Sreča mladinskih let
Piše Fr. Kralj       
IV. Ob knjigi.
ozdeva sc mi, da ste poprej pogledali sličico, kakor pa ste začeli brati r> te-le moje vrstice; in skoro bi uganil, da ste vsaj nekatcri zmigavali z ramami, češ, kako je pa to mogoče, da bi se tako naporno delo, kakoršno kaže slika, dalo v tesnejšo zvezo spraviti s srečo mladinskih let. Pa kdor je tako mislil, naj bo kar tiho, da se mi ne izda.
Zadnjič vam je bilo všeč, kajne, ko sem tudi dobro in tečno hrano prišteval prijetnim rečem mladostnih let. Seveda sem govoril lc o telesni hrani; menim pa po pravici, da se vam moram jednako ali pa še bolj pri-kupiti, če vam tudi še kaj zapišem o d u š n i hrani. Telesno hrano tako radi zajemate iz skledice in drobite mej zobmi, ali mar ne boste tudi z veseljem zajemali dušne hrane iz lepe knjige in povživali jednako slastno in hlastno?
Ko bi se kdaj primerilo, da bi kdo izmej vas ne hotel jesti, čeravno mu ponujajo dobre in zdrave jedi, bodo takoj rekli vaša mama: ,,Bolan je, le pustimo ga"!
Kakor se ne primeri z lepa, da bi zdrav otrok ne hotel jesti o svojem obroku, jednako tudi ni pravilno, da bi mlad človek ne povžival rad dušne hrane iz knjig, ako ima popolnoma zdravo dušo. Ali tukaj ravno se prične
   56    
nesreča tako rada! Kaj zgodaj se čestokrat loti mladcga srca pogubna bo-lezen, posebno tista, ki ima tako nečedno ime, — 1 e n o b a; včasih pa napade kaj drugega, n. pr. nepokorščina; ali pa bi morda še kdo takemu mlademu bolniku ponagajal, češ, da je tumpaste ali zabite glave itd.
Sedaj razumete, je-li, zakaj sem vam poprej namignil, naj se nikar ne izda, kdor izmej vas ni prijatelj knjig, ker bi se mi s tem jako slabo pri-poročil. Dober otrok ima prav gotovo veselje za lepe nauke; in to veselje, le verjemite mi, se še z leti čim dalje bolj vekša. Jaz vsaj moram reči, da ne vem, kako bi mogel živeti na svetu,  ko bi   ne smel več  čitati   nobene
knjige; marsičesa bi lažjc pogrešal, kakor pa onega dušnega veselja, ki je dajejo dobre knjige dobrim ljudem. Ako se nazaj oziram na pretekla leta, mi zopet veseli spomin daje spričevanje, da sem vžil največ najplemenitej-šega veselja ravno ^ob knjigi". Vprašajte še druge časti vredne gospode, prepričan sem, da bodo tudi tako pričali iz lastne izkušnje.
Toraj le nikar?"mi ne milujte mojega pridnega mladenička tam-le za mizo, pri knjigi, marveč veselite se ž njim! Saj boljšega prijatelja ne poznam, kakor je d o b r a knjiga.
    57    
Zvestejša nego vsak prijatelj ostaja vedno pri nas. Sam! Vsi so te za-pustili, vsi se razpršili. Sam samevaš? O ne! Saj imaš pri sebi knjigo, ki te nikdar ne zapusti. Zatopiš se v njo, ž njenimi junaki trpiš, ž njimi se veseliš. Vršiš ž njimi slavna dejanja nesebičnosti, zatajevanja, kreposti. Ljubek smeh in tiho zadovoljnost ti izvablja krepostno dejanje, s studom se obrneš od malovrednih ljudij: ž njimi preživiš celo življenje v malo urah. Vse dejanje, vse nehanje, vsi napori so ti pred očmi.
Tako nas dobra knjiga sedaj uči krepostnega življenja, sedaj odvrača od hudobnega, sedaj nas bodri za vse dobro, lepo in pravo, sedaj miri naše srce, sedaj je zopet vedri, navdušuje nas, a zopet tolaži. Glasno nam govori, a tudi tiho šepeče; z nami žaluje in poje, a vedno nam je dobra, prijazna, zvesta in verna prijateljica. Lahko bi dobrim knjigam napisali naročilo:
Z veselimi radujte se,                                           
                                                          A žalostne toližite,          
Vsem pa srca blažite!                                              
Tako dobre knjige. Kakor pa so dobre knjige Ijudem v oblaženje, raz-veseljevanje, v srečo in korist, tako so jim slabe duševna smrt, strup v mamljivi posodi. Lahko rečemo, da jih ne pade dandanes toliko v vojski, kolikor jih umre duševno po slabih knjigah. Sam Herder, ki ni bil katolik, jc priznal, da knjige lehko človeka za vse življenje vzgoje, a lahko ga tudi za vse življenje pogube.
In če velja to pravilo za ljudi sploh, koliko bolj velja za mladino. Pre-govor pravi: Za mladino je najboljša knjiga komaj dosti dobra. V mladosti je srce bolj odprto in vsprejemljivo za razne utiske zunanjega sveta, za nauke in opomine, za slabe in dobre vzglede. A vsak človek je bolj k slabemu nagnjen, negoli k dobremu. In tako tudi posebno mladina. Zato so za mla-dino slabe knjige prava dušna smrt, ki na veke zamorč rahločutna in nežna mladostna srca.
Zato bodi mladini odločen in resen opomin: nc beri ničesar, česar niso odobrili katehet, učitelj in stariši. Kakor se varuješ strupa, ki bi ti izpod-kopal telesno zdravje, tako in še bolj se varuj strupa, ki se ti nastavlja vse-povsod po slabih knjigah, da si ohraniš zdravo dušo v zdravem telesu!
Ker je branje in pisanje tako koristno in potrebno, zato so bile knjige že od nekdaj v veliki ceni pri vseh narodih. S kakim spoštovanjem so stari Izraelci in kristijani prebirali svete knjige! Imeli so jih kot zaklad pri sebi, skrbno jih brali, črke šteli, da ne bi kdo česa pokvaril ali dodal. Raje so življenje dali, kakor bi izročili svete knjige svojim sovražnikom. Ti naj nam bodo torej v vzgled, kako naj se vneto učimo, kako naj spoštujemo, cenimo in skrbno beremo iz svetih in dobrih knjig sploh.
Kakor je večini čitateljev znano, pisali so stari narodi na različne stvari: v kamen, opeko, voščene tablice, pergamen in papir. Zvijali so pergamenske liste skupaj v zvitke. Take knjige, kakoršne imamo sedaj, pravijo, da je iznašel pergamski kralj Atal v 2. stoletju pr. Kr. A ker šc niso znali tiskati, je bilo prepisovanje težavno in zamudno, zato so bile knjige jako drage. Naj-večje pomanjkanje knjig je bilo od 6.— 12. stoletja.
^    58                                                               "
V 16. stoletju pa jc izumil plemič iz Moguncije, Gutenberg, tiskarstvo,    : in odtlej se širi tiskarstvo tako.   da je postalo največja moč sveta, velesila. Le žal, da se s tem širi tudi mnogo mnogo slabih knjig.
Knjige pa lodimo v dve vrsti: znanstvene in zabavne. Kakor ima naša duša dvoje vzmožnostij, um in voljo, tako skrbi znanstvena knjiga, da zbistri um, in zabavna, da oblaži voljo. Znanstvene knjige nas store učene, lepe, zabavne nas store dobre in poštene.
Vendar vam svetujem, da najbolj pridno rabitc znanstvene knjige; čcravno vam prizadenejo več truda, bo pa korist za vaše življenje tem večja. Kratkočasne knjige naj vam bodo bolj za počitek in razvedrilo; ne navadna ' hrana, marveč le bolj kot zabela. Vse pa, kar čitate, čitajte počasi in s pre-vdarkom, zakaj kakor telesna hrana le tedaj redi in krepi, kadar se prebavi, tako tudi dušna hrana koristi le tedaj, ako res postane dušna lastnina.
Po vsem, kar sem vam povedal, mislim, da je opravičena moja trditev: Največja sreča mladinskih let je: d o b r a k n j i g a !