je pisanih in drugih prič o tem. Toda po zgodovinski in dialektični nujnosti se je moralo zgoditi, kar je terjalo prebujenje slovenskega naroda po letu 1848, posebno pa po letu 1860: Nova šola je služila tudi slovenskemu človeku, saj ga je izobraževala. Marsikaterega je prekrstila, marsikaterega pa razsvetlila in utrdila v slovenstvu. Do preloma stoletij je bilo vzdušje na šoli — čeprav so bili skoraj vsi profesorji Nemci — znosno in sta bili narodnostni skupini precej izenačeni. Šele po nepolnih tridesetih letih, ko se začenja nižja gimnazija leta 1898 razraščati v popolno srednjo šolo, potem ko se leta 1900 preseli v novo, to je sedanje poslopje in ko postane tudi dijaški dom trdnjava nemštva, se razmere za naš živelj hitro poslabšajo. Ponemčevalni pritisk postane tako močan, da mnogi slovenski dijaki zapuste Ptuj in se presele v druga mesta: Maribor, Celje, Ljubljano. O tem, kaj je pomenila gimnazija avstrijskemu Ptuju, priča pompozna otvoritev novega poslopja in vselitev vanj, ki o njih poroča tedanji ravnatelj Gubo v dveh sestavkih o zgodovini šole. Minilo je prvih petdeset let. Slovenizacija zavoda je bila po enoletnem prehodu — skokovita, tako v profesorskem zboru kot med dijaštvom. Pojav ne potrebuje posebnega pojasnila: Ob nacionalni osvoboditvi je v gimnazijo hitro dotekal slovenski živelj iz širokega zaledja, deloma pa tudi iz drugih slovenskih pokrajin. Dvajseta leta tega stoletja potekajo v postopnem prilagajanju novi državnosti v okviru Kraljevine SHS in kasnejše Jugoslavije. Nacionalna trenja so stopila spričo neznatnega števila dijakov nemške narodnosti močno v ozadje. Namesto tega so bili tudi na šoli zaznavni odsevi in odmevi bojev med liberalci in konservativci, skupini, ki sta imeli zdaj takšno zdaj drugačno ime in podobo v javnosti. Če je bil prvi decenij v življenju slovenske ptujske gimnazije — boj za njen obstanek naj bo tu le omenjen — dokaj miren in tih, pa so bila trideseta leta toliko bolj živahna in razgibana. V tem času je doraščal in se izoblikoval rod — lahko rečemo tri generacije mladih —, ki je z naprednimi, k socializmu stremečimi naziranji razgibal ne le šolo, marveč tudi mesto ob Dravi, od koder so pljuskali sveži valovi v Slovenske gorice in preko obdravskih polj v Haloze. To je rod, ki je preganjal malomeščansko lenobnost iz dijaških vrst, rod, zaradi katerega pogosto čujemo, da gre ptujski gimnaziji posebno mesto med slovenskimi gimnazijami, rod, iz katerega je izšel narodni heroj Dušan Kveder — Tomaž. To so bila leta, ko so živeli v Ptuju in poučevali na šoli priznani strokovnjaki. Tedanji mladi rod se ni mogel ubraniti raznolikih in močnih vplivov, ki so jih izžarevale krepke osebnosti, pa naj si je bil to slovstveni zgodovinar, pesnik, pisatelj, slikar ali Gostje na svečani akademiji filozof in etik. Vsakdo od njih je na svojevrsten in izviren način oblikoval misleče in značajne mladeniče in mladenke. Prijetna je misel na takšne čase. O nacističnem gospodarjenju na naši šoli ne govorimo radi, ker premalo poznamo dogajanje v tistih letih, še bolj pa zato, ker nas stisne pri srcu ob vsaki misli na bridkosti, stiske in grozote tistih štirih let, ki so terjala malone 90 življenj z naše šole. Sprostitev ljudskih sil ob nacionalno socialni osvoboditvi in po njej je navdala s poletom povojne rodove. Prvih deset do petnajst let je bilo posvečenih celjenju od vojne povzročenih ran, graditvi in utrjevanju države novega kova v glavah in srcih mladega pokolenja. Sem sodijo ne le številne vsebinske spremembe in organizacijski premiki v našem šolstvu, marveč tudi vsa tista dejanja in nehanja od delovnih akcij do sodelovanja z javnostjo, ko se mladina z žarom in poletom udeležuje kulturnega življenja s prirejanjem gledaliških Razred Dušana Kvedra (Kveder je v prvi vrsti z desne ) med uro fizike pri prof. Đermanoviću iger, koncertov, javnih nastopov, raznih tekmovanj, in ko že dejavno posega v družabno pa tudi politično življenje svojega mesta. In še dalje pelje ta razvoj - do vedno krepkejšega uveljavljanja samoupravljanja. Vse to povezano in prepleteno je torej tisto, kar oblikuje današnjega Slovenca in Jugoslovana. Po letu 1960 pa že lahko govorimo o tistih generacijah, ki jih sooblikujejo naša samoupravna družba ter tokovi v velikem svetu. Ko odpiramo meje, se čutijo mladi sproščene in pripravljene prisluhniti sodobnim tokovom, nič jih ne sili v dogmatična pojmovanja o človeku in družbi, izbirajo si lastno, jugoslovansko pot v nove oblike družbenega življenja, pri čemer se jim ni treba ozirati ne na levo ne na desno. Priče so integracijskim težnjam v velikih regijah, v njih se krepe težnje po dobrem sosedstvu in prijateljstvu med narodi — enako dobre volje kajpak — poglablja se želja po miru, enakopravnosti in lepih odnosih med ljudmi. Ta rod se šele oblikuje, naše roke ga šele gnetejo — pa tudi on s svojimi no- votarijami oblikuje nas — zato prepustimo ocenjevanje in presojo poznejšim pokolenjem! Naše prizadevanje ostaja slej ko prej: Izobražujmo mladega Slovenca, učimo ga ljubiti rodno grudo, učimo ga spoštovati sosede, Evropo, Svet; vzbujajmo v njem hrepenenje po ustvarjalnem delu in voljo, stopati v korak s svetom! Tega so nas učili naši veliki vzorniki od Trubarja dalje in naše poslanstvo je, te vzore dajati mladim na njih življenjsko pot. Ob koncu tega razmišljanja morda ni odveč, če porečemo, da smo vsi skupaj, ki smo v preteklem četrtstoletju na tej šoli živeli in delali, po svojih močeh, znanju in vesti opravili svojo dolžnost. Ce nam rojaki in domačini ter širša slovenska javnost to priznajo, bomo zadovoljni. Dovolite, da zaključim z zahvalami, ki smo jih dolžni na prvem mestu Skupščini občine Ptuj in njenemu predsedniku ter pokrovitelju jubilejnih prireditev Franju Rebernaku, ki sta izkazovala iz- redno pozornost našim prizadevanjem in jih krepko podpirala. Ko pričakujemo nujno potrebno funkcionalno in sodobno poslopje, ki se je boj zanj začel že pred tridesetimi leti, pa se je dosega tega cilja začasno zopet odmaknila, je za restavracijo sedanjega poslopja prispevala izjemno lep poklon TGA »Boris Kidrič«, za kar gre zahvala v prvi vrsti direktorju tovarne, dipl. ing. Franju Griinfeldu. Lepo sta nas podprla tudi ptujsko podjetje Pleskar, ki nam je naklonilo denarno pomoč in prenovilo del notranjosti hiše, ter TIS Ptuj. Lepo se zahvaljujemo Državni založbi Slovenije, ki je založila Izvestje, in vsem, ki so nam gmotno ali drugače pri uresničevanju naše proslave pomagali. Hvala glasbeni šoli in prof. Maksimilijanu Skalarju za dobrohotno sodelovanje. Naposled še prisrčna hvala profesorjem in članom delovne skupnosti gimnazije, pripravljalnemu odboru, zlasti pa njenemu predsedniku prof. Ljubici Šuligoj za prizadevno in požrtvovalno delo v jubilejnem letu.« Govornik je nato pozval goste, naj se oglasi k besedi, kdor želi spregovoriti. Na oder je stopila gospa Laura Abrami, ravnateljica slovenske gimnazije v Trstu (znanstveni licej s slovenskim učnim jezikom), pozdravila navzoče in čestitala šoli k njenemu jubileju ter izročila ravnatelju jubilejne gimnazije dragoceno darilo profesorskega zbora tržaške gimnazije: s posvetili opremljene knjige slovenskih književnikov iz Trsta. S to pozornostjo je predstavnica zamejske gimnazije požela toplo odobravanje, v nas pa utrdila zavest povezanosti vseh Slovencev. Spored je nato tekel tako, kot je bil zamišljen. Izvajalci so se potrudili; tehnična ureditev in ozvočenje, slednje je oskrbel ing. Adolf Žižek, član učnega zbora, sta delovala brezhibno. Brez pri- držkov smem zapisati, da je bila prireditev pestra, lepa, dobra. To mnenje so izrazili tudi mnogi obliskovalci in gostje. Posebno poživitev sporeda pa je predstavljal nastop pevskega zbora gimnazije iz Schaffhausena v Švici. Ta zbor je bil prav tiste dni na turneji po Sloveniji, vračajoč obisk enemu slovenskih pevskih zborov, ki je pred tem nastopal v Švici. Na pobudo Zavoda za prosvetno-pedagoško službo v Mariboru in v sporazumu s pokroviteljem prireditve Franjem Rebernakom smo obogatili spored: švicarski dijaki so čestitali šoli ob njenem slavju in pozdravili prireditev s svojim nastopom. Zapeli so nekaj nemških in eno slovensko pesem. Naš pozdrav in zahvalo sta posredovali dijakinji Anamarija Janžekovič v slovenščini in Marija Kekec v nemščini. Pred zaključkom sporeda je čestital šoli k njenemu jubileju nekdanji ravnatelj šole, član Izvršnega sveta SRS dr. Vladimir Bračič in ji zaželel plodnih uspehov pri njenem bodočem delu. Predsednik Skupščine občine Ptuj in pokrovitelj prireditve Franjo Rebernak Nastop gimnazijske folklorne skupine je v imenu ustanovitelja čestital šoli, nato pa izročil spominske plakete, izdelane v počastitev 1900-letnice mesta Ptuja kot priznanje za uspešno delovanje na ptujski gimnaziji, pisateljema Stanku Cajn-karju in Antonu Ingoliču, pesniku Francetu Oniču, slikarju Francetu Miheliču, slovstveni zgodovinarki Marji Boršnikovi ter profesorjema Francu Stiplovšku in Rudolfu Čehu. S Prešernovo Zdravljico, ki jo je zapel dekliški pevski zbor šole pod vodstvom Vladimirja Pulka, je bila sklenjeha osrednja prireditev jubilejnega leta. Po končani slovesnosti so se gostje in obiskovalci podali nazaj v Ptuj, deloma z avtobusi, deloma s svojimi vozili. Predsednik Skupščine občine Ptuj je priredil sprejem v Narodnem domu. Sprva je bilo predvideno, da bo ta sprejem v viteški dvorani na gradu. Popravilo tega prostora in notranja preureditev — vse to do tega dne še ni bilo končano, zato je bilo treba sprejem prenesti v Narodni dom. V tej prijetni dvorani so se zadržali povabljenci ob okusni jedači ter dobri kapljici več ur in v družabnem razgovoru ter prijetnem razpoloženju dopolnili dopoldanske svečanosti. Gimnazijski dekliški pevski zbor ŽIVLJENJE IN DELO POMEMBNIH MOŽ PTUJA IN OKOLICE Odbor za proslavo 1900-letnice Ptuja je uvrstil v svoj spored prireditev razstavo pisanih eksponatov in podob z naslovom »Življenje in delo pomembnih mož Ptuja in okolice«. Razstavo je pripravila ptujska Študijska knjižnica. Bogato gradivo, ki seveda zaradi svoje obsežnosti ni moglo biti do kraja izčrpano, je bilo na ogled v sejni dvorani magistrata. V tem gradivu je bil odmerjen poseben delež ljudem, ki so tako ali dru- gače povezani s ptujsko gimnazijo: Nekateri med njimi so bili profesorji, mnogi pa so si na tej šoli pridobili znanje, pogled na svet in usmerjenost v življenje. Razstavo je odprla 9. maja 1969 upravnica Študijske in ljudske knjižnice Milojka Aličeva, obiskovalce pa je z razlago vodil po razstavi Jakob Emeršič, ki je uspešno sodeloval pri zbiranju in urejanju gradiva... ŠPORTNO SREČANJE GIMNAZIJ Pripravljalni odbor za proslavo in učni zbor sta ob snovanju sporeda predvidela kot eno glavnih manifestacij izvedbo gimnazijade, športnega, kulturnega in družabnega srečanja slovenskih gimnazij. To bi bila tretja gimnazijada v Sloveniji po podobnih srečanjih v Novi Gorici in Murski Soboti. Predlog smo preko skupnosti gimnazij posredovali vsem slovenskim gimnazijam. Do izvedbe zamisli pa ni prišlo, ker se je pokazalo, da je zaradi uveljavljanja gospodarske reforme težko izvesti tako obsežen in zahteven športni in kulturni spored. Namesto te velike vseslovenske manifestacije si je pripravljalni odbor zamislil in tudi izpeljal športno srečanje gimnazij sosednjih občin. Prireditev je bila 10. maja 1969, ko so se zbrale v Ptuju ekipe naslednjih gimnazij: 1. gimnazija »J. Slavenski« Čakovec 2. gimnazija »Frana Miklošiča« Ljutomer 3. gimnazija pedagoške smeri Maribor 4. I. gimnazija Maribor 5. gimnazija Tabor Maribor 6. gimnazija »Juša Kramarja« Murska Sobota 7. gimnazija »Dušana Kvedra« Ptuj Športno srečanje je zajelo atletiko, rokomet, košarko, odbojko, mali nogomet in šah. Sodelovalo je okoli 500 dijakinj in dijakov, ki so dosegli odlične rezultate v atletiki in prikazali kvalitetne športne igre. Tekmovanje je pripravil in izvedel Milan Cimerman, profesor pripravnik na ptujski gimnaziji. Navajamo rezultate v posameznih panogah: I. Atletika Moški ekipno: 1. gimnazija Maribor 2. Murska Sobota 3. Ptuj 4. Čakovec Ženske ekipno: 1. Murska Sobota 6070 točk 2. Pedagoška gim. Maribor 5007 točk 3. Ptuj 4935 točk II. Športne igre Rokomet — moški: 1. Čakovec 2. Maribor I. 3. Ptuj Rokomet — ženske: 1. Čakovec 2. Ljutomer 3. Ptuj 4. Maribor I. Mali nogomet — moški L Maribor I. 2. Ptuj 3. Čakovec 4. pedagoška gimnazija Maribor 5. Ljutomer Odbojka — ženske: L Maribor I. 2. Ptuj 3. Ljutomer 4. pedagoška gimnazija Maribor Košarka — moški: L Maribor I. 2. Maribor Tabor 3. Ljutomer 4. Murska Sobota 5. Čakovec 6. Ptuj 7. pedagoška gimnazija Maribor Košarka — ženske: 1. Maribor Tabor 2. Murska Sobota 3. Maribor I. 4. pedagoška gimnazija Maribor 5. Ptuj III. šah L Murska Sobota 2. Ptuj 3. pedagoška gimnazija Maribor 4. Maribor I. 5. Ljutomer 9106 točk 6604 točke 6330 točk 3608 točk Podrobne rezultate hrani šola v arhiv- V popoldanskih urah je bila v isti go-skem gradivu. stilni družabna prireditev s plesom, na- Po končanem tekmovanju so mladi menjena zbližanju mladine in učiteljev tekmovalci obedovali v dijaškem domu, sosednjih gimnazij. Prijetnega in uspeš- njihovi spremljevalci v družbi članov nega dne se bo marsikateri udeleženec učnega zbora šole — gostiteljice pa v z veseljem spominjal, gostilni »Pri Roziki«. TELEVIZIJSKA ODDAJA Posebno mesto v nizu dogodkov jubilejnega leta gre oddaji slovenske televizije, pripravljeni z namenom, da bi naš praznik ne ostal samo dogodek podeželskega mesta in njegove okolice, marveč da bi s to oddajo opozorili na vlogo, ki jo je odigrala neka šola pri oblikovanju narodne zavesti, v narodnoobrambnem gibanju, v socialnem prebujanju dijaštva in širokih ljudskih plasti. Oddaja naj bi pokazala, kakšen je delež šole v ustvarjanju in rasti slovenskega izobraženstva. »Nemirno stoletje ptujske gimnazije« — tak je bil naslov oddaje — je bilo prikazano pred srečanjem profesorjev in nekdanjih dijakov gimnazije v okviru oddaje Svet na zaslonu v petek, 16. maja 1969, ob 17. uri. Oddajo, ki jo je s posebno vnemo in zanimanjem za snov pripravila in vodila nekdanja dijakinja ptujske gimnazije Jovita Podgornikova, je sprejela javnost z zanimanjem in odobravanjem. Iz pozabe je priklicala v zavest marsikak droben, vendar pomemben dogodek izpod konca prejšnjega stoletja do let graditve samoupravne družbe. Režiserja Klobovsa sodobni prijem je napravil panoramo dogodkov živahno, pestro, ko so si v njej nastopajoči hitro podajali besedo. Televizijski kritik Jože Snoj je ugodno ocenil oddajo (Delo, 20. maja 1969), vpletel nekaj misli, ki jih velja nemara ponoviti. Meni, da je zgodovinsko načelo prikaza preveč razblinilo konfrontacijo nekdanjih in sedanjih tokov, soočenje, ki bi morda pokazalo, da se današnja raven učečih se ne more meriti s tisto iz preteklosti. Avtorju je tudi žal, da književniki, ki so rasli na tej šoli, niso več poročali o tem, kaj jim je dal ptujski ambient. O oceni je moč razmišljati, vendar ne zmanjšuje vrednosti oddaje kot dokumenta o življenju, delu in pomembnosti enega zavoda v družini slovenskih gimnazij. SREČANJE PROFESORJEV IN NEKDA NJIH DIJAKOV PTUJSKE GIMNAZIJE Prireditveni odbor je bil postavljen pred težko nalogo, kako zbrati ob stoletnici šole vse, ki se čutijo kakorkoli povezani z njo. Kmalu je bilo jasno, da tega ni moč uresničiti na eni prireditvi; gneča in stiska bi bili preveliki, slavnostno obeležje zmanjšano. Zato se je prireditveni odbor odločil povabiti na losredno proslavo zastopnike družbenih in prosvetnih institucij, svojce padlih v osvobodilni vojni, člane delovne skupnosti šole, dijake in njihove starše. Ugotovitev, da je uspešno končalo srednje izobraževanje na ptujski gimnaziji v Jugoslaviji okrog 1200 maturantov (od tega v času med obema vojnama približno 450, po II. svetovni vojni pa 750), ter želja, ki so jo izrazili preneka-teri nekdanji dijaki, da se žele po daljšem času zopet sestati s »svojimi«, sta ponujali prirediteljem rešitev: povabiti nekdanje profesorje in dijake na sproščeno prijateljsko srečanje. Za ta dogodek je bila izbrana sobota, 17. maj. Nanj je poleg vabil z navedenim sporedom opozorila tudi že opisana televizijska oddaja. Dan ni bil nič manj slovesen od tistega mesec poprej. Prvi jutranji gostje so si ogledali »svojo« šolo, nato pa so se zbrali na Vrazovem trgu, kjer je bila v hiši št. 2 gimnazija ob svojem rojstvu, potem ko je samo dva meseca gostovala v nekanji glavni šoli pri proštijski cerkvi. O tej zanimivi ptujski hiši na sedanjem Vrazovem trgu nam je na našo prošnjo direktor mestnega arhiva prof. Anton Klasinc posredoval naslednji historiat: »Velika enonadstropna hiša na sedanjem Vrazovem trgu št. 2, ki se je v stari Avstriji imenoval Kürschnerplatz (Krznarski trg), s staro (konskripcijsko) hišno številko 162, predstavlja v svojem gradbenem jedru eno najstarejših hiš srednjeveškega Ptuja. To ni bila navadna meščanska hiša, temveč dvorec plemiške gospode (»Frei-haus«) in kot taka izvzeta iz sodne oblasti ptujskega mestnega sodnika in oproščena vseh mestnih dajatev in davkov. V ohranjenih listinah je dvorec prvič omenjen že leta 1387 (listina minoritskega samostana v Ptuju — sedaj v Pokrajinskem arhivu v Mariboru — 1387-V/20) kot last Ptujskih gospodov. Dvorec je stal v pekovski četrti ( »Pekhenviertel« ) in se ga je zato tudi že tedaj prijelo ime »Pfisterhof« — dvorec v pekovski četrti. To ime je ohranil dvorec skozi dolga stoletja tudi zaradi tega, ker je že ob koncu srednjega veka v njem delovala pekarna. »Pfisterhof« — svobodni dvorec s pekarno — se omenja v listinah od 15. do 19. stoletja. V njem je nepretrgano delovala pekarna vse do leta 1832, ko je bila izbrisana pekovska obrtna pravica na tej stari zgodovinski stavbi. Ko so Ptujski gospodje leta 1438 v moškem rodu izumrli, so velik del njihove posesti podedovali grofje Schauen-berg, med ostalim tudi grad in gospostvo Ormož, v Ptuju pa gornji dvorec (mali grad) in dvorec v pekovski četrti (Pfisterhof) ter pristavo na Turnišču pri Ptuju. Odslej deli dvorec v pekovski četrti v Ptuju do prehoda v novi vek usodo gospostva Ormož, nato pa je skozi stoletja tesno povezan z zgodovino fevdalne posesti in gospostva Turnišče. Leta 1489 pripade Ormož (s ptujskim dvorcem vred) ogrskemu kralju Matiji Korvinu (»Kralju Matjažu«). Ta ga še isto leto podeli svojemu sorodniku stotniku Jakobu Sekelju (Zecklu) in njegovim naslednikom. Sekelji so bili kot gospodarji Ormoža nad 100 let tudi lastniki Turnišča in dvorca v pekovski četrti v Ptuju. To posest so leta 1592 prodali, pred letom 1626 je že v rokah plemiške rodbine Herberstein. Omenjeni ptujski dvorec je bil še vedno fevd salzburških nadškofov, ki so še leta 1633 podelili dvorec v Ptuju (Pfisterhaus) z vrtičkom Janezu Viljemu Herbersteinu v fevd. Sredi 17. stoletja je prišlo Turnišče z dvorcem v Ptuju v roke plemiške družine Vetter. Grofica Ana Suzana Vetter, rojena Stubenberg, je izvršila na dvorcu obširne prezidave in se ovekovečila z napisno ploščo nad vhodom, ki je po pričevanju Simona Povodna (Bürg, Lesebuch II, 132) imela napis: »Findst ohne Tadel dich Alsdann urteile mich.« 1653 Anna Susanna Vetterin geborene Herrin von Stubenberg Ob zadnji prezidavi dvorca v dvajsetih letih 19. stoletja so odstranili gornjo napisno ploščo. Proti koncu 17. stoletja preide dvorec skupno s Turniščem v roke plemiške rod- Hiša na Vrazovem trgu št. 2 bine Thurn, ki je v tem času zgradila sedanji grad Turnišče. V prvi polovici 18. stoletja preide dvorec iz rok plemiških gospodarjev Turnišča s prodajo v zasebno last. Ko je leta 1751 cesarica Marija Terezija dodelila mestu Ptuju kot stalno vojaško garnizijo štiri stotnije vojaških invalidov, je bila v nekdanjem dvorcu vojaška pekarna za te invalide, štiri leta pozneje pa je bil prodan in je služil nato še skoraj 100 let kot meščanska hiša, s katero je bila združena pekovska obrtna pravica. V 19. stoletju je hiša menjala več lastnikov. Od decembra 1869 do 9. oktobra 1871 je v tej hiši delovala novo ustanovljena štajerska deželna realna nižja gimnazija v Ptuju.« Zastopnik pokrovitelja, ravnatelj osnovne šole Ivana Spolenjaka, Adi Pra * 1 viri: 1. B. Saria: Der Pfisterhof in Pettau (Zeitschrift des Histor. Vereies für Steiermark, 46- 1955 str. 191-193) 2. H. Pirchegger: Die Untersteiermark str. 67 protnik, je ob primerni spremni besedi odkril skromno, na hiši vzidano ploščo, ki naj mimoidoče in obiskovalce Ptuja spominja, da je tu shodila gimnazija. Gostje so se nato podali v razstavni paviljon Dušana Kvedra (v nekdanjem okroglem obrambnem stolpu ob Dravi), kjer je ravnatelj šole odprl »razstavo fotografij in likovnih del«, ki je prikazala življenje gimnazije. V svojih izvajanjih je med drugim dejal: »Razstava se omejuje na življenje šole, ki so ji vselej določeni neki okviri dela. To pa ne pomeni, da v tem delu ne odseva in odmeva tisto življenje, ki polje zunaj šolskih zidov. Razstava je skromna, v prvi vrsti zato, ker bi morali imeti mnogo prostora, če bi hoteli postaviti vse tisto, kar je neka šola v sto letih ustvarila, naredila. Potem pa še zato, ker so bili časi burni in viharni ter je šlo v izgubo in po zlu mnogo tistega, kar bi si danes z zanimanjem ogledovali. Iz časov pred letom 1919 nimamo ničesar več, še kronike šole ne, iz obdobja med obema vojnama je ohranjenih le nekaj pisanih pričevanj o življenju in delu na šoli. Tako si bomo potemtakem danes lahko ogledali predvsem eksponate, ki so nastali po osvoboditvi, torej v minuli četrtini stoletja ...« Nato se je ravnatelj zahvalil profesorju Albinu Lugariču, ki je razstavo uredil, in ga naprosil, da popelje goste po njej. Povabil pa je tudi zbrane, da si ogledajo, če jim čas dopušča, razstavo »življenje in delo pomembnih mož Ptuja in okolice«. Zopet so bili avtobusi nared, da odpeljejo goste v Kidričevo, kjer se je nekaj čez deseto uro začela akademija. Bil je lep pomladanski dan in razpoloženje ob snidenju sošolcev ter starih znancev, ki so prihiteli od blizu in daleč, se je stopnjevalo. Vzhičenju ni bilo kraja in tudi solz radosti ni manjkalo. Ko se je val prešerne razigranosti polegel, se je začel odvijati spored akademije, ki je bila v celoti taka, kot na osrednji proslavi 19. aprila, seveda brez ofici- alnih pozdravov in čestitk, podelitve priznanj in brez nastopa švicarskih pevcev. Ravnatelj šole je zbrane pozdravil z besedami: »Akademija, kakršna je danes, je bila v tem prostoru v nekoliko širši obliki 19. aprila. To je bila oficialna proslava stoletnice naše šole, proslava, ki so se je udeležili predstavniki institucij, povezanih z življenjem šole, svojci padlih, starši naših dijakov in dijaki sami. Prostor sam pa tudi druge okoliščine niso dovoljevali, da bi že takrat uresničili zamisel pripravljalnega odbora: v jubilejnem letu prirediti srečanje vseh tistih, ki so kdajkoli živeli ali delali na ptujski gimnaziji. Ta zamisel se uresničuje danes, ko smo zbrani tukaj zastopniki mnogih rodov, najbrž ne bo preveč, če rečemo predstavniki generacij zadnjega pol stoletja. Pozdravljeni vsi, ki ste se utrgali na današnji dan in prihiteli sem, sami ali v spremstvu svojcev, da bi preživeli nekaj prijetnih ur in se srečali z znanci iz šolskih klopi! Pozdravljeni tisti, ki vas vežejo na leta, ko ste doraščali in oblikovali svoj značaj ter gradili svojo osebnost v Ptuju in na ptujski gimnaziji, dovolj močni spomini, prijetni in morda neprijetni; pa tisti, ki ste ohranili notranjo vez z našim starim mestom, grajskim hribom in njegovimi zidovi; tisti, ki so vam pri srcu zeleni holmi od Mestnega vrha tja globoko v Slovenske gorice ali razklane rebri vina bogatih in revnih Haloz, tja do Donačke gore; tisti, ki ne morete pozabiti vabljive pa grozljive Drave, ki ste ji hoteli biti kos! Pozdravljeni tisti, ki vam Ptuj ne pomeni samo sladko-grenkih trenutkov romantične mladosti, marveč ki vam naša šola in naše mesto pomenita poprišče nacionalnih in socialnih bojev! Prisrčno pozdravljeni vsi!« Spored se je tudi tokrat tekoče odvijal. Bil je na primerni ravni, za kar gre za- hvala vsem članom šolske skupnosti. Sledil je tisti del prireditve, veseli in zabavni del, ki je za nekaj ur zopet združil in povezal sošolce. Ker prireditelji sami niso mogli povabiti vseh nekdanjih profesorjev in dijakov na to srečanje, saj niso imeli vseh naslovov, so to storili z javnimi objavami v časopisih in po radiu. Poleg tega pa so pismeno naprosili enega ali dva zastopnika razreda, da povabita in zbereta svoje sošolce. Čeprav je to malce zapleten postopek, se je v glavnem posrečil. Večina letnikov se je našla, le nekateri gostje so prišli na lastno pobudo, ker jih povabila sošolcev niso dosegla ali pa niso bili obveščeni. Nekaj skupin je ostalo v Kidričevem, večina njih pa si je izbrala razna gostišča v Ptuju in okolici in preživela preostali del dneva v prijetnem razpoloženju, ob obujanju spominov na daljna in bližnja dijaška leta. Prireditelji so si oddahnili v zavesti, da niso napak ravnali, ko so se odločili za ponovitev slavnostne akademije in sklicanje srečanja, kar se je nekaterim zdelo tvegano. Ob otvoritvi razstave likovnega krožka Letni delovni načrt šole obsega poleg rednega učno-vzgojnega dela ogled nekaj filmskih in gledaliških predstav, literarne večere ali matineje, poučne ekskurzije in vrsto drugih dejavnosti. Posebnega družbenega pomena pa so številna srečanja v športu in šahu ter sodelovanje mladine na raznih javnih manifestacijah in družbenih prireditvah. Skoraj ne mine leto, da gledališka skupina ne bi nastopila na odru s kako igro in da mladi ne bi izdali kakega glasila. Teh dejavnosti je šola še prav posebno vesela. Ni namreč moč obiti resnice, da ima gimnazija v majhnem mestu na podeželju posebno mesto: Dodeljena ji je vloga majhnega kulturnega žarišča. Njena vloga je pogosto težja kot vloga gimnazije v velikem mestu, sredi kulturnih ustanov s tradicijo in bogato dejavnostjo. Opravljanje teh nalog je tem težje, čim manjše je število dijakov na šoli, s čimer je zelo zožen izbor za posamezne dejavnosti. In vendar mora biti gimnazija v obrobnih področjih svetilnik, ki vrže zdaj več zdaj manj luči na tiste, ki si je žele. Prijetno je dajati obračun, če je dejavnost bogata in uspešna. Take obračune dajemo javnosti dvakrat letno na zborih roditeljev. Najbolj svečan pa je obračun ob zaključku pouka, ko običajni ravnateljevi besedi v ptujskem gledališču sledi razdelitev nagrad in pohval ter spričeval o uspešno opravljenem zaključnem izpitu. Ob zaključku pouka v devetindevetdesetem šolskem letu 26. junija 1969 je ravnatelj naslovil na zbrane naslednje besede in misli: »Spoštovani profesorji in učitelji, draga mladina! Zaključujemo delo v stotem šolskem letu. Eno stoletje nepretrganega dela — kratke prekinitve pač ne štejejo — ima torej ta šola za sabo. To pa je čas, ki ni nepomemben za ustanovo, za kraj, za nacijo. Zato je prav, da smo temu jubileju posvetili toliko skrbi, moči in časa. Pogled nazaj pa nas ne sme odvračati od sedanjosti, ne sme nam zakrivati pogleda v prihodnost, nasprotno: dosežki v preteklosti nas obvezujejo k tekmovalni sedanjosti, da bo jutrišnji dan zopet radosten. Nič nas torej ne odvezuje od dolžnosti, da napravimo obračun našega dela, da ga kritično presodimo in ugotovimo, kje smo na naši poti in kako nam je zastaviti naslednji korak. Čas, ki v njem živimo, bi lahko preprosto označili: nenehno naraščanje blaginje, nezadržno preraščanje v potrošniško družbo, družbo dobrin. Ta bujna rast pa je v velikem delu sveta in tudi pri nas enostranska, materialna, pri čemer duhovna plat zaostaja. In v tem — menim — je iskati vzroke tistega, kar včasih poenostavljeno imenujemo z besedo »kriza«. Kot vzgojitelji in učitelji smo dolžni bolj kot drugi občani opazovati mlade in spremljati njih razvoj. Poleg mladostnih težav, ki so bile vedno prisotne v letih, ko mladi iščejo sebe in se grade, se ni moč izogniti vsemu tistemu nemiru, ki preveva in pretresa današnji svet in ki je utelešen ne samo v gospodarskih in političnih krizah velikega sveta in Evrope, marveč se očituje tudi v tako imenovani nadstavbi, v pojmovanju sveta in življenja, v odnosu do duhovnih dobrin, v vseh zvrsteh umetnosti, od glasbene in besedne do likovne. — Tu pa je današnji človek in posebej naš mladi rod šibak, ni dovolj odločen, da bi bil težak ter neizprosen boj za boljšega in popolnejšega človeka, za tisto, kar našemu potrošniškemu svetu manjka. Ob takem razmišljanju kaj hitro pridemo do spoznanj o stanju na naši šoli, za katero gre glas po naši deželi, da je zelo stroga, morda prestroga: mnogi nadarjeni fantje pa tudi dekleta iz mesta in podeželja gredo v uk in šolo mimo naših vrat; fantov je zadnje desetletje premalo v naših klopeh, pogrešamo kmečko mladino, saj je Ptuj predvsem podeželsko mesto. Veliko število vozačev, ki se hočeš nočeš odtegujejo dogajanju v mestu in v šoli, prav gotovo ni ne njim samim in ne šoli v prid. Te in še druge okolnosti je treba šteti med vzroke, da pri doseganju učnih uspehov leto za letom zaostajamo za nekaterimi šolami, da vloga gimnazije v javnosti ni dovolj vidna, da šola ni tako močno kulturno žarišče, kot mnogi upravičeno pričakujejo. Ko bodo najbolj nadarjeni in najprizadevnejši videli v gimnaziji svojo »almo mater« po besedah Ksaverja Meška, ko bodo mladi ljudje s svojo šolo živeli, v njej razvijali boj zdravih mnenj, ko bo ta boj za lepše in boljše našel svoje mesto v dobrem šolskem glasilu ali celo v velikih listih, ko bodo kulturne in politične manifestacije v javnosti ne samo sporadične ampak vezane v verigo, tedaj bomo lahko rekli, da smo prebrodili krizo, v kateri naša LITERARNI VEČER Mnogi Ptujčani so gojili željo, da bi se po dolgih letih v Ptuju srečali z mojstri slovenske besede, ki so v tem mestu živeli ali delali. Tem željam je bilo ustreženo 24. oktobra 1969 s srečanjem v ptujskem gledališču. Prireditev z naslovom: Literarni večer književnikov, nekdanjih profesorjev in dijakov ptujske gimnazije — je obsegala tale spored: Uvodna beseda ravnatelja Rudolfa Čeha L Ksaver Meško: Slovenske gorice (odlomek) 2. Matija Murko: Moji spomini in želje 3. Edvard Kocbek: Pritrkavanje 4. Stanko Cajnkar: Sloven iz Petovije (odlomek) 5. France Onič: Balada o Starem gospodu, V malomestni kavarni 6. Franjo žgeč: Haloze (sociološka študija — uvod in zaključek I. dela; avtorja je predstavil prof. Franček Šafar) šola začasno tiči. Kje je pot iz zagate? To pot mora najti predvsem mladina sama. Sama mora biti močna, močna številčno in intelektualno, umsko. Posamezniki niso dovolj. Oblikovati se morajo jedra bistrih in delavnih, ki bodo usmerjali šibke in onemogočali mlačneže in razdiralce. Takrat tudi za uspeh ne bomo v večnih skrbeh in takrat bomo tudi člani učnega zbora z večjo vnemo in pripravljenostjo opravljali svoje mentorske naloge. Na vzgojitelje in učitelje pri vsem tem nikakor ne smemo pozabiti. Če so le-ti ob voljni mladini za svoje poslanstvo zavzeti in poletni, tedaj je voz, ki ga vsi skupaj vlečemo, za polovico lažji. Tedaj ne bo težko najti udeležencev za vse vrste v pestri paleti dejavnosti: od gibanja znanost mladini, do literature, li-kovništva, glasbe in telesne vzgoje. Živimo v veri, da se bodo naše vrste okrepile in strnile in da bo jutrišnji dan svetal in veder.« 7. Tone Žnidarič: V mraku (avtorja je predstavil pisatelj Ivan Potrč) 8. Tone šifrer: Simfonija, Poslednje oranje (Iz cikla »Kmet in stvari«) Po Martinovem Orači (avtorja je predstavil pisatelj Anton Ingolič) 9. Mitja Vošnjak: Vrbnjakovih štirih mladih let (odlomek) 10. Sergej Vošnjak: Bunkica (odlomek) 11. Jakob Emeršič: Pozabljena kosa 12. Boštjan Pirc: Lepljenka o Dravi 13. Ivan Cimerman: Iz še neobjavljene pesniške zbirke 14. Alojzij Remec: Zdravica haloški kapljici Dela pokojnih ali odsotnih književnikov so brali režiser ptujskega gledališča Peter Malec in sedanji gimnazijci. Ravnatelj gimnazije je obiskovalce takole pozdravil: »Spoštovani! Prijetno mi je izraziti zadovoljstvo gimnazije Dušana Kvedra, njenega učnega zbora in dijakov, da je bila v okviru jubilejnih prireditev ob 1900-letnici Ptuja sprejeta tudi zamisel o literarnem večeru. Pripravljalni odbor za proslavo 100-letnice gimnazije je namreč od vsega začetka menil, da je ob teh slovesnostih primerno, da se Ptujčani srečajo s svojimi oblikovalci lepe besede in njihovimi deli, pa čeprav bi bili to le drobcih Zato je predložil odboru za proslavo 1900-letnice našega mesta izvedbo literarnega večera. Ta zamisel je bila takoj sprejeta in se nocoj uresničuje, kar nas navdaja z zadovoljstvom in ponosom. Ptuj in njegovo širše zaledje sta dala našemu narodu presenetljivo veliko število mojstrov peresa — znanstvenikov, pisateljev, pesnikov. To so pokazale letošnje kulturne prireditve in razstave. Obilen je zlasti prispevek Slovenskih goric, medtem ko sta ravninski svet ob Dravi in Haloze manj zastopana. O teh naših možeh bi bilo potrebno večkrat razmišljati in jih bolj upoštevati, kot soustvarjalce naše narodne biti. Starejši rod izobražencev, ki ga imam tu v mislih, je še povezan z mariborskimi šolami, saj je bila prvih trideset let po ustanovitvi v Ptuju samo nižja gimnazija, šele pod konec stoletja se le-ta začenja razraščati v popolno srednjo šolo. Po letu 1900 pa vedno več uglednih oblikovalcev misli in besede izhaja iz edine višje srednje šole v Ptuju. V našem majhnem mestu je živelo in delalo več priznanih in uglednih književnikov, kot jih ponavadi srečujemo v takih sredinah. To ugotovitev je zapisal prof. Arhar v spremni besedi k sporedu nocojšnjega srečanja s književniki in njihovimi deli ter dodal, da je izbor predstavnikov in slovstvenih del prav zaradi te okoliščine težavna reč. Tako imam nocoj zadovoljstvo in čast pozdraviti na deskah našega gledališča že slavne pa tudi manj znane oblikovalce besede: Antona Ingoliča, Ivana Potrča, Mitjo Vošnjaka, Sergeja Vošnjaka, Ivana Cimermana, Jakoba Emeršiča in Boštjana Pirca, ki so se odzvali našemu povabilu in prihiteli od blizu in daleč. Dva med njimi, katerih dela so postala že ljudska last, Ingolič in Potrč, sta se odločila, da vam predstavita svoja pokojna vrstnika in jima tako izkažeta svoje in naše spoštovanje. Druge, že umrle književnike in pa tiste, ki nocoj ne morejo biti med nami, bodisi zaradi bolezni ali nujne poklicne zadržanosti, vam bodo predstavili naši deklamatorji in recitatorji, med njimi tudi naš rojak Franček Šafar ter režiser v našem hramu Talije Peter Malec. Našim književnikom želim dobrodošlico in dober večer, vas pa vabim, da skupaj prisluhnemo njihovim mislim in besedam.« Profesor Ivo Arhar pa je za to priliko napisal v posebnem listu, namenjenemu obiskovalcem, spremno besedo, ki jo tu navajamo: »Z današnjim literarnim večerom nekdanjih profesorjev in dijakov ptujske gimnazije in z dramsko uprizoritvijo »Domačije« Zmaga Švajgerja v prihodnjem mesecu bomo zaključili prireditve, posvečene 100-letnici gimnazije v zgodovinskem mestu ob Dravi, ki praznuje letos 1900-letnico svojega obstoja. Literarni delež teh, ki so na tej gimnaziji poučevali, in onih, ki jim je ta bila prva važnejša postaja na življenjski poti, kakor je za sebe v svoji zreli starosti zapisal eden njenih prvih dijakov — Ksa-ver Meško, je tako obsežen in bogat, da je tak spominski literarni večer sam po sebi umeven in nujen. Ta obsežnost in bogastvo pa sta bila hkrati tudi vzrok nemajhni zadregi, kako v literarnem večeru v primeren časovni razpon zajeti čim popolnejšo podobo vse te dejavnosti. Pozoren poslušalec in dober poznavalec bo Literarni večer nekdanjih profesorjev in dijakov ptujske gimnazije gotovo pogrešil to ali ono znano ime, zlasti npr. mojstrskega prevajalca iz klasične antike, dr. Antona Sovreta, ki pa se ga bo v mesecu novembru spomnilo s posebnim večerom ptujsko Zgodovinsko društvo z izborom njegovih prevodov iz rimske lirike, ali pa dr. Jožeta Potrča, ki je zlasti svoja razmišljanja o socialistični etiki in morali napisal v izbranem jeziku in slogu, pa literarno zgodovinarko, dr. Marjo Boršnikovo, nekdanjo profesorico slovenščine na ptujski gimnaziji, in še koga. Zaželen bi bil tudi ta ali oni avtor oziroma prispevek iz predvojnega dijaškega literarnega zbornika »Mlada setev« in iz povojnih, žal bolj redkih, le posamičnih številk dijaških literarnih glasil. Pa tudi sodelujoči sami ne bodo predstavljeni v celoti po vrednosti, zanimivosti in pestrosti svojega dela (tako na primer ni bilo mogoče vključiti vsaj bežno obeh obsežnih leposlovnih pričevanj o ptujski gimnaziji — Cajnkarjeve »Noetove barke« in Vošnjakove «Naše velike mature«). K sreči je nekaj ustreznega gradiva objavljenega že v letošnjem jubilejnem »Izvestju«. Naj starejšo generacijo predstavljata na literarnem večeru pisatelja Ksaver Meško in znanstvenik-slavist dr. Matija Murko. Takoj po prvi svetovni vojni je nekaj časa obiskoval ptujsko gimnazijo in izdajal tudi dijaški literarni list Edvard Kocbek, čigar izredno pesniško delo nam bo ponazorila pesem »Pritrkavanje«. Stanko Cajnkar, avtor »Noetove barke«, bo z odlomkom iz zgodovinske povesti »Sloven iz Petovije« posegel v daljno preteklost našega mesta. Pesnik France Onič je želel z obema pesmima, ki sta na sporedu, izraziti svoje razpoloženje sredi malomeščanskega okolja in vzdušja, kakršno je bilo v Ptuju v začetku 30-ih let našega stoletja, ko je služboval na ptujski gimnaziji. V tem desetletju pa je dala ptujska gimnazija slovenskemu narodu svojo najpomembnejšo generacijo, katere dejavnost je podrobno prikazana v jubilejnem gimnazijskem izvestju. Ce bi jo ho- teli primerno predstaviti, bi ji morali posvetiti poseben literarni večer. Na pobudo pisatelja Ivana Potrča in v soglasju s pisateljem Antonom Ingoličem (prvi je bil v tistih letih dijak, drugi 'pa profesor na ptujski gimnaziji), oba sta nam kot mojstrska prikazovalca naših krajev in ljudi že prav dobro znana, smo se odločili, da pritegnemo v naš izbor v večji meri iz istega časa in v pieteten spomin profesorja dr. Franja Žgeča kot prodornega in naprednega sociološkega anali-tika Haloz, Toneta Žnidariča, revolucionarnega dijaka, poznejšega španskega borca in partizanskega komandanta, tragično preminulega konec leta 1944, ki pa je bil v svojih dijaških letih tudi oblikovalec lepe in napredne slovenske besede, ter mladega profesorja-suplenta na ptujski gimnaziji malo pred drugo svetovno vojno, Toneta Šifrerja, doma z Gorenjskega, z Jenkovega Sorškega polja, čigar življenjsko pot je v taborišču Mauthausen mnogo prezgodaj zaključilo surovo hitlerjansko nasilje — na literarnem večeru ga boste spoznali kot tenkočutnega in globoko filozofskega opisovalca kmeta in zemlje njegove rodne pokrajine in kot pesnika. Kruti in hkrati veličastni čas narodnoosvobodilnega boja, ki ga je obenem z drugimi pripravljala vsa ta generacija dijakov in profesorjev ptujske gimnazije, pa prikazuje odlomek iz črtice Mitje Voš-njaka, ki mu ni več uspelo opraviti redno GLEDALIŠKA PREDSTAVA Težnja, da bi bila šola tesno povezana z družbo in okoljem, se uresničuje zdaj bolj zdaj manj. Posebno v manjših krajih — Ptuj se uvršča mednje — bi naj bila šola, zlasti še gimnazija, majhno kulturno žarišče, kakor je že bilo na tem mestu omenjeno. Tako razglabljanje je vodilo pripravljalni odbor pri odločitvi, da uvrsti v spored prireditev tudi gleda- maturo na ptujski gimnaziji, zato pa je opravil pravi izpit za življenje, resnično veliko maturo — hkrati z mnogimi drugimi dijaki ptujske gimnazije — v boju za nacionalno in socialno svobodo slovenskega naroda. Na koncu literarnega večera bodo brali iz svoje proze in poezije še trije predstavniki mlade, povojne generacije dijakov ptujske gimnazije — Jakob Emeršič, Boštjan Pirc in Ivan Cimerman. Literarni večer pa bo zaključila »Zdravica haloški kapljici«, starega Ptujčana (čeprav ne po rodu) — Alojzija Remca. Literarni večer bo zaključen, besede ustvarjalcev — nekdanjih profesorjev in dijakov ptujske gimnazije bodo izzvenele, jubilejno leto ptujskega mesta in njegove gimnazije se bo počasi izteklo, slavnosti bodo minile, nam pa se bo nadaljeval vsakdanji delavnik in v njem ostal med drugimi dolgovi tudi ta, da v podrobnostih in kot celoto prikažemo vso pisano in bogato dejavnost, katere izbrane drobce smo poslušali na današnjem literarnem večeru.« Občinstvo je s prisrčnim odobravanjem sprejelo posredovane mojstrovine besede. Ko se je ravnatelj gimnazije književnikom zahvalil za sodelovanje in so jim dijakinje kot znak hvaležnosti izročile cvet in knjigo, so bili vsi na odru in v dvorani prijetno razpoloženi. liško igro, ki bo popestrila skromno pro-svetno-kulturno dejavnost našega mesta. Pri iskanju in izbiranju med deli svetovne ali slovenske klasike in domačim delom, se je tehtnica nagnila v prid uprizoritvi pristnega, kmečkega, ptujskega. In tako se je pojavila na lepakih ter v posebej za to priliko izdanem gledališkem listu objava: DRAMSKI KROŽEK Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju uprizori 16. 12. 1969 ob 19.30 uri v ptujskem gledališču DRAMO ZMAGA ŠVAJGERJA DOMAČIJA Režija : Peter Malec Asistent režije : Vesna Čehova Igrajo žuran Mihal .... Jurij Jakah Metod, študent, njegov sin .... Andrej Kropej hUca sestr* Žuranovi Irena Palova Ida Fišer jev a Lenka, rejenka pri žuranovih Jožica Prahova Povol Ferjan, cerkveni ključar . . Vladimir Vindiš Feruna, njegova žena Vlasta Žunkova Mesareč, viničar . . Ivan Šantarovič Trunk, vaški pot . . Franc Sagadin Orožnik Ivan Žuran Igralci Domačije s svojim režiserjem Prizor iz Domačije S sestavkom v gledališkem listu je profesor Ivo Arhar seznanil obiskovalce predstave z avtorjem in njegovim delom. Tekstni prispevek objavljamo v celoti. O DOMAČIJI IN NJENEM AVTORJU Leto 1969, v katerem smo Ptujčani proslavili dva pomembna jubileja, 1900-letnico Ptuja in 100-letnico gimnazije, se počasi izteka. Vsem dosedanjim proslavam in prireditvam pridružujejo ptujski gimnazijci še eno, zadnjo: ljudsko igro »Domačija«, učitelja domačina, leposlovnega pisatelja in publicista Zmaga Švajgerja, v dramaturški predelavi in režiji tov. Petra Malca, režiserja ptujskega gledališča. Izbrali so si ljudsko igro z domačo, kmečko snovjo, avtorja, ki je bil rojen v Ptuju in je tragično zaključil svoje življenje kot politični aktivist OF leta 1942. Uprizoritev bo tako tudi pietetnega značaja, v počastitev mladega Zmaga Švajgerja, ki mu ni bilo dano, da bi svoje vzgojiteljsko in kulturno poslanstvo izpolnil do kraja. Zato naj tudi naslednje vrstice iztrgajo iz pozabe življenje in delo človeka, ki je mnogo obetal, a žal prezgodaj onemel v dneh, ko je več veljalo dati svoje življenje, kakor pa živeti v miru in ustvarjati. Biografske in bibliografske podatke povzemamo po sestavku, ki ga je za prihodnji zvezek Slovenskega biografskega leksikona pripravil prof. Viktor Smolej. Zmago Švajger, učitelj in leposlovni pisatelj ter publicist, se je rodil 10. maja 1910 v Ptuju. Njegov oče Tomaž je bil kurjač v opekarni v Žabjeku. Po osnovni šoli, ki jo je začel 1916, je napravil Zmago Švajger deško meščansko šolo v Ptuju (v letih 1922/23—1925/26) in nato nadaljeval študij na moškem učiteljišču v Mariboru, ki ga je dovršil po petih letih 1931. Po vojaški službi v Sarajevu (1931/32) je bil dalj časa brezposeln, v šolskem letu 1933/34 pa je najprej zastonj, nato pa plačan iz »bednostnega fonda« učil na osnovni šoli na Polenšaku. Tu je ostal do 1938, ko je bil premeščen k Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah (danes Trnovska vas). Zaradi levičarskega mišljenja in nastopa- nja je bil 1940 premeščen v Zavrč, vendar je osnovnošolsko službo pustil in se vpisal na višjo pedagoško šolo v Beogradu (nemški jezik, srbohrvaščina in pedagoški predmeti). Zaradi vojne je mogel biti vpisan le v letu 1940/41, po razpadu Jugoslavije pa je iste predmete (le srbohrvaščino je zamenjal s slovenščino) vpisal na ljubljanski univerzi. Izpitov v Beogradu zaradi razpada Jugoslavije in v Ljubljani zaradi političnega dela, kateremu se je v celoti posvetil, ni opravil. Ob okupaciji Štajerske se je odpravil v Ljubljansko pokrajino, vendar tu ni dobil zaposlitve. Njegova žena Zora, ki živi sedaj kot upokojena učiteljica v Ptuju, je takrat učiteljevala pod Krimom, Zmago pa je deloval kot aktivist OF v prostoru Krim—Turjak. Med roško ofenzivo je bil po izdaji domačih ljudi ujet nekje med Karlovico in Robom. Belogardisti so ga izročili italijanski okupacijski vojski, ki ga je ustrelila 3. avgusta 1942 za pokopališkim zidom v Velikih Laščah. Tako pripovedujejo suhoparni biografski podatki, ki pa razodevajo vso tragiko mladega, nadarjenega slovenskega izobraženca, ki mu je vojna vihra zaprla pot v bodočnost. Vendar tudi za njega veljajo besede, ki jih je italijanskim okupatorjem zabrusil humoristični pesnik in satirik Ivan Rob, ki je doživel enako usodo: Kdor je umrl za domovino, je živel dovolj. Zmago Švajger pa je zapustil tudi delo, ki sicer ni moglo postati ne vem kako obsežno in dovršeno, je pa tako, da jasno priča o njegovi napredni miselnosti in resnični nadarjenosti. Delavsko poreklo, spoznavanje družbenih razmer v ptujski okolici in v slove-njegoriški pokrajini, kar sta mu omogočala domači svet in učiteljska služba, ter stanovska učiteljska in obča izobrazba so ga notranje zaposlovale in navajale, da je skušal tem spoznanjem in doživetjem dati leposlovnega ali vsaj publicističnega izraza. Zaradi še mladostnih življenjskih izkušenj, neizoblikovane slovstvene izobraženosti in razgledanosti in vobče zaradi nemirnega časa in zgodnje smrti predstavljajo njegovi listki, črtice, novele in drama pisateljske začetke s še nedozorelo zunanjo in notranjo podobo. Spoznanja in doživetja o učiteljskem življenju in delu in o življenju na vasi je oblikoval v vrsti feljtonov in črtic, ki jih je priobčeval največ v »Učiteljskem tovarišu (v letih 1936/37 do 1939/40): človeka nikar, Zapiski ob obletnicah, Naša pravljica, Veliki dan, Jesenski motiv, En starček je živel (ti spisi so bili deloma zamišljeni v ciklusih pod naslovoma: Nenapisana kronika in Med tovariši); dve črtici je objavil tudi v »življenju in svetu«« (Vaška legenda, 1936, in Dogodek na vasi, 1937; zadnjo mu je ponatisnila tudi ameriška »Prosveta«, samostojno pa črtico Tri matere, 1940). Ti prispevki nihajo med osebnim spominom oziroma doživljajem, satirično zaostrenim kramljanjem in leposlovno mišljenim listkom. Vsebina so podobe iz učiteljske sredine in iz kmečkega sveta Slovenskih goric. Švajger je spremljal tudi literarno in sociološko delo svojih vrstnikov in pisal o njih poročila in ocene. Tako je ocenil knjigi Milana Kajča: Odmevi ob Muri in Tilka (Učiteljski tovariš 1935/36 in 1937/38), oboje napisano z osebno prizadetostjo in izvirnim razmišljanjem. Knjigi Ignaca Koprivca »Kmetje včeraj in danes« (1939) je napisal bogato in literarno oblikovano uvodno spremno besedo, po izidu pa knjigo prikazal v »Učiteljskem tovarišu« (1939/40). Nad oba avtorja se je zrušila organizirana gonja klerikalcev pri Lenartu v Slovenskih goricah, ki ji je dal široko publiciteto »Slovenec«; krepko in jedrnato, stvarno mu je odgovoril v »Jutru« avtor knjige. — Švajger je objavil v »Prosveti« (prilogi UT) tudi članek: O vaških knjižnicah (1937) in se v njem dotaknil širšega kulturnega vprašanja. Leposlovno najbolje oblikovana pa je Švajgerjeva novela »Bič zemlje« (Ženski svet, 1940), s snovjo iz kmečkega sveta Slovenskih goric, z obsodbo težkega telesnega in duhovnega suženjstva, v duhu tradicionalne ideje o zvestobi kmečki zemlji, s socialnim protestom brez nakazanega izhoda. Istega leta je izšla v knjižni izdaji tudi Švajgerjeva »Domačija«, »ljudska zgodba v treh dejanjih« (v založbi ljubljanskega »Odra«). Z obema deloma, novelo »Bič zemlje« in igro »Domačija«, je dosegel Švajger višek svojega literarnega ustvarjanja in hkrati je bil to po sili razmer tudi njegov konec. Igra sama je nastala sicer že tri leta preje, ko je bil Švajger še učitelj na Po-lenšaku; njena vsebina je zajeta po resničnem dogodku (kot omenja ocenjevalec knjižne izdaje v »Mariborskem večer-niku Jutra«). Doživela je konec leta 1937 lepo krstno predstavo v predvojnem ptujskem gledališču, pod spretnim vodstvom takratnega režiserja Fr. Borka (avtorja »Osvobojenega gledališča«, ki je knjižno izdajo »Domačije« pospremil tudi z uvodno spremno besedo). Knjižna izdaja je bila precej pozitivno ocenjena tudi v »Jutru« (1940, št. 181; s posnetkom v »Mariborskem večerniku Jutra« 1940, št. 233), obširno pa je igro po izidu prikazal Ignac Koprivec v »Učiteljskem tovarišu« (1940/41, št. 6) in se tako oddolžil Švajgerju za oceno svojih »Kmetov včeraj in danes«. V »Domačiji« je zajeta resnična kmečka problematika iz Slovenskih goric. Vsa tri dejanja te kmečke drame se razpletajo na kmetiji pri Žuranovih proti koncu prve svetovne vojne. Obe Žuranki, sestri Kata in Mica, se ubijata na domačem posestvu, katerega pridelke požira avstrijska rekvizicija. Nad gruntom visi prekletstvo. Mihal Žuran, brat Kate in Mice, v tem času že petdesetletnik, je nekoč kot bogoslovec izstopil,-postal učitelj in se oženil; s tem je do smrti ranil svojo mater, ki se je izjokala in v blaznosti izhirala, užalil pa je tudi obe sestri, ki mu tega njegovega dejanja nikoli nista odpustili. Mihal je odšel v mesto in se ni več vračal domov. Pač pa je pošiljal na počitnice k svojima sestrama sina Metoda, osmošolca, določenega za bogoslovje, tako hočeta njegovi teti, da bi ta popravil očetov »greh«. Metod pa je pri tetah srečal lepo, mlado rejenko Lenko. Oba kmalu poveže resnična ljubezen. K hiši zahaja cerkveni ključar Povol Ferjan, oblasten in versko zagrizen kmet, ki ima obe sestri, zlasti Kato, ki ji je zemlja vse, povsem v oblasti; intrigira proti Mihalu, ju podpihuje proti Metodu. Preganja tudi viničarja Mesareča, ki ga na Metodovo prošnjo vzameta pod streho Žuranki. Mlademu Metodu grozi vojaška suknja, ker nima grunta. Tako je sporočil iz mesta sestrama Mihal. Metod bi se lahko rešil, če bi mu sestri prepustili grunt, vsaj formalno. Sestri že slutita, da se med Metodom in Lenko plete nekaj globljega, in Kata končno spozna, da tudi Metod ne bo nikoli pel nove maše. Z nastopom med Metodom in Povolom ter med Mesarečem in Povolom se zaključi prvo dejanje, ki je še kar dobro zastavljeno. V drugem dejanju se razpleta boj za grunt. Če bi ga sestri prepisali na Metoda, bi bil rešen. Borita se med občutkom lastninske pravice, mržnje do brata Mi-hala ter med ljubeznijo do Metoda, ki ga imata kljub vsemu radi, kakor bi bil njun sin. Povol pa intrigira dalje, češ da jima hoče Mihal s prevaro odvzeti grunt. Tako se sestri ne uklonita, čeprav pride prosit za sina Mihal sam. Metoda odženejo avstrijski orožniki. Tretje dejanje poteka v znamenju zlih slutenj. Mihal prigovarja sestrama, naj odstopita Metodu grunt, dokler je še čas in se ne zgodi najhujše. Sestri še vedno oklevata, končno pa le zmaga v njiju ljubezen do Metoda in prevpije slo po gruntu. A prepozno; pod noč se privleče po globeli pismonoša Trunk s sporočilom, da je Metod padel na fronti. Žuranov rod je izgubil naslednika, fanatični teti spoznata svojo krivdo, Povol je razkrinkan, a zaman — tragedija je že tu. Dosedanji podatki o Švajgerjevem življenju in delu, njegovem poklicu, njegovem spoznavanju kmečkega življenja, njegovih naprednih pogledih na zaostalost in predsodke tega sveta in vsebina igre same dovolj jasno kažejo, iz kakšnih osnov je zrasla »Domačija« in kaj je z njo avtor hotel povedati ljudem, sredi katerih je živel. Prikazal je zanimivo problematiko, reševal konflikt, ki mu je dal marsikaj svojega, ustvaril v obeh sestrah in Metodu dokaj žive osebe, pokazal, da ima smisel za dramsko oblikovanje, seveda ne brez napak in slabosti v razvijanju dejanja, karakteristiki oseb in dialogih; igri je v prid tudi nekaj kar posrečenega jezikovnega kolorita, zajetega iz pokrajine. Ustvaril je delo v tradicionalni obliki ljudske igre, toda v danem okviru dobre (kakor je ugotovil poročevalec v »Jutru«), zato je prav, da to delo znova prihaja na oder ptujskega gledališča in da so se za njegovo uprizoritev odločili ptujski gimnazijci ob 100-letnici svoje gimnazije. V odrsko postavitev dela je vložil režiser Peter Malec veliko truda in ji posvetil mnogo ljubezni. Zato je predstava ob prizadevnosti igralcev, ki jim je na tem mestu treba izreči priznanje in zahvalo, uspela in jo je občinstvo lepo sprejelo ter nagradilo s priznanjem. OBNOVITVENA DELA Tako pomemben mejnik, kot je stoletnica v življenju šole, bi ostal premalo viden, ko bi se omejili samo na nekaj kulturnih manifestacij. Le-te se prav gotovo vtisnejo v zavest ljudi in arhivi hranijo o njih dokaze, življenje in delo pa terjata tudi nenehno materialno rast institucije, kot je šola. Gradnja novega šolskega poslopja ali vsaj začetek te gradnje sta bila kljub desetletnim prizadevanjem pretrd oreh. Zato se je delovna skupnost odločila izpeljati nekatere izboljšave in posodobitve v sedanjem poslopju. Svoj delež k izboljšavam stvarnih pogojev za učno-vzgojno delo so prispevali ustanovitelj Skupščina občine Ptuj, podjetje »Pleskar« in Republiška izobraževalna skupnost. Z zbranim denarjem so bila opravljena naslednja obnovitvena dela in posodobitve: Gimnazijska avla, v kateri je nameščena nova spominska plošča, je bila obnovljena s trajnim beležem. Velik je bil obseg del v telovadnici, kjer je bilo treba ojačiti stropno konstrukcijo, saj je grozila nevarnost, da se bo ob večji obremenitvi tal risalnice, ki je nad telovadnico, strop podrl. Da bi preprečili tako nesrečo, smo po načrtih Edvarda Toplaka, direktorja v. p. Projektivnega biroja v Ptuju, okrepili strop s posebno jekleno konstrukcijo in opravili nekatere druge izboljšave. Sobosli-karska in pleskarska dela pa je brezplačno opravilo podjetje »Pleskar« iz Ptuja. Naslednja velika pridobitev je bila popolna prenovitev knjižnice: Vanjo je bil položen parket, nameščena nova svetlobna telesa, soba je bila prebeljena. V domači šolski delavnici so dijaki izdelali ob sodelovanju in pod vodstvom svojega učitelja za okrog 200 m novih knjižnih polic. Skoraj vzporedno z omenjenimi izboljšavami so tekla dela za ureditev biološkega praktikuma, ki ga je šola uredila v dotedanji zbirki učil za fiziko, kemijo in biologijo. Za preseljena učila je izdelala šolska delavnica 21 ličnih in priročnih zidnih omar, tako da so zdaj učila lepše razporejena in laže dostopna kot doslej. Biološki praktikum je opremljen z novim parketom, novimi svetili in šolskim pohištvom. S temi izboljšavami je šola dosegla dvoje: ustvarila je ugodnejše pogoje za učni proces in nekaj osnov za delni prehod na tako imenovani kabinetni pouk, obenem pa je te izboljšave moč imeti za trajne materialne pridobitve ob stoletnem jubileju. Otvoritev knjižnice ZAKLJUČEK V sklepni besedi naj bo ^povedano, da ima ta prikaz življenja in dela ptujske gimnazije v »velikem letu« skromen namen: seznaniti bralce z dogajanji in dosežki ob jubileju, obenem pa ohraniti zanamcem »črno na belem« sadove prizadevanj in naporov razmeroma majhne delovne skupnosti in 300 dijakov. Vse, kar smo si začrtali, smo uresničili. Le ena naša želja se ni uresničila. Zamisel namreč, ki nam jo je poleg mnogih drugih pobud posredoval Ptujčan iz Kopra dr. Branko Šalamun, zvesti naš prijatelj. Njegova in naša želja je bila, da bi ob stoletnici ptujske gimnazije nastala študija o še slabo in morda samo delno obdelani temi: »Gimnazije na Slovenskem, njihova rast, pomen in vloga za nacionalni in socialni razvoj slovenskega naroda«. Iz gradiva, ki naj bi ga bile zbrale vse slovenske gimnazije, bi naj nastala študija, ki bi daleč presegla razsežnosti in pomen ene gimnazije, saj bi obravnavala dejavnost vseh gimnazij na Slovenskem. Študija naj bi bila pripravljena in obravnavana na simpoziju zgodovinarjev v Ptuju 6. in 7. oktobra 1969. Vendar ptujsko zgodovinsko društvo in Zveza slovenskih zgodovinskih društev nista uspela pripraviti do predlaganega roka gradiva in izdelati študije. Menimo, da ne bi kazalo opustiti uresničitve zamisli, ki se je porodila ob našem jubileju. Kdorkoli jo bo realiziral, slovenska javnost mu bo hvaležna. Sklenem naj z mislijo in upanjem, da bo delovna skupnost Gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju tudi v prihodnje lahko postregla naši javnosti z obračuni uspešnega dela. ŽIVLJENJE NA QIMNAZIJI V ŠOLSKIH LETIH 1942/43 IN 1943/44 O življenju na gimnaziji v okupacijskem obdobju verjetno ne bomo dobili popolnoma jasne slike, ker je šolska dokumentacija iz tistih let večinoma izginila in se tako lahko naslonimo le na ustne vire. V lanskem jubilejnem izvestju je bila doba okupacije precej površno obdelana. Da bi dobili jasnejšo sliko življenja na šoli v tem obdobju, želim po podatkih dveh vpisnic iz šolskih let 1942/43 in 1943/44, ki sta se nam po naključju ohranili, nakazati in analizirati podatke, ki jih je moč zbrati. Jasno je, da je ta prikaz samo del celote, pa vendar mislim, da je pomembno vsaj to, da odkrijemo osnovni šolski red, ki je veljal v teh letih. Tabele prikazujejo položaj na šoli in osvetljujejo notranje probleme. Ob statističnih podatkih naj omenim še nekaj ugotovitev. Sklicujoč se na ustne vire, je bila gimnazija v okupacijskem obdobju vsekakor pomembno središče za izvajanje raznarodovalne politike. To so vneto izvajali tedanji profesorji nemške narodnosti, doma iz Nemčije, Avstrije, Bukovine. Njihova nacistična zagrizenost se je čutila še zlasti pri pouku zgodovine. Skromen podatek iz vpisnic izpričuje privrženost nacizmu, n. pr. pri mobiliziranih dijakih z vpisom »padel za veliko Nemčijo«. Nemški neuspehi na frontah od 1943. leta se odražajo tudi pri delu na šoli. Sledile so pogosto personalne spremembe učnih moči, saj so mladi bili mobilizirani, na šolo pa so prihajali invalidi in nesposobni za vojskovanje. Iz tabele št. 1 vidimo sestavo učnega zbora. Vpis-nici zares izkazujeta precejšnje personalne spremembe ter dejstvo, da so neka- teri profesorji učili različne predmete. Da se čuti vpliv vojne tudi na delo zbora, vidimo iz tega, da so nastopile personalne spremembe kar nenadoma, in sicer 1. marca 1943 in 2. maja 1944. Verjetno so bili v ozadju odhodi na fronto ali kake druge nujne zamenjave, saj se n. pr. Kol-lmann dr. Walter po 1.3. na šoli več ne omenja. V šolskem letu 1942/43 je bilo nastavljenih 15 rednih in 2 honorarna profesorja, v naslednjem šolskem letu pa samo 12 rednih in 2 honorarna predavatelja. Ob učnem osebju in zasedbi predmetov naj navedem še nekaj podatkov o predmetniku (tabela št. 2). Predmeti so navedeni po vrstnem redu, kot jih navajata vpisnici. Že ta vrstni red nam predoči pomembnost predmetov. Na prvem mestu je telesna krepitev in pa vzgoja v nacističnem duhu. Na šoli se je smelo govoriti samo nemški, saj je slovenska govorica pomenila za dijaka izključitev iz zavoda. Zanimivo je, da je bila v šolskem letu 1943/44 organizirana pripravljalnica (p) za dijake 1. razreda gimnazije in drugih šol. Namenjena je bila predvsem slovenskim dijakom in tistim, ki so imeli slabši uspeh od prav dobrega, čeprav so bili v pripravljalnici le trije gimnazijci, ki so istočasno hodili v 1. razred, je seznam dijakov pripravljalnice tudi priobčen v vpisnici. Pouk je bil v popoldanskem času in je trajal do božičnih praznikov. Bila je to prva tretjina šolskega leta. Dijaki pripravljalnega razreda so imeli pouk v dijaškem domu za fante, poleg gimnazije. Poučevali so gimnazijski profesorji, ki so bili hkrati tudi vzgojitelji v domu. Namen pripravljalnice je bil po- UČNO OSEBJE NA GIMNAZIJI, KI SE JE V OKUPACIJSKEM OBDOBJU IMENOVALA »WOLFRAM VON ESCHENBACH SCHULE, OBERSCHULE FÜR JUNGEN IN PETTAU.« Šolsko leto 1942/43 Priimek in ime Poklic Poučeval predm. v razr. Razredn. 1. Bilek Herbert prof. I. gl., IL gl., III.ne., gl., IV. gl., V,- VIL, VI. gl., VII. ne., gl. VIII. la., ne., gl. Vili. 2. Bratanitsch dr. Rudolf hon. učit. IL ne., III.-VIL la. — 3. Göhlert dr. Felix prof. I. bi., II. bi., ma., III. bi., IV.ze.,bi., VI. — V.ze., bi., Vl.ze., bi., VIL um., bi., VIII. ze., bi. 4. Hanke Gustav prof. I. ne., V. ne., VI. ne, VIL fr., VIII. an. V. 5. Herglotz dr. Herta prof. pripr. II. an., IV. ne., V. an., VII. an. IL 6. Kauder dr. Alfred prof. I. - III. zg., ze., V.ze., Vl.ze., VII. zg. — 7. Kollmann dr. Walter prof. L-II. zg., ze., III. ze. VIL zg. — 8. Kraus Hermann prof. I. um., ma., II.-III. ma., IV.-Vili. L um. 9. Köhler E. prof. L-Vili. te. — 10. Menkes dr. Ingeborg prof. IL ne., III.-IV. zg., V.-VI. zg., um., Vili. zg. IV. 11. Mohet Gertrud pom. učit. L-VIL te. 12. Nebe dr. Alfred prof. III.-IV. an., VI. an., VIL ne. III. 13. Peer Helene učit. II. roč. d. 14. Peintinger prof. I. ma. — 15. Rothbard Karl direktor mešč. š. IL - III. modelar. — 16. Dr. Scheider prof. ravnatelj V.-VIII.ke. — 17. Stein dr. Ervin prof. III. ma., IV.ma.fi., V.-Vili, ma., fi. — Šolsko leto 1943/44 Priimek in ime Poklic Poučeval predm. v razr. Razredn. 1. Bilek Herbert prof. p. gl., IL-III. la., IV. ne., la., V. gl., VI. gl., la., VIL ne. gl., la., VIII. ne. III. 2. Bratanitsch dr. Rudolf hon. učit. I. ne., III. ne., VIII. la. VIII. 3. Göhlert dr. Felix prof. I. um., bi., II. bi., III. bi., ma., IV. - VI. bi. VII. 4. Hanke Gustav prof. II. ne., V.-VI. ne., VII.-VIII.fr. VI. 5. Kauder dr. Alfred prof. IV. zg., ze., VI. zg., ze., VIII. zg.,ze. IV. 6. Linnert Maria pom. učit. p. te., L-VIII. te. — 7. Menkes dr. Ingeborg prof. V. VIL zg., um. V. 8. Peintinger prof. I.ze.,ma.; II.-III.ze., V.ze. I. (podpis brez imena) 9. Polak Artur prof. p. ma., IV.-VIII.fi., ma. 10. Putz Gertrud prof. pripr. p. ne., L-II.zg., Il.ma., III.zg. p 11. Rothbard Karl direktor mešč. š. IL-III. modelar. 12. Dr. Scheider (nečitljivo) prof., ravnatelj Il.ma., V.-VIII.ke. — 13. Schreiber dr. Inge prof. pripr. II.zg.,an., III.-Vili.an. p. te., I.-Vili. te. II. 14. Schütz Edith pom. učit. — p. = pripravljalnica za I. razred Tab. št. 2 PREDMETNIK za šolsko leto 1942/43 Predmet se je poučeval v razredu Telesna vzgoja L —VIII. Nemški jezik I, —VIII. Zgodovina L —VIII. Zemljepis I, —VIII. Umetnostna vzgoja I., IV, —VIII. Modelarstvo — ročno deloII.-III. Glasba I, —VIII. Biologija L —VIII. Kemija V, —VIII. Fizika IV, —VIII. Matematika I. —VIII. Angleški jezik IL —VIII. Francoski jezik VIL —Vili. Latinski jezik III. —Vili. za šolsko leto 1943/44 Predmet se je poučeval v razredu Telesna vzgoja P., L —VIII. Nemški jezik P., L —VIII. Zgodovina L —VIII. Zemljepis I, —VIII. Umetnostna vzgoja I., V, —VIII. Modelarstvo — ročno delo IL-III. Glasba p.,I,—II.,V.-VIII. Biologija L —VIII. Kemija V, —VIII. Fizika IV, —VIII. Matematika P., I. —VIII. Angleški jezik IL —VIII. Francoski jezik VIL —Vili. Latinski jezik III. —Vili. Predmeti so navedeni po vrstnem redu iz vpisnic. Število ur, določenih za posamezne predmete, ni moč ugotoviti. globiti znanje nemškega jezika in dijake »prevzgojiti«, »usposobiti« za nadaljnje šolanje. Po statistiki je bilo v pripravljalnici 19 m + 11 ž = 30. »Uspešno je napredovalo«, kot se dobesedno navaja, 17 m + 8 ž = 25; »ni napredovalo« 2 m + 3 ž = 5. V pripraljalnici niso bili vsi gimnazijci, zato dijakov pripravljalnice ne ŠTEVILO DIJAKOV IN NARODNOSTNI SESTAV v šolskem letu 1942/43 razr. m. Ž. sk. Od tega Slov. Nem. Madž. Hrv. i. 21 22 43 20 23 ii. 20 17 37 8 29 — — m. 20 15 35 13 22 — — IV. 12 11 23 14 8 1 — v. 21 11 32 19 13 — — VI. 20 16 36 13 21 — 2 VIL 28 8 36 10 26 — — VIII. 10 5 15 6 8 — 1 Sk. 152 105 257 103 150 1 3 v šolskem letu 1943/44 razr. m. Ž. sk. Od tega Slov. Nem. Madž. Hrv. p 19 11 30 13 16 1 — i. 28 24 52 17 35 — n. 16 27 43 18 25 — — m. 16 16 32 5 27 — — IV. 15 10 25 11 14 — — v . 12 11 23 11 11 1 — VI. 17 10 27 16 11 — — VIL 28 6 34 13 20 — 1 VIII. 27 8 35 6 29 — — Sk. 159 112 271 97 172 1 1 V skupnem številu niso všteti dijaki iz pripravljalnice, ker ti niso bili redni dijaki. štejemo k skupnemu številu gimnazijske mladine. Ker sem že pri pripravljalnici omenila potek pouka, želim spregovoriti tudi nekaj besed o šolskem koledarju. Šolsko leto je bilo razdeljeno na tri tretjine, s tem da so imeli dijaki skrajšane počitnice v mesecu decembru. Tako se v šolskem letu 1942/43 prva tretjina šolskega leta zaključuje 19. decembra, druga tretjina 19. aprila in tretja 8. julija. V naslednjem šolskem letu se prva tretjina šolskega leta zaključuje 21. decembra, druga 4. aprila in tretja 13. julija. Tretjine so overovljene s podpisi razrednih predavateljev, razrednika in ravnatelja (priimek in ime ravnatelja ni mogoče razbrati in se poslužujem ustnih virov). Za osmošolce pa je nasprotno bilo šolsko leto razdeljeno na dva polletja. V šolskem letu 1942/43 so prvo polletje zaključili 19. decembra in že 12. marca so izdana maturitetna spričevala. V naslednjem šolskem letu so zaključili pouk v prvem polletju 21. decembra in 8. februarja že dobijo dijaki odhodna spričevala. Vprašanje je, ali je tak sistem veljal ves čas oz. je bil mogoče le v teh letih, in sicer v zvezi z vedno večjim številom mobilizirancev v nemško vojsko?! Tabela št. 6 posreduje osnovne statistične podatke o dijakih, iz katerih je razvidno, da so večji izstopi tudi v višjih letnikih. Izstopi so v zvezi z vpoklicem NARODNOSTNA OPREDELITEV DIJAKOV, ROJENIH V PTUJU šolsko leto Razred Slovenci Nemci 1942/43 i. 4 8 1943/44 3 8 1942/43 il — 7 1943/44 5 7 1942/43 m. 4 4 1943/44 — 5 1942/43 IV. 3 — 1943/44 2 3 1942/43 v. 5 5 1943/44 3 — 1942/43 VI. 1 9 1943/44 5 4 1942/43 VII. — 8 1943/44 1 7 1942/43 Vili. 1 — 1943/44 1 5 Skupaj za 1942/43 18 41 Skupaj za 1943/44 20 39 Narodnostni sestav se bistveno ne spre- minja. Tab. št. 6 STATISTIKA UČNIH USPEHOV OB KONCU POUKA V JULIJU ..Na osnovi Redno vpisani Redno vpisani Ponavljalci Tonavi jalci Šolsko Razprl Števno izpita vpisani iz te šole iz drugih šol iz te šole iz drugih šol leto dijakov m Ž sk m Ž sk m Ž sk m ž sk m i sk 1942/43 1. 43 18 19 37 2 1 3 0 1 i __ - 1943/44 52 20 24 44 — — — 5 0 5 i 0 i i 0 i 1942/43 II. 37 7 7 14 n 6 17 0 4 4 i 0 i i 0 i 1943/44 43 1 5 6 12 17 29 3 4 7 0 1 i — — — 1942/43 III. 35 6 1 7 8 11 19 5 3 8 — — i 0 i 1943/44 32 1 1 2 8 14 22 3 0 3 2 1 3 2 0 2 1942/43 IV. 23 0 1 1 8 6 14 2 1 3 0 3 3 2 0 2 1943/44 25 2 1 3 11 9 20 0 1 1 — — — 0 1 1 1942/43 V. 32 3 1 4 12 7 19 2 2 4 1 0 1 3 1 4 1943/44 23 — — — 7 7 14 3 3 6 0 1 1 2 0 2 1942/43 VI. 36 4 0 4 16 6 22 8 0 8 — — — 2 0 2 1943/44 27 1 0 1 15 9 24 — — — 1 0 1 — — — 1942/43 VII. 36 10 2 12 12 5 17 4 1 5 — — 2 0 2 1943/44 34 1 27 4 1 1 1942/43 VIII. 15 1 0 1 6 4 10 2 1 3 — — — 1 0 1 1943/44 35 2 1 3 21 5 26 4 2 6 — — — — — — Tab. št. 5 DIJAKI ROJENI NA PODROČJU: Šolsko leto Razred »Unter- steier- mark« iz ostalin slovenskih krajev Hrvatska Srbija Avstrija Nemčija Italija «rt S» d VM -3 ca s Romun i j a-1 Bukovina 1 Sudeti Švica Francija Kanada Japonska 1942/43 i. 32 i — 6 i — — 2 — 1 — — — 1943/44 27 — 5 — 6 10 — l 3 — — — — — 1942/43 n. 18 — — — 13 i 1 — 3 — — — i — 1943/44 30 — — — 11 i — — — 1 — — — — 1942/43 m. 19 2 — — 10 2 — — 1 — — i — — 1943/44 19 — — — 7 3 1 — 2 — — — — — 1942/43 IV. 12 1 — i 6 2 — — 1 — — — — — 1943/44 17 — — — 7 1 1942/43 v. 20 3 1 — 6 1 1 1 1943/44 15 — — — 4 3 — — — — — — — 1942/43 VI. 25 2 — — 4 1 3 — 1 — — — — — 1943/44 18 3 2 — 4 1942/43 VII. 26 1 — — 8 — 1 1943/44 25 3 — — 4 2 1942/43 Vili. 8 1 — — 3 1 2 i 1943/44 22 1 — — 10 1 Skupaj za leto 1942/. L 43 160 10 2 i 56 9 8 — 8 — 1 i i — Skupaj za leto 1943/44 173 7 7 — 53 21 1 l 6 1 — — — i Prostovoljno ponavljajo iz te šole ni ž sk Prostovoljno ponavljajo iz drugih šol m ž sk Izdelali razred m ž sk Niso izdelali m ž sk Imajo popravni izpit m ž sk Izstopili med šolskim letom m ž sk Od teh izključenih m ž sk Uspeh v % 1 1 2 13 19 32 5 0 5 — 3 3 6 i 0 1 86,5 20 14 34 1 0 1 i 1 2 6 9 15 — — — 91,9 14 14 28 3 1 4 i 0 1 2 2 4 i 0 1 84,8 11 19 30 2 5 7 — — — 3 3 6 2 3 5 81,1 9 11 20 5 4 9 — — 5 0 5 — — — 69 13 16 29 2 0 2 i 0 1 2 0 2 2 0 2 90,6 9 8 17 1 0 1 — — 2 3 5 — — — 94,4 13 9 22 — 0 1 1 0 2 2 — — — 95,7 15 8 23 0 3 3 3 0 3 3 0 3 1 0 1 79,3 7 10 17 — — — — — 5 1 6 — — — 100 23 5 28 4 0 4 — — — 3 1 4 2 0 2 85,7 0 1 1 13 9 22 — — — — — 4 1 5 — — — 100 24 6 30 1 1 2 — — — 3 1 4 — — — 93,8 5 6 11 — — — — 23 0 23 — — — 100 6 5 H __ — — 4 0 4 — — — 100 16 8 24 — — — — — — 11 0 11 — — — 100 BIVALIŠČE DIJAKOV MED ŠOLSKIM LETOM ££k° Razred Stanuje Stanuje- V dijaškem domu doma privatno Slovenci Nemci 1942/43 I. 32 3 3 5 1943/44 25 7 6 14 1942/43 II. 22 6 1 8 1943/44 30 5 3 5 1942/43 III. 22 6 1 6 1943/44 17 3 — 12 1942/43 IV. 14 5 1 3 1943/44 11 4 2 8 1942/43 V. 21 7 — 4 1943/44 13 1 3 6 1942/43 VI. 20 6 2 8 1943/44 19 1 2 5 1942/43 VIL 16 13 1 6 1943/44 17 4 3 10 1942/43 VIII. 4 8 1 2 1943/44 14 12 — 9 Skupaj v 1942/43 151 54 10 42 Skupaj v 1943/44 146 37 19 69 v vojsko ali »Arbeitsdienst«. Zanimivo je namreč, da so dijaki nemške narodnosti ob mobilizaciji dobivali odhodna spričevala s klavzulo priznanja mature. Ta pojav zasledimo pri osmošolcih in celo pri sedmošolcih, ki šolskega leta niso mogli dokončati (pri slovenskih mobilizirancih tega ni opaziti). Pri enem dijaku tudi beremo, da je zrelostno spričevalo sprejel »na osnovi rdeče legitimacije«. Nejasno je, zakaj so se nekateri mobiliziranci tudi vračali v šolo in bili nato znova vpoklicani. V šolskem letu 1942/43 so bili mobilizirani le dijaki nemške narodnosti iz 7. in 8. razreda (tabela št. 8), v naslednjem letu pa so vpoklici množičnejši, zajemajo tudi slovenske dijake in tudi mlajše. Usoda teh dijakov je neznana, le pri dveh je oznaka »padel na vzhodu« oz. »padel za veliko Nemčijo«. Od vseh vpoklicanih Nemcev je 11 dijakov rojenih v Avstriji ali Bukovini, ostali pa so rojeni na območju Slovenije. Seveda je nacionalna pripadnost navedena po šolski dokumentaciji in smemo trditi, da podatki niso v celoti realni (glej tabele št. 3, 4, 5!). Tab. št. 8 STATISTIKA MOBILIZIRANIH DIJAKOV V NEMŠKO VOJSKO Šolsko leto 1942/43 Razred Mobilizirani dne Slovenci po letnikih 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 Nemci po letnikih 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 VIII. 12. XI. 1942 ________ 1 — — — VIL 20. XI. 1942 ________ ____ j _ _ _ VIII. 5. XII. 1942 _ — — _ — 1 ______ _ VIL 11.1.1943 ________ ___ 1 — — — — VIII. 21.1.1943 ________ __ i — — — — — VII. 17. IV. 1943 ________ ____ j _ _ _ 8. VII. 1943 ________ 1 — — — — — — — 6. X. 1943 ________ ____ i _ _ _ Skupaj ________ 3 — 1 1 3 — — — V V šolskem letu 1942/43 mobiliziranih 8 dijakov nemške narodnosti. Tab. štev. 8 STATISTIKA MOBILIZIRANIH DIJAKOV V NEMŠKO VOJSKO Šolsko leto 1943/44 p,,r(v] Mobilizirani Slovenci po letnikih Nemci po letnikih dne 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 VI. 13. IX. 1943 ______ 7— ______ 1 _ VIII. 27. IX. 1943 ________ ___ i 1 _ _ _ VII. 27. IX. 1943 ________ ____ 1 _ _ _ VI. 8. X. 1943 ________ ______ 2 — Vili. 22.X. 1943 ________ ____ 1 _ _ _ VII. 25. X. 1943 ____ 1 _ _ _ ________ Vili. 22. XI. 1943 ________ ____ 2 — — — 18. XII. 1943 — _____ 1 _ _ Vili. 5.1.1944 _______ 1 ________ Vili. 18.1.1944 ________ _____ 2 — — 19.1.1944 _ — 1— 1 — — — — 1 — — — — — — VII. 20.1.1944 ___ 1 — — — — ________ 24.1.1944 ____ 1 _ _ _ ________ 25.1.1944 ___ 1 1 _ _ _ ____ i___ 27.1.1944 ____ 2 — — — ___ 2 — — — — 22.11.1944 ____ i___ ________ V. 19. IV. 1944 — _____ 1 _ _ VII. 19. IV. 1944 _____ 1— — _____ 1 _ _ V. 21. IV. 1944 _____ 1— — ________ VII. 25. IV. 1944 _____ 1 — — ___ 1 — — — — 27. IV. 1944 — ____ 1 — — — VI. 27. IV. 1944 _____ 1 _ _ VII. 23. V. 1944 ___ 1 _ _ — — ________ 24. V. 1944 — _____ 1 _ — 8. VI. 1944 ______ 2 — VI. 11. VI. 1944 _____ 1— — ________ VII. 12. VI. 1944 _____ 1— — ___ 1 — — — — 13. VI. 1944 ______ 1 _ VI. 13. VI. 1944 — 1— ________ VII. 23. VI. 1944 — _____ 1 _ _ 1. VII. 1944 — _ — _ — 1 _ — Skupaj — — 1375 81 — 1 — 5796 — V V šolskem letu 1943/44 mobiliziranih 25 dijakov slovenske in 28 dijakov nemške narodnosti. Vsekakor je bilo veliko število dijakov nemške narodnosti v zvezi s politiko potujčevanja, političnega pritiska ali tudi individualnega odločanja. Četudi izvzamemo že poznane ptujske nemčurske družine, je namreč veliko dijakov z nemško popačenimi slovenskimi imeni. Zato ni napak prikazati ob narodnostni strukturi tudi kraje rojstev (tabeli št. 4, 5). Nerealna označba po nacionalnosti se kaže ravno v tem, da je večina dijaštva doma iz ožje okolice oz. »Untersteier-marka«, kot navajajo; tu pa toliko pripadnikov nemške narodnosti pred vojno le ni bilo. Nemci so dijake označevali z oznako »Arier« in »Vollarier«, kar zasledimo tudi pri dijakih slovenske narodnosti. To je dokaz, da so se ozirali na rodbinski izvor dijaka. V tabeli št. 5 se rojstna območja navajajo po mejah okupacijske razdelitve Jugoslavije. Če bi izključno upoštevali le tako razdelitev, ne bi dobili prave slike in zato v rubriki »Slovenija« omenjam dijake izven področja »Untersteiermark«. Tudi avstrijske pokrajine se ne ločijo in so kar omenjene kot sestavni del nemškega rajha. Dijaki so prihajali v Ptuj iz oddaljenejših krajev, ker so njihovi starši na tem področju službovali kot učitelji, politični funkcionarji, uradniki v državnih organih itn. Tisti, iz oddaljenejših krajev, so stanovali v Ptuju kot podnajemniki ali v dijaškem domu (Schülerheim a. d. Oberschule Pettau, Herrengasse 29 — današnji dijaški dom v Prešernovi ulici, namenjen le fantom — ali v Mädchenheim, Fridauerstrasse 3, današnja Brenčičeva hiša na Ormoški cesti). Glej tabelo št. 7! Razvidno je, da v dijaškem domu absolutno prevladujejo dijaki nemške narodnosti. V vpisnicah so vse menjave stanovanj točno navedene, ni pa razumljivo, zakaj so nekateri dijaki prihajali v Ptuj na šolanje, ko so vendar v svojih krajih imeli pogoje za študij. Iz vpisnic ni mogoče jasno razbrati, kakšni so bili pogoji šolanja na ptujski gimnaziji, kakšna je bila kvaliteta dela. Če se pomudim zopet pri tabeli št. 6, je razvidno, da so dijaki dosegli visok odstotek pozitivnih. Res je tudi, da je bilo precej izstopov med šolskim letom. V nižjih razredih je prišlo do tega predvsem zaradi slabega učnega uspeha, v višjih razredih pa je bil poglavitni razlog mobilizacija. Realen uspeh šole bi mogli dobiti po popravnih izpitih, toda žal teh vpisov ni. Kot zanimivost bi še omenila, da izrednih dijakov na šoli ni bilo. Ocene so razvrščene po stopnjah: sehr gut (1) oz. odlično, gut (2) oz. prav dobro, befriedigend (3) oz. dobro, ausreichend (4) oz. zadostno, mangelhaft (5) oz. slabo in ungenügend (6) oz. nezadostno. Tabelaričnega pregleda dijakov po uspehu ni, kot je to v naših vpisnicah. Toliko lahko razberemo iz ohranjene šolske dokumentacije. Podatki so vsekakor zanimivi in dajejo osnovo za razmišljanje. Po izjavah tedanjih dijakov je ravnateljstvo šole približno mesec dni pred osvoboditvijo ukinilo pouk z obrazložitvijo, da je to le »začasna prekinitev«. Gimnazijsko poslopje se je spremenilo v vojaško bolnišnico. Ptuj so začeli zapuščati Nemci in z njimi ptujski nemčurji. 8. maja 1945 so se umaknili zadnji — mesto je bilo osvobojeno. QENERACIJA ABITURIENTOV QIMNAZIJE DUŠANA KVEDRA V PTUJU V DESETLETJU 1949-1959 IN NJENA POT V ŽIVLJENJE Stoletnica obstoja in dela gimnazije v majhnem, toda v častitljivem mestu Ptuju, je vredna, da ob njej orišemo tudi življenjsko pot abiturientov tega jubilejnega zavoda. To nalogo naj po možnosti opravi kratka študija, za katero so zbrali in uredili gradivo dijaki četrtega razreda, zbrani v skupini izbirnega predmeta »družbene vede« pod vodstvom prof. Matije Maučeca., šolski okoliš in socialno poreklo smo določili po uradnih dokumentih iz gimnazijskega arhiva, glede poklicne usmeritve in službenega mesta naših bivših abiturientov pa je bilo potrebno izvesti anketo. Največ podatkov zanjo so posredovali organizatorji obletnice matur, profesorji, starši in drugi. Čeprav smo ustne vire za anketo kritično obravnavali, so možni spodrsljaji in manjše netočnosti, vendar upamo, da bo to le v izjemnih primerih in da ne bo bistveno vplivalo na tehtnost študije in njen namen. Nekaj statističnih podatkov smo dobili pri Skupščinah občin Ormož in Ptuj. Zakaj smo iz življenja in dela naše stoletne ustanove izdvojili prav generacije abiturientov za desetletje 1949 — 1959? Razlogov za to je več. Zadnji abiturienti obravnavanega desetletja so zapustili našo gimnazijo pred desetimi leti, v glavnem zaključili visokošolski študij in se danes poklicno udejstvujejo. V šolskem letu 1958/59 se prične večja reforma gimnazije in tudi univerza začne v tem času. uvajati večstopenjski študij. Bližnji Maribor dobi več višjih šol in s tem prevzame vlogo visokošolskega mesta, kar je za nadaljnje šolanje in poklicno usmeritev mlajše generacije naših abiturientov izrednega pomena. V kolikor se bo večstopenjski študij na visokih šolah uveljavil kot dolgoročni šolski sistem, bo diplomantov iz vrst današnjih maturantov z zaključeno fakulteto za polovico manj, kakor je bilo to pri starejših generacijah. Ker desetletje 1949 — 1959 zaključuje daljše obdobje zgodovine naše gimnazije in mnogih generacij, ki so tu dobile osnove za nadaljnji študij ter navodila za poklicno usmeritev, menimo za upravičeno, da to generacijo vzamemo kot nekak prerez za ostale rodove. Vsebinsko obsega študija štiri področja: abiturienti v šolskih letih 1948 — 1959 po domicilu, socialnem poreklu, po izobrazbi ter poklicni usmeritvi in končno po kraju službovanja. Pred reformo gimnazije, ki se je začela v šolskem letu 1958/59, je bila to osem-razredna šola in njen okoliš je prvenstveno obsegal teritorij ptujske in ormoške občine. Gimnazija je bila organizacijska celota, delila se je v oddelke nižje in višje gimnazije. Nižja gimnazija je imela štiri razrede, le v letih 1948 — 1951 je bila trirazredna, a četrti razred je bil vključen v višjo gimnazijo. Meščanska šola v Ptuju je bila, tako v vsej Sloveniji, ukinjena že prej, in sicer po osvoboditvi. Njene učno-vzgojne naloge je prevzela nižja gimnazija. Za vpis v prvi razred osemrazredne gimnazije, edinega splošnoizobraževalnega srednješolskega zavoda v tem času v Ptuju, so bili potrebni dovršeni štirje razredi osnovne šole, kandidati pa so morali največkrat opravljati tudi sprejemni izpit. Nekdanje raz- RAZMERJE ŠTEVILA ABITURIENTOV PO OBČINAH V DESETLETJU 1949—1959 M —**“1 Z S M — Z S M •- Z LEGENDA: Moški IIHIIIIII Ženske rede nižje gimnazije lahko do neke mere enačimo z višjimi oddelki današnje o-semletke. Ptujske osnovne šole so dale največ dijakov za nižjo gimnazijo. Relativno visok odstotek starejših abiturien-tov je imela ormoška občina. Kvalitetna in med ljudstvom dobro zasidrana meščanska šola je postala nižja gimnazija in ker je občina izrazito podeželska, brez industrije in srednje šole, je ptujska gimnazija prevzela velik del njenih absolventov. Ormož je gravitacijsko središče svojega ožjega zaledja z dobrimi železniškimi in avtobusnimi zvezami, ki so omogočile okoliški mladini obiskovati meščansko šolo, nato po njeni ukinitvi nižjo gimnazijo. V tem času je v Ormožu zaživel tudi dijaški dom. Absolventi ormoške nižje gimnazije so skoraj v celoti nadaljevali študij v ptujski gimnaziji. Vožnja v šolo je bila pred desetimi leti še v povoju, posebno z avtobusi. Kraji ob železniških progah (Ormož, Središče) so bili na boljšem. Vzdrževalnina za kmečkega dijaka v mestu je bila previsoka, kajti kriza na vasi je kmečko gospodarstvo pripeljala na rob propada. Reforma vasi in možnost zaposlitve v industriji je sprožila beg s podeželja v mesta. Kmečka mladina zaradi objektivnih težav in tudi iz subjektivnih razlogov ni iskala toliko poti k višji izobrazbi, kajti hotela je priti čimprej do kruha. Posledice mnogih reform po osvoboditvi, ki so razgibale tudi podeželje, posebno teritorij ormoške in ptujske občine, čutimo že v poreklu in socialnem sestavu abiturientov za desetletje 1949 — 1959. Statistični pregled abiturientov ptujske gimnazije v šolskih letih 1949 — 50 Tab. št. 1 ABITURIENTI V ŠOLSKIH LETIH 1949/50 Občina 1949/50 m ž sk Šolsko leto 1950/51 m ž sk 1951/52 m ž sk Ormož 3 2 5 — 2 2 2 2 Ptuj 6 6 12 6 12 18 5 3 8 Ostale obč. 2 — 2 1 — 1 2 — 2 Skupaj 11 8 19 7 14 21 7 5 12 do 1958 — 59 po domicilu (občinah) nam posreduje tabela številka 1. Podatki so zanimivi. V prejšnjem desetletju je ptujsko gimnazijo zapustilo 60 abiturientov iz ormoške, 165 iz ptujske občine in le 25 abiturientov iz ostalih krajev Slovenije in Jugoslavije. Moški so številčno še močno prekašali ženske. Razmerje števila abiturientov po občinah in tudi po spolu nam ponazarja risba št. 2. Krivulja premikov v številu abiturientov v posameznih šolskih letih je razgibana in močno niha, kar pomeni, da je bil dotok dijakov v gimnazijo stihijski in podvržen mnogim činiteljem, ki so jih sprožile družbene, šolske in druge reforme. Risba št. .3. Okoliš ptujske gimnazije tvorita pravzaprav ormoška in ptujska občina, ki sta dali 90 abiturientov. Glede števila abiturientov in prebivalcev po popisu iz leta 1961 sta obe občini skoraj enaki. Ob popisu prebivalcev leta 1961 je imela ormoška občina 19557 prebivalcev in v desetletju 1949 — 59 60 abiturientov, kar znaša 3 %>; ptujska občina pa, ki je ob istem času imela 63731 prebivalcev, je dala 165 abiturientov ali 2,6 %. Močno koncentracijo po domicilu abiturientov vidimo tudi v obeh domačih občinah. Največji dotok gimnazijcev je bil iz Ptuja in Ormoža, kolikor toliko zadovoljiv iz krajev ob železniški progi, medtem ko so od prometnih žil oddalje- Risba št. 3 PREMIKI PO ŠTEVILU ABITURIENTOV PO OBČINAH V ŠOL. L. 1949/50 DO 1958/59 Ptuj: --------- Ostale občine: ne vasi v tem pogledu slabo zastopane. Karta št. 4. Socialno poreklo abiturientov gimnazije v desetletju 1949 — 59 nam kaže velik razkorak s poklicno sestavo prebivalstva, popisanega 1969. leta. čeprav so uslužbenci tvorili le majhen del prebivalstva obeh občin, so njihovi otroci z 41,6 % abiturientov močno presegali ostale poklice. Abiturienti kmečkega porekla so DO 1958/59 PO DOMICILU Šolsko leto 1952/53 m ž sk 1953/54 m ž sk 1954/55 m ž sk 1955/56 m ž sk 1956/57 m ž sk 1957/58 m ž sk 1958/59 m ž sk Skupaj m ž sk 4 2 6 5 _ 5 7 9 16 6 3 9 3 2 5 5 2 7 1 2 3 34 26 60 7 5 12 16 5 21 6 6 12 9 11 20 11 10 21 10 12 22 11 8 19 87 78 165 5 — 5 1 — 1 3 — 3 1 1 2 4 3 7 1 1 2 — — — 20 5 25 16 7 23 22 5 27 16 15 31 16 15 31 18 15 33 16 15 31 12 10 22 1 109 250 Karta št bili na drugem mestu s 30,8 %, vendar je njihov odstotek daleč prenizek v primerjavi s številom prebivalcev v obeh občinah, ki je za to razdobje znašalo skupaj 57,9 %. Ostali abiturienti so izhajali iz družin upokojencev, svobodnih poklicev itd. Poklicna struktura peščice dijakov iz ostalih občin je bila podobna. Socialno poreklo dijakov v posameznih letnikih razberemo iz tabele št. 5. Premike v socialnem poreklu abituri-entov v posameznih letnikih nam pona-zoruje risba št. 6. Diagram je zasnovan na številu abitu-rientov v posameznih šolskih letih obravnavanega desetletja. Krivulje diagrama močno nihajo. Najvišja je krivulja uslužbencev, njej sledijo kmetje. Ostali poklici so slabše zastopani, posebno delavski, h kateremu je pripadalo le 14 abiturien-tov ali 5,6 %, w posameznih letnikih pa največ 3 maturanti. Stanje se je v naslednjem desetletju močno spremenilo. Podatke o izobrazbi in poklicni izbiri naših abiturientov za to obdobje smo dobili z anketo. Številke sicer niso uradno overovljene, toda kritično dovolj obdelane in zato uporabne. Risba št. 7 Ko so maturantje iz desetletja 1949 — 1959 zapuščali gimnazijske šolske klopi, je bila organizacija visokošolskega študija še klasična z enotno univerzo in nekaterimi višjimi šolami. Tako je pretežna večina abiturientov ubrala pot na ljubljansko univerzo in jo z majhnimi izjemami tudi dovršila. Višje šole, razen šole za zdravstvene delavce, so dale malo diplomantov. Abiturientov, ki so se takoj zaposlili ali prekinili študij in stopili v delovno razmerje, oz. ki še niso diplomirali, je bilo malo, komaj 9 %. Gimnazija je bila in ostala pretežno pripravljalnica za visokošolski študij. Vse glavne fakultete univerze so bile našim abiturientom enako zanimive. Največ diplomantov, in sicer 38, nam je dala ekonomska fakulteta, vendar so 4 med njimi končali le prvo stopnjo. Za prosveto se je odločilo 33 abiturientov: 23 Tab. št. 5 SOCIALNO POREKLO ABITURIENTOV V ŠOLSKIH LETIH 1949/50 DO 1958/59 Delavci Uslužbenci Kmetje Svob. pok. Upokoj. Ostali Skupaj Letnik m ž sk m Ž sk m Ž sk m Ž sk m Ž sk m Ž sk m ž sk 1949/50 2 2 2 3 5 4 3 7 i — i i 2 3 i — i n 8 19 1950/51 2 — 2 3 8 11 2 3 5 — — — — 3 3 — — — 7 14 21 1951/52 1 — 1 4 4 8 2 1 3 7 5 12 1952/53 1 1 2 7 2 9 4 1 5 4 3 7 16 7 23 1953/54 — — — 10 1 11 5 4 9 5 — 4 i — 1 2 — 2 22 5 27 1954/55 — 1 1 5 4 9 7 6 13 2 2 4 2 2 4 — — —■ 16 15 31 1955/56 2 1 3 5 9 14 6 4 10 1 1 2 2 — 2 — — — 16 15 31 1956/57 — 2 2 3 6 9 8 4 12 3 1 4 4 — 4 — 2 2 18 15 33 1957/58 — — — 12 8 20 2 5 7 1 1 2 1 — 1 — 1 1 16 15 31 1958/59 1 — 1 4 4 8 4 2 6 2 3 5 1 1 2 — — — 12 10 22 Skupaj 9 5 14 55 49 104 44 33 77 18 11 29 12 8 20 3 3 6 141 109 250 v % 5,6 41,6 30,8 11,6 8 2,4 100 jih je diplomiralo na filozofski fakulteti, 7 na pedagoški akademiji, 3 na višji šoli za telesno kulturo. Medicina je bila za vse generacije maturantov enako vabljiva in v prejšnjem desetletju smo dobili 30 zdravnikov. Čeprav je okoliš ptujske gimnazije podeželski, je zanimanje za tehniko že pri prejšnjih rodovih veliko. Razni oddelki tehniške fakultete so usposobili za proizvodnjo na desetine diplomiranih inženirjev, ki jih srečujemo v vseh strokah po vsej Sloveniji in celo izven nje. Teološka fakulteta in vojna akademija naših abiturientov nista privlačili. Kljub enakopravnosti obeh spolov je bilo zaslediti močno diferenciacijo tudi pri akademskih poklicih. Filozofska in medicinska fakulteta ter višja šola za zdravstvene delavce so postale domena žensk, na vseh ostalih fakultetah pa so prevladovali moški. Med devetimi diplomanti na fakulteti za elektrotehniko in petnajstimi na fakulteti za strojništvo ni bilo nobene ženske. Risba št. 7 PREMIKI V SOCIALNEM POREKLU I ABITURIENTOV V ŠOLSKIH LETIH I 1949/50 DO 1958/59 & 49-60 60-61 81-52 62-83 53-64 54-65 55-56 56-67 67-5B Sa-b9 - - - / - / 1 1 - - t 1 1 - 1 - j / \ / ir- 1 1 1- - \ J S i V V /\ r\~/ A 1 t" - / / \ N s 7 f V tV : < r 1 i / X / h" \ • ■ \ * • %. T V*. J ' \ •/ / • • • *• • • _ • - • ( * • • /; • - - \ * LEGENDA: Delavci ----------- Kmetje-------------- Uslužbenci------Ostali poklici....... RAZMERJE ABITURIENTOV PO SOCIALNEM POREKLU V DESETLETJU 1949—1959 LEGENDA: j||||j Ženske ---- Moški j§j|J Skupaj Podrobnejši podatki so razvidni iz tabele št. 8. Pri določevanju službenega mesta bivših abiturien-tov in poznejših diplomantov smo bili spet vezani na anketo, ki pa bo zaradi oddaljenosti, pestrosti in pogostih menjavanj službovanja manj zanesljiva, vendar upamo, da večjih odstopanj ni. Tabela št. 9. Statistika je zanimiva. Kaže nam veliko nesorazmerje med številom abitu-rientov po domicilu in njihovem poznejšem službenem mestu. Ptujska občina je dala 165 absolventov gimnazije, od teh pa se je po končanem študiju komaj polovica zaposlila doma (83). še huje je bila prizadeta izrazito kmečka ormoška občina. Na ptujski gimnaziji je v enem desetletju maturiralo 60 njenih občanov, od teh se je lahko zaposlilo doma le 14, ostali pa so morali po svetu. Povsem obratno razmerje nam nudijo gospodarsko razvita mesta. V tem obdobju na ptujski gimnaziji ni maturiral noben Ljubljančan, Ljubljana pa je zaposlila kar 65 naših abiturientov. Mariborski okoliš je dal 7, zaposlil pa 34 absolventov. Sicer pa najdemo v vsakem večjem kraju Slovenije bivšega abi-turienta naše gimnazije. Karta št. 10. Ostale republike jih ne privlačijo, bolj jih zanima inozemstvo. ON LD OO m ON o m On rf ON T-H t—1 H W ■-J Z cn J O > O H Z w h-< Pi p H i—< m c t HH pa N t—I < Z O t-H 2 < pa N t pa o N * « t-i a M a co g a oo ^ in « t-» >N m m c/) 2 S m t/i m >n m ON £ in M in c/} sr on h in m co >n m c/j K>N ON d Cd ^ m cà O >[N m ON r O ^ ON >[. "T ON r rt I •§ N co co oo co (N co oo on m in rt in t-h t-h cd 12 12 24 m NO on m o co cd t-H cd t-H co Cd 1 IS0' i - 1 ON in rt rt Cd 1 Cd T-H T-H t-H CO T-H cd T-H T-H Cd cd 1 12 12 24 o m cd ON o T-H T-H rt T-H i—i J rt 1 Cd ^H rt CO I I »-H 1 T-H rt Cd cd '-h j cd 1 T-H i r~i m 1 Cd o T-H 1 I04 1 1 Cd T-H Cd Cd I I rH 1 1 Cd cd T-H rt r-1 CO - 1 T-H CO t-H t-H I rt T—H T-H T-H T-H CO +1 1 1 1 1 1 1 1 1 II rt T-H N0 m T-H j t—i co 1 T-H CO T-H T-H I I I 1 1 m NO T-H T-H rt ON CO T-H co th m m i i i - 1 1 CO CO 1 cd co cd T-H II™ 1 M T-H 1 1 m T-H ^cdo T-H 1 co t-H cd Cd I I I 1 1 1 oo T—H m "3- m cd T-H t-H cd m t-H t-H CO 1 CO T—H co t-H CO T-H T-H T-H 1 r~ 1 II CO 1 cd m Cd *-< rt 1 T-H Cd CO j T-H 1 1 t-H NO t-H OO NO CO 1 T-H Cd Od TH I I I - 1 1 T-H CO rt m rt Cd 1 ir 1 1 II T-H 1 1 m T-H rt co CO 1 HCdHH I 1 1 1 NO lHN oo cd T-H CO Cd CO I 1 1 - 1 rt t"- cd 1 1 1 cd 1 MM II T-H 1 T-H m j i—< o M fi rfi CU fi. fi © fi CJ , ^ 0 5-< ri ^3 w2o <ù ž8-a a r5 t—I o fi 2'S 3 0/0 c .-a .'j'SS HH Ort £ Si SäS on in co of of of I I I ■r-H *-H od' t-T n." 04 co n- ON o VO 04 NO CO CO t"- co 04 I *-H a 3 PW>N do >z ww Ssé £"c > is-a o <0 0Ü TSÌu Sii, N’C w O a o >w N h 't CO 04 co (N h O M h (S O O tJ- fi rO O NO of n*" CO 00 m o 04 CO fi OO ro^ 04 n>" ocT 00" ON ON ON o in no^ co" 04" 04" CO nO^ co n-" *-T co ri- m on o m 04 04 rj-^ CO 43 04 OO NO m rj- co on r- fi rO Ü ni oi 04’ 04" rt- o\ in m CO o 04 ON CO in 04 -o in co On On On ON^ nO^ ^ of 04" CO On_ *—^ n«" in no m 00 O ON Ti- fi rO O CO CO CO ON NO ON ON 04" H CO CO rf- ri- fi N 2 OO H in ncT in On ON On ON ON of of of oo_ o co no" o" no" CO 4- CO 04 00 CO CN CD (N co" o" co" NO NO NO in «H NO on m on T-H 04 T—i co m no fi rfi Ü -rt 04 04 r}* rf fi 3 fi <3 O«" ON OO of 04 Tj" o 04 NO ON 04 NO OO Ö0 62,03 40 41 32 113 38,17 Razredni uspeh dijakov po popravnih izpitih — avgusta 1969 MM v. CN O OO ro r-H in CN OV oo^ r-H oo CD ■CT- 0 > r-^ OO r- t"-” I-»” oo” OO oo vo” in oo” vo” m” vO m” m” r^” Ov Ov OV Ov ov ov OV OV ov Ov Ov Ov Ov OV Ov Ov OV 9 oo oo Ov in OO rt m r—H I in ro CD I ,-H in >-4 Ul O N oo” ov” r-H in Ov ro” oo OV OV 1 Ov” in” rt 1 rt CN r-H r—H CN CN CN r-H r-H r-H ►h NISO skup- no vO O O CN rt ro CN rt I vO r-H I CN r-H CN r-H 1 1 rf vS CN CN vO CD in CN ND in OV O in CD O 0\ in IO O Ov rt o” vo” ro o” o” o o” rt” vo” o v©” C-” > OO OO r- i> ov OO OO Ov OO ov OV OV Ov 00 L S 2 vO ro ■rt- ro o ov m rt Ov t- r-H OO -3- Ov r-H in t/> c c ' ? CN CN CN I> CN CN vO r-H CN in r-H CN vO m CN OV CN y-4 CN rt ro rt r^ ro vO ro OV OV OV l>- in N’O r—H ro t-h CN r"< CN Ov •n o T3 (N Ov CN ro oo rt Ov in ro OV in in ro in o T-H ro CN r-H ro CN CN T-< p.V 2 o P/Ö CN CN I rt r—( CN O CN r-H r-H rt ro CN CN r'- m i—i J 1 r—H CN 3- ui c og CO I r-H rt , 1 r-H I CN r-H y—{ r-H ro r-H I r-H CN T-H w 0 1 1 1 T-H 11 c T3 O o a CN rt T-H CN vO OV 1 rt in 1 r-H CN 20 Ul ui g CN t-» O OV ro H t- r-H tH. r—H vO rt ro m VO rt OO ID HM O D >3 BI CN r—) CN m r—1 t-H rt r-H r-H r—H rt r-H ■*t oo r-H O O rt rt rt O CN vO Tj- O m OV vo o ro ov OO S-d o ro ro ro ro CN <0 o M r-H 'u tu Ù N Ù N Jh N 5h* N e Razre oddel šola a r—1 J? O Cj 5h T—1 2. a 2.b 2. c a u CN 3. a rO ro 3. c a u ro 4. a rP rt 4. C 2 rt’ s o ZAKLJUČNI IZPIT V JUNIJSKEM ROKU 1969: I. Člani izpitnega odbora: Rudolf Čeh, ravnatelj — predsednik; izpraševalec za francoski jezik; Matilda Hlupič, profesorica — pod-predsed. in izpraševalka za ruski jezik; Helena Podgoršek, profesorica — tajnica in izpraševalka za angleški jezik; Albin Lugarič, profesor za osnove umetnostne vzgoje, likovni del; Alojz Gojčič, dipl. politolog — izpraševalec za filozofijo, sociologijo in družbe-no-politično ureditev SFRJ; Boris Korenjak, predmetni učitelj — izpraševalec za osnove umetnostne vzgoje, glasbeni del; Matija Maučec, profesor — izpraševalec za zemljepis; Arnold Paulinič, profesor — izpraševalec za nemški jezik; Adalbert Slekovec, predm. učitelj — izpraševalec za psihologijo; Ivo Arhar, profesor — izpraševalec za slovenski jezik; Drago Šuligoj, profesor — izpraševalec za slovenski jezik; Ljubica Šuligoj, profesorica — izpraševalka za novejšo zgodovino narodov Jugoslavije; Marija Šumandl, profesorica — izpraševalka za biologijo; Vili Trofenik, profesor pripravnik — izpraševalec za matematiko; Zlatko Žerak, profesor — izpraševalec za kemijo; Adolf Žižek, dipl. ing. — izpraševalec za fiziko; Ivan Žmavc, profesor — izpraševalec za matematiko. K zaključnemu izpitu v junijskem roku se je prijavilo 38 kandidatov. Izpit so opravljali v dneh od 13. do 20. junija. II. Pismene naloge: 1. Slovenski jezik: a) Petdeset let razvoja ZKJ — petdeset let boja naših narodov za nacionalno in socialno svobodo (Predlagatelj teme in drugi korektor Ljubica Šuligoj). b) Denar in njegova vloga skozi stoletja do danes (Predlagatelj teme in drugi korektor Arnold Paulinič). c) Vsaka resnična umetnina je odraz časa in ustvarjalčeve osebnosti. — Dokaži to ob izbranih primerih iz književnosti! (Predlagatelj teme Ivo Arhar. Prva korektorja vseh slovenskih pismenih nalog Ivo Arhar in Drago Šuligoj). 2. Tuji jeziki: a) Angleški jezik: From Generation to Generation. Prost spis. (Predlagateljica teme in prvi korektor Helena Podgoršek. Drugi korektor Arnold Paulinič). b) Nemški jezik: Max Danthenday, Raubmenschen. Prevod iz nemškega jezika v slovenski jezik. (Predlagatelj teme in prvi korektor Arnold Paulinič. Drugi korektor Helena Podgoršek). c) Francoski jezik: R. Roland, Jean Christophe, Le Matin, str. 109-110. (Predlagatelj teme in prvi korektor Rudolf Čeh. Drugi korektor Arnold Paulinič). č) Ruski jezik: A. Fedorov—Davydov, Isaak Levitan, Sputnik, 1969, V-71/73. (Predlagateljica teme in prvi korektor Matilda Hlupič. Drugi korektor Ivo Arhar). a) V polinomu y = ax4 + bx3 + cx2 določi koeficient tako, da bo vrednost polinoma za X = Vi enaka V«. Poišči ekstremne vrednosti in načrtaj graf. polinoma. Določi kvadratno funkcijo, ki gre skozi ekstremne točke polinoma, in določi ploščino med obema krivuljama. b) Nad isto osnovno ploskvijo sta postavljena dva pokončna stožca (eden v drugem). Kot med stranico manjšega stožca in višino je a , kot med višino večjega stožca in višino je ß. Razlika med višinama stožcev je h. Poišči površino in volumen telesa, ki je med obema stožcema. Zapiši rezultat v obliki, primerni za logaritmiranje, nato izračunaj za a = 55°, 30’; ß = 35°, 40’; h = 10 cm. c) Razcepi enačbo —9x2 + 4^ + 54x — — 24y — 45 = 0, nariši dobljeno množico točk ter poišči enačbo kroga, ki ima središče v dvojni točki in ki gre skozi presečišče krivulje z osjo. Zveži točke, v katerih seka krog koordinatni osi in izračunaj ploščino lika, ki ga dobimo na ta način. Določi množico točk, ki zadoščajo pogojem: d(ST)^r Ay^0Ad(ST)^r Ax^ 0Ad(ST)^rAx + y = l (Predlagatelja in korektorja Vili Trofenik in Ivan Žmavc). III. Kot drugi predmet s klavzurno nalogo so si kandidati izbrali: a) angleški jezik b) nemški jezik c) francoski jezik č) ruski jezik d) matematiko IV. — 14 kandidatov — 6 kandidatov — 2 kandidata — 8 kandidatov — 8 kandidatov IV. Kot četrti predmet so si kandidati izbrali: a) sociologijo b) filozofijo c) psihologijo č) geografijo — 8 kandidatov — 4 kandidati — 12 kandidatov — 4 kandidati d) fiziko — 1 kandidat e) kemijo •— 4 kandidati f) biologijo — 2 kandidata g) umetnost, vzgojo — 3 kandidati V. Uspeh kandidatov pri zaključnem izpitu: 4. a razred Uspeh 1. Bargiel Viktorija odličen 2. Bezeljak Branka prav dober 3. Bratušek Renata prav dober 4. Gašperšič Marija dober 5. Gotvajn Marta prav dober 6. Kociper Marta dober 7. Kodela Franc prav dober 8. Korošec Milenka popr. izpit iz matematike 9. Rakuš Sava prav dober 10. Šober Drago dober 11. Trop Maksimiljan odličen 12. Vlah Franjo zadosten Trop Maksimiljan je opravljal samo pismeni del zaključnega izpita, ker je bil zaradi odličnega uspeha v razredu in od- lično napisanih klavzurnih nalog ustnega dela oproščen. 4. b razred: 13. Bergles Franc zadosten 14. Drobnjak Vlasta dober 15. Herga Franc prav dober 16. Keček Janko prav dober 17. Kolarič Žarko prav dober 18. Koprivc Gojko dober 19. Kopušar Mihaela zadosten 20. Kostanjevec Tatjana prav dober 21. Murko Štefan zadosten 22. Podkrižnik Aleksan- zadosten der 23. Rajh Mira dober 24. Ropič Terezija dober 25. Skok Anton dober 26. Šamperl Kristina dober 27. Štager Elizabeta popr. izpit iz novejše zgod. narodov Jugoslavije in družb. pol. u-red. SFRJ 28. Cvetko Viktor popr. izpit iz slov. jezika 29. Detiček Vera dober 30. Glazer Jože prav dober 31. Granda Marjana prav dober 32. Janžekovič Anamarija prav dober 33. Kaučič Majda popr. izpit iz filozofije 34. Kekec Marija prav dober 35. Knez Marija zadosten 36. Muzek Milena zadosten 37. Planinc Albina zadosten 38. Valant Jožica zadosten Pri ustnem delu zaključnega izpita je bil deloma navzoč tov. Alojz Novak, član zavoda za prosvetno-pedagoško službo v Mariboru. Na zaključni seji je izrazil zadovoljstvo v zvezi z organizacijo zaključnega izpita. Menil je tudi, da je zahtevnost visoka in znanje kandidatov primerno. V V JESENSKEM ROKU 1969: I. Člani izpitnega odbora: Kot v junijskem roku, le da je zaradi odsotnosti tov. Podgorškove prevzel delo tajnika Arnold Paulinič. K zaključnemu izpitu se je prijavilo 27 kandidatov, od teh je imelo 5 kandidatov popravni izpit. Kandidatinja Jurkovič Vitoslava k izpitu ni prišla, čeprav se je prijavila. Izpit so kandidati opravljali od 26. do 30. avgusta. II. Pismene naloge: 1. Slovenski jezik: a) Od ljudstva brez imena do svobodnega naroda. — Slovenski narod v boju za nacionalno in socialno svobodo (Pred- lagateljice teme in drugi korektor Ljubica Šuligoj). b) Kaj bi pokazal in povedal o Jugoslaviji prijatelju iz zamejstva (Predlagatelj teme in drugi korektor Adolf Žižek). (7c) Vrba, Vrhnika, Vinica — trije stebri v razvoju slovenske literature (Predlagatelj teme Ivan Arhar. Prva korektorja vseh slovenskih pismenih nalog Ivan Arhar in Drago Šuligoj. 2. Tuji jeziki: a) Angleški jezik: The 1900 th Anniversary of my Native Town Ptuj (Predlagateljica teme in prvi korektor Helena Podgoršek. Drugi korektor Arnold Paulinič). b) Nemški jezik: Vor der Berufswahl. Prost spis (Predlagatelj teme in prvi korektor Arnold Paulinič. Drugi korektor Helena Podgoršek). c) jRuski jezik: A. Viktorov, Sovjetskij cy?K Sputnik, 1969, VII 61/62 (Predlagateljica teme in prvi korektor Matilda Hlu-pič. Drugi korektor Ivan Arhar). 3. Matematika: a) Ničle funkcije y = 2x3 — 3x2 — 3x + + 2, urejene po velikosti, tvorijo prve 3 člene rastočega aritmetičnega zaporedja. Kolika je vsota prvih 24 členov? Med 3. in 4. člen vrini še 5 členov aritmetičnega zaporedja. Zapiši enačbe tangent na dano krivuljo v presečiščih z abscisno osjo. V katerih točkah krivulje so njene tangente vzporedne premici 3y + x — 2 = 0? b) Kolika je ploščina lika, ki ga omejujejo lok krivulje y = x3 — 9x2 + 24x — 10, ordinati njenega maksimuma in minimuma ter abscisna os. Izračunaj še volumen rotacijskega telesa, ki ga dobiš, če zavrtiš nastali lik okrog abscisne osi. c) Enakokrati trikotnik v = 20 cm, a = 67° 30’ se zavrti okoli osi, ki je vzporedna osnovnici c v razdalji v na nasprotnem bregu osnovnice kot je vrh C. Izračunaj D in H nastalega telesa (Predlagatelj teme in prvi korektor Vili Trofenik. Drugi korektor Ivan Žmavc). III. Kot drugi predmet s klavzurno nalogo so si kandidati izbrali: a) angleški jezik b) nemški jezik c) ruski jezik č) matematika 4. a razred 1. Brodnjak Stanko 2. Cencič Alenka 3. Gojkovič Dušan 4. Klančnik Verena 5. Korošec Milenka 6. Lipovšek Majda 7. Simonič Metka 4. b razred 8. Fric Janja 9. Jernejšek Martina 10. Kampi Renata 11. Klajderič Ana 12. Klemenčič Alojz 13. Lončarič Tatjana — 4 kandidati — 4 kandidati — 6 kandidatov — 7 kandidatov Uspeh dober dober zadosten dober zadosten (opravila popr. izp. iz matematike) dober zadosten dober zadosten popr. izp. iz novejše zgodovine in družb, ureditve SFRJ popravni izpit iz osnov umet. vzg. popr. izp. iz psihologije zadosten 15. Štager Elizabeta 16. Zavec Matilda 17. Žohar Marija 4. c razred 18. Bombek Donata 19. Cvetko Viktor 20. Dragar Branivoj 21. Hernja Marija 22. Jakab Zdravka 23. Kaučič Majda 24. Merc Ivanka 25. Tkalec Vlasta 26. Holz Anton (privatist) popr. izp. iz novejše zgodovine in družb. pol. u-reditve SFRJ zadosten (opravila popravni izpit iz zgodovine) zadosten popr. izp. iz slov. jezika Uspeh dober zadosten (opravil popr. izp. iz slov. jezika) dober dober popr. izpit iz matematike zadosten (opravila popr. izpit iz filozofije) popr. izp. iz nemškega jezika popr. izp. iz slov. jezika zadosten Popravni zaključni izpit dne 29. in 30. septembra 1969 I. Člani izpitnega odbora: Kot v avgustu 1969, le da je bil edini izpraševalec za matematiko Ivan Žmavc. K popravnemu zaključnemu izpitu se je prijavilo osem kandidatov. II. Pismene naloge: 1. Slovenski jezik: Poetovio LXIX — Ptuj 1969 IV. Kot četrti predmet so si kandidati izbrali: a) sociologijo b) filozofijo c) psihologijo č) geografijo d) biologijo — 3 kandidati — 5 kandidatov — 8 kandidatov — 1 kandidat — 2 kandidata e) osnove umetnostne vzgoje — 2 kandidata V. Uspeh kandidatov pri zaključnem izpitu: 2. Nemški jezik: Was mir die Insel erzählte, Nemško sodobno berilo, str. 170 — 171 (Prevod iz nemščine v slovenščino). 3. Matematika: 1. Določi kvadratni funkciji y = (m + + 2) X2 + (m — l)x + 2m + 3 parameter m tako, da bo funkcija za vsak x negativna, 2. Dana je funkcija f(x) = x (x — 2) (x — 4). Določi ničle in načrtaj funkcijo. Določi ekstrem. Določi ploščino lika, ki ga oklepa krivulja z osjo x med sosednjima ničlama in ki leži nad obscisno osjo. 3. Trikotnikove stranice so: a = 16 cm, b = 25 cm, c = 39 cm. Določi ploščino in oba polmera ter dokaži, da je p /a ' /b ' /c III. P popravnemu izpitu so se prijavili naslednji kandidati in dosegli takle končni uspeh zaključnega izpita: 1. Jakab Zdravka, 2. Kampi Renata, 3. Klajderič Ana, 4. Klemenčič Alojz, 5. Merc Ivanka, 6. Sever Slavko, 7. Tkalec Vlasta, 8. Žohar Marije, zadosten uspeh zadosten uspeh zadosten uspeh zadosten uspeh zadosten uspeh zadosten uspeh zadosten uspeh zadosten uspeh Zaključni izpit je obsegal štiri predmete: a) slovenski jezik s klavzurno nalogo; b) tuji jeziki ali matematika s klavzurno nalogo; c) novejšo zgodovino narodov Jugoslavije z družbeno-politično ureditvijo SFRJ ; č) četrti predmet pa so si dijaki samostojno izbrali. SEZNAM DIJAKOV v 1. razred v šol. letu 1969/70 1. Banič Marta 39. Nemec Anton 2. Bauman Zdravko 40. Ogrinc Janko 3. Bračič Marija 41. Peček Andreja 4. Breznik Emilija 42. Pešec Vilko 5. Čater Vesna 43. Petek Marija 6. Črnivec Tatjana 44. Planinc Danica 7. Čurin Bojan 45. Potisk Marjan 8. Đuran Ana 46. Prosnik Anton 9. Filipič Robert 47. Radičevič Vidoje 10. Habjanič Lidija 48. Rajh Terezija 11. Herga Janko 49. Rajšp Dobrina 12. Horvat Branko 50. Ratek Božica 13. Hrženjak Romana 51. Rebernak Silva 14. Jankovič Ljubinka 52. Repič Stanko 15. Kajžnik Bojana 53. Roškar Majda 16. Kikl Nada 54. Stanič Neda 17. Kociper Venčeslav 55. Stoklas Zdenka 18. Kolednik Marjan 56. Stropnik Edvard 19. Kovačič Peter 57. Stropnik Marjeta 20. Krajnc Franc 58. Šarič Miroslav 21. Krajnc Miroslava 59. Širec Janko 22. Kreft Peter 60. Škorjanec Vladimira 23. Krivec Bojan 61. šmigoc Janko 24. Krivec Marija 62. šmigoc Renata 25. Kumer Marjan 63. Toplak Urban 26. Lacko Jožef 64. Toplek Biserka 27. Letonja Danica 65. Tušek Irena 28. Lovrec Sonja 66. Veber Zvezdana 29. Lužar Tanja 67. Vidic Drago 30. Malter Ivan 68. Vidovič Natalija 31. Meško Tanja 69. Voda Danica 32. Mlinarič Slavko 70. Voda Dragica 33. Mlinarič Sonja 71. Vrtič Drago 34. Mramor Iztok 72. Vuk Irena 35. Munda Mirica 73. Vuk Marta 36. Murko Dušanka 74. Vuzem Marija 37. Muršec Martina 75. žinko Cirila 38. Muzek Dragica 76. Žmauc Andrej SOVRETOVIH SEDEM PTUJSKIH LET Ko je Anton Sovrè ob novem letu 1919 nastopil službo kot »namestni učitelj« na ptujski gimnaziji, je imel za sabo sedem suhih let: nedokončan študij na dunajski in graški univerzi, brezplodno izgubljena leta v avstrijski vojski, po nekaj mesecev poskusnega službovanja na gimnazijah v Ljubljani in v Gorici, pa tudi v literarnem pogledu popolno sušo, saj je njegov zadnji znani tiskani prispevek izšel leta 1911. Bil je že »nel mezzo del camin di nostra vita«, in vendar ni imel pokazati drugega kot nekaj časopisnih črtic in dva članka o Tolstoju, kar je vse napisal še kot gimnazijec ali kot študent. Pa še to, kar je dotlej objavil, je bilo precej daleč od njegovega poznejšega osrednjega delovnega področja, od antike. če primerjamo to sušo s tem, kar je nato ustvaril v letih svojega službovanja v Ptuju (1919—1926), se nehote spomnimo svetopisemske zgodbe o sedmih suhih in sedmih debelih kravah. Ob prihodu v Ptuj se je v njem nenadoma nekaj premaknilo, nekaj, kar je dotlej tlelo v njem kot pritajen ognjenik in kar so slutili le redki izbranci, kot na primer pisatelj Ivan Tavčar, ki mu je menda kot študentu nekoč dejal: »Sovrè — v vas vse vrè.« Težko je reči, kaj je ravno v teh letih sprožilo v njem te skrite ustvarjalne energije. Nekaj je prav gotovo prispevala okoliščina, da so leta vojnih grozot minila in da se je lahko mirno posvetil tistemu delu, kamor ga je že od nekdaj vleklo srce. Toda brez dvoma je tudi samo ptujsko okolje nanj delovalo z neko skrivnostno, težko opredeljivo, skoraj bi dejali magično silo. Starodavna Petovija s svojimi muzeji in mitreji, pa slikovita okolica s prisojnimi holmi slovenskih goric in strmimi rebrimi haloškimi, pa slovenski živelj, ki je tu tako pogumno in žilavo skozi stoletja kljuboval ponem-čevalnemu pritisku, vedri lukarji s svojo sočno govorico in razposajeni kurenti in drugi stari običaji — vse to je bilo kot nalašč ustvarjeno, da mu pričara spoj antične davnine in slovenstva, to čudovito ubrano sintezo, ki se poslej kot zlata nit vleče skozi vse njegovo delo. Občutja, ki so ga v tem okolju navdajala, lahko morda najlepše razberemo iz vrstic, ki jih je objavil malo pred svojim odhodom iz Ptuja v mohorski Mladiki (1926, 250), kjer opisuje »pranger« pred ptujskim mestnim stolpom: »Vekovi so šli prek njega, viharni in mirni, viharnih več, a on stoji in govori. Tudi v stolp sam in v severno cerkveno steno je vzidan marsi-kak starinski spomenik in vsi govorijo, pa naj že imajo napise ali ne. če pa stopiš še v mestni in grajski muzej pa si ogledaš lepe zbirke rimskih najdb, ali če kreneš prek Drave na Breg in sosedni Hajdini ter obiščeš naj izrazitejšo ptujsko znamenitost, obe Mithrovi svetišči — tretje je v muzeju—, tàk se zdrami okoli tebe kar stozvočni zbor glasov, ob katerih pradavni govorici te obide svečano čustvo in zavest, da hodiš po zdo-dovinskih tleh, koder se je nekoč v bur-nejšem toku prelivalo življenje nego po večjem delu naše domovine.« V resnici lahko štejemo Sovretova ptujska leta za obdobje njegove najbolj žive in tudi najbolj vsestranske dejavnosti: v sedmih ali osmih letih, kolikor jih je tu preživel, je objavil šest prevodov v knjižni izdaji, zraven pa še nekaj desetin tehtnih člankov, razprav in ocen v vseh pomembnejših slovenskih časopisih, od Ljubljanskega zvona in Finžgarjeve Mladike do Vidmarjeve Kritike, in celo v Glasniku Profesorskega društva. Res je pozneje objavljal več, pisal obsežnejša, tudi strokovno in jezikovno bolj dognana dela. Toda nobeno njegovih poznejših del, niti zajetna monografija o starih Grkih, niti prepesnitev celotne Iliade in Odiseje, niti učeni komentar k Lukrecovi filozofski epopeji, ni naredilo tako globoke zareze v slovenski prevodni književnosti kot njegov prvenec, prevod Sofok-lovega Kralja Oidipa (1922): ta knjižica pomeni v resnici najpomembnejši mejnik v stoletni zgodovini naših stikov z antiko. Ko so jo vzeli v roke ljudje, navajeni pedantnih šolskih prevodov, kakršne je tedaj npr. objavljal Omerza v Mentorju, jih je prevzel občutek, kot da je slovenska Moderna naposled tudi tu, v antičnih prevodih našla svojega sopotnika, pevca po milosti božji. Znamenit je zlasti uvod k temu prevodu, napisan z duhovito zasukanim novelističnim prijemom; v njem je dal Sovrè programske smernice, ki jim je poslej ostal zvest vse življenje, v goreči želji, »naj bi antični mojstri vsaj v prevodih živeli dalje med nami.« Sploh je v teh letih izrazil prenekatero misel, ki ga je poslej vse življenje spremljala pri njegovem delu. Naj navedem samo njegove, danes žal že vse preveč pozabljene besede, ki jih je zapisal v reviji »Kritika« v oceni Bradačevega prevoda Euripidove Medeje (1925) in ki bolje kot katera druga izjava osvetljujejo njegove poglede na prevajalsko umetnost: »Ce hočeš napraviti po grškem izvirniku prevod, da bo vsaj kakor skozi kopreno odkrival neizrekljivo lepoto originala, je treba, da greš zadostno pripravljen na delo, oborožen z ostrim papirjem jezikovnega znanja in pa z velikim spoštovanjem do izvirnikove in domače govorice ... Tako utegne postati prevod tolmač izvirnika — več tudi ne more biti—, obenem pa vendar sam po sebi umetnina, zrasla na domači zemlji, prepojena z domačo krvjo, nekaka sinteza helensko-slovenske duševnosti, ki živi svoje lastno življenje in izžareva svojo plodivno silo tudi na samoniklo ustvarjajočo pesniško tvornost.« Toda poleg prevajanja in študija antičnih piscev je v teh letih razsipal svoje neizčrpne energije še na številnih drugih področjih. Veliko dragocenih podatkov o tem je navedel ravnatelj Fran Alič v nekrologu, objavljenem v ptujskem Tedniku; naj jih tu na kratko ponovim in dopolnim! Na gimnaziji je upravljal profesorsko in dijaško knjižnico ter bil vsa leta požrtvovalen blagajnik Podpornega društva za revne dijake. Bil je predsednik organizacije vojnih invalidov, udejstvoval se je v čitalnici, pri Sokolu in zlasti v Muzejskem društvu. Nikdar pozneje ni bil več tako agilen v društvih in organizacijah; zdi se, da je po odhodu iz Ptuja sploh opustil sleherno društveno-organizacijsko dejavnost. Še posebej je treba omeniti, da je bil prvi odgovorni urednik Ptujskega lista, ki ga je s krajšim presledkom urejal celo leto.1 Čeprav za to ni neposrednih dokazov, vendar lahko upravičeno domnevamo, da je marsikateri anonimni uvodnik v tem času prišel izpod njegovega peresa: prepoznamo ga lahko po svojevrstni dikciji in stilu. Tudi v teh uvodnikih ni mogel zatajiti samega sebe, svoje klene osebnosti, svojega prepričanja in svojega samoniklega sloga. Tako sem na primer prepričan, da je vsaj v glavnih črtah Sovretov že takoj prvi uvodnik v prvem letniku, kjer beremo med drugim tele besede: »Pred izbruhom svetovne vojne so imeli poedinci v rokah odločitev vojne in 1V tem smislu moram popraviti podatek, ki sem ga zapisal v slovenskem biografskem leksikonu. Sovrè je urejal Ptujski list od 6. aprila 1919 do 28. marca 1920, s presledkom 20. julija — 24. septembra 1919, ko ga je urejal dr. Fran Šalamun. miru. Vladarji in njih svetovalci, državniki in diplomatje so imeli ono s sedmimi pečati zapečateno knjigo, v kateri se je pisala usoda narodom, ne da bi bili ti smeli pogledati v njo ... Toda v dobi morije so padle narodom luskine z oči... In tedaj je završalo po vsej Evropi in še dalje preko njenih mej. Jeli so se drobiti lanci, ki so vezali narode, zrušile so se fronte, prestalo je klanje. Prvi žarek svobode je posvetil. Iz Rusije je posvetil, iz zemlje najhujšega tlačanstva, ki mu je bil vzrok kruti carizem, od glorijole božanstva obžarjen. Padlo je to božanstvo ... V dneh bolestne negotovosti in nervoznega pričakovanja živimo. Saj se odloča danes naša usoda. ’Biti ali ne biti — to je prašanje!’ Laški imperializem nas požira, nemška okrutnost in lakomnost nam grize v živo ...« Ob raznih priložnostih in slovesnostih je imel predavanja ali govore tudi za širšo ptujsko javnost. Tako je na primer 20. marca 1921 govoril na žalnem zborovanju proti italijanski zasedbi slovenskih pokrajin, kjer je, kot poroča kronist v Ptujskem listu, »v pesniški obliki primerjal naše zasužnjene brate pepeluški, kte-ri se pod neusmiljeno mačeho hudo, hudo godi. Ali pride čas, ko se pojavi na vzhodu na belem konju zmagoviti vitez Jurij, ki osvobodi pepeluško hude mačehe. Misel osvobojenja in zedinjenja naj živo bdi v prsih vsakega zavednega Slovenca ... Čutiti se moramo tudi mi toliko časa teptane, dokler ne zasije vsem nam dan svobode, dokler se ne uresničijo Gregorčičeve besede: 'Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene!' Sploh mu misel na osvoboditev zamejskih rojakov ni in ni dala miru; ob sleherni priložnosti jo je v svežih pesniških podobah polagal mladini na srce. Takole jo je na primer vpletel v govor ob takratnem državnem prazniku zedinjenja (1922): »Pa še tega ne boste pozabili, da imamo izven mej svoje domovine nad pol milijona bratov, ki bi tudi radi sedli z nami v novem domu k isti mizi. Pripravite jim prostor ob njej in žlico jim položite k skledi! Zakaj prišli bodo, tako gotovo bodo prišli, kakor gotovo se bo zmaj, ki jih ima danes uča-rane, zadušil v lastnem žveplu, ki ga bruha zdaj po naših bratih. In če vam bo domovina kdaj velela, da pojdite in stri-te zmaju glavo, pojdete in pomandrate ostudno golazen ...« Predaval pa je tudi o Simonu Jenku (18. oktobra 1919) in o Ivanu Cankarju (27. maja 1926); 13. januarja 1924 je skupaj z dvema kolegoma iz profesorskega zbora priredil posebno dijaško akademijo iz antike. Kaj več o teh njegovih nastopih v javnosti bi seveda vedeli povedati njegovi nekdanji ptujski dijaki ali obiskovalci njegovih predavanj. Posebno občuteni so verzi, s katerimi je pozdravil pisatelja Ksaverja Meška ob njegovi petdesetletnici v ptujskem gledališču (10. novembra 1924). To je menda edina Sovretova objavljena izvirna pesem in priča o resnični, nekoliko romantično navdahnjeni pesniški žili, ki je utripala v njem: Opolnoči: baržunast plašč, z demanti ves pretkan, pregrinja vas in čuva njen pokoj: mir božji plove tiho nad pokrajino. Iz te mehke nočne impresije, naslikane prav v Meškovem duhu in celo v njegovem besednjaku, se izluščijo vitke postave treh Rojenic, ki poklonijo spečemu detetu svoje darove. In že se ritem iz pravljične statike detinstva požene v dinamiko otroštva: Bežali so dnovi, v nevzdržnem se diru v begotnem nemiru zlivali v neskončnost, po večnih zakonih se utrinjali, vžigali, v krožnem obtoku se vili, lovili, ujeli nikddr. Brezskrbnemu otroštvu sledijo v enakem lahkotnem, župančičevsko gracioznem ritmu dnevi sanjave mladosti: Sijali so dnovi. Dokler mu ni kànilo v srce spoznanje, so tekli bogato mu burni slapovi mladostnih radosti in pil je brezskrbno razkošen prelesti in tkal si je sanje kot bajke iztočne in zidal si ceste v prečudežen svet, dokler mu ni kanilo v srce spoznanje. Toda ob besedi »spoznanje« se lahkotni in begotni daktilski ritem nenadoma zaustavi, iztrezni in sprevrže v trohejsko težo zamolklo temnih vokalov: Ali kmalu, le prekmalu je bil konec rožnih sanj, preden je v moža dozorel, je okusil slast gorja. Romantične mladostne vizije je konec, s kratko eksplikacijo »Ta mož si Ti« se pesem prelomi iz brezosebnosti v slovesno evokacijo slavljenčeve osebnosti: O, bógat si: besede čudovita moč je v tebi, slovenske govorice sveta melodija. Vse njeno blagozvočje si zajel, do dna premeril si njen trpki slaj, mogočnih ritmov šumno valovanje, lehdk Seiest, na tožni mol ubran. Beseda: to je ključ do tvoje duše, kjer dragoceni ti leže zakladi... Ob teh mogočnih ditirambskih akordih, ki bi jih prav lahko vklesali Sovretu v epitaf, čutimo, kako so mu privreli iz srca, iz globine in polnosti osebnega do- živetja: v osebo slavljenca je položil svoja lastna občutja — občutja ljubezni do slovenske besede, najmočnejše ljubezni, ki ga je kdaj prežarjala. In besede, ki jih je na koncu pesmi zaklical slavljencu, je v resnici klical samemu sebi: še dolga Ti je pot v večerno zarjo, še daleč so Ti cilji hrepenenja.... Tako je znal kot rojen pesnik tudi iz slavnostne prigodnice, kjer bi se povprečen verzifikator izgubljal v obrabljenih frazah, ustvariti polnokrvno umetnino. Hvaležen za vse, kar je v Ptuju ustvaril in doživel lepega, se je ob slovesu od tega mesta Ptujčanom tudi primerno oddolžil, s tem da jim je v kleno slovenščino prevedel Abramičev Vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta, ki je še danes najizčrpnejši itinerari j po antični Petoviji. Vendar se je tudi še po svojem odhodu rad vračal v Ptuj, ne samo med svoje nekdanje učence, kadar so ga le-ti vabili k maturitetnim obletnicam, ampak tudi v študij mestne preteklosti. Tako je na primer leta 1933 v časopisu za zgodovino in narodnopisje objavil prevod Hauptmaničeve pesmi o kugi v Ptuju, kjer je s posebnim zanosom prepesnil uvodne heksametre: Tam, kjer v širokem se toku preliva vélika Drava, tik mimo Ptuja zidov in polja namaka sosedna, Drava, prelepi ponos domače štajerske zemlje... In še leta 1955 je v polemični razpravi, objavljeni v Arheološkem vestniku, analiziral grški napis, najden pred leti na pobočju ptujske Panorame. Ptujska leta so v Sovretovi biografiji zapisana kot leta njegove najbolj nagle rasti in bliskovitega vzpona: iz popolne brezimnosti se je povzpel v sam vrh slovenske besedne umetnosti, tako da so ga kot mojstra slovenske besede večkrat primerjali z Župančičem. Toda za zunanjim, svetu vidnim bleskom se je skrivalo trdo in naporno delo, poglobljen študij v prečutih nočeh ali »lucubratio-nes«, kot bi temu dejali antični pesniki. Gotovo je poleg številnih prevodov in člankov, ki jih je v teh letih objavil, zasnoval še veliko več poskusov in konceptov, ki jih je pozneje vrgel v koš ali pa spravil v miznico, ut nonum premantur in annum. Večina teh konceptov je danes izgubljena, med ohranjenimi rokopisi pa sem vendarle našel vsaj dva, katerih dikcija in gradnja verza nesporno kažeta, da sodita ravno v ptujska leta. Naj navedem iz enega od teh dveh konceptov kratek odlomek,2 ki bo brez dvoma zanimiv za osvetlitev trdih začetkov njegove prevajalske poti. Gre za verze iz Euri-pidove Ifigenije v Tauridi 77 ss.: O Phoibos, v kakšno mrežo si me spet zaplèl s svojim izrekom, kar sem maščeval očetu kri in umoril mater! Druga za drugo so me tirale Erinyje ubežnika, gončč me z rodnih tal, da v krogu križem svet pretekel sem poti. Prišel sem tebe vpraševat, kako dospel bi konca blaznivih blodenj in naporov, ki sem jih nosil, po vsej Grški se podeč. Pa si mi del, naj potujem v deželo Taurido, kjer sestra tvoja Artemis ima oltarje: le-ondi ugrabim naj boginjin kip, ki pai je, pravijo, z neba na zemljo v ta-le tempelj tu; a čim prebóm nevarnost in bo moj, bilo z lestjó, biló po srečnem že naključju, ponesem naj, si ukazal, ga v Athene — kako pa dalje z njim, mi nisi razodel: če to izvršim, bo konec mojih muk. Poslušen tvojemu ukazu sem zdaj tu v neznani in puščobni zemlji. Povej, Pylades, druže moj v trpljenju, kaj nama. je početi! Sodim, da gre za enega Sovretovih najstarejših poskusov v prevajanju grške dramatike. Na to kažejo razne značilnosti. Predvsem grška imena niso podoma-čena, ampak transkribirana z vso doslednostjo, tako da so ohranjena celo posebna znamenja za y, ph, th: takšno prakso je Sovrè tako rad uporabljal prav v svojih začetniških prevodih. In končno je značilno, da uporablja jambske metrume različnih dolžin, od štiri — do sedmerostopnih jambov. Tega pozneje ni več delal; vsi njegovi prevodi grških dram so — z izjemo zborskih spevov — spesnjeni izključno le v blank-verzih. Očitno je bil Sovrè ob prevajanju tega odlomka šele na začetku svoje poti. če me občutek ne vara, gre za prevajalski poskus, ki je starejši tudi od naj starejšega njegovega tiskanega prevoda; morda ga je ravno zato, kot nekak spomin, ohranil med svojimi rokopisi. Na hrbtni strani je zapisal geslo: Corri-gere et longiferre laboris onus! »Popraviti in si naložiti breme dolgotrajnega napora!« Kolikor nam je znano, Sovrè tega prevoda pozneje ni popravil. Toda breme dolgotrajnega napora, ki si ga je ob njem naložil, je vztrajno nosil vse do smrti: breme, oznanja neminljivih humanističnih vrednot v času, ki je bil tem vrednotam vse prej kot naklonjen. 2 Oba odlomka sta v celoti objavljena v živi antiki XIX 2, v članku »Nekaj podatkov o Antonu Sovretu in njegovi rokopisni zapuščini.« SREČANJE S STANKOM CAJNKARJEM Jesen je bila in začel se je pouk. Prišel je dan, ko se je bilo treba odločiti, o čem boš pisal v maturitetni nalogi. Sama nisem vedela, česa naj se lotim. Porajale so se sicer čudovite ideje in misli o tem, da bi pisala o moderni literaturi pri nas, čez nekaj dni pa sem se že odločila, da bom napisala biografijo o pesniku Ka-tulu, čigar pesmi sem oboževala. Danes pa niti ne vem več točno, zakaj sem sprejela predlog profesorja slovenščine, da bi napisala nalogo o Stanku Cajnkar-ju, ki ga takrat še nisem poznala. No, pri tem je ostalo in danes že lahko rečem, da ga poznam, saj sva se večkrat srečala, kajti imela sem veliko priložnosti spoznati ga kot človeka, kot borca za resnico in dobroto med ljudmi in še posebej kot — pisatelja. Morda se boste začudili, ko vam bom opisala najino srečanje. V resnici se nisva še nikoli srečala, si podala roke ali spregovorila drug z drugim! Toda kljub vsemu sva se srečala in tedaj sem ga tudi spoznala — kajti srečala sem se z njegovim delom, s knjigami, s članki in z njegovo filozofijo. Težko si je predstavljati, da je bil dr. Stanko Cajnkar dijak na naši šoli in kasneje tudi profesor. Toda vse to je res — sam je bil nekoč to, kar smo danes mi. Res je tudi, da ga mnogi niti ne poznajo, čeprav je veliko pisal o ptujski gimnaziji, o mestu samem in njegovi okolici. Mnogokrat nam to tudi očita ... Sam pisatelj je nekoč dejal, da je v svojih delih pisal toliko o sebi, da bodo imeli literarni zgodovinarji precej lahek Sedaj vem, kakšen prepad je človek. Vem, kako strašna je človeška svoboda. In kako majhni smo vsi skupaj. (Potopljeni svet] posel, ko ga bodo obravnavali. V njego vih romanih je toliko stvari, ki bi vsakega bralca prebudile iz njegove otopelosti, oživele že pozabljeno otroštvo in mladost, ga popeljale v Haloze, v Slovenske gorice, v njegovo rojstno hišo v Savcih, med njegove domače in vlivale pogum in voljo do življenja. Moj prvi vtis, ko sem prebrala njegove »Križnarjeve«, je bil ugoden. Delo me je navdušilo. Njegov način podajanja snovi sloni na izbrušenih dialogih, diskusijah in meditacijah, kjer si tudi Cajnkarjeva miselna poezija pribori vrhunec in zmago, ki je edinstvena. V Cajn-karjevih pripovednih delih ni poudarka na slikovitosti stvari in dogodkov, ampak na človeški usodi. Cajnkarju ni za to, da bi vzbujal senzacijo (kot pravi Jože Gregorič v Novi poti, 1960, št. 3—4) z opisovanjem tako ali drugače zanimivih ljudi, kajti to je zanj le simplifici-ranje človeka, torej nepopolna in nepravična sodba. Težko je reči, v katero literarno strujo spada Stanko Cajnkar. Tega se pisatelj zaveda in zavestno piše po svoje — piše tako, kot zahteva njegovo srce, njegova filozofska misel in umetniški značaj. Zagovarja umetnost, odkriva zakone, globino, zmedo in red življenja, razgrinja pisane zgodbe neštetih človeških usod, dobre in slabe značaje in razvoj misli, hotenja in čustvovanja. Zavrača pa tisti medvojni realizem, ki skoraj ni bil več umetnost, ampak le slaba fotografija življenja in kavarniški oz. gostilniški razgovor. V svojih člankih (ideoloških in splošno kulturnih) ter esejih (religioznih in filozofskih) razpravlja o kulturnih in političnih vprašanjih, gospodarstvu in podobnem, podaja mnogo tehtnih in aktualnih misli ter poudarja, kakšno odgovornost ima v današnjem nemirnem svetu človek kot posameznik. Celotno Cajnkarjevo delo, še posebej pa članki, so potrdilo, da je kljub svojemu poklicu pisatelj vedno v stiku z življenjem in napredkom, da je vedno pogumno in upravičeno branil svoja stališča, Sonja Srečkovič JOKAJ, ČLOVEK Jokaj, človek, za menoj ... Poljubilo sonce bo nebo, noč zagrnila svet bo v temo. Vse se bo potopilo v brezmejnost oblik, senc, tišine in čustev. Ko ljubezen prevlada zlo, tedaj, človek, pohiti, išči si zaklon! Si videl noč, popotnik moj? In slišal tožbo starih hiš? Če nisi, postoj! Ozri se v nebo, ki poljublja se z zvezdami, prisluhni žalostnim besedam, ki zvenijo kot jok starcev v temo. Okrog tebe bo zabučalo, zaihtelo — vse se bo zlilo v eno samo tkanje solz in mesečine. Tedaj porečeš: Le tki, tki tkavec vetra, glasbe in ljubezni. Tki, preprosti tkavec noči in melanholije. misli in naziranja pred nerazumevanjem in celo obrekovanjem. Stanko Cajnkar je vedno spoštoval resnico, se zanjo boril in jo razlagal tako svojim somišljenikom kot nasprotnikom — in ravno zato lahko zanj zapišem izrek sv. Hieronima: »Če rodi zamero resnica, je boljša zamera, kakor da bi resnico prekrili.« No, takšno je bilo najino srečanje, za katerega veva samo jaz in knjiga pisatelja Stanka Cajnkarja. Nisi našel svojega zaklona, o človek? Naj ti ga dam jaz?! — To je vse, kar imam in čutim: dušo — srce. Vzemite, ljudje, moje srce in dušo, ki je enaka duši duš ljudi. Vzemite; saj tudi jaz, tako kot vi nekoč, bežim pred Njo skozi noč in skozi dan. Bežim pred Njo skozi oboke stotih let, labirinte cest lastnega srca, da bom spoznala, da je bilo to bezanje le iluzija in rešitev življenja pred smrtjo. — Jokaj, le jokaj, človek, za menoj ... RAZMIŠLJANJE V NOCI Začaran krog sredi katerega se vrtimo vsi; v temini brez dna, dno je v neskončnosti. Na prelomnici je zvezda — svetla, tako svetla, preveč, da bi bila resnična. Trpljenje in žalost jo uničita, solze jo stope, nič ji ne ostane. Prazno je upanje!! Polnoč je, pred nami dan, v katerem je največ upanja in tudi največ praznine, ki pa je ne čuti nihče. Vsakdo beži od nje in napolnjuje svoje življenje do smrti. Izvrši svoje poslanstvo! Živel boš večno do konca, ki se nikjer ne konča. Živan Vrabl SNEQ ŽIVLJENJA Kot sneg je življenje, snežinka — sekunda, lepo se v soncu blešči, kaj hitro lahko pa skopni. Tako je življenje, blešči se in topi, a čas dela gaz v sneg in človek dozori. Kot rože spod snega požene mladica, se čustvo v človeku zbudi za pomlad. Izgine gaz in z njo mraz, v soncu zasije človekov obraz. Tudi človek kot sneg skopni, namesto gazi so misli poti v svetlobi časa, ki jim sledi. VINIČARJEVA SMRT Prvi žarki zadnjega poletnega jutra so obžarili močno in čilo viničarjevo postavo. Stopil je bil iz s slamo krite bajte, pretegnil zaspane ude, pogledal tja daleč proti mestu, kot da bi nekoga videl, nekoga, ki ga že dolgo pričakuje. Potem je odklenil vrata shrambe, edinega prostora razen »hiše«. Vzel je sekiro, jo prislonil zunaj ob zid in stopil v »hišo«. »Franca, ti boš danes ostala doma! Tončku pripravi nekaj za pod zob, saj veš, da je siromak v mestu ves čas stradal. Saj bom tako sam lahko podrl tisto bukev. Če ne bo fant preveč utrujen, ga pošlji k meni!« »Pazi, Jože, da se ti kaj ne pripeti; tista bukev je ravno na najgršem mestu!« »Ne boj se, Franca. Pa zbogom!« Viničar Jože je odšel v gozd podirat še zadnjo bukev, ki je bila zaznamovana. Ne zase, ampak za gospoda iz mesta. Z ženo Franco sta podirala že štirinajst dni, vsak dan, od jutra do večera. Delo je prineslo nekaj prepotrebnega zaslužka. Da, prepotrebnega za študenta Tončka, ki že tretje leto živi bedno življenje tam v mestu, življenje viničarjevega sina. Ob misli na sina je Jožeta spreletelo po vseh udih tako čudovito čustvo. »Danes se vrne! Vem, da je dobro izdelal! Vem, da z znanjem plačuje vse moje in ženine žulje!« Jože je stopal ob potočku in ves prevzet od prešernega občutka niti ni začutil, ko je stopil v hladen potok in ko mu je v raztrgane čevlje vdrla voda. Sam Jože se je zdaj začudil, ko se je spomnil, da sin že tretje leto študira v mestu. Nekateri bogati kmetje so sicer poslali otroke v šole, le-ti pa so se vračali naveličani domov in raje vzeli v roke krampe in motike. Tonček pa vztraja. Jože ga kot viničar le težko preživlja, to ve tudi gospod, pri katerem fant stanuje. Zato je svojemu najemniku Jožetu priskrbel posel, podiranje drevja. Če bo delo dobro opravil, bodo računi med gospodom in viničarjem skorajda poravnani. Razen tega pa mora Jože tako in tako obdelovati gospodov vinograd, mošt mora biti v sodih, potem pa ga bo bogataš že odpeljal v mesto in tam drago prodal. »Teda kaj hočemo, je pač tako!« je napol glasno vzdihnil Jože, ko je stopal med stoletnimi bukvami tja gor proti vrhu. Gozd je pritajeno šumel, tuintam se je oglasil kakšen ptič. Tam, kjer so bila na kupu razžagana debla, se je Jože ustavil, pogledal, če so še vsa na svojem mestu, in krenil dalje. Prišel je do tiste bukve. Bila je mogočna, takšna, da bi se je človek ustrašil podirati. Rasla je na tako grdem kraju, da si lahko zdaj zdrsnil po strmini v dolino. Jože je slekel tanek suknjič in prijel za sekiro. Njegove mišičaste roke so tako vešče obvladovale orodje, da bi se marsikdo začudil. In tisti dan je sekira nepretrgoma pela v gospodovem gozdu. Pok, pok, pok, je odmevalo na vse strani, da je marsikateri ptič prestrašeno vzplahutal med košatimi krošnjami in se dvignil v prostrano svobodno nebo. Medtem pa je po cesti stopal utrujeni potnik proti domačim gričem. Njegov osemnajstletni obraz je bil videti mnogo starejši, obleka je bila prašna od dolge poti, v rokah pa je nosil veliko usnjeno torbo, narejeno iz surovega svinjskega usnja, v katero je bil zložil nekaj knjig in perila. Tonček pa ni čutil prav nič utrujenosti. V žepu je nosil spričevalo. Bil je ponosen sam nase, saj bo odličen uspeh gotovo presenetil očeta in mater, ki trpita samo zanj in si prav nič ne privoščita. »Pozdravljen, rodni kraj. Kako dolgo te že nisem videl! Da, skoraj leto bo od tega. Doma! Saj zdaj komaj vem, kaj mi ta beseda pomeni. Kolikokrat sem zrl sem, na te griče, ki so se v jutranji in večerni zarji kopali kot valovi neizmernega oceana. Oh, objel bi te, rodni kraj, ko bi te mogel, in te ne bi nikoli izpustil.« Tako je tedaj razmišljal Tonček. Tako lahko razmišlja le človek, ki mu je dom nekaj najdražjega, človek, ki ljubi svoje starše. Iz teh misli ga je predramil sosed Jaka, ki je nenadoma zaklical: »Tonček, kako si se potegnil! Zdaj boš pa spet lahko pomagal svojemu očetu, ki podira v gozdu!« »Ja, stric Jaka, bom že, ampak moje roke se bodo težo navadile na sekiro!« »Oh, kaj se ne bi! Pa zbogom!« Šla sta vsak svojo pot. Jaka na polje, Tonček pa v hrib. »Bog daj dober dan, mati!« je na domačem pragu vzkliknil sin. Mati Franca je padla fantu v objem. Brez besed sta nekaj časa slonela na pragu; solze so povedale več kot tisoč besed. »Kje je oče?« »V gozdu podira bukev,« je mati, še vedno solzna, odvrnila. Medtem ko je sinu pripravljala malico, je ta izvlekel spričevalo: »Tu!« je pomolil materi popisani papir. Njena žuljeva roka je vzdrhtela, ko je držala v rokah tako dragocen list. »Vedela sem, da bo tako!« je odvrnila mati, sin pa je že sedel za mizo in se krepčal. Potem se je kljub utrujenosti odpravil k očetu v gozd. Sekire ni vzel s sabo, ampak samo lonček s kosilom zanj, ki seka v gozdu. Tekel je, tako se je veselil snidenja z očetom. Ni mu bilo mar za juho, ki je pljuskala iz posode po njegovih obledelih hlačah. Vzpenjal se je tako lahkotno po hribu, kot da od prejšnje hoje iz mesta domov ne bi bil prav nič utrujen. Na vrhu hriba je ležala mogočna bukev. Bila je podrta. Ležala je tik nad strmino. Toda kje je oče? Da, tam leži! Ubogi oče, gotovo je utrujen od napornega dela pa si hoče malo odpočiti. Toda v sami srajci se bo prehladil! »Oče! Vstani, oče!« je že od daleč zaklical Tonček. Toda začudo, viničar Jože je spal kar naprej. Tonček se je približal očetu. V eni roki je držal lonček, z drugo pa je hotel prijeti očeta in ga zbuditi. Kar zagleda fant na mahu kri. Lonček mu pade in se odkotali v dolino. Tonček prebledi, stoji kot vkopan nad svojim — mrtvim očetom. »Ne, saj ni res!« zahrope fant in pade na očetovo truplo. Iz Jožetovih prsi pa štrli mogočna trska, ki mu je pretrgala nit življenja. Jože ni bil do konca zasekal drevesa in ko je to padalo, se je odlomila trska in zletela v viničarja. Tonček je jokal, jokal in obupaval. »Moj oče je mrtev!« je govoril samemu sebi. še vedno se mu je zdelo, kot da sanja. Potem se je nenadoma dvignil, se razkoračil nad truplom in zahropel: »Prekleti, Judež! Ti si ga umoril! Tudi tebi bo nekoč odzvonilo!« Mesec dni pozneje je, tako kot nekoč oče, stal na pragu mladi viničar Tonček. Kaj mu je kazalo drugega storiti po očetovi smrti? Mati ga ne bi mogla vzdrževati, da bi se dalje šolal, še sebe bi težko preživljala, saj ni bila več sposobna za vsa dela, ki bi jih od nje zahteval gospod v mestu. Tončkov obraz je postajal vedno bolj shujšan, shujšan od žalosti in napora, ki ga je moral premagovati pri težkem kmečkem delu. Bil je doma, toda njegovi upi so umrli v prsih, polnih žalosti in skrbi. Stopil je v popolnoma novo življenje. Hotel si ga je olepšati, a mu to ni uspelo. SANJALA SEM O SVETU BREZ SOVRAŠTVA (šolska naloga) Okrog mene je vladala tema. Z odprtimi očmi sem vsrkavala vase to temno neskončnost. Pravzaprav sem bila zmedena, nemirna. Lagala bi, če bi trdila, da sem o nečem premišljevala. — Nekoč sem slišala, da človek v budnem stanju vedno na nekaj misli. Ne vem, kako je s tem. Čutila sem, da sem vročična. Torej sem že mislila. Kmalu je tema postala tako gosta, da sem slednjič le zatisnila boleče veke. Vem, da sem nato sanjala. Soba, v kateri nas je bilo mnogo, je bila mračna in zakajena. Glasno smo se pomenkovali, celo vpili smo. Sestanek je bil mučen. Neka žena je jokala. Izgubila je moža. V Nemčiji ga je stroj preklal. Razburila sem se. Žena mi je povedala, da je bil mož tehnik, izvedenec. Ni mi šlo v glavo. Doma sem se potem pogledala v ogledalo. Bila sem bleda in izmučena. Pri kosilu sem brala časopis. Zopet nesreča! Ponovno sem se razburila. Ljudje, zakaj živite? Zakaj povzročate vojne, lakoto, o ljudje!? Ozrite se okrog sebe, vzemite v naročje majhnega Vietnamca, dajte mu igrač in mleka! Bodite človeški! Ljudje iz velikega sveta, vaše življenje je lepo, pomislite! — Raje sem odložila časopis. V glavi mi je šumelo. Svet, svet, ljudje, življenje ... Nenadoma se mi je zazdelo, da moram iti v neko drugo mesto. Hitro sem oblekla plašč in stekla po stopnicah, šumenje v glavi je ponehalo. Sedla sem v cvetlični vlak in se odpeljala. Čutila sem sončne žarke, njih božajočo toploto, čutila sem, da je z mano vse v redu. Mračne misli so odplule, odplule daleč, morda v stvarnost. Jaz pa sem bila srečna, ko sem videla skoz okno vlaka zeleno pokrajino, obsijano s soncem, videla sem zastave sreče, ki so vihrale v vetru miru, videla lepe obraze veselih ljudi, ki so mi mahali. Oj svet, kako si se mi zdel čudovit! Stopila sem iz vlaka; moja pot je bila posuta s cvetjem. Ptice so pele, nihče jim ni nastavljal mrež. Mesto je ležalo pod majhnim hribom, na vrhu pa je stal mogočen grad. Ljudje so hodili po ulicah, peli so. Slišala sem ženo, ki je v angleščini tolažila jokajočega majhnega zamorčka. Potolažil se je in se stisnil k njej. Ljudje so se vkrcali v rakete, peljali so se na drugi planet na počitnice. Neki tovarnar je delil svoje izdelke. Smeje je govoril, da jih nima smisla prodajati. Rad ima življenje. Šla sem preko mostu. Na oni strani reke je stala nekoč stražarnica. Morala sem vedno pokazati potni list. Mlad fant, nekoč vojak, mi je smeje se pokimal in rekel, da lahko kar grem. Zagledala sem ženo, tisto, ki je tako jokala na sestanku. Smehljala se je svojemu očetu, ki je stopal poleg nje. Povedala mi je, da je dobil službo v domačem kraju. Hodila sem dalje v ta novi, ljubeči svet, vendar sem čutila, da mi še nekaj manjka. Srečala sem Darjo. Bili sva že nekaj časa skregani. Zdelo se mi je, da me ne mara zato, ker imam rada Bojana. Bila je ljubosumna. Toda Darja me je ob srečanju prisrčno poljubila. Prišel je tudi Bojan. Jokala sem od sreče. Skupaj smo korakali v novo življenje. Darja je krenila v neko hišico ob cesti in ni se več vrnila. Hodila sva sama, Bojan in jaz, — čutila sva drug do drugega prijateljstvo in ljubezen. Povedal mi je, da je njegova mama Vietnamka, oče pa Amerikanec. Rekel je, da ljubi svoje starše. Ničesar drugega nisem želela. Imela sem vse. Svet je bil čudovit, življenje pa še lepše. Kmalu sem začutila, kako se je zemlja stresla. Izginile so rože, izginile pravljične prispodobe o čudovitem - svetu, o nekem Bojanu in meni, solze sreče na mojih licih so se posušile. Spoznala sem, da sem spet otopela, nevesela, izmučena, Ema Klajderič PAPIRNATA BARKA (odlomek) Na tiho in lepo gorsko pokrajino pada mrak. Drevje in cvetje krasijo drobne rosne kapljice. Poslušam enakomerno sopihanje vlaka in nehote se spomnim dogodka, ko smo v osnovni šoli brali Župančičevo pesem Z vlakom. Med njegovim in mojih vlakom obstaja namreč velika razlika — mene pelje vlak domov. Kljub temu da je še precej daleč do moje domovine, čutim, kako mi postaja z vsako minuto bližja, že zaznam vonj po naši zemlji, po našem poznem poletju. Samo enega poletja nisem preživela doma, pa se mi zdi, da neskončno pogrešam njegovo toplino. Ne morem spati. Preveč sem nestrpna. Zaprem oči in že se vidim, kako v spalni srajci stopim k staršem, jim zaželim lahko noč in potem stopim še k oknu pogledat, če v Denisovi sobi še gori svetilka. Neumno si želim, da bi bil tudi on pri oknu in da bi mi zaželel dobrodošlico. Zelo prijetno je misliti na lepe stvari. Noč je še dolga in moje mesto je še daleč od mene. Zazdi se mi, da bom zaspala, zato sem prenehala razmišljati. ... Že sem na domači postaji. Čudno, da je na njej toliko ljudi. V rokah nosim čeprav je vstajal novi dan. Zaslišala sem eksplozije bomb in pozabila na ptičje petje. Veter je sovražno tulil. Nemočna sem obležala, kajti spoznala sem, da še vedno vlada med ljudmi sovraštvo, ki jih vodi v smrt, svet pa v pogubo. težek kovček, iščem očeta in mamo. Nikjer ju ni videti. V daljavi pa vidim, da se mi približuje visok, zagorel fant. Tečem v njegov objem. Kovček me vleče k tlom, moje noge postanejo trudne in fant se mi vedno bolj oddaljuje, že se je izgubil v množici in zaman ga iščem. Na koncu dolgega špalirja pa stojita oče in mama. Molče vzameta moj kovček in niti poljubita me ne. čudno hladna in zadržana sta. Ne upam si ju objeti. Nato mirno spregovori oče: »Za pogrebom greš.« »Kdo je umrl?« vprašam prestrašeno. Očetov glas je miren in tih: »Poletje ... poletje!« In res, dež začne padati na krsto umrlega poletja, meni pa se zdi, da v njej leži moje staro, umrlo poletje, ki sem ga preživela z Denisom. Tiha in mirna grem za krsto in zdi se mi prav, da je poletje mrtvo, saj od tistega najinega poletja ni ostalo prav nič ... Vsa prepotena se zbudim. Takoj ugotovim, da sem samo sanjala o umrlem poletju... Srečna sem, da vse to ni res. Vem, da tisto najino poletje ne bo nikoli umrlo. Kljub temu da sem se malo pomirila, mi je odslej ves čas vožnje tesno pri srcu. Bojim se, da se je komu pripetila nesreča. 2e vonjam slovensko deželo in srce mi hitreje bije. Še nocoj bom doma! Že smo v poznem oktobru. Sonce nemočno sili skoz okna v razred in na stenah se poigravajo sončni žarki. Malokdaj se ustavijo na mojem obrazu. Trudim se, da bi sledila predavanju. Nehote se oziram k vratom, ker še vedno mislim, da boš nepričakovano ves zadihan stopil v razred in sedel na svoje prazno mesto. Še zdaj ne morem verjeti, da te ni in da te nikoli več ne bo v naš razred. Tudi danes bom šla po pouku na tvoj grob. Prinesla ti bom šopek belih krizantem. Ne moreš si misliti, kako skrbim zanje. Zvečer jih pokrijem in zavarujem pred mrazom, ko pa pridem iz šole, je moje prvo opravilo, da jih odkrijem. Proti večeru, ko postaja mrzlo, utrgam krizantemo. Vsak dan dobiš svežo ... Spominjam se nekega izleta na Golico. Sedeli smo v travi med narcisami. Takrat si mi jo vtaknil v vse gumbnice in meni se je to zdelo otročje in smešno ... Sedaj pa ti lahko le jaz nosim cvetje ... Tudi danes bom šla skozi park na pokopališče. V parku je pusto, jesen siplje listje z drevja, veter piha skozi gole veje in moja črna ruta plapola v poznem jesenskem vetru, še nikoli ti nisem povedala, kako tečem k tvojemu grobu, ker se mi zdi, da me kličeš. Vem, da bom tudi danes popoldne tekla k tebi. Danes ti bom pripovedovala, kako hodim dan za dnem k reki in jo preklinjam, da te je pogubila. Povedala ti bom, kako mečem kamenje v vodo, ker bi jo rada ranila. Reka pa se sploh ne zmeni zame in za mojo bolečino. Leno teče dalje, jaz pa stojim poražena ob bregu in jočem. Želela bi, da bi se ta reka prevalila nekam daleč in da ne bi od nje ostala nikakšna sled, ki bi me spominjala na tvojo smrt... Poražena in obupana zapuščam reko in šele najin pogovor me potolaži. Včeraj sva se pogovarjala o lanskem poletju. Danes se bova pogovarjala o najinem zadnjem dnevu na morju. Verjetno se boš spomnil, kako sem stala na skali, ko je sonce tonilo v neizmerno globino morja in so nemirni valovi poljubljali zelene alge ob skalah? Vem, da se boš spomnil, kako si me takrat prijel za roko in rekel: »Kako lepo je morje v sončnem zatonu!« Pogladil si me po laseh, ki jih je kuštral veter. Objel si me čez pas in mi šepnil v uho, kako se bojiš, da me veter ne bi odpihal. »Saj nisem papirnata barka!« sem ti rekla. Kako daleč so že ti dogodki in kako blizu so mi, ker sem jih sama doživela in ker si želim, da bi se ponovili. Vsaka prošnja je zaman. Zaman te iščem v svoji bližini, v potezah prihajajočih in odhajajočih. Srečen in nedolžen sen me slepi, češ da si še vedno živ in da se samo skrivaš pred menoj, šele ko vidim tvoj sveži grob, se zavem bridke resnice, da te nikoli več ne bo v naš razred. Mi pa te še vedno čakamo, še vedno je prazen prostor tam pri peči... Nekoč, ko bo zopet poletje, se boš vrnil v moj svet in takrat ti bom prvič zašepetala, da te imam rada. PIKINA ZQODBA Bilo je na morju. Nočna tišina, tabor. Ko je stala na stražarskem mestu, je nanadoma zaslišala tihe korake. »Kdo je?« je vprašala polglasno in posvetila z baterijo v smeri, od koder je prihajal šum. Dobro je slišala, ni kaj reči. Žarek je osvetlil deško postavo. Bil je Mišo, ki se ji je počasi približeval. In ker ji je na obrazu videl, da ga je spoznala, ji je povedal vzrok svojega prihoda: »Tako vroče je, da sploh ne morem spati. To morsko podnebje je nemogoče, kar ubija me. Povrhu vsega pa mi je še dolgčas. Tebi tudi, ne?« »Seveda«, mu je pritrdila. Res je, da se ni kratkočasila in tako ga je prosila, naj ostane. Pogovarjala sta se o vsem mogočem, o šoli, o počitnicah, taborjenju. In ker je bilo temno, ga ni mogla prav videti, le čutila ga je ob sebi in lepo ji je bilo. Le pet minut je manjkalo še do menjave straže, ko jo je Mišo vprašal: »Se greva potem malce kopat? Meni bi izredno prijalo.« Pika je bila takoj za to. In naslednja slika? S pomola je odmeval prešeren smeh. Bil je njun: Mišev in Pikin. Igrala sta se pijance in skakala v morje. Ko sta bila že utrujena, sta stekla v tabor, v njen šotor. Pika je hitro privlekla iz potovalke brisačo. Velikodušno jo je prepustila njemu. Vendar ne. Mišo je bil mnenja, da je dovolj velika za oba. Stisnil se je k njej in ju zavil. Njegova koža je bila prijetno hladna, gladka. Morske kapljice so se ob stikališču njunih teles zlivale, toda na tla niso pritekle. Brisača jih je prej popila... In tako je bilo vsako noč: Najprej sta se kopala, nato pa sedela v njenem šotoru, opazovala nebo in se pogovarjala. Tudi drugi so že opazili njuno prijateljstvo in tako ni manjkalo ljubosumnosti. Predvsem Sonja, njuna sošolka, se ni mogla obvladati, da ju ne bi obrekovala. Ni hotela ali pa morda ni znala doumeti, da sta si le prijatelja. Toda Mišo in Pika se zanjo nista dosti menila. Nekega dne pa, ko so se vračali s plesa, je Mišo dejal: »Pika, kaj ko bi dala Sonji vzrok za ljubosumnost?« Z Mišem ni hodila zares, le rada bi Sonji pokazala, da je tudi ona zmožna prikleniti koga nase. To jo je še tembolj veselilo, ker je vedela, da je Mišo fant, ki je Sonji všeč. Zato je brez pripombe sprejela njegov predlog. Seveda se je potem grizla in se obsojala, da je tako zlobna, toda ni si mogla pomagati. Pri Sonji se je kmalu pokazala reakcija. Delala se je, kot da ji vse skupaj nič ni mar. Menjavala je fante kot srajce. Vsaj tričetrt fantov iz tabora je bilo pri njej na programu. Toda vseeno je bila silno besna. Mišo se še vedno ni zmenil zanjo. Pri vseh je uspela, le pri njem ni vedela, kako bi pritegnila njegovo pozornost in ga odvrnila od Pike. Sonja se je večkrat pogovarjala s Piko in to predvsem o Mišu in njegovih prejšnjih avanturicah. Rada bi namreč Piko prizadela, vendar nje to niti najmanj ni ganilo. Pika namreč ve, da ni noben človek brez napak, tudi Mišo ne. Ker pa ne hodi z njim zaradi ljubezni, ampak sta samo prijatelja, je za njegove nekdanje ljubezenske zgodbice neobčutljiva. Nekega dneva, ko sta sedeli pri obali, je Sonja tiho, kot da bi se bala, da bi jo kdo slišal, dejala: »Pika, le da ne boš mislila, da si ti edina pri Mišu. Poznaš morda tisto črnolaso domačinko Mijo? Tudi z njo ima nekaj. Kako ti to ugaja? Pika je nenadoma začutila, da jo je to zapeklo. Ni si znala razložiti novih občutkov. Bila je tiho, v njeni notranjosti pa je vpilo: »Ne, ni res, ne more biti res! Saj mi je zvest!« Sonji ni mogoče ničesar verjeti, toda kljub temu je v Piki vrtala misel: »Je res?« Sonja je začutila njen notranji boj in tedaj je še nalila olja na ogenj rekoč: »Veš zakaj ga ni sedaj tu? Pri Miji je. Tam pred njihovo hišo se kopa z njo.« Vsako besedo posebej je Pika čutila kot udarec po glavi. Spomnila se je, kako ji je Mišo rekel, da gre samo v mesto po trnek. Vstala je in stekla proti taboru. Mora se prepričati. Sonji ne more ničesar verjeti. PROFESOR FRANC STIPLOVŠEK In memoriam Prelep sončen dan je bil letošnji 15. oktober. Tega dne so svojci, prijatelji, znanci in sodelavci ter nekdanji in sedanji dijaki gimnazije pospremili uglednega profesorja Franca Stiplovška na njegovi zadnji poti na ptujsko pokopališče. Pokojnik, doma od Sv. Eme ob Sotli, je leta 1915 maturiral na celjski gimnaziji, po vojni pa študiral na univerzi in od leta 1924 dalje služboval v Ptuju. Ob grobu so se od njega poslovili ravnatelj gimnazije Rudolf Ceh, gimnazijski ravnatelj v pokoju Fran Alič ter gimnazijka Andreja Vorina. Ravnatelj gimnazije se je od svojega učitelja in kolega takole poslovil. Žalostni in potrti stojimo ob odprtem grobu. Nedavno tega je naš kolega profesor Franc Stiplovšek prestopil mejo zadnje četrtine življenjskega stoletja. Kak mesec prej ga je resneje obiskala bolezen, da ni mogel obhajati lepega življenjskega jubileja tako vedro in veselo, kot je za tak častitljiv praznik primerno in kot so vsi, svojci, prijatelji in znanci želeli. Njegovi dijaki in dijakinje še sede v klopeh naše šole, pa že so se morali obenem z nami zbrati, da pospremijo svojega profesorja na njegovi zadnji poti. Prehitro je prišlo slovo, resnično slovo, slovo za vselej, prej kot smo se mu nadejali. Prekratka so bila leta pokoja, ki so mu bila odmerjena, prekratka, saj si jih je z življenjskim delom in bojem zaslužil več, pa tudi lepša. Poznavalci pokojnikove življenjske poti utegnejo prehojeno pot podrobneje osvetliti, mimo ene ugotovitve ne more nihče: profesorju Stiplovšku je bilo sojeno, da po homatijah prve svetovne vojne v svojem tridesetem letu zastavi življenjsko delo na ptujski gimnaziji in to delo na isti ustanovi tudi uspešno zaključi. Da, uspešno. Doslej so bili pač dokaj redki primeri, da bi v javni službi, zlasti pa v prosveti, uslužbenec vztrajal ves svoj vek. Profesor Stiplovšek je med temi redkimi: leta 1924 je začel razdajati znanje mladini in je vztrajal na tem mestu do šolskega leta 1966—67 — 42 let trdega nesebičnega in plodnega dela. Ni bil Ptujčan in vendar je pognal v našem kraju globoke korenine, kakor da bi bil domačin. Ptujsko mesto mu je izkazalo priznanje: ob 1900-letnici je prejel spominsko plaketo mesta Ptuja. Življenje profesorja Stiplovška ni bilo okrašeno s cvetjem, pa tudi zunanji pretresi ga niso burkali, če odmislimo u-jetništvo v začetku pretekle vojne in trd boj za vsakdanji kruh, ki si ga je moral tisti čas služiti izven šole. Težišče njegove bitnosti je drugje. Bil je mož, izklesana, svojska osebnost, izdelan značaj: miren in zadržan, resen ter preudaren, vzravnan pa strog do sebe in do soljudi. S takim značajem si je že kmalu po prihodu v Ptuj ustvaril in pridobil ugled ne le pri dijakih in kolegih, marveč tudi v javnosti. Tak značaj mu je v času vojne vihre omogočil odločitev, da se je vključil v vrste Osvobodilne fronte, v katerih je delal po svojih močeh. Kot zgodovinar — tu je težišče njegove življenjske ustvarjalnosti — je brez predaha budno spremljal dogajanja doma in v svetu. Pretresal jih je mimo in trezno, vedno je ohranil objektiven in kritičen odnos do vsega, kar se je napletalo daleč ali blizu okrog njega. S takimi načeli in lastnostmi je stopal uro za uro, leto za letom pred svoje dijake. Kot zgodovinar je učil mlade rodove misliti, presojati, sklepati. Vzgajal je v njih historični odnos do dogajanja, učil jih je zgodovinskega, razvojnega gledanja na življenje. Zgodovinske podobe, ki jih je z odmerjenim besedjem slikal mladini, so bile precizne, dodelane z železno logiko, jasne in izklesane, prav takšne, kot je bila profesorjeva osebnost. In prav v tej jasnosti, natančnosti in logiki je bila njegova moč, iz njih so izhajali učni in vzgojni uspehi, ki jih je dosegal. Po istih načelih se je ravnal tudi, kadar je priložnostno poučeval druge predmete. Zahteven, natančen in strog je bil ne le kot profesor, tak je bil tudi kot razrednik. Le malo je tistih, ki so šli skozi njegovo šolo, pa te strogosti ne bi znali hvaležno ceniti, če ne v dijaških letih, pa kasneje, ko jim je življenje razkrilo svojo pravo podobo in pokazalo pot do življenjskih resnic. V letih med obema vojnama srečujemo našega kolega kot uglednega ptujskega meščana. V tistih letih sta bila njegovo življenje in delo tesno povezana tudi z dejanji in nehanji v dijaškem domu, sosedu gimnazije, ki mu je s svo-jiim vzgojiteljevanjem klesal zdravo podobo. Dijaškemu domu je ostal zvest sodelavec, samoupravljalec in svetovalec še mnogo let po osvoboditvi. Profesor Stiplovšek je bil prvi, ki je dvigal gimnazijo iz vojnih ruševin in je v tistih težkih letih tudi nosil ne- hvaležno breme ravnatelja. Kasneje je administrativno breme odložil in se zopet posvetil svoji stroki, verno do konca. V petletnem razdobju od 1947 je bil predsednik zgodovinskega društva v Ptuju. Gimnazija pa tudi ne more mimo ugotovitve, da je bil pokojnik pionir samoupravljanja na ustanovi, saj je bil od vsega začetka in dolga leta prizadeven, upoštevan in nepogrešljiv član šolskega odbora, predhodnika sedanje samouprave. Nepogrešljiv pa ni bil samo v samoupravnih telesih, njegovemu mnenju smo vedno prisluhnili v zbornici, na posvetovanjih, konferencah. Tudi tu je bil — kot vselej in povsod — zadržan. Toda, kadar je bilo treba v kočljivih rečeh izreči končno in odločno besedo, smo se obračali nanj. Tihemu premisleku je sledila odločilna razsoja. In tako je bil kolega Stiplovšek premnogokrat poslednji arbiter, od vseh cenjen in spoštovan. Enostranski in krivični bi bili, ko bi ne odkrili tudi druge plati pokojnikove osebnosti. Poznamo ga namreč tudi kot vedrega, veselega kolega, ki je umel reči tudi kako duhovito besedo. Skoraj vsak dan je bil pripravljen v zbornici ali v ožjem krogu postreči s svežo, duhovito šalo, ki se ji je tudi sam iz širokega srca smejal. Takega poznamo in ga bomo ohranili v naših mislih in srcih ne le dijaki in kolegi ter sodelavci, marveč vsi, ki smo ga poznali in bili z njim v stikih. Spoštovani moj profesor, dragi kolega in tovariš, naj Ti bo lahka zemlja, ki si ji služil in ji dal vse svoje življenjske moči! POSLOVILNE BESEDE DIJAKOV NEKDANJEQA L C RAZREDA POKOJNEMU PROF. STIPLOVŠKV Počasi, čeprav že nekoliko sključen, pa vendar z odločnim korakom je vstopal z dnevnikom v roki pokojni profesor Stiplovšek v 1. c razred. Njegov obraz je bil vedno mrk, na njem so bili sledovi dolgih let težkega, a poštenega življenja in dela. Le redkokdaj se je smejal, kljub temu pa sta bila v njem sama milina in razumevanje. V njegovih očeh smo brali, da želi napraviti iz dijakov 1. c razreda sposobne in zavedne ljudi, takšne, kakršen je bil on. Nuditi nam je hotel lepše življenje, lepše, kot ga je imel sam. Zanj smo bili vsi enaki, vsi smo bili mladi ljudje, potrebni znanja, ki bo merilo naše sreče. Bil je kot oče, ki želi nasititi svoje lačne otroke, in njegovi otroci smo bili mi, enaindvajset dijakov in dijakinj 1. c, danes že četrtošolci. Dragi naš tovariš profesor! Prihodnje leto bodo vaši poslednji dijaki maturantje. Sjuno dve leti ste uživali mir, katerega ste bili tako potrebni. Zdaj pa ležite tukaj pred nami in čakate, da vas bomo položili v mrzlo zemljo. Kako radi ste se pogreli med uro pri topli peči, toda kdo vas bo grel sedaj? Se še spominjate, tovariš profesor, kako smo vedno stali, ko ste odhajali iz razreda, vedno vam je dijakinja odpirala vrata in, glejte, tudi sedaj stojimo, ko odhajate, vendar vrat vam tokrat ni odprla dijakinja, za večno so se zaprla za vami. Stojimo in se poslavljamo od vas. Čeprav ležite pred nami, čeprav ste čisto blizu, ne vidite več svojih dijakov, svojih otrok, ki ste jim dajali kruha, kolikor ste le zmogli, ne slišite nas, ne vidite naših solza, toda mi vas še vedno vidimo, vedno se vas bo spominjalo enaindvajset dijakov iz 1. c razreda. Leto, ko ste nas poučevali, bo ostalo v naših srcih nepozaben čas. Tovariš profesor, večno boste ostali v naših srcih, večno bo živ spomin na vas in še tako temna senca ne bo zakrila žarka, ki bo osvetljeval vaš spomin. / C: - ■■ ■ . Bogomil Gerlanc BIBLIOQRAFIJA ANTONA SOVRETA Popis obsega Sovretovo delo od leta 1905 do konca 1969 in teče kronološko v abecednem redu. Ločili smo izvirna dela od prevodov in knjižne izdaje od objav v revijah ter ocene. Pri knjižnih izdajah do leta 1945 navajamo tudi najvažnejše ocene in poročila; za čas po osvoboditvi smo to navajanje opustili, ker so ocene dostopne v letnih bibliografijah Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Dela, ki so ostala v rokopisu, niso navedena; nekatera so navedena v 10. zvezku SBL, nedvomno jih je pa še nekaj neevidentiranih. Popis Sovretovih prevajalskih in izvirnih objav je zahteval pregledovanje splošnih bibliografij, revij in knjižnih izdaj. Pri tem je sestavljalcu izdatno in nesebično pomagala prof. Nada P r a š e 1 j, višji strok, sodelavec SAZU. Za to se ji iskreno zahvaljujemo, enako tudi prof. dr. Kajetanu Gantarju, ki je radevolje pregledal rokopis, opozoril na nekatere še neza-beležene prispevke in dal nekaj nasvetov, ki smo jih upoštevali. Gotovo pa je ostala kaka drobtina neodkrita in še ne popisana, kar pa, upamo, ne bo bistveno vplivalo na namen in nalogo tega dela, to je prikaz naporov in uspehov, ki jih je dosegel prof. Anton Sovrè v prvi vrsti »ob načrtnem in vestnem presajanju starogrške književnosti na naša tla« (J. Moder.) Bibliografijo akademika — prof. Antona Sovreta, ki je sama po sebi najboljša priča njegovega dela in tudi vrednosti za našo kulturo, naj uvede nekaj podatkov iz vprašalne pole uredništva Slovenskega biografskega leksikona št. 129 z dne 24. maja 1957. Odgovori v cit. v. p. so pisani najprej v tretji, potem v prvi osebi. Besedilo med narekovaji je izvirno, izpuščena mesta so označena s pikami. To prvo objavo iz cit. dokumenta iz arhiva je dovolilo uredništvo SLB, za kar se tudi na tem mestu zahvaljujemo. Prof. Anton Sovrè se je rodil 4. decembra 1885 kot prvorojenec železniškemu čuvaju Antonu Sovretu in Ani Stergaršek v Savni peči, vasici med Hrastnikom in Zidanim mostom. Gimnazijo je obiskoval v Celju in Ljubljani, univerzo (klasična filologija) na Dunaju, v Gradcu in Ljubljani. »V šolskem letu 1912/13 je bil nameščen za suplenta na II. drž. gimnaziji v Ljubljani; a še isto leto je bil poklican v šestmesečno vojaško službo na črnogorski meji. To in vojaška služba v prvi svetovni vojni je bil vzrok, da je študij nadaljeval in dopolnil po vojni na univerzi v Ljubljani ter prejel usposob-ljenostno izpričevalo za pouk klasičnih jezikov na srednjih šolah... Po prvi svetovni vojni je služil kot suplent in profesor na gimnaziji v Ptuju (1919—1926), nakar je bil premeščen na klasično gimnazijo v Ljubljano. Leta 1932 je bil zaradi »slovenstva« kaznovan s premestitvijo na gimnazijo v Pančevo, naslednje leto v Sremske Karlovce, nato pa se je vrnil 1934 v Ljubljano, kjer je služil do 1938. V tem času je pripravljal gradivo za svojo zgodovino starih Grkov in je za ta namen 1936 prepotoval velik del Grčije (Atiko, Agros, Boiotijo, Fokido, Te-salijo, Atos). Njegovi Stari Grki so izšli 1939. leta. Oktobra 1938 je bil postavljen za inšpektorja klasičnih jezikov pri ministrstvu za prosveto v Beogradu... Druga svetovna \ojna ga je zatekla v Ljubljani, kjer je bil na enoletnem študijskem dopustu, da bi potoval v Italijo ter pripravil gradivo za rimsko zgodovino. Vojna pa je ta načrt preprečila... Dodeljen je bil kot inšpektor prosvetnemu oddelku v Ljubljani. V tej funkciji je ostal do osvoboditve.« Po osvoboditvi je bil prof. Sovrè postavljen najprej za dramaturga Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani,... aprila 1946 za izrednega profesorja na filozofski fakulteti v Ljubljani,____maja 1952 pa za rednega profesorja... Junija leta 1956 je bil upokojen, s 1. oktobrom 1956. Na vprašanje o delu po časovni zapovrstnosti (bibliografija ...) je dal odgovor v prilogi »Bibliografija«, ki obsega čez 50 enot s splošnimi, nepopolnimi podatki. Na vprašanje o smereh in oznaki lastnega dela je odgovoril tako: »Do malega 40 let obstaja moje delo v tem, da posredujem Slovencem poznavanje vrhunskih del obeh klasičnih literatur, zlasti seveda grške, v prevodih, ki imajo ne samo instruktiven namen, temveč tudi umetniško ambicijo. Ker sem na tem področju precej osamljen in ne zmorem sam vsega, kar bi moral izobražen Slovenec poznati iz antičnih slovstev, izbiram predvsem dela tistih avtorjev, ki živijo po tehtnosti vsebine in po formalni umetnosti sub specie aeternitatis, kakor Homer, Herodot, Sofokles, Euripides, Platon, Mark Aurel, Plutarh i. dr. Na večer svojega življenja doživljam ugodljivo zadoščenje, da moje deset in dvajsetletno prizadevanje ni bilo zaman: po drugi svetovni vojni so dela antičnih literatur v mojih prevodih postala pravo ljudsko branje. To je pač najlepša nagrada, ki si jo more želeti prevajalec. Edini psevdonim, ki sem ga kdaj rabil, je bil Miranov v dveh ali treh podlistkih Slovenskega naroda, ki sem jih napisal kot zaljubljen gimnazijec nekako v letih 1902—1906.« Tako je zaključil prof. A. Sovrè opis svojega dela, katerega naj podrobneje in dokumentarno prikaže naslednji bibliografski popis. B. G. ' IZVIRNA DELA KNJIGE 1 9 2 8 Gospodarske razmere pri starih narodih. Ljubljana, Kmetijska matica 1928, str. 98 M 8° 1 Frst. = France Stelè, Dom in svet 1929, str. 128 1 9 3 9 Stari Grki. Spisal —. Celje, Družba sv. Mohorja 1939, str. 568 V 8° (Mohorjeva občna zgodovina 2.) 2 Franc Kotnik, Književni glasnik Družbe sv. Mohorja 1938, št. 25-29 (s karikaturo Miloša Vuškovića); Jože Košar, Časopis za zgod. in narodopisje 1939, str. 216-18; Franc Trdan, Čas 1939-40, str. 295-302; Maks Miklavčič, Mladika 1940, str. 68-70; Artem = Davorin Ravljen — Vladimir Levstik, Prijatelj 1940, str. 158; Balduin Saria, Glasnik Muzejskega društva Slovenije 1941, str. 83-85; Jože Kastelic, Dom in svet 1941, str. 95-100. 1 9 4 8 Vladimir Mošin in Anton Sovrè: Dodatki h grškim listinam Hilandarja — Supplementa ad acta graeca Chilandarii. Ljubljana, Slov. akad. znanosti in umetnosti, 1948, Razred filoz.-filol. histor. Dela 27., str. 91. V pril. V 8° 3 ČRTICE, ČLANKI IN RAZPRAVE v revijalnem in drugem tisku 1 9 0 5 Njena duša je zahrepenela po smrti... Slovenski narod 1905, št. 56. (Psevd. Miranov) 4 črtica. Vzdrhtel je list... Slovenski narod 1905, št. 183 (Psevd. Miranov) 5 Črtica. 1 9 07 Utrinki... Slovenski narod 1907, št. 181. (Psevd. Miranov) 6 Črtica. 1 908 Tolstojev svetovni nazor. Omladina 1908-09, str. 124-26 7 19 11 Tolstoj. Ob 25-letnici »Pedagoškega društva« v Krškem. Krško 1911, str. 5-24 8 1 922 Četrta obletnica. Zvonček 1922, str. 101-04 9 Govor ob praznovanju narodnega in drž. ujedinjenja dija-štva v Ptuju. 1 9 2 5 Ksaverju Mešku. Ob petdesetletnici zložil — in govoril ob Meškovi slavi v Mestnem gledališču v Ptuju dne 10. nov. 1924; Mladika 1925, str. 55-56 10 1 9 2 6 Ptuj v starem veku. Mladika 1926, str. 250-53 11 Donesek k Traianovemu odgovoru na Plinijevo pismo C. XX. Glasnik profesorskega društva (Beograd) 1926, str. 225-29 12 1 927 Izgubljena pisma. Slovenski narod 1927, št. 18. (šifra A. S.) 13 Črtica. 1 9 2 8 Ob desetletnici smrti Ivana Cankarja. Gledališki list Ljubljana, Drama 1928-29, str. 41-42 14 Opombe k Horatijevi poetiki. Dom in svet 1928, str. 182-84 15 (Nadaljevanje v nasi, let.) I 1 9 2 9 Opombe k Horatijevi poetiki. Dom in svet 1929, str. 38-46 16 Le čevlje sodi naj kopitar. Slovenski narod 1929, štev. 27 17 Odgovor na članek D. B. v Slov. narod št. 22 o izgovoru bilabialnega 1 v slovenščini. 1 930 Šest resnic o tujkah. Slovenski tisk 1929, str. 54 sl.; 1930, str. 113 sl. 18 Posebni odtis, popravljen in prirejen v redakciji Rudolfa Kolariča: Jezikovno rešeto I. Št. 1-10. Ljubljana 1931, založba Slovenski tisk, str. 5-38. Ludvik Mrzel, Ljubljanski zvon 1930, str. 304-06. Donos k tekstovni kritiki Senekovih pisem ad Lucilium. Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede 1930, str. 503-21; str. 517-19. — Zusammenfassung. 19 Ljuba mladina! Izvestje Drž. klasične gimnazije v Ljubljani 1930-31, str. 6-13 20 Predavanje. Peta poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana 1930 21 Izvod ni dosegljiv. 193 1 Nepristni oziralni stavki. Slovenski tisk 1931, str. 42-43. (Šifra Asov.) 22 1 9 3 3 Phokion. Ob Kavčičevi sliki. Mladika 1933, str. 329-30 23 1 9 3 4 Knjiga pri Grkih in Rimcih. Književni glasnik Družbe sv. Mohorja 1934, str. 17-24, 33-35 24 1 9 3 8 Na Sveti gori Atosu. Mladika 1938, str. 16-20, 57-61, 100-03, 145-49 25 1 9 3 9 Oziralni zaimek — sintaktični omnibus. Slovenski jezik 1939, str. 88-102 26 1 9 4 5 Pravorečje na odru. Gledališki list Ljubljana, Drama 1945-46, str. 24-27 27 Zahvaljeni, rešitelji, in iz veselih src pozdravljeni! Slovenski poročevalec 1945, št. 1 28 1 9 4 9 Klasična gimnazija in naša stvarnost. Popotnik 1949, str. 264-68 29 1 9 5 0 Appendix Vergiliana, Culex, w 372-83. (H kritiki teksta). Zbornik filozofske fakultete I. Ljubljana 1950, str. 21-28. — Summarium. 30 Tudi separat. 1 952 Atiška komedija in Aristofanes. (Iz predavanja na raz-člembeni vaji.) Gledališki list Mestnega gledal, v Lj. 1952-53, str. 189-203 31 1 9 5 4 Plautus in rimska komedija. (Odlomki iz predavanja na bralni vaji.) Gledališki list Mestnega gledal, v Lj. 1954- 55, str. 237-46; str. 235-36: Prolog 32 Platon. (Odlomek iz uvoda v knjigo Poslednji dnevi Sokrata.) Glasnik Slovenske matice 1954-55, str. 93-95 33 1 9 5 5 Urednikov durgelj in še kaj. Knjiga 55, Lj. 1955, str. 496-502 (s sliko) 34 K tehniki prevajanja latinske proze. Jezik in slovstvo 1955- 56, str. 6-11, 33-40 35 1 9 5 6 Ob robu ljudski izdaji Homerjeve Iliade. Naši razgledi 1956, št. 16, str. 395-96 36 Atiška komedija in Aristofanes. Gledališki list Prešernovega gled. v Kranju 1956-57, str. 63-71 37 Zaradi pomanjkanja prostora so nekateri manj važni odstavki izpuščeni. Daktiloidnost Cankarjeve proze. Jezik in slovstvo 1956-57, str. 326-27 38 1 95 7 Trije uvodi. I. Apologija — II. Kriton— III. Faidon. Gledališki list Slovenskega ljud. gledal. Celje 1957-58, str. 87-95 39 1 9 5 9 V kozji rog ugnati in še kaj. Jezik in slovstvo 1959-60, str. 181-82 40 1 96 0 Caius Suetonius Tranquillus. (Uvod): str. 7-13. Gaj Svetonij Trankvil, Dvanajst rimskih cesarjev. Prevedel Jože Šmit. Ljubljana, Cankarjeva založba 1960 41 Kako sloveniti starogrško liriko. Zbornik radova o teoriji prevođenja (Beograd) 1963, str. 84-91 42 196 1 O slovenskem jeziku. Naši razgledi 1961, št. 13, str. 308-10. V članku: Pogovori 43 1 9 6 2 Nekaj misli o preizkušanju geografskega znanja celjskih srednješolcev. Geografski obzornik 1962, stran 10-11 44 1 964 Kako sloveniti starogrško liriko. Živa antika (Skopje) 1964, str. 9-16 45 Tudi separat. 1 9 6 5 Latinska in grška posvetila prijateljem. Živa antika (Skopje) 1965, str. 65-68 46 Str. 68 K(ajetan) Gantar: Opomba k Sovretovim latinskim in grškim posvetilom. Tudi separat. OCENE, POROČILA IN PODOBNO 19 19 Mati. Ptujski list 1919, št. 1 (šifra -rè) 47 Ocena Fr. Ks. Meškove dramatske slike Mati. 1 9 2 0 Euripides, Medea. Sa grčkog preveo M. Budisavljević, izdanje M. Mladjana (Zemun). Ljubljanski zvon 1920, str. 703-04 48 1 9 22 Oskar Wilde, Lady Windermere. Prevedel R(adivoj) Rehar, Maribor 1921. Ljubljanski zvon 1922, str. 316 49 1 9 2 5 Euripides, Medeja. Prevedel Fran Bradač. I. Kleinmayer & F. Bamberg, Ljubljana 1924. Kritika 1925-26, str. 25-27 50 Gaj Salustij Krisp, Vojna z Jugurto. Prevedel Anton Dokler. Zvezna knjigarna, Ljubljana 1924. Kritika 1925-26, str. 59-60 51 1 9 2 9 Nekaj pojasnil k oceni Lancis Saturae. Ljubljanski zvon 1929, str. 318-19. (Šifra A. S.) 52 Odgovor na oceno J. A. Glonarja v Ljubi j. zvonu 1929, str. 247A9. 19 3 1 Pismo o Slovenski čitanki in slovnici za prvi razred srednjih in sorodnih šol. Mentor 1931-32, str. 55-58 53 1 9 3 4 Wörterbuch der Antike. Von Hans Lamer. Verlag Körner, Leipzig 1933. Znanstveni vestnik 1934-35, st. 12-13 54 1 9 4 5 Mira Pucova, Svet brez sovraštva. Gledališki list Ljubljana, Drama 1945-46, str. 59-61 55 1 9 5 2 Nikola Majnarić, Grčka metrika. Zagreb 1948. Živa antika (Skopje) 1952, str. 322-23 56 Tuđi separat. 1 9 5 5 Pripombe k Rudolfa Brataniča novim najdbam iz Ptuja. (Arheološki vestnik SAZU IV/2 1953). Arheološki vestnik 1955, str. 26-32. — Zusammenfassung 57 Tudi separat. 1 9 5 6 Jurčičev Jurij Kozjak v novogrščini. Prevedel A. Kara-via. Jezik in slovstvo 1956-57, str. 325 58 1 9 62 K oceni Zgodovine Bizanca. (Georgije Ostrogorski, Drž. založba Slovenije, Ljubljana 1961.) Naši razgledi 1962, št. 18, str. 356. 59 “■k PREVODI KNJIGE 1 9 2 2 Sophokles: Kralj Oidipus. Tragedija v petih dejanjih. Prevedel —. Ljubljana, Nova založba 1922, str. 127. M 8° (Nova knjižnica 8.) 60 Str. 5-8: Predgovor; str. 8-33: Uvod. Str. 121-27: Opazke. Fran Bradač, Ljubljanski zvon 1923, str. 53-56; Josip Debevec, Dom in svet, 1923, str. 59-60. 1 92 3 Euripides: Bratski spor. (Phoinissai.) Žalna igra v petih dejanjih. Preložil —. Ljubljana, Nova založba 1923, str. 112 (Nova knjižnica 9.) 61 Str. 3-8: Predgovor, Str. 102-12: Pomni! Fran Bradač, Ljubljanski zvon 1924, str. 119-21; Josip Debevec, Dom in svet 1924, str. 135-37; Joža Lovrenčič, Mentor 1924, str. 157. Platon: Sokratov zagovor. Preložil in uvod napisal —. Prevalje, Družba sv. Mohorja 1923, str. 104 M 8° (Mohorjeva knjižica 2.) 62 Josip Debevec, Dom in svet 1924, str. 46-47; Joža Lovrenčič, Mentor 1924, str. 38. 1 9 2 5 Apuleius: Amor in Psyche. Pravljica ljubezni. Preložil in založil —. Ptuj 1925, str. 62 16° 63 Str. 3-9: Apuleius Madaurensis. Anton Debeljak, Ljubljanski zvon 1925, str. 437-38. Bernard Shaw: Mož usode. Gluma v enem dejanju. Prevedel —. Ptuj, založil V(iljem) Blanke, 1925, str. 64 16° 64 Str. 3-8: Mož usode. Gledališki list Slov. ljud. gledališča Celje 1953-54, št. 4 ob uprizoritvi 13. 1. 1954. Poetovio. Vodnik po muzeju in stavbnih ostankih rimskega mesta. Napisal Mihael Abramič. Slovensko izdajo priredil —. Ptuj, Muzejsko društvo 1925, str. 208 + 1 najdbovid M 8° 65 Str. 201-06: Slovarček 1 9 2 9 Platon: Phaidon. Razgovor o nesmrtnosti duše. Prevedel —. Ljubljana, Društvo prijateljev humanistične gimnazije 1929, str. 144 8° 66 Str. 3-12: Vsebina in razčlemba. Str. 122-44: Opombe. Fran Bradač, Ljubljanski zvon 1930, str. 249-50; F. S. Finžgar, Mladika 1930, str. 189-90; Aleš Ušeničnik, Čas 1929-30, str. 269-76. 1 9 3 2 Aurelii Augustini: Confessiones. Izpovedi Aurelija Au-gustina. Poslovenil —. Celje, Družba sv. Mohorja 1932, str. XX + 284 + II V 8° 67 Str. I-XIX: Jakob Šolar, Uvod. Str. 251-62: Opombe k besedilu; str. 263-66: Seznam oseb in krajev; str. 267-71: Seznam navedkov; str. 272-84: Pregled vsebine. Franc Ks. Lukman, Dom in svet 1933, str. 93-96; Jože Pogačnik, Mladika 1933, str. 153-54; Aleš Ušeničnik, Čas 1932-33, str. 292-97. 1 9 3 3 Blondel von Rosenhag: Vitez naše ljube Gospe. Misterij v enem dejanju. Poslovenil A. S. Ljubljana, založba Naša zvezda 1933, str. 24 16° (Naše zvezde 1.) 68 Jože Pogačnik, Mladika 1934, str. 115. 1 9 3 4 Dnevnik cesarja Marka Aurelija. Prevedel —. Ljubljana, Slov. matica 1934, str. XXII + 136 + pril. 8° 69 Viktor Smolej, Mladika 1934, str. 353. Q. Horatius Flaccus: Pismo o pesništvu. Preložil in razložil —. Celje, Družba sv. Mohorja 1934, str. 80, M 8° (Cvetje iz domačih in tujih logov 3.) 70 Jakob Šolar, Književni glasnik Družbe sv. Mohorja 1934, str. 47-48; Rajko Ložar, Čas 1935-36, str. 289-302; Tone Šifrer, Ljubljanski zvon 1936, str. 103. 1 9 3 5 Q. Horatius Flaccus: Izbor iz Satir in Pisem. Prevedla Škerlj Amat in —. Uvod in komentar napisal Sovrè Anton. Ljubljana, Tiskarna Merkur 1935, str. 96 8° (Mala knjižnica 5.) 71 Str. 3-4: A. S.: Predgovor; str. 5-16: Q. Horatius Flaccus. Str. 75-93: Opomnje, Opomnje k Dodatku. Prevodi A. S-eta: Popotovanja v Brindisium (Sat. I, 5), Kdor jih bere (Sat. II, 1), Mestna in poljska miš (Sat. II, 6). Rajko Ložar, Čas 1935-36, str. 289-302. 1 9 3 9 Alois Johannes Lippi: Mrtvaški ples. Misterij. Prevedel —. Celje, Družba sv. Mohorja 1939, str. 52 M 8° (Mohorjeva knjižnica 113.) 72 Niko Kuret, Mladika 1940, str. 107-08; Jakob Šolar, Književni glasnik MD 1938, str. 42-44 in 1940, str. 13-15. 1 9 4 2 Homer: Iliada. Priredil —. (Prevod odlomkov iz 24 spevov.) Ljubljana, Družba sv. Mohorja 1942, str. 206 + 2 8° (Cvetje iz domačih in tujih logov. Svetovno slovstvo 1.) 73 Str. 5-45: Uvod; str. 192-202: Imenik; str. 203-04: Vprašanja in naloge. Vsebina: I.: Kuga v grškem taboru; Ahilov srd. — II.: Agamemnove sanje; Preskušnja. — III.: Helena na obzidju; Menelaos in Paris. — IV.: Prekršitev dogovora. — V.: Junaška dela Diomedova. — VI. Hektorjevo slovo od žene in sina. — VIL: Dvoboj med Hektorjem in Atlantom. — VIII.: Noč pretrga klanje. — IX.: Poslanstvo do Ahila. — X.: Srečanje z Dolonom. — XL: Dvoboj med Diomedom in Hektorjem. — XII.: Boj za nasip. — XIII.: Bitka ob ladjah. — XIV.: Hera premoti Zeusa. — XV.: Ponovni boj pri ladjah. — XVI.: Patroklova slava in smrt. — XVII.: Menelaos v boju za Patroklovo truplo. — XVIII.: Hefaistos skuje Ahilu novo opravo. — XIX.: Ahiles se poravna z Agamemnomom. —- XX.: Prvo srečanje Ahila s Hektorjem. — XXL: Ahiles in rečni bog Skamandros. — XXII.: Hektorjeva smrt. — XXIII.: Patroklov pogreb in bojne tekme. — XXIV.: Odkup in pokop Hektorja. Milan Grošelj, Čas 1942, str. 176-80. 1 9 4 4 Sofokles: Kralj Oidipus. Na novo prevedel —. Ljubljana, Družba sv. Mohorja 1944, str. 112 8° (Cvetje iz domačih in tujih logov. Svetovno slovstvo 2.) 74 Str. 5-31: Uvod, Grška tragedija; str. 106-09: Opombe; Vprašanja in naloge. Str. 32-37: Jože Kastelic: Antična tragedija v slovenščini. 1 9 4 6 Lukian: Satire. Izbral in prevedel —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1946 (1947), str. 328 8° 75 Str. 5-13: Uvod. Str. 313-23: Opombe. Vsebina: O sanjah ali Lukianovo življenje. Kritiku, ki me imenuje Prometea v pisanju. O jantarju ali O labodih. Timon ali Odljudnik. O koncu Peregrina. Filozofi na dražbi. Ribič ali Od mrtvih vstali. Nigrinos ali O značaju filozofa. Prometeus ali Kavkaz. Pomenki bogov 109-140. Pomenki pomomikov 140-154. Pomenki umrlih 154-193. Prevoz ali Tiran. Menipos ali Klicanje duhov. Ikaromenipos ali Nad-oblačnik. Resnične zgodbe pivi del. Resnične zgodbe drugi del. Sanje ali Petelin. Haron ali Opazovalca. Življenje (in smrt modrega) Demonaksa. Pisma h Kronosovim praznikom 304-312. Predsokratiki. Izbral in prevedel —. Ljubljana, Slovenska matica 1946, str. 307 8° 76 Str. 5-6: (Predgovor). Str. 7-13: A. Kozmos. Začetki grške filozofije. Str. 133-38: B. Človek. Doba razsvetljenstva. Str. 240-48: Dodatek: Perikles počasti spomin padlih. Str. 249-304: Opombe. Zastopani so: I. Orfeus, Musaios, Epimenides, Fere-kides, Akusilaos; II. Kleobulos, Solon, Hilon, Tales, Pitakos, Bias, Periandros; III. Tales, Anaksimandros, Anaksimenes; IV. Hesiodos, Solon, Teognis, Fokilides; V. Pitagoras, Pet-ron iz Himere, Hipasos Metapontski, Alkmaion; VI. Kseno-fanes Kolofonski; VII. Herakleitos; Vili. Epiharmos; IX. Parmenides, Zenon, Melisos; X. Empedokles; X. Anaksa-goras; XII. Leukipos; XIII. Diogenes, Kratilos; XIV. Protagoras, Gorgias, Kalikles, Trasimahos Halkedonski, Prodi-kos, Hipias, Antifon sofist, Anonymus Iamblichi, Faleas in Hipodamus, Kritias, Euripides; XV. Demokritos; XVI. Dvojne besede; XVII. Filolaos, Arhilas Tarentski, Hiketas, Ekfantos. 1 9 5 0 Plutarh: Življenje velikih Rimljanov. Prevedel —. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1950, str. 456 + + II 8° 77 Str. 548: Uvod. Plutarhos. Str. 413-56: Opomnje. Homer: Iliada. Prevedel —. Ilustriral Marij Pregelj. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1950, str. 486 + II + 25 pril. 8° (Svetovni klasiki) 78 Str. 5-37: Uvod. 195 1 Homer: Odiseia. Prevedel —. Ilustriral Marij Pregelj. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1951, str. I + 378 + III + 25 pril. 8° 79 Str. 5-10: Uvod. Str. 351-65: Vsebinska analiza po spevih. Str. 366-78: Dodatek: Platon, Ion. Homer: Odiseja. Slovenski mladini pripoveduje —. Ilustriral B. Genelli. Ljubljana, Mladinska knjiga 1951, str. 199 + V 8° 80 1 9 5 2 Erasmus Roterodamus: Hvalnica norosti. Encomium Morias. Prevedel —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1952, str. 134 + V 8° (Svetovni klasiki.) 81 Str. 5-20: Erasmus Roterdamski; str. 105-24: Opombe. Herodot iz Halikarnasa: Zgodbe. Prvi del. Poslovenil —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1953, str. 484 8° 82 Str. 546: Predgovor. Uvod. Str. 377477: Opombe. Vsebina: 1. knjiga: Klio; 2. knjiga: Euterpe; 3. knjiga: Talia; 4. knjiga: Melpomene. Homer: Odiseja. Obradio —. Preveo sa slovenačkog Uroš Džonić. Ilustrovao Bora Anastasiević. Beograd, Dečja knjiga 1953, str. 172 + IV 8° (Plava ptica 5.) 83 Cirilica. 1 9 5 4 Pisma mračnjakov. Is te kuhentke latinfzine fkusi magiftra Antona Sovreta nevreidniga vuzhendka tih bukoufkih jesigou prelosheni h nuzu tar uvelele vieni ludem nafhih krayou kir snayo brati. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1954, str. 364 + 1 8° 84 Str. 11-44: Uvod. Str. 289-305: Vzorci iz kuhinjske latinščine. Str. 307-42: Opombe. Herodot iz Halikarnasa: Zgodbe. Drugi del. Poslovenil —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1955, str. 422 + 18° 85 Str. 321-76: Opombe. Str. 383-421: Erika Mihevc, Seznam imen. Vsebina: 5. knjiga: Terpsihore; 6. knjiga: Erato; 7. knjiga: Polimnia; 8. knjiga: Urania; 9. knjiga: Kaliopa. Homer: Odiseja. Obradio —. Preveo sa slovenačkog Uroš Džonić. Ilustrovao Bora Anastasiević. Beograd, Dečja knjiga 1955, str. 172 + IV 8° (Plava ptica 5.) 86 Cirilica — Ponatis. Platon: Poslednji dnevi Sokrata. Apologija — Kriton — Faidon. Prevedel —. Ljubljana, Slovenska matica 1955, str. 284 + II 8° (Filozofska knjižnica 1.) 87 Str. 5-6: Predgovor. Str. 9-35: Uvod. Str. 259-82: Opombe. 1 9 5 6 Homer: Iliada. Prvi — Šesti — Deveti — Enajsti — Šestnajsti — Osemnajsti — Dvaindvajseti — štiriindvajseti spev. Prevedel —. Priredil Kajetan Gantar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1956, str. 188 + 4 pril. M 8° (Kondor 3.) 88 Str. 182-86: O pesniku in njegovem delu. Str. 187-98: Komentar k objavljenim in vsebina izpuščenih spevov. Str. 204-207: Opomba prireditelja. Plutarh: življenje velikih Rimljanov. Prevedel —. Spremna beseda in opombe Kajetan Gantar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1956, str. 200 + 4 priloge 8° (Kondor 9.) 89 1 9 5 9 Homer: Iliada. Prvi — Šesti — Deveti — Enajsti — Šestnajsti — Osemnajsti — Dvaindvajseti — Štiriindvajseti spev. Prevedel —. Priredil Kajetan Gantar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1959, str. 208 + 4 pril. M 8 (Kondor 3.) 90 Ponatis. Plutarh: Življenje velikih Grkov. Prevedel —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1959, str. 530 + II 8° 91 Str. 5-80: Uvod. Str. 429-530: Opombe. Sofokles: Kralj Oidipus. Prevedel —. Spremno besedo napisal Kajetan Gantar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1959, str. 96 + 3 pril. M 8° (Kondor 33.) 92 Str. 92-95: Anton Sovrè: Opombe. Str. 76-91: Kajetan Gantar: Sofokles — Kralj Oidipus — Slike. Titus Lucretius Carus: De rerum natura. O naravi sveta. Prevedel in komentar napisal —. Ljubljana, Slovenska matica 1959, str. XXX + 529 + II 1 pril. V 8° (Filozofska knjižnica 3). 93 Dodatek: Epikurove Maksime, Epikurova pisma, dispozi- cija Epikurovih pisem. 1 960 Euripides Bakhe. (Bacchae). Alkestis, Feničanke. (Pho-enissae). Prevedel, uvod in opombe napisal —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1960, str. 260 + III + 1 slika 8° 94 Platon: Simposion in Gorgias. Poslovenil (in komentar napisal) —. Ljubljana, Slovenska matica 1960, str. 311 + II 8° (Filozofska knjižnica 4.) 95 Str. 5-50: Simposion ali o Erosu... Str. 123-133: Opombe; str. 135-56: Gorgias ali o retoriki. Analiza dialoga. Str. 297-311: Opombe. 19 6 1 Herodot: Zgodbe. Izbor. Prevedel —. Izbor besedila in komentar Jože Kastelic. Ljubljana, Mladinska knjiga 1961, str. 240 + 4 pril. M 8° (Kondor 44.) 96 Str. 209.20: Jože Kastelic: Herodot in njegove zgodbe; str. 221-33: Opombe. Homer: Odiseja. Obradio —. Preveo sa slovenačkog Uroš Džonić. Ilustrovao Bora Anastasievič. Beograd, Mlado pokolenje 1961, str. 198 + II 8° (Biblioteka 100 knjiga, kolo V, 10. zv.) 97 1 962 Sofokles:Kralj Oidipus. (Oedipus rex). Oidipus v Kolonu. (Oedipus Coloneus). Antigona. (Antigone). Filok-tetes. Poslovenil —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1962, str. 374 + II 8° 98 Str. 365-73: Opombe. 1 9 6 3 Aishilos: Oresteia. Prevedel —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1963, str. 266 + II 8° 99 Str. 7-51: Uvod. O pesništvu. Homer — Hesiodos — Anonymus — Platon — Aristoteles — Horatius. Odlomke o pesništvu iz antičnega slovstva sta izbrala in prevedla Anton Sovrè in Kajetan Gantar. Uredil Kajetan Gantar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1963, str. 144 + 2 pril. M 8° (Kondor 59.) 100 A. Sovrè je prevedel: Horac: Muze, Neminljivost pesmi, Posvetilo Mecenu, Pismo o pesništvu; Platon: Ion. V spremni besedi je prispeval na str. 111-16: Horacovo pismo o pesništvu; na str. 132-36: Opombe k Horacu. Str. 91-110: Kajetan Gantar. Spremna beseda; str. 117-32: Opombe; str. 13641: Ilustracije in urednikovo poročilo. 1 9 6 4 Starogrška lirika. Izbral in poslovenil —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1964, str. 328 8° (Svetovni klasiki.) 101 Str. 5-58: Starejša grška lirika. Str. 257-308: Opombe. Str. 309-11: Kajetan Gantar: Opombe o ureditvi, prevzemu rokopisa... Vsebina: Str. 59-200: Monodična lirika. Zastopani so: Kalinos, Tirtaios, Mimnermos, Solon, Ksenofanes, Teognis, Fokilides (Epigram, Grobni napisi, Drugi napisi), Arhilohos, Semonides, Hiponaks, Anamios, Terpander, Alkaios, Sapfo, Anäkreon, Anakreontea, (Skolia), Korina, Praksila. — Str. 201-56: Zborska lirika. Zastopani so: Alkman, Stesiloros, Ibikos, Simonides, Bakhilides, Timokreon, Pindaros. Simonides, Bakhilides, Timikreon, Pindaros. Prevodi na str. 247-56; str. 304-08 opombe: Kajetan Gantar. Homer: Odiseja. Prevedel in za mladino priredil —. Ljubljana, Mladinska knjiga 1964, str. 213 + II (Sinji galeb 98.) 102 Ponatis. 1 9 6 5 Homer: Iliada. Poslovenil —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1965, str 491 + III 8° (Svetovni klasiki.) 103 Str. 5-39: Uvod: Ponatis. 1 9 6 6 Homer: Odiseia. Prevedel —. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1966, str. 383 + V 8° (Svetovni klasiki) 104 Str. 5-11: Uvod; str. 353-69: Vsebinska analiza po spevih. Str. 370-83: Platon, Ion. Ponatis. Platon: Apologija — Kriton. (Sokratova smrt). Prevedel —. Uredil in spremno besedo napisal Kajetan Gantar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1967, str. 80 M 8° (Kondor 84.) 105 Str. 55-74: Kajetan Gantar: Spremna beseda; str. 74-79: Opombe. Titus Makcius Plautus: Dvojčka. Veseloigra v dveh delih. Prevedel —. Priredil Marjan Belina. Ljubljana, Prosvetni servis 1967, strani 34 8° (Dramska knjižnica I. zv. — Ciklostil) 106 1 9 6 8 Sofokles: Kralj Oidipus. Prevedel —. Uredil Kajetan Gantar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1967, str. 88 + 2 pril. M 8° (Kondor 33.) 107 Str. 79-84: Anton Sovrè: Opombe. Str. 63-79: Kajetan Gantar: Sofokles — Kralj Oidipus — Dodatek; str. 84-86: Opombe k slikam. Sofokles: Antigona. Prevedel —. Spremno besedo in opombe napisal —. Izdajo je pripravil za tisk Kajetan Gantar. Ljubljana, Mladinska knjiga 1968, str. 64 + 2 pril. M 8° (Kondor 101.) 108 Str. 45-58: Anton Sovrè: Spremna beseda in opombe. Str. 58-62: Kajetan Gantar: Nekaj lektorjevih obrobnih pripomb. 1 9 6 9 Prešernove nemške. Prevedel —. Uredil Anton Slodnjak. Prirejeno za izdajo ob 150-letnici pesnikovega rojstva, za 120-letnico pesnikove smrti izdala Mladinska knjiga, Ljubljana 1969, str. 44 8° 109 Str. 6: (Anton Sovrè) Predgovor in zagovor; str. 34-37: Opombe. Str. 3840: Anton Slodnjak: Spremna beseda. Vsebina: Epitaf (faksimil). V spomin Matiju Čopu. Slovenskim pevcem, ki nemški pojo. Zakaj nji, vredni. Pevčeva tožba:. Čeprav pregnale, O, srečen ... Saj znano je. Nič ni, kar bi na pevca. Mladi pesnici. Ljubezni prispodobe: Pomlad: z vseh strani. Kot on, ki vzela. Kako goreče. Pavšku in Stelzichu. Literarne šale: Relata refero, To za trdno le vem, Prijatelj, čudiš se. Janezu Hradeckemu. Antonu Čopu. Napitnica. Alojziji Crobathovi. Napis na grobu Emila Ko-rytka. Napis na grobu Simonettijevih. ODLOMKI PREVODOV v knjižnih izdajah 1 92 3 Platon: Pravičnik. (Sokratov zagovor.) Po Tolstojevem prevodu. Str. 57-58. Za vsak dan. Zbral Karel Ozvald. Prevalje 1923, Družba sv. Mohorja 110 C. Plinius: Lov na dediščino. Prevedel —. Str. 27-28. Za vsak dan ... 111 1 9 3 4 Adam Bohorič: Arcticae horulae 1584. Svetlih Štajerskih, Koroških in Kranjskih veljakov sinovom, vsej plemeniti viteškega stanu mladini Kratek predgovor. Iz latinskega prevedel —. Str. 219-235. Slovenski protestantski pisci. Izbral in uredil Mirko Rupel. Ljubljana 1934, Tiskovna zadruga 112 1 9 3 7 Posvetilo Frideriku Hieronimu grofu Lanthieriju. Iz latinščine prevedel —. Str. 1-6. Sacrum Promptuarium Janeza Svetokriškega. Izbral in uredil Mirko Rupel. Ljubljana 1937, Akademska založba 113 1 9 3 9 Sofokles: Kralj Oidip. Prevedel —. Str. 293. Anton Sovrè: Stari Grki. — Glej št. 2 114 Aristofanes: Megle. Uvodni verzi zbora. Prevedel —. Str. 300. Anton Sovrè: Stari Grki. — Glej št. 2 115 Homer: Odiseja. Prevedel —. Str. 161, 223-24. Ivan Grafenauer: Lepa Vida. Študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o lepi Vidi. Ljubljana 1943. Slovenska akademija znanosti in umetnosti — Dela filozof.-filol.-histor. razreda 116 Homer: Iliada. Prevedel —. Str. 195, 229. Ivan Grafenauer: Lepa Vida ... 117 Euzebij: Cerkvena zgodovina. Prevedel —. Str. 199. Ivan Grafenauer: Lepa Vida... 118 1 9 5 0 Besedila k skladbam Jakoba Petelina-Gallusa. Prevode oskrbel —. Razpored proslave 400-letnice rojstva skladatelja Jakoba Petelina-Gallusa. Izbor skladb Ljudevit Žepič in Rado Simonitti... Ljubljana 1950, Odbor za proslavo 400-letnice in Slovenska filharmonija 119 Koncertni program. Besedila k skladbam Jakoba Petelina-Gallusa. Pesmi v latinščini in slovenskem prevodu oskrbel —. Vokalni koncert Gallusovih motetov in madrigalov. Izvaja pevski zbor Glasbene matice. Zborovodja Mirko Polič. Ljubljana 1950. Odbor za proslavo 400-letnice rojstva skladatelja Jakoba Petelina-Gallusa in Pevski zbor Glasbene matice 120 Koncertni program. Johann Wolfgang Goethe: Rimske elegije. Ena do dvajset. Str. 89-108. Prevedel — in str. 271-73: Komentar k Rimskim elegijam. Johann Wolfgang Goethe: Pesmi. Izdano ob 200-letnici njegovega rojstva. Zbral in uredil... Fran Albreht. Prevode so prispevali... Ljubljana 1950. Drž. založba Slovenije 121 19 5 1 Martin Crusius: Trubarjeva spominska plošča na grobu v Derendingenu. Prevedel —. Str. 85. Cvetnik naše reformacijske misli. Ob 400-letnici slovenske knjige 1551—1951. Izbral in uredil Bogomil Gerlanc. Ljubljana 1951. Drž. založba Slovenije 122 Q. Horatius Flaccus: Vsiljivec. Prevedel —. Str. 5-6. Svet humorja in satire. Utrinki dveh tisočletij. Uredil Davorin Ravljen. Ljubljana 1951. Društvo novinarjev Slovenije 123 Lukian: Iz pomenkov heter. Prevedel —. Str. 36-41 Svet humorja in satire ... 124 Viri Obscuri. Iz pisem mračnjakov. Prevedel —. Str. 86-95. Svet humorja in satire ... 125 Erazem Rotterodamski: Iz Hvalnice Norosti. Prevedel —. Str. 54-65. L. Annéus Seneka: Potikvitev. Prevedel —. Str. 9-23. Svet humorja in satire ... 126 1 9 5 4 Jacob Andreae — Matija Trost: Ena lepa inu pridna prediga per pogrebi... Primoža Trüber ja rajnciga. I. Prosopopoeia Tubingae ac Derendigae ... — Poosobit-vena pesem... II. Prosopopoeia Primi Truberi... — Osebna pesem ... III. Omina fausta et clara ... — Namigi ugodni in jasni... IV. Comparatio Primi Truberi cum S. Martino Lutheri... — Primerjava Primoža Trubarja z bi. M. Lutrom ... Prevedel —. Str. 50-58. Mirko Rupel, Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja. Ljubljana 1954. Slov. akad. znanosti in umetnosti. Dela razreda za filol. in liter, vede 127 Vzporedna objava v latinščini in slovenščini. 1 95 8 Mart(inus) Gall (us) Fi(lius): Epitaf Jakobu Petelinu Gallusu. Prevedel in komentar prispeval —. Str. 89, 336-37. Dragotin Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem. Prva knjiga. Ljubljana 1958. Drž. založba Slovenije 128 1 9 6 2 Antična književnost. Odlomki. Prevedel —. Str. 65-72, 72-78, 79, 80, 81-82, 86-89, 102-04, 106, 110-15, 136. Svetovna književnost. Izbrana dela in odlomki. Prva knjiga. Uredil Janko Kos ... Ljubljana 1962. Mladinska knjiga 129 Prevedeni avtorji: Homer: Iliada, Odiseja; Tirtaios, Mimnernos, Teognis, Alkaios, Sapfo, Anäkreon, Sofokles; Kralj Oidipus; Platon, Faidon; Lukian: Pomenki bogov...; Plautus, Marciai, Epigrami. Knjiga odobrena kot učbenik za srednje šole. Janez Štefan Florjančič: Devius. Prevedel —. Str. 39. Dragotin Cvetko: Academia Philharmonicorum Laba-censis. Ljubljana 1962. Cankarjeva založba 130 Martin Crusius: D. Primo Trubero — G. Primožu Trubarju. Prevedel —. Str. 220-21. Mirko Rupel: Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana 1962. Mladinska knjiga 131 Vzporedna objava v latinščini in slovenščini. Matija Trost: Comparatio Primi Truberi cum S. Martino Lutheri — Primerjava Primoža Trubarja z bi. Martinom Lutrom. Prevedel —. Str. 222-23. Mirko Rupel: Primož Trubar ... 132 Od 40 distihov je objavljenih 8 (21-28) v latinščini in slovenščini. 1 9 6 6 Adam Bohorič: Arcticae horulae 1584. Svetlih štajerskih, Koroških in Kranjskih veljakov sinovom, vsej plemeniti viteškega stanu mladini Kratek predgovor. Iz latinskega prevedel —. Str. 351-66. Slovenski protestantski pisci. Izbral in uredil Mirko Rupel. Druga, dopolnjena izdaja. Ljubljana 1966, Drž. založba Slovenije 133 Johann Wolfgang Goethe: Iz Rimskih elegij. Prva, peta in petnajsta. Prevedel —. Str. 50-52. Str. 166: Popotnikova nočna pesem. J. W. Goethe: Pesmi — Herman in Doroteja. Izbral in uredil Dušan Ludvik. Prevajalci... Anton Sovrè ... Ljubljana 1966. Mladinska knjiga (Kondor 80.) 134 Grška književnost. Odlomki iz epike, lirike in dramatike klasičnega obdobja. Prevedel —. Strani — Glej indeks! Zgodovina grške književnosti. Prva knjiga. Izdala Akademija znanosti ZSSR. Prevedel Janko Moder. Ljubljana 1966. Mladinska knjiga 135 1 9 6 7 Johann Wolfgang Goethe: Rimske elegije I-XX, str. 89-108; Prevedel —. Str. 271-73; Komentar k Rimskim elegijam Anton Sovrè. J. W. Goethe: Pesmi. Izdano ob dvestoletnici njegovega rojstva. Zbral in uredil... Fran Albreht. Prevode so prispevali... Ljubljana 1967, Drž. založba Slovenije 136 Antična književnost. Odlomki. Prevedel —. Str. 65-72, 72-78, 79, 80, 81-82, 86-89, 102-04, 106, 110-15, 136. Svetovna književnost. Izbrana dela in odlomki. Prva knjiga. Uredil Janko Kos ... Ljubljana 1967. Mladinska knjiga. 137 Prevedeni avtorji: Homer: Iliada, Odiseja; Tirtaios, Mimnemos, Teognis, Alkaios, Sapfo, Anäkreon, Sofokles; Kralj Oidipus; Platon, Faidon; Lukian: Pomenki bogov ...; Plautus, Marciai, Epigrami. Ponatis. 1 9 6 8 Horac: Dvospev. — O favn, ki ljubiš plahih nimf morje. Prevedel —. Str. 177-78, 181. Rimska lirika. Izbor. Izbral... Kajetan Gantar. Ljubljana 1968. Drž. založba Slovenije 138 Katul: Uživajva življenje, ljubiva. Prevedel —. Str. 70-71. Rimska lirika... 139 1 9 6 9 Frideriku Hieronimu grofu Lanthieriju. Posvetilo. Prevedel —. Str. 199-204. Janez Svetokriški: Izbrano delo. Izbral in uredil Franček Bohanec. Ljubljana 1969. Mladinska knjiga (Naša beseda.) 140 Opomba: Prevajalec ni naveden. Tekst po izdaji: Mirko Rupel: Slovenski protestantski pisci. Frideriku Hieronimu grofu Lanthieriju. Posvetilo. Prevedel —. Str. 199-204. Janez Svetokriški: Pridige. Izbral in uredil Franček Bohanec. Ljubljana 1969. Mladinska knjiga (Kondor 111.) 141 Str. 205-14: Spremna beseda in opombe urednika z navedbo: Posvetilo je iz latinščine prevedel Mirko Rupel, popravi v: prevedel Anton Sovrè. OBJAVE v revijalnem tisku 192 1 Katul: Après nous le dèluge. (Carm. 5.) Ljubljanski zvon 1921, str. 236 142 Sofokles: Kralj Oidipus. V. dejanje, 1. in 2. prizor. Preložil —. Ljubljanski zvon 1921, str. 28-34 143 1 9 2 3 Euripides: Bratski spor. Odlomek iz V. dejanja. Prevedel —. Mladika 1923, str. 84-85 144 1 9 2 7 L. Annaeus Seneka: Apokolokyntosis — Potikvitev. Satira na cesarja Klaudija smrt ter njegov pot v nebesa in pekel. Ljubljanski zvon 1927, str. 712-25 145 Ant.(on) Aškerc: Brodnik — Portitor. Prevedel —. Mentor 1927-28, str. 139 146 Vzporedna objava: izvirnik — prevod. 1 9 2 9 France Prešeren: Dekletam — Ad puellas. Prevedel —. Mentor 1929-30. Str. 125 147 Vzporedna objava: slovenski in latinski. Snopec in Sapfine lirike. Dom in svet 1929, strani 304-07 148 1 9 3 0 Theokritos: Zdravilo ljubezni. Ljubljanski zvon 1930, str. 450-51 149 1 9 3 3 Jurij Hauptmanič: Apologus carminicus de horrenda contagione Pettoviensi. Časopis za zgodovino in narodopisje 1933, str. 199-200 150 1 9 3 4 France Prešeren: Orglar — Organoedus. Prevedel —. Mentor 1934-35, str. 153 151 Vzporedna objava: izvirnik — prevod. 1 9 3 5 Iz Horacijevih pesmi. Faune nymphorum, Donee gratis eram tibi, Exegi monumentum, Vitas Hinnuleo me similis. (Prevedel —.) Mentor 1935-36, str. 111-13 152 V članku Joža Lovrenčiča: Ob drugi tisočletnici pesnikovega rojstva. Rajko Ložar, Čas 1935-36, str. 289-302: Exegi monumentum. Odlomek. 1 949 Homer: Odisej pri Kalipsi. (Od V 44-75; 118-29; 228-81). Slovenski poročevalec 1949, št. 267 153 Lucretius Carus Titus: človek, sin narave. V. 925-987. Prevedel —. Slovenski poročevalec 1949, št. 244 154 France Prešeren: V spomin Matiju Čopu. Iz nemškega prevedel —. Slovenski poročevalec 1949, št. 283 155 Platon: Alkibiades o Sokratu. (Simposion 215 B ss.) Slovenski poročevalec 1950, št. 37 156 1 9 5 0 Avguštin, Izpovedi: Kaj torej si, moj bog?... Prevedel —. Koledar Družbe sv. Mohorja 1950, str. 102 157 Homer: Melantios človek — Argos pes. Zgodba o zvestobi. (Odis. 17, 204 ss.) Slovenski poročevalec 1950, št. 16 158 1 9 5 0 Plutarh: Smrt Marka Tulija Cicerona. Prevedel —. Slovenski poročevalec 1950, št. 282 159 E(dgar) A(lan) Poe: Krokar. Tovariš 1950, št. 1, str. 10-11 160 Nekaj Prešernovih nemških pesmi. Ob stopetdesetlet-nici pesnikovega rojstva. Prevedel —. Slovenski poročevalec 1950, št. 284 161 Pesmi: Slovenskim pevcem, ki nemški pojo; Pregnale so ga pesmi; Poiantrov sin; Mladi pesnici; Antonu Čopu; Zakaj nji vredni; Nič ni, kar bi na pevca; Alojziji Croba-thovi; Ljubezenske prispodobe; O, srečen; Sonet — Janeza Hradeckega ... Pevčeva tožba; v morja globinah; Napitnica. Sofokles: Pesem o človeku. (Antigona 332-75). Slovenski poročevalec 1950, št. 1 162 19 5 1 Martin Crusius: Napis na spominski plošči v Derendin-genu. Prevedel —. Tovariš 1951, 393 (S sliko plošče P. Trubarju). 163 Trubarjeva spominska plošča v Derendingenu. Prevod —. Vestnik, Maribor 1951, št. 217 164 1 9 5 2 Pet Prešernovih in ena Aškerčeva pesem. Prevedel —. Živa antika (Skopje) 1952 165 Vsebina: Str. 128. Čez tebe več ne bo — Non, fortuna; str. 288. Dekletom — Ad puellas; str. 183: Kdor jih bere — Perpendit varie; str. 220: Kupido, ti in — Cupido, tute et; str. 266-67: Orglar — Organoedus; str. 224: Brodnik — Portitor. Vzporedna objava: izvirnik — prevod. Tudi separat. 1 9 5 3 Tukidides: Kuga v Atenah. Koledar Družbe sv. Mohorja 1953, str. 76-78 *66 Z biogr. podatki in sliko Antona Sovreta. 1 9 5 5 Drobci iz grške lirike. Naši razgledi 1955, št. 23, str. 576-78 167 Zastopani so avtorji: Tirtaios, Mimnermos, Teognis, Alka-ios, Sapfo, Anäkreon, Ibikos in Simonides. 1 9 5 6 Antične zgodbice, ki jih je za Obzornik nabral dr. A(nton) Sovrè. Obzornik 1956, str. 616-17, 691, 767 168 S karikaturo B(oža) Kosa. Antična reportaža. Obzornik 1956, str. 1046-52 169 Uvod in prevod dveh pisem Plinija ml. Tacitu. 1 9 6 0 Prizor iz Euripidovih Bakh. Naši razgledi 1960, št. 22, str. 520-21 170 Z opombo: Odlomek iz knjige, ki izide pri Drž. založbi Slovenije. Odlomek iz Platonovega Gorgia. Naši razgledi 1960, št. 15, str. 348 171 Prikaz prevoda iz knjige Trije Platonovi dialogi. Hvalnica Italiji. Vergil, Georgika II, 136-76. Obzornik 1960, str. 86 172 1 9 6 2 Hipokratova prisega. Prevedel —. Zdravstveni vestnik 1962, str. 37 173 UREDNIK 1919 Ptujski list. Političen in gospodarski tednik. Odgovorni urednik — (od apr. 1919 — 28. marca 1920). Ptuj I. in II. V 2° 174 Lanx Satura. Latinska čitanka za gimnazijce. Prva stopnja. Sestavil —. Ljubljana, Oblastna zaloga šolskih knjig 1928, 496 str. 80 175 Frst. (= France Stelè), Dom in svet 1929, str. 128; Joža Glonar, Ljubljanski zvon 1929, str. 247-49. 19 31 Slovenska čitanka ih slovnica za prvi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar, Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1931, str. 212 + XII V 8° 176 Slovenska čitanka in slovnica za prvi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili — in Rudolf Kolarič. Druga predelana izdaja. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1939, str. 244 + 4 pril. V 8° 177 Slovenska čitanka za prvi razred srednjih in sorodnih šol. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1941, str. 104 8“ 178 Opomba: Slovenske čitanke I - IV., ki so izšle v času okupacije, so bile odobrene kot »popravljena izdaja« Slovenskih čitank in slovnic za srednje in sorodne šole, toda brez slovničnega dela. Avtorji niso navedeni. Izdaje so brez kazal. Slovenska čitanka za prvi razred srednjih in sorodnih šol. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1942, str. 104 8° 179 Slovenska čitanka za prvi razred srednjih in sorodnih šol. Druga, spremenjena izdaja. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1943, str. 112 8° 180 1 9 3 2 Slovenska čitanka in slovnica za drugi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar, Ljubljana, Banovinska zaloga knjig in učil 1932, str. 270 V 8° 181 Slovenska čitanka in slovnica za drugi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili —. Druga predelana izdaja. Ljubljana, Banovinska zaloga knjig in učil 1939, str. 264 + 4 pril. V 8° 182 Slovenska čitanka in slovnica za drugi razred srednjih in Slovenska čitanka za drugi razred srednjih in sorodnih šol. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1941, str. 112 8° 183 Slovenska čitanka za drugi razred srednjih in sorodnih šol. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1942, str. 112 8° 184 Slovenska čitanka za drugi razred srednjih in meščanskih šol. Druga, spremenjena izdaja. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1943, str. 112 8° 185 1 9 3 5 Slovenska čitanka za tretji razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili: Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1935, str. 208 + IV V 8° 186 Slovenska čitanka za tretji razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili —. Druga, predelana izdaja. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1939, str. 240 V 8“ 187 Slovenska čitanka za tretji razred srednjih in sorodnih šol. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1941, str. 112 8° 188 Slovenska čitanka za tretji razred srednjih in sorodnih šol. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1942, str. 112 8° 189 Slovenska čitanka za tretji razred srednjih in meščanskih šol. Druga, neizpremenjena izdaja. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1943, str. 112 8° 190 Slovenska čitanka za četrti razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili: Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1935, str. 224 + IV V0 191 Slovenska čitanka za četrti razred srednjih in sorodnih šol. Druga, predelana izdaja. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 1939, str. 232 + 4 pril. V 8° 192 Slovenska čitanka za četrti razred srednjih in sorodnih šol. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1941, 112 str. 8° 193 Slovenska čitanka za četrti razred srednjih in sorodnih šol. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1942, str. 112 8° 194 Slovenska čitanka za četrti razred srednjih in meščanskih šol. Druga, spremenjena izdaja. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1943, str. 112 8° 195 Latinska vadnica in slovnica za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij. Sestavila Anton Sovrè in Ernest Tomc. Ljubljana, Jugoslovanska knjigama 1935, str. 214 V 8° 196 Ocena: Albin Vilhar. Glasnik profesorskog društva (Beograd) 1935-36, str. 387-89. 1 9 4 0 Slovenska slovnica za tretji in četrti razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Breznik, Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Ljubljana, Slavistično društvo 1940, str. 192 V 8° 197 Slovenska slovnica za tretji in četrti razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili —. Ljubljana, Slavistično društvo 1941, str. 192 V 8° 198 1 9 4 4 Slovenska slovnica za prvi razred srednjih in meščanskih šol. Del slovenske čitanke in slovnice I v drugi izdaji iz leta 1939, ki so jo sestavili —. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1944, str. 181-240 V 8° 199 Slovenska slovnica za drugi razred srednjih in meščanskih šol. Del Slovenske čitanke in slovnice II v drugi izdaji iz 1. 1939, ki so jo sestàvili —. Ljubljana, Pokrajinska šolska založba 1944, str. 195-260 V 8° 200 1 9 4 5 Slovenska čitanka in slovnica za prvi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Jakob Šolar. Tretja izdaja. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1945, str. 244 + 4 pril. V 8° 201 Slovenska čitanka in slovnica za drugi razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili —. Tretja izdaja. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1945, str. 264 + 4 priloge V 8° 202 Slovenska čitanka in slovnica za tretji razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili —. Tretja izdaja. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1945, str. 240 + 4 pril. V 8° 203 Slovenska čitanka in slovnica za četrti razred srednjih in sorodnih šol. Sestavili —. Tretja izdaja. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1945, str. 232 + 4 priloge V 8° 204 1 9 4 7 Slovenska slovnica. Sestavil uredniški odbor. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1947, str. 334 + II V 8° 205 Opomba: Uredniški odbor so sestavljali Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, Anton Sovrè in Jakob Šolar. 19 5 0 Slovenski pravopis. Novo izdajo je pripravila pravopisna komisija pri SAZU po Slovenskem pravopisu 1950. Uredniški odbor: Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Lino Legiša, Janko Moder, Mirko Rupel, Anton Sovre, Matej Šmalc, Jakob Šolar, France Tomšič. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1962, str. 1056 8° 206 19 5 0 Slovenski pravopis. Novo izdajo je pripravila pravopisna komisija pri SAZU po Slovenskem pravopisu 1950. Uredniški odbor: Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Lino Legiša, Janko Moder, Mirko Rupel, Anton Sovrè, Matej Šmalc, Jakob Šolar, France Tomšič. Ljubljana, Drž. založba Slovenije 1962, str. 1056 8° 207 Dodatek: Ob 25-letnici »Pedagoškega društva« v Krškem. Uredil Dragotin Humek. Krško 1911, str. 72 8° 208 Sourednik — navedba v vprašalni poli za Slovenski biografski leksikon. Namen kazala je, da pokaže, katere avtorje je prevajal in o katerih avtorjih je Anton Sovrè razpravljal. Zato obsega to kazalo imena iz naslovov popisa in tista imena, ki so posebej navedena v vsebinskih seznamih popisanih bibliografskih enot. Upoštevali smo pa v prvi vrsti tudi imena iz naše kulturne zgo-divine in imena A. Sovretovih sodelavcev-urednikov. Abramić Mihael 65 Aishyhos 99 Akusilaos 76 Albrecht Fran 121, 137 Alkaios 101, 139, 168 Alkibiades 157 Alkmaion 76 Alkman 101 Anäkreon 101, 131, 138, 168 Anäkreontea 101 Anamios 101 Anastasijevič Bora 83, 86, 97 Anaxagoras 76 Anaximandros 76 Anaximenes 76 Andreae Jacob 128 Anonimys 100 Anonymus Iamblichi 76 Antiphon Sofist 76 Apuleius Madaurensis 63 Archilas Tarentski 76 Arhilohos 101 Aristophanes 31, 37, 115 Aristoteles 100 Aškerc Anton 147, 166 Augustinus Aurelius 67, 158 Bajec Anton 177-196, 198-207 Bakhilides 101 Belina Marjan 106 Bias 76 Blondel... glej Lippi! Bohanec Franček 140, 141 Bohorič Adam 112, 134 Bradač Fran 50, 60, 61, 66 Bratanič Rudolf 57 Budisavljevič Milan 48 Caius Seutonius Tranquilos ... glej Seutonius! Cankar Ivan 14, 38 Catullus C. Valerius (Katul) 140 Crusius Martin 122, 132, 164, (165) Cvetko Dragotin 129, 132 D. B. 17 Debeljak Anton 63 Debevec Josip 60, 61, 62 Demokritos 76 Diogenes 76 Dokler Anton 51 Džonič Uroš 83, 86, 97 Ekphantos 76 Empedokles 76 Epieharmos 76 Epikur 93 Epimenides 76 Erazmus Rotterodamus 81, 126 Euripides 48, 50, 61, 94, 146, 171 Euzebij 118 Faleas 76 Ferökides 76 Filolaos 76 Finžgar Franc Šaleški 66 Florjančič Janez Štefan 113 Fokilides 76 Gallus Jacob Petelin 119, 120, 129 Gallus Martinus Fil. 129 Gantar Kajetan 88, 89, 90, 92, 100, 101, 105, 107 108, 139 Gerlanc Bogomil 122 Glonar Joža 52, 176 Goethe Johann Wolfgang 121, 135, 137 Gorgias 76, 95, 172 Grafenauer Ivan 116, 117, 118 Grošelj Milan 73 Hauptmanič Jurij 151 Herakleitos Efeški 76 Herodotes iz Halikarnasa 82, 85, 96 Hesiodos 76, 100 Hiketas 76 Hilon 76 Hipasos Metapontski 76 Hiponaks 101 Hippias iz Elisa 76 Hippodamos 76 Hippokrates 174 Homeros 36, 73, 78, 79, 80, 83, 86, 88, 90, 97, 100, 102, 103, 104, 117, 130, 138, 154, 159 Horatius Flaccus Q. 15, 16, 70,71, 100, 123, 139, 153 Humek Dragotin 208 Ibykos 101 Janez Svetokriški 113, 140, 141 Jurčič Josip 58 Kalikles 76 Kalinos 101 Karavia A. 58 Kastelic Jože 74, 96 Kavčič Franc 23 Katul... glej Catulus! Kleobulos 76 Kolarič Rudolf 18,178-196,198-207 Korina 101 Kos Janko 130, 138 Košar Jože 2 Kotnik Franc 2 Kratylous 76 Krisp Gaj Salustij 51 Kritias 76 Kriton 39, 87, 105 Ksenofanes 101 Ksenofanes Kolofonski 76 Kuret Niko 72 Lanthieri Friderik Hieronim 113, 141, 142 Legiša Lino 207 Leukipos 76 Levstik Vladimir 2 Lippl Alojs 68, 72 Llamer Hans 54 Lovrenčič Joža 61, 62, 153 Ložar Rajko 70, 71, 153 Lukretius Carus Titus 93, 155 Ludvik Dušan 135 Lukianos 75, 124, 130, 138 Lukman Franc Ks. 67 Mainarič Nikola 56 Marciai 129, 137 Marcus Aurelius 69 Melisos 76 Meško Franc Ksav. 10, 47 Mihevc Erika 85 Miklavčič Maks 2 Mimnermos 101, 130, 138, 168 Moder Janko 135, 207 Mošin Vladimir 3 Mrzel Ludvik 18 Musaios 76 Orpheus 76 Ostrogorski Georgije 59 Ozvald Karel 110, 111 Parmenides 76 Periandros 76 Perikles 76 Petronius iz Himere 76 Phaidon 39, 66, 87 Pindaros 101 Phokylides 76 Pitagoras 76 Pittakos 76 Platon 33, 66, 79, 87, 95, 100, 104, 105, 110, 130, 138, 157, 172 Plautus Maccius 32, 129, 137 Plinius C. 111 Plinius C. Secundus ml. 170 Plutarchos 77, 89, 91, 160 Poe Edgar Alan 161 Pogačnik Jože 67, 68 Polič Mirko 120 Praksila 101 Pregelj Marij 78, 79 Prešeren France 109, 148, 152, 156, 162, 166 Prodikos 76 Protagoras 76 Puc Mira 55 Ravljen Davorin 2, 123-126 Rehar Radivoj 49 Rupel Mirko 112, 113, 128, 131 133, 134, 141 142, 177-196, 198--207 Sapho 101, 130, 138, 149, 168 Saria Balduin 2 Shaw Bernard George 64 Seneka Annaeus L. 19, 127, 146 Semonides 101 Simonides 101, 168 Simoniti Rado 119 Slodnjak Anton 109 Smolej Viktor 69 Sokrates 33, 87, 105 Solon 76, 101 Sophokles 60, 74, 92, 98, 107, 108, 114, 130, 138, 144, 163 Stelè France 1 Stesihoros 101 Šifrer Tone 70 Škerlj Amat 71 Šmalc Matej 207 Šmit Jože 41 Šolar Jakob 67, 70, 72, 177-196, 198-207 Tacitus Cornelius 170 Tales 76 Theognis 76, 101, 130, 138, 168 Theokritos 150 Terpander 101 Thrasimachos Halkedonski 76 Thukidides 164, 165 Timokreon 101 Tomc Ernest 197 Tomšič France 207 Tolstoj Lev Nikolajevič 7, 8 Trdan Franc 2 Trost Matija 128, 133 Trubar Primož 122, 128, 132, 133, 164, 165 Ušeničnik Aleš 66, 67 Vergilius P. Maro 30, 173 Vilhar Albin 197 Vuškovič Miloš 2 Wilde Oskar 49 Xenophanes 76 Zenon 76 Žepič 119 Maturanti gimnazije v šolskem letu 1940/41 ..........................5 Seznam maturantov — tečajnikov v letu 1945 ..........................6 Rudolf Čeh: Veliko leto..............................................7 Ljubica Šuligoj: Življenje na gimnaziji v šol. letu 1942/43 in 1943/44 33 Matija Maučec: Generacija abiturientov gimnazije Dušana Kvedra v Ptuju v desetletju 1949—1959 in njena pot v življenje...........41 Delovna skupnost gimnazije v šolskem letu 1968/69 ................ 51 Personalne spremembe in bolezenski dopusti v šol. letu 1968/69 . . 52 Predmetnik v šolskem letu 1968/69 ................................ 52 Kronika za šolsko leto 1968/69 ................................... 53 Šolske organizacije, društva in krožki..............................56 Knjižnice in strokovne zbirke.......................................63 Seznam dijakov in njihov uspeh......................................67 Statistika učnih uspehov v šol. letu 1968/69 ..................... 74 Zaključni izpit..................................................76 Seznam dijakov, vpisanih v 1. razred v šol. letu 1969/70 ......... 81 Gantar dr. Kajetan: Sovretovih sedem ptujskih let...................82 Srečanje s Stankom Cajnkarjem (Sor j a Srečkovič)...................87 Jokaj, človek (Sonja Srečkovič).........................' .... 88 Razmišljanje v noči (Neda Stanič)...................................89 Sneg življenja (Živan Vrabl)........................................89 Viničarjeva smrt (Ivan Žuran) ......................................90 Sanjala sem o svetu brez sovraštva (Vesna Čeh)....................92 Papirnata barka — odlomek (Ema Klajderič).........................93 Pikina zgodba (Andreja Peček).......................................95 In memoriam — prof. Franc Stiplovšek..............................97 Poslovilne besede dijakov nekdanjega 1. c razreda pokojnemu prof. Stiplovšku.................................................. , 99 Bogomil Gerlanc: Bibliografija Antona Sovreta......................101 64. IZVESTJE GIMNAZIJE DUŠANA KVEDRA V PTUJU UREDIL DRAGO ŠULIGOJ OPREMIL ALBIN LUGARIČ IZDALA IN ZALOŽILA GIMNAZIJA DUŠANA KVEDRA V PTUJU NATISNILA PTUJSKA TISKARNA V 600 IZVODIH PTUJ 1970 ZALOZBA MLADINSKA KNIIGA I nudi sodoben izbor vrhunskih dosežkov slovenske in svetovne književnosti Na knjige se lahko naročite v vseh knjigarnah in pri zastopnikih ter poverjenikih založbe Mladinska knjiga ali pa pri Oddelku za direktno prodajo založbe Mladinska knjiga v Ljubljani, Titova 3. Pleskar Ptuj Slikarsko-pleskarsko in antikorozijsko podjetje Ptuj, Ulica Heroja Lacka številka 5 Opravlja vsa dela naslednjih dejavnosti: • slikarskopleSkarske usluge; • črkosllkarske — reiklamne storitve; • klasično antikorozijsko zaščito; • moderno antikorozijsko zaščito z metalizacijo; • oblaganje vseh vrst zidnih, plastičnih in keramičnih ploščic; • polaganje vseh vrst podov; • opravljanje prevoznih storitev s tovornimi avtomobili. Dela in usluge opravljamo na celotnem področju države, po konikurenčdh cenah. AGROTRANSPORT PTUJ Sedež podjetja v Ptuju, Rajšpova ulica telefon: hišna centrala 77-160, komerciala 77-438, telex 33-145 V kmetijstvu in gozdarstvu izvršujemo: Zemeljska dela pni obnovi vinogradov, kot so izdelava teras, dovoznih cest, škarpiranje ter druga potrebna dela pri obnovi. V gradbeništvu: Vsa strojno zemeljska dela nizkih gradenj, kot so izkopi z buldožerji, izkopi z bagerji, izkop kanalov, vseh vrst planiranja in premikanja zemlje, izdelava nasipov itn slično. V transportu blaga: Izvršujemo javni cestni prevoz blaga v tuzemstvu. Merkur Trgovsko podjetje na debelo in drobno PTUJ Nudi v svojih poslovalnicah bogato izbiro industrijskega blaga. Priporoča se kolektiv! V Ptuju Vas pričakuje gostinsko podjetje Haloški biser s svojimi obrati: »Grajska restavracija«, »Ribič«, gostilna »Pri Roziki«, »Pri pošti«, »Grozd«, »Turist«, »Novi svet«, okrepčevalnica »Evropa«, Pivnica »Zlatorog«, »Bife na avtobusni postaji« in hotel »Poetovio«, kjer Vam bomo postregli z odlično hrano po dostopnih cenah in visofcokvaliitetnimi vini. Posebno zadovoljni boste s hitro in solidno postrežbo. Za cenjeni obisk se priporočamo! TOVARNA GLINICE IN ALUMINIJA JCUUU“ KIDRIČEVO Proizvajamo: ■ surovi aluminij v valjamiških formatih in ingotih, ■ kal cini rano glinico AlzO>, ■ aluminijske legure, ■ katran in ■ mešanico fenola Telefon: 31—095 Maribor Teleks: Kidričevo 331 — 16 Pošta Kidričevo, železniška postaja Kidričevo TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO, PTUJ Nudi iz svojih skladišč in poslovalnic prvovrstno blago. Se priporoča kolektiv! PROJEKTIVNI BIRO PTUJ MONTAŽNO PODJETJE Elektrokovinar Ptuj Montaže termoenergetskih naprav — Izdelava in montaža jeklenih konstrukcij in rezervoarjev — Vodovodne instalacije in centralna kurjava — Elektro instalacije jakega in šibkega toka — Klimatske in ventilacijske naprave — Proizvodnja elektromotorjev Trgovsko podjetje »Zarja« Ormož prodaja po koiikurenčniih cenah, v Ormožu, Ljutomeru, Vurbergu in Čakovcu Stanovanjsko podjetje Ptuj Tovarna avtoopreme Ptuj Izdeluje in mudi: AVTOMOBILSKO OPREMO ZA OSEBNE AVTOMOBILE, TOVORNA VOZILA IN AVTOBUSE. • ključavnice in kljuike za vozila Zastava, TAM, FAP, IMV in avtobuse; • patentne ključavnice, tečaje za tovorna vozila in avtobuse, ročice za plin in ročaje za pretilk za mopede; • dvigala istekla za votziia Zastava, TAM in FAP; • zunanja in notranja ogledala; • senčnike za avtobuse in tovorna vozila; • rezervoarje za gorivo, izpušne lonce in hidravlične amortizerske šoferske sedeže. POSEBNO PRIPOROČAMO TAHOGRAFE IN KVALITETNE VARNOSTNE PASOVE Mesokombinat »Perutnina« Ptuj posveča veliko pozornost sodobnemu načinu vzreje perutnine visokih proizvodnih lastnosti. To je izbrana vrsta perutnine ameriške selekcije, ki daje najboljše rezultate. meaokombinat perutnlna>ptuj Strokovna in veterinarska služba posveča vso skrb ekonomski proizvodnji ter zdravju in odpornosti perutnine. Z dovršenim tehnološkim postopkom izkoristiti do maksimuma visoko produktivnost biološke lastnosti perutnine. S specializacijo raznih tehnoloških postopkov dosega popolno industrializacijo proizvodnje, ki je enaka zahodnoevropski in tako ustvarja kvalitetno in kontinuirano proizvodnjo. V sodobno urejenih obratih proizvaja valilna in konzumna jajca, dan stare piščance, močna krmila, zaklano perutnino, meso in mesne izdelke. Ukvarja pa se tudi) z odkupom in 'izvozom divjačine, jajc perutnine ter živine in mesa. Mesokombdnat »PERUTNINA« Ptuj priporoča svoje proizvode in izdelke Izvaja vse vrste gradbenih del, vodoins talacij e, elektroinstalacije in stavbna mizarska dela tpo ugodnih cenah. Podjetje razpolaga s kvalitetnimi lastnimi opečnimi izdelki. Vsa naročila opravimo hitro, solidno in ob roku. PETOVIA PTUJ Poleg tega priznanega aperitiva še posebej priporočamo: PELINKOVEC 67 edini zlati v Jugoslaviji, zlata medalja 1967 in 68 MARTIN specialni brandy, podobne kvalitete francosikih konjakov, ADO osvežujočo brezalkoholno pijačo Pokusite in zadovoljni boste! Kreditna banka Ptuj # opravlja vse kreditne in devizne posle 0 kreditira stanovanjsko izgradnjo m # zbira hranilne vloge in jih obrestuje po 6 — 7,5 % Svoje vlagatelje nagrajuje in zavaruje za vse primere nezgod. Zaupajte svoje denarne posle KREDITNI BANKI PTUJ Sigma podjetje gumijevih in kovinskih izdelkov — servisi, PTUJ, RAJŠPOVA 13 PROIZVAJA: __ gumi ležaje, gumi vzmeti, giumi mehove, gumi vibratorje, tesnila ter listne in navoj ne vzmeti. __servisne usluge za vozla Zastava, Škoda, NSU-Pretis in TAM ter motoma kolesa Tomos, Pretiš, Java in MZ. V servisni trgovini vedno na razpolago rezervni deli. Zavarovalnica Sava POSLOVNA ENOTA MARIBOR Partizanska 3-5 Vam nudi vse vrste zavarovanj in se priporoča. ZAVOD Olge Megliče ve Izdelujemo in priporočamo ženslko konfekcijo, pletenine, razne pletarske izdelke, ženslke torbice in ribiški pribor. Kmetijski kombinat Ptuj, Muzejski trg 2 Slovenija, Jugoslavija Telefon: HC 77-350, žiro račun: NB Ptuj 524-1-84 Telegram: Kmetkombinat Ptuj Kombinat proizvaja, predeluje, prodaja in izvaža kmetijske, živilske, gozdarske, lesne in druge proizvode. Proizvodno sodeluje z zasebnimi kmetovalci. Posebno priporoča kvalitetna haloška vina, hmelj, mesnate prašiče in plemenske svinje, meso surovo maslo, kazein, galalit in poliester za izdelavo gumbov, gradbeni les, mizarske proizvode ter ves reprodukcijski material za kmetijsko proizvodnjo. Nudi kvalitetne servisne usluge za vse kmetijske stroje in motoma vozila. Živilski kombinat MARIBOR Izredno zadovoljna bosta vaš gost in vsa družina, če boste skrbno pripravili kvalitetne testenine renomirane tovarne »Intes«. Dobite jih v vsaiki trgovini. Gradbeno podjetje Drava «.i Gradimo vse vrste objektov po naročilu in za trg. PEKARNE MLINI Vinko Reš PTUJ se priporoča s svojimi kvalitetnimi izdelki. SLOVENIJA VINO LJUBLJANA OBRAT Jeruzalem »»»o« Trgovsko podjetje na veliko in malo PTUJ Kr empi jeva ulica 2 < Q£ co N Nudi potrošnikom, v »svojih poslovalnicah v mestu im na podeželju vse vrste prehrambenega blaga, gospodinjskih potrebščin, tekstilnega in industrijskega blaga, vse vrste pohištva, gradbenega materiala po» konkurenčnih cenah in solidni postrežbi Poslovni predmet smo razširili! tudi s prodajo na veliko z gumijevimi izdelki, papirjem in etóktromaterMom. Za obisk se toplo priporoča kolektiv »IZBIRE« Domoznanski oddelek IZVESTJE 1968/1969 13855/1968/1969 b Q50.8 6007801,64 COBISS e KNJIŽNICO IVANO POTRČA PTUJ