Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 15.
Cena izvodn Din 1*—.
Leto I.
V Ljubljani, dne 26. aprila 1934.
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina letno Din 30*—.
Uredništvo in uprava: Kolodvorska ul. št. 8 v Ljubljani.
Telefon št. 3770. — Pošt. ček. račun št. 10.499.
Združenje borcev Jugoslavije na slavnostih o Shoplju.
Pero:
Borci severa pri borcih juga.
Sklenili smo pohiteti v carsko Skoplje na velike svečanosti povodom 20-letnice prvih južnosrbskih rekrutov iz 1. 1914. In kar borci sklenejo — tudi izvedejo, ker pač nameravajo zmagati na celi črti... Nič ni pomagalo, da se je nudila vsem dravskim dobrovoljcem skupaj le ena vozovnica, vsem dravskim invalidom in ostalim bojevniškim skupinam zopet samo po ena legitimacija.
Namesto borih petih delegatov, ki naj bi šli v Skoplje po volji domačih nebojevniških krogov, ki so delili pravim vojakom drobtinice z bogatinove mize ■— smo sklenili poslati 50 borcev iz vseh krajev Dravske banovine. Tudi so nam dejali, da velja za borce (samo za borce!) predpis, da smejo poslati samo one. ki so bili res pravi in resnični prvi južno-srbski rekruti iz 1. 1914.! Ker hh celo med našimi dobrovoljci n>so mogli najti, so frčale brzojavke po naši mili domovini in končno smo se kljub vsemu odpeljali — kot smo sklenili.
Prekrižali smo vso državo na tej svoji nad tisoč kilometrov dolgi poti. Kako velika je naša domovina! In kako lepa!
Vsa v cvetju, vsa v polni pomladi. Videli in pozdravili smo hrvatskega kmeta na njegovi grudi, veselega Sremca na širnih ravninah, velemestnega Prebivalca kipečega Beograda.
Zavili smo v Srbijo. Videli smo srbskega seljaka: oče vodi voli, za ročici Pluga pa držita sinko in hčerka... Šaj-kače, opanke, narodna kmetska obleka, rjava kot zemlja, beli rokavi... Prisluhnili smo valoviti zemlji, ki je dihala in pela o trpljenju, o krvi, o premagam krivici, o svobodi... Kraj vasi, na trati sredi češnjevega cvetja pleše šest mladih snašic kolo. Visto otročje, veselo. Star čiča jih gleda Vesno, poleg njega pes-ovčar. Ej mladost! ‘O vso d hiše in hišice, okna in okenca sre-cyetja! Rožnato cveto marelice na po-jani kot sočni vijoličasti pasteli, po bregu lezejo ovce sklonjenih glav — vroče je. Na obronku samotna hiša, pobarvana od vrha do tal v državnih barvah.
Preletimo Niš, Leskovac, Vranje, Ku-manovo. Nagj, borci so polni napetosti. Obujamo zgodovino. Študiramo', kako so stale stvari v oni strahotni borbi. V dalji olgarske planine. Sredi pokrajine pogorišče stare džamije, le vitki očrneli minaret še stoji. Okrog razvalin cveto češnje, ^mrt in življenje. Na hribu se tu in tam ^svetijo cerkve, prekrasne zadužbine, be-e in pisane, polne kupol.
Brzovlak leti precizno, mirno, na mi-Prito točno. Vedno niže na jug nas nosi čr-hlapon, dokler se ne odpre pred nami n.°Dska ravnina, obdana vseokrog s pla-g.^i, žal brez gozdov. Pozdravi nas rflja na dimniku turške bajte, pozdravi korica v turških hlačah, ki pase svoje 1 °'e, vole, konje in ovce (nekdo pri-^iTini: „Glejte, tam se pa „gvant“ pase!“). °zdravi nas debelo zasnežena Šar pla-ma, široki rjavi Vardar, pozdravi staro-ävni Dušanov grad — Skoplje! Čili, od ]• Ur trajajoče nepretrgane vožnje nezlom-ni> izstopimo borci in že stiskamo roko
bratom, ki so nas prišli pozdravit. Med zastavami, pod slavoloki, ki so še v delu, odidemo pod gostoljubno streho pekarske čete in se po vojaško udobno namestimo. Nato se razkropimo po mestu.
Skoplje valovi. Glavna ulica Prestolonaslednika Petra je polna veselili množic, kakor v Ljubljani ob vsesokolskem zletu.
bito nogo v te zgradbe in kaj vse je temu sledilo. Drug tovariš dobrovoljce opisuje, kako je sodeloval kot borec pri zavzetju Skoplja 1. 1918., kako naglo je jurila Ju-goslovenska dobrovoljačka divizija v Srbijo, da je komora ni mogla dohajati. Ej, junaški spomini!
Pod nami leži veliko Skoplje. Stari turški del z lepimi džamijami (pri eni stoji najvišji minaret na kontinentu). Na drugi strani veliko novo Skoplje s prekrasnimi modernimi zgradbami, kot jih Ljubljana nima mnogo. Vseokrog venec planin in gor,
Naša delegacija v slavnostnem sprevodu koraka proti slavoloku na vardarskem mostu.
Ves pisani narod povezan v slikovit šopek, ki mu daje impulz to južno nebo. Kavarne so prepolne; povsod godba, pevci in pevke prepevajo mehke sevdalinke in stare komitske pesmi. Večer in naslednje jutro porabimo, da se pomešamo med narod. Poslušamo starega srbskega trgovca, ki toži o svojih težavah. Trideset iet je na tej zemlji, videl je vso njeno krvavo zgodovino. In vidi vso sedanjost, h njegovih ust čujemo, kako živi narod tu na jugu države, kako ga tarejo skoro iste skrbi, iste nevolje, kot njegovega brata v Šu-madiji, v Bosni, v Vojvodini, v Hrvatski, pod Triglavom. In kako si želi istega leka, kot ga kuhamo ravno Združeni borci Jugoslavije. „Samo 2 dinarja dobivamo pri kili duhana, tisti pa, ki ga kupuje od nas, dobi 200 za to količino. Ne zahtevamo 50 ali 100 dinarjev — 10 bi jih bilo dovolj, pa bi zadihala vsa zemlja.“ In udari po svojih političnih pustolovcih in izkoriščevalcih. Povsod ista pesem, povsod ista bolečina, ista želja po redu, pravičnosti in poštenosti.
Ogledamo si cerkev Sv. Spasa. Pradedje so jo skrili globoko pod zemljo. Nemci so baje ponujali za njene neprecenljive lesene rezbarije 60 milijonov mark, Angleži cele vreče funtov. Niso je dali. Na vprašanje, kako da teh dragocenosti niso odnesli Turki in Nemci ob invaziji, odgovarja razkazovaleč: „Turki čuvajo tudi tuje verske svetinje, ker ne dajo skruniti svojih. Nemci pa so civiliziran narod — da so bili tu Madžari — Bog zna, kaj bi bilo!“
Popnemo se na Dušanov grad. Ves je prenovljen, ves v cvetju, ves v zelenju. Naš tajnik tov. Vladimir Fabjančič pripoveduje, kako so ga kot enega prvih srbskih vojnih dobrovoljcev privlekli z raz-
v ozadju zasnežena Šar-planina. Na pobočju hriba Vodna se belijo neštevilne nove vile in hišice, vmes se opažajo vzorno izvedene nove pogozditve. Ogledamo si še muzej z neprecenljivimi rimskimi izkopni-nami, razmeščenimi v imenitno ohranjeni in prenovljeni stari rimski tržnici, v (kateri so podjetni Dubrovčani nekoč prodajali svojo robo. Ogledamo si ciganski in turški del mesta z vsem njegovim pisanim iztočnim čarom, kupujemo „odpustke“ za svojce in se vrnemo v sredino mesta. Neprestano korakajo po ulicah novo došle kolone južnosrbskih junakov in gostov iz vse države v slikovitih narodnih nošah. Pomešamo se med brate, zapletemo se v razgovor, poslušamo, opazujemo in premišljamo.
Na sobotno popoldne nastopimo v svečani povorki. Aranžerji nas vsepovsod vodijo na častna mesta. Korakamo mimo oduševljenega, nepreglednega špalirja naroda, takoj za starimi srbskimi Četniki, katere vodi vojvoda Kosta Pečanac. Za nami ženska sekcija FIDAC-a, nato ljubljanska Narodna odbrana s svojo viteško četo, nato Sokolstvo, skavti, dijaštvo itd. itd. Ob grmenju topov, ob sviranju številnih godb odmeva naš korak v tem nad 10 kilometrov dolgem sprevodu. Pravi borci med resničnimi borci... Poslušamo govore; medtem opazimo v svitu ogromnih žarometov, da se bliža dež, ploha. Brez plaščev, brez dežnikov vztrajajo borci, izvršijo svoj program do kraja. Mokri do kože občudujemo pravljično bajno razsvetljavo vardarskega mostu. Slednjič se ustavimo pred oficirskim domom, kjer nam odka-žejo častno mesto in kjer nas osebno pozdravi župan mesta Skoplja in stisne roko svojemu dobremu znancu, našemu I. taj-
niku, tov. Vladislavu Fabjančiču. — Tu stoje poslušamo krasni pozdrav arm. generala Nediča prvim južnosrbskim rekrutom. Tri vojaške godbe in dve pevski društvi intonirajo državno himno, mi pa po-primemo odkritih glav — v največjem dežju — presunjeni od veličine zgodovine te zemlje.
Sledila je večerja, nato svečani sprejem gg. vojnega ministra, min. predsednika in notranjega ministra. Na prijazno povabilo smo se odzvali po naših zastopnikih, čeprav naša toaleta radi prestanega dežja ni bila na višku. Bili smo deležni tolike ljubeznivosti od strani gg. arm. generala Nediča, div. generala Naumoviča, komandantna mesta, predsednika skopljanske občine Mihaj-loviča in premnogih odličnikov, da se jim moramo tudi s tega mesta iskreno zahvaliti. Posebno milo nam je bilo stisniti roko g. načelniku štaba armije generalu Rupniku, našemu ožjemu rojaku, kateremu pošiljamo poleg zahvale za vso naklonjenost tudi prisrčne pozdrave Združenih borcev iz Dravske banovine. Svečanemu sprejemu je sledil ples.
Spraševali so nas, kako da smo borci v Jake lepem številu prihiteli izpod daljnega Triglava. Naš odgovor je bil enostaven: Kjerkoli v državi slavijo resnični borci praznik junaške zgodovine, tam tudi Združeni borci iz Dravske banovine ne smejo manjkati. Prišli smo enostavno čestitat... Nismo pa pozabili pristaviti, kakšne so bile brezuspešne ovire, s katerimi so nam hoteli gotovi krogi potovanje za vsako ceno preprečiti...
Med presrčnim kramljanjem in obujanjem naših dobrovoljskih spominov smo si ogledali ves veličastni Oficirski dom s prekrasno kraljevsko dvorano, katera v naši državi menda nima para.
Sledila je solnčna nedelja, da malo takih. Na vse zgodaj smo se zopet uvrstili v povorko v istem redu, kot na predvečer. Na čelu godba kraljeve garde, glavni odbor, invalidi, vardarski, bregalniški polk, bregalniški konjeniki, kosovski, bitoljski, ibarski polk — vsi v slikovitih kmetskih narodnih nošah — le šajkače, puške in krepka drža so izdajale vojake v civilu. Nato srbski četniki s puškami in črnimi zastavami, na njih mrtvaška glava. Nato naša skupina. Pred nami tabla z jasnim napisom: Udruženje boraca Jugoslavije, Ljubljana, Dravska banovina. Ko se je sprevod za hip ustavil, je pristopil črnolas dečko in s šolarsko vnemo počasi prebiral naš napis, črko za črko in ga končno prebral. Posrečilo se mu je to, kar se vsem navzočim žurnalistom ni posrečilo! Nihče od njih ni bil toliko pismen, da bi prečital to tablo z našim pravim imenom! In nihče ni znal zapisati v kilometer dolgih poročilih o proslavi našega pravega imena. Ta molk so dosegli naši „prijatelji“, katerih ljubezen nas je spremljala do Skoplja! Toda, če se o našem Udruženju ni pisalo, se je pa tem več govorilo o njem! Iskrena hvala za reklamo! —
Torej za ono skrivnostno tablo je sledila velika, lepa trobojna zastava* ki jo je nosil naš vrli Celjan tov. Veble. Ob praporu sta korakala tov. Vlad. Fabjančič, prvi tajnik Združenja ter Stane Vidmar, član izvršnega odbora in junaški komandir naše čete. Za praporom v četverostopih vseh
50 borcev-delegatov iz vseh krajev Dravske banovine, na čelu tovariši dobrovoljci, ki so si v znak svečanosti pripeli svoja številna vojaška odlikovanja, pridobljena v borbah svetovne vojne na srbski strani.
Nepopisno je bilo navdušenje naroda vseh stanov, ki je s šolsko mladino tvoril kilometre dolg špalir. Po južnjaški navadi so množice ploskale in klicale navdušeno: Živeli Slovenci! Živeli junači! Živela Ljubljana! (Celo: Živeli Ljubljanci! in Živeli Kranjci! — smo slišali...) Tu in tam nas je pozdravil neznan civilist — Slovenec iz Moravč, Škofje Loke ali Bog zna odkod, ki živi in služi v Skoplju.
Trdo je odmeval krepki naš korak po tlaku novega in po kaldrmi starega Skop-Ija. Naši fantje so korakali strumno — niso mogli zatajiti starega vojaka v sebi — a vendar lahkotno, elegantno. Na nas je deževalo cvetje, z dišečim jorgovanom so nam posipali pot. Borci so odgovarjali navdušeno na vsak pozdrav na ulici, na vsak pozdrav z oken in balkonov Zdravo, braćo! Živelo Skoplje! Tu in tam je pozdravil resen hodža z belim turbanom molče s poklonom, z roko na srcu... To so bile ovacije, nepopisne, nepozabne. Brat je pozdravljal brata v okvirju ene, nedeljive Jugoslavije.
Prispeli smo do Oficirskega doma. Ko se je pojavila naša skupina, so nas z balkona pozdravili člani vlade. Z vzklikom: Živijo Kralj! 'smo defilirali Združeni borci mimo zastopnikov Vladarja in vlade. Nato je krenil sprevod preko Vardarskega mostu skozi turški del mesta na visoki Dušanov grad, kjer so nas vodili zopet na častno mesto, v bližino slavnostne tribune. Za nami so razvrstili Sokolstvo in viteško četo Nar. obrane iz Ljubljane.
Odveč bi bilo opisovati ta veličastni, ogromni vojaški zbor, katerega je naše in tuje časopisje podrobno opisalo. Ali je bilo tu 20 ali 30 tisoč ljudi — kdo bi jih štel?! Vojska in narod... Nepozabni so bili trenutki med službo božjo, med govori patriarha Varnave, svečenikov drugih veroizpovedi, zastopnika Nj. Vel. Kralja, zastopnikov rekrutov vseh južnosrbskih polkov od kosovskega do bregalniškega, če-gar zvesti borci „orjejo svoje polje s puško v roki“ ter zastopnika borcev - častnikov St. Krakova, ki nam je govoril iz srca, ko je dejal:
„Bojni tovariši! Naj naš sovražnik odpre oči in naj vidi to vašo silno urejenost vojaških čet! Naj odpre ušesa in sliši Vaše moške, odločne besede, vas vseh, ki ste vredni svoje junaške četa-ške, vstaške in vojaške prošlosti. Naj te Vaše besede kot grom čuje vsa naša država, one naj bodo balzam vsem, katerih volja je bolna; naj bodo budilne za vse, ki so nacijonalno zaspani; naj bodo nagrada onim, ki verujejo. Naj čuje te Vaše besede tudi Balkan in naj razmišlja, kaj pomenijo. Naj jih čuje Evropa in naj izve na novo, da ste vi najzvestejši varuhi njenega miru. Naj jih čuje naš neprijatelj in naj mu bo glas junakov z Vardarja, z Bregalnice, z Ibra, s Kosovega, izpod Kajmakčalana krepak pozdrav in opomin. Vaše besede so težke v zgodovini, ker ste jih izrekli vi, najvrednejši z našega juga, vi prekaljeni in očiščeni v ognju vojne, vi borci, ki ste temelj države!
Bojni tovariši! Dvignite svoje roke, napnite prsa in izrecite odkritega srca zavestno za menoj te svete besede:
Prisegamo na Boga Očeta, na Boga Sina Jezusa Kristusa in Boga Svetega Duha; prisegamo na svoj obraz in na srečo ognjišča svojega, da smo vedno pripravljeni nadaljevati začeto delo, da ohranimo varnost današnjih meja Kraljevine Jugoslavije nedotaknjeno, da za Kralja in Domovino vedno prelijemo tudi zadnjo kapljo krvi.
Prisegamo, da hočemo vedno ostati, kakoršni smo bili: neomajni do neprijatelja, drzni v borbi, brezobzirni pri čuvanju onega, kar smo si pridobili na krvavih bojnih poljanah. Prisegamo, da je naša beseda sveta, tako nam Bog pomagaj, Amen!“
To prisego smo ponavljali tudi mi, Združeni borci Jugoslavije iz Dravske banovine iz vsega srca, iz vse duše. Grmeli so topovi Dušanovega gradu, brneli motorji naših jeklenih ptičev — pilotov visoko nad nami — med njimi je — čudo božje — nad slavnostnim prostorom krožil ogromen orel...
#
Vso nedeljo in še pol noči smo se poslavljali od carskega Skoplja. Sklenili smo,
da se vrnemo preko Kosovega polja. Odpeljali smo se zgodaj zjutraj, vsi veseli, razigrani. Sosednje vagone so napolnili šuma-dijski četniki. Njihova godba je zaigrala kolo in vmes naenkrat našo domačo „Kje so moje rožice“ in pa „Terezinka zgodaj vstala“ (med godci je bilo več Slovencev iz Užic). Na vsaki večji postaji so četniki izstopili ter zaplesali svoje kolo. Vlak je hitel skozi Kačaniško sotesko, kjer so se bili nekdaj tako srditi boji. Obujal sem tihe spomine, kako sem kot srbski dobrovoljec prodiral s šumadijskim polkom skozi te mračne doline, ko smo gonili neprijatelja. Peš od Vetrenika, preko Kosova do Kragujevca — in še naprej preko Smedereva — do Temišvara. Nepozabni spomini Slovenca na osvobojenje do smrti trpinčene Srbije. Resnično, ljubili smo to sveto jugoslovansko zemljo bolj kakor sami sebe ...
smo vsi razigrani, vsi borbeni. Vlak je hitel po tej plodoviti zemlji, mimo Kraljeva in Kragujevca. Povsod drevje v cvetju, samo solnce v naravi in v nas. Pripovedovali smo si vse, kar vemo o tej zemlji, dvigali iz prošlosti nepozabne spomine na naše dobrovoljske doživljaje z ramo ob rami z brati Srbi, o borbah v Galiciji in na Soški fronti — in junačili prešerno, kot gre pravim borcem. Tudi zapeli smo: stare srbske junaške pesmi, naše slovenske vojaške melodije — tudi krepka kozaška pesem v spomin na Rusijo se je oglasila.
Gledali smo urejenost in veliki napredek te prelepe Šumadijske zemlje, ki je tako podobna naši Dolenjski, ter uživali ure prekrasne, nepozabne ...
V trdi noči smo dosegli Beograd. Ves naslednji dan smo se divili nepopisni junaški poeziji Kalemegdana v cvetju in
Oborožena kmečka konjenica popularnega vojvode Mine.
Prešli smo Uroševac in postaje z značilnimi imeni: General Jankovič, Drago-brača, prešli Prištino pri postaji Obilioevo ter zavili na slavno Kosovo polje. V daljavi se beli grobnica turškega carja Mu-rata, katerega je ubil Miloš Obilic, da dokaže, kje je vera, kje nevera... Tovariš dobrovoljec iz Maribora pripoveduje, kako se je tod umikal s srbsko vojsko, da se ne bi ponovila kosovska tragedija — do Peći in naprej v pekel Albanije. Neki Srbin, po videzu učitelj, zanimivo razlaga kosovsko bitko, zgodovinsko obhajilo vitezov v cerkvi Samodreži, smrt carja Lazarja, pogu-bonosno nasprotstvo med brati, o Vuku Brankoviču... Vsak kamen, vsaka gruda te zemlje diha veličino zgodovine in naroda, cvetje njenih kosovskih božurov zažari vsako leto znova ter zapoje svojo staro, slavno pesem o Kosovki devojki...
Po Kosovski Mitroviči smo prišli v Raško. Tu je bila pred 900 leti zibelka srbske državice — katero je zgodovina razlila preko okrvavljenih bregov in skovala iz nje in iz nas nepremagljivo, veliko Jugoslavijo.
Polni teh mogočnih vtisov smo se približali zeleni Šumadiji — srcu Srbije. Bili
divnemu razgledu preko Save in Dunava, ter občudovali pravljični razvoj naše pre-stolice. Odtod smo se v skupinah vrnili domov.
In končna beseda? Kot neverni Tomaž smo šli, da se prepričamo, dali je Južna Srbija res tako popolnoma naša. In prepričali smo se, da je imel prav oni inozemski novinar, ki je dejal v Skoplju: „Ko sem videl, da zaupa Jugoslavija svojemu obmejnemu civilnemu prebivalstvu orožje v obrambo meje, sem se prepričal, da je tu konsolida-cijsko delo države že opravljeno, da „makedonskega vprašanja“ ni več! čast onim, ki so to dosegli v tako kratkem času!“ —
Na naši dolgi poti smo videli, da je naša mati Jugoslavija tako lepa, da zasluži ves naš napor, da ji pomoremo do sijajne bodočnosti. Videli smo pa tudi, da nalaga današnji težki čas isto pezo mizerije na vse delavno prebivalstvo države skoro v isti meri. In ker smo hodili skozi našo zemljo z odprtimi očmi, smo dobro videli, kake so rane, kake so bolečine in težave med narodom. Zato sedaj tem globlje občutimo, da vršimo Združeni borci Jugoslavije blagoslovljeno delo...
Reklama.
V Beogradu izhaja neki list pod imenom „Štampa“, pri katerem so udeleženi med drugimi tudi zastopniki ruskih in nemških Židov in ki se prodaja po 50 para kot najcenejši dnevnik prestolice. Ta list je že ponovno napadel naš „Boj“, kar iz njega verno ponatis-kuje „neki“ ljubljanski dnevnik. Teh napadov v srbskem delu našega naroda nihče ne jemlje resno, preje zvenijo kot hvala in reklama za napadenega.
Tako je ta list nedavno prinesel senzacijo-nalno vest o izstopu Udruženja rezervnih oficirjev pododbora Ljubljana iz „Boja“ radi nezadovoljstva nad delovanjem njegovih govornikov, katero vest je takoj ponatisnil omenjeni ljubljanski list. Ta senzacija je neresnična in tendencijozno zavita v namenu, da bi škodovala našemu gibanju. Naši rezervni oficirji so z izjavo, katero prinašamo na drugem mestu, na kratko, toda jasno in odločno zavrnili napadalce. Vzrok kolektivnega izstopa je bil nalog komisarja njihove središnje uprave v Beogradu, ki je odgodil stvar do kongresa v maju t. L, ki bo o tem sklepal. Temu ukazu so se rez. oficirji radi discipline sicer uklonili, toda s pridržkom, da bodo še govorili o njegovi upravičenosti na pristojnih mestih. Ker je ta vzrok le formalnega značaja in ker o kakem nesoglasju z „Bojem“ ni govora, naši rez. oficirji še vedno z vso dušo sodelujejo pri našem pokretu in pristopajo iz njihovih vrst neprestano novi člani kot posamezniki.
Iz pozitivnih virov smo izvedeli, da bo „Štampa“ svojo kampanjo nadaljevala. Tudi to dobro vemo, da so se njeni napadi na borce kuhali v Ljubljani, kjer je bil eden njenih urednikov g. Radoje Markovič 3 dni v stalnih stikih z izdajatelji omenjenega ljubljanskega dnevnika, kateri sestanki so se v Beogradu nadaljevali...
Iz Ljubljane torej se dobavlja „Štampi“ materijal proti borcem, ki se je in se bo v Ljubljani pridno ponatiskoval...
Le tako naprej! Reklama je izvrstna! Valjar usode pa gre svojo mogočno pot. In se že ter se bo točno tako obnašal, kot smo prerokovali na mariborskem zboru ...
IZJAVA.
„Pododbor Udruženja rezervnih oficira i ratnika v Ljubljani“ izjavlja, da je izstopil iz „Boj-a“ na ukaz komisarja Središnje uprave „UROIR“ v Beogradu z dne 26. 3. 1934. br. 991. Drugih razlogov za izstop ni bilo.
Pododbor je ukaz izvršil, pridržal pa si je pravico, prijaviti svoje pomisleke o njegovi upravičenosti na pristojno mesto.
Samo ob sebi je umevno, da s tem ni zabranjeno, da je vsak član pododbora individualno lahko član Združenja borcev Jugoslavije.
Udruženje rezervnih oficira i ratnika pododbor Ljubljana.
Doma in na tujem.
(Tedenski pregled).
Jugoslavija. Zunanji minister Jevtič se je te dni mudil v turški prestolnici Ankari, da se tam razgovarja zaradi pogodbe, ki bi spolnila ali nadomestila ravnokar sklenjeni balkanski pakt. Jevtič je na potu tja in nazaj tudi našel priliko za razgovore z bolgarskimi politiki.
V	kakanjskem rudniku, nedaleč od Sarajeva so se vneli plini. Rudnik še ni dostopen, zato še ni točno ugotovljeno število ponesrečencev, računajo pa, da jih bo 130. To je dosedaj največja rudniška nesreča v Jugoslaviji, pa tudi na celem Balkanu.
V	Ljubljani je umrl obče znani in priljubljeni skladatelj pater Hugolin Sattner.
Lesno trgovino so težko udarile nove italijanske carine, ki so 6—i2krat višje od prejšnjih; ni verjetno, da bi jih mogla spremeniti napovedana pogajanja, zato bo izvoz lesa gotovo zelo nazadoval.
Anglija. Državni obračun je pokazal velik prebitek; najbrž bodo znižali nekatere davke in začeli velika javna dela, da olajšajo brezposelnost.
Francija. Odpor državnih uradnikov in invalidov proti znižanjem plač, pokojnin in podpor še vedno traja. Napovedano je tudi znižanje števila poslancev zaradi varčevanja. Še vedno so nasprotstva med socijalisti in desničarji zelo ostra, vendar je vlada dovolj močna, da zatre nasilnosti med strankami.
Zaradi vprašanja, ali naj se Nemčiji dovoli večja oborožitev, je nastal hud spor med Anglijo in Italijo ter Francijo. Francoski zunanji minister se je te dni mudil v Varšavi, da zopet utrdi staro zavezništvo S Poljaki in bo šel potem v Prago, da se pogovori še s Čehi, oziroma z Malo antanto.
Italija. Državno gospodarstvo je komaj še v ravnotežju. Primanjkljaj je zelo velik. Na otoku Rodu so nastale težave z doma-čini-Grkl, 'vendar italijansko časopisje to taji. Tudi po Italiji so kmetje postali nemirni.
čehoslovaška. Znani slovaški voditelj pater Hlinka je zelo ostro odklonil poljska in madžarska vabila, da naj pri njih išče
pomoči. Pravi, da hočejo Slovaki ostati, kjer so.
Nemčija. Hitlerju vedno bolj manjka denarja za nameravana javna dela. Spor s cerkvami, tako s katoliško kot s protestantsko se poostruje in še ni videti, kako bo končal. — O Jugoslaviji pišejo nemški listi tako prijazno, kot še nikoli poprej. Zelo se tudi zanimajo za sporazum med Jugaslavijo in Bolgarijo, kar je tem važnejše, ker se ravnokar mudi bolgarski minister Mušanov v Berlinu.
Avstrija. Socijalisti se še vedno gibljejo. Na dan 1. maja bo baje razglašena nova stanovska ustava, kateri pa menda v Avstriji še ne zaupajo. Za začetek bo> imenoval Doll-fuss — ministrski predsednik —■ vse vodilne osebe kar sam. — Izid ljudskega štetja še ni znan, vendar se že ve, da so po uradnih ugotovitvah Slovenci na Koroškem izginili. Vse to je zelo poučno ter v jasni luči kaže, kako politični viharji premetavajo čolnič našega naroda na Koroškem.
Brazilija. Neprodano kavo so dosedaj sežigali ali metali v morje. Sedaj pa bodo iz nje začeli izdelovati gnojilo.
Razpored naših shodov
Shodi v nedeljo 29. aprila:
Št. Jernej ob 7. uri.
Brežice ob 11. uri.
Krška vas ob 15. uri.
Grosuplje ob 9. uri.
Rakek ob 15. uri.
Kranjska gora ob 11. uri.
Rateče ob 15. uri.
Nadalje se bodo poleg drugih vršila še ta zborovanja borcev:
V nedeljo 6. maja:
Tabor v Gornjem Logatcu po maši. Vrhnika ob 15. uri.
Vnebohod 10. maja:
Škocijan pri Mokronogu.
Celje, velik zbor ob 11. na Dečkovem trgu.
13. maja:
Veliki zbor v Ribnici na Glavnem trgu ob pol 3. uri popoldne.
Pozor! V Celje bo 10. maja vozil posebni vlak, na kar že sedaj opozarjamo člane, somišljenike in prijatefje.
•. j .	-• t.	:■ c :
Nadaljevanje govora tov. Staneta Vidmarja
na našem javnem zborovanju v Novem mestu, dne 8. t. m.
(Nadaljevanje in konec.)
Tovariši, mi smo postavili na naših zborih zahtevo po odgovornosti javnih funkcionarjev, zahtevo, ki bo in mora prodreti prej ali slej. In ko' bo prodrla, bo narod pozval vse krivce na odgovor, pa je zato samo pametno in potrebno, da pridemo že sedaj na čisto glede krivde in nekrivde, da ne bo zadela sodba naroda nedolžnih in da ne bodo ušli sodbi in kazni grešniki.
Poglejte, tovariši, samo, v kakšne težave je pahnila Francijo afera Staviski. Kri je tekla po pariških ulicah, vlade so padale in izgledalo je že, da bo izbruhnila revolucija. In vse zato, ker se zadeva ni takoj in temeljito razčistila, ker se je zavlačevalo in zakrivalo do skrajnosti. Preveč je bilo udeleženih in previsoko so sedeli „pravičniki“, da bi mogla zadeva naprej. Celo v policiji je imela mafija, kakor poročajo, svoje ljudi, ki so preprečevali in oteževali preiskavo. Sedaj šele se pričenja dvigati koprena, sedaj šele jasno vidijo v Franciji, kako neverjetno nevarna postane lahko družba takih sleparjev, če je v javnem življenju in upravi mogoča koruptnost, če z zlatim ključem tudi največji lopov lahko odpre vrata do visokih javnih funkcijonarjev. Če bi naši francoski tovariši bojevniki ne bili tako energično posegli v razvoj dogodkov, če bi se ne dvignil z njimi cel narod, morda bi v par letih sploh ne bilo mogoče več upreti se dobro organizirani in vsestransko zvezani mafiji Stavi-skega, ki je obvladala že zelo, zelo visoke funkcionarje! Še sedaj, ko je volja naroda odstavila omadeževance, še sedaj gre stvar težko naprej, ker je strah pred mafijo izredno močan, ker se mafija ne straši nobenega zločina in ker je končno še vedno premalo popolnoma čistih in odločnih mož, ki bi gnali zadevo brezobzirno do konca.
Francoski zgled je temeljit pouk celemu svetu, da je treba korupcijo preganjati in zatreti že v kali, kjerkoli se pojavi, udariti jo je treba, kjerkoli jo le slutimo. Pobijati jo je treba z brutalno silo že v samem zametku, ker je kasneje to težko brez velikih žrtev in pretresljajev. Zato tovariši vztrajamo pri zahtevi, da se morajo vse sumljive zadeve »razčistiti nemudoma in prav do kraja in brez obzirov na levo in desno ter ponovno izjavljamo, da bomo z vsemi silami podpirali oblasti in avtoritete, ki so se lotile tega dela.
Če se nam posreči zatreti vse pojave korupcije, bomo hitro zopet v sedlu in hitro se bo neznosna kriza umaknila krepkemu poživi jen j n vsega gospodarstva, blagostanje se bo povrnilo in z njim zadovoljstvo naroda.
Tovariši! Ko govorim že o zadovoljstvu naroda, mi dovolite, da še eno stvar omenim. V mislih imam namreč tisto čudno mentaliteto nekih naših ljudi, ki kar ne morejo in ne morejo razumeti, da smo Slovenci svobodni državljani kraljevine Jugoslavije, da smo sestavni del te naše domovine* da je ne samo naša pravica, marveč naravnost dolžnost, da sodelujemo aktivno pri ureditvi države, pri vseh važnih državnih vprašanjih. -Mi se zavedamo in se moramo vedno zavedati teh svojih pravic in dolžnosti, pa je ?ato neodpustljiv greh, pravi narodni greh, z nekakšno neutemeljeno, kar recimo, hlapčevsko ponižnostjo stojimo ob strani in čakamo, kaj bodo z nami ukrenili, kaj nam bodo odredili, kaj nam bodo natovorili in kako nas bodo uredili. Mi imamo prav dober rek, ki bi ga morali imeti vedno pred očmi, rek ki pravi, da kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti. Kaj mislite, da nas bodo v deputacijah prosili, če bi hoteli sodelovati in soodločati? Kot enakopravni državljani imamo zato vse pravice in možnosti, pa bomo tudi upoštevani, kolikor bomo vredni, kolikor bomo sposobni in kolikor bomo res možje. Šalobarde pa zaničuje vsak, hlapčo-n ov možje ne spoštujejo in ne cenijo. Če smo Slovenci res tako sposobni, kot si največkrat domišljamo, moramo to dokazati z delom,
Moramo postati vse drugače aktivni, mor» 1,10 poseči s svojim konstruktivnim delo: Preko ozkih mej Slovenije čez vso držav
'l'1 se bo povsod čutil duh in vpliv teg de,la
Tovariši! Pri nas je še vedno preveč spi na iranjko Avstrijo, kjer smo bili p ardki in ne državljani, kjer smo bili narc . rilge vrste in ne državni narod. Zato gledi Pri nas neki ljudje čisto drugače na vi stvari, kakor pa gleda svoboden, ponose samozavesten državljan. Glejte, zadnj sem se razgovarjal z važnim funkcijonarjer r mi je očital črnogledstvo in pri tem mi 1 ’ da nam gre vendar še razmeroma dobr a je v drugih državah še slabše, beda <
večja kot pri nas, da imamo mi vsaj jesti še vedno dovolj itd.
Tovariši! To je vse res. Zato je to nazi-ranje pri nas precej razširjeno, zato se ko-modno lahko uležemo in lenuharimo naprej, da bo tudi pri nas prišlo vse na psa, kakor morda v kaki drugi od Boga zapuščeni in pozabljeni državici. S takim izgovorom se pri nas tudi kvitira po navadi kritiko slabega gospodarstva itd. Tovariši! Ta izgovor je jalov, da, ta izgovor je naravnost nezaslišan, pa tudi zelo škodljiv in mu je treba napraviti konec!
Če zaide v težave trgovec, ki je začel svojo trgovino brez denarja, brez sredstev, če mu prede trda in se obupno bori za obstanek in golo življenje, je to razumljivo. Če pa zaide v težave in plačilne težkoče trgovec, ki je začel svojo trgovino z obilnimi sredstvi, dobro založen in podprt, je pa stvar čisto drugačna. Nihče ne bo opravičeval bogatina s tem, da gre tudi onemu drugemu slabo, ki je začel brez denarja in brez sredstev trgovino. Vsakdo bo spoznal, da gre enemu slabo, ker nima predpogojev za uspešno delo, drugemu pa, ker vsi predpogoji niso mogli odtehtati njegove nezmožnosti, lahkomišljenosti in lenobe. Ej, tovariši, ista je z nami. če se godi slabše drugim državam in narodom, lahko razumemo to. Ni pa to prav nikak izgovor za nas, kajti naša država je od narave tako bogato obdarjena in ima prav vse predpogoje za blagostanje, da je vzrok našim težavam v prvi vrsti le naša nemarnost, nedelavnost, nezmožnost in nepoštenost. Vkljub vsej svetovni krizi bi bilo pri nas lahko mnogo bolje, če bi porabili vse svoje moči in zmožnosti namesto za bedaste in razdirajoče strankarske prepire in borbe, za resno ustvarjajoče, sistematično in koristno delo. V stanovskem zastopstvu bi se prav gotovo nikdar ne zgodile stvari, kakor so se dogajale v parlamentu, ker pri stvarnem, resnem delu ni mogoče razpaliti strasti, ni mogoče priti do tako besnih sovraštev, da bi se pobijali. In danes bi prav gotovo ne tavali več v megli, če bi imeli vsa ta leta resno in stvarno stanovsko zastopstvo, ki bi v reševanju gospodarskih vprašanj že davno prebrodilo vse težave, ki nam jih je prinesla svetovna kriza. Domačo krizo bi pa že v kali lahko preprečili s stvarnim, sistematičnim delom po premišljenem gospodarskem načrtu.
Tovariši! Morda ste že nestrpni, ker Vas predolgo dolgočasim, toda še eno stvar bi le rad omenil. Bil je tudi javen funkcijonar, ki je nekemu našemu tovarišu, ki se je pritoževal čez slabe razmere pri nas, rekel sledeče: „Poglejte, prijatelj, malo, kako se godi našim ljudem tam onstran meje, pa potem sodite naše razmere.“ Oho, tovariši, ta je pa vseeno prehuda! Takšna primera je v resnici gorostasna in nesramna! Mi naj sodimo naše razmere po tem, kako gre našim zasužnjenim bratom onstran meje? Mi v svobodni, lastni državi naj bomo lepo zadovoljni, če se nam ne godi tako, kot našim onstran meje! No prijatelji, tako ponižni pa res nismo! Mi hočemo in bomo dosegli, da se nam ho godilo v tej naši državi naravnost idealno, mi nismo zadovoljni da živimo, mi hočemo živeti srečno v divni naši domovini in si ne damo od nikogar odmerjati višine te sreče in zadovoljnosti. Ker je ta hiša, v kateri prebivamo, naša, jo hočemo tudi tako urediti kakor našim željam in potrebam najbolj ugaja in odgovarja, hočemo jo tako lepo urediti, da nam bo pravi raj na zemlji. O, saj smo skromni, zelo, zelo skromni, včasih tudi preveč, toda tako zelo pa vseeno ne, da bi se zadovoljili v lastni svobodni državi z razmerami, ki so recimo nekaj boljše, kot one, v katerih žive naši neosvobojeni bratje! Takšna zadovoljnost bi bila zelo žalosten znak za nas, znak, da svobode nismo vredni in nismo zreli zanjo. Kdor je tako slab patriot, kdor tako gleda na državo, kdor ima takšne pojme o naši lastni državi, stori pač najbolje, da napravi prijeten izprehod tja preko meje in si poišče tam dovoljenje za robovanje. Pri nas za takšne vrste skromnosti ni ne upravičenosti, ne smisla.
Prijatelji! Pri delu za naš pokret naleti človek včasih tudi na pomisleke in vprašanja. Eno takih vprašanj je tudi tole: „Kako pa mislite, da bo sploh mogoče doseči vse to, kar imate v svojih načrtih, kako se mislite otresti vseh tistih ljudi, ki jih narod ne mara in kateri!) voditeljstvo odklanja?
Ti izpraševalci so sicer dobri ljudje, so pa obremenjeni s preveliko previdnostjo in bojazljivostjo, so pač ljudje, ki hočejo za vse imeti že v naprej stoodstotno garancijo, so skratka ljudje brez korajže in vere!
Kako neki bi odgovorili pred kakimi IStimi leti na takšno vprašanje vojni dobrovoljci, ki smo šli v dobroveljsko legijo proti Avstriji takrat, ko je bila pokojna gospa Avstro-Ogrska še pri polni moči in samozavesti, takrat, tovariši, ko so nekateri današnjih patent-patrijotov še dopovedovali, da vendar ni prav nobenih izgledov za zmago zaveznikov, ko so bili ti ljudje še trdno overjeni, da našega nacijonalnega vprašanja ni mogoče rešiti drugače, kakor v okviru avstro-ogrske monarhije? Takrat nismo dobrovoljci prav nič premišljali, kako bo mogoče doseči svobodo, kako bo mogoče streti silno Avstrijo, ki nam je pretila z vislicami, nismo iskali nobenih garancij za uspeh — ker smo imeli vero v srcu, vero v pravičnost zahtev našega naroda! Nismo premišljevali in tuhtali, ker smo bili polni mladostne korajže in odločnosti, ker smo bili prepričani, da odločnim ljudem, ki se ne bojijo tudi najtežjih žrtev, ni nič nemogočega! Šli smo enostavno v boj in zmagali!
In tovariši, ista je danes z našim pokretom. Je že res, da je nam dobrovoljcem ta grdoba od časa natovorila na pleča med teni že dva nova križa, toda moti se, kdor misli, da nas je to izpremenilo. Mi smo ostali, kakor smo bili, mi se čutimo še ravno tako mlade, še ravno tako vražje korajžne in odločne kakor takrat! Zato tudi danes ne tuhtamo in ne cincamo. Vidimo, da je nevarnost tu, vidimo, da je potreba dejanj nujna, čutimo duh časa, slišimo klic nove dobe — pa smo se zopet zbrali, zopet korakamo z vero v srcu, s pogumom v očeh v boj za poštenost, pravičnost in čistost, v boj za lepšo bodočnost naroda!
Gremo preko vseh predsodkov komaj pretekle dobe, gremo preko strankarskih zagrizenosti in zaslepljenosti, podiramo pre-graje, ki ločijo brata od brata, soseda od soseda !
Razganjamo megle, da posije sonce ljubezni in sloge, združujemo in spajamo ves narod v eno samo, mogočno in odločno armado. Vsak dan narašča ta armada, vsak dan so številnejše naše čete, kakor ogromen plaz narašča naš pokret iz dneva v dan!
Ne menimo se za ujedave nasprotnike ob naši poti, nasprotnike, ki niso nikdar čutili z narodom, ki so bili v narodu vedno tuji, ne menimo se za strupeno sikanje tistih, ki iščejo vedno in povsod le sebe in svoje koristi.
Mi gremo naprej, svojim visokim ciljem nasproti, za nami ostajajo pozabljene razne politične veličine, za nami ostajajo zapuščeni in pozabljeni neodločni cincarji in mevže...
Kar je zdravega in poštenega in borbenega stopa v naše vrste, ki nosijo na svojem praporu zapisano zmago poštenja in pravičnosti!
Borci v zbor!
Jadranski teden.
V dneh od 28. aprila do 6. maja se pod vodstvom „Jadranske Straže“ vrši v naši banovini Jadranski teden. Misel o, izhodu našega naroda k morju je že dovolj živa med nami. Vendar ne smemo zamuditi nobene prilike, da jo še bolj utrdimo, zavedajoč se, da je narod brez morja jetnik med svojimi gorami. Koga ne skeli zavest, da še nimamo velike, dobre ceste do morja, da nimamo racionalne železniške zveze z Jadranom. Ko dobimo vse to, se bo naš narod oddahnil, kajti odprta mu bo pot v širni svet, okrepile se bodo gospodarske panoge, ki so navezane na izvoz.
Od našega izhoda na Jadran je zavisna bodočnost našega naroda. Zato oznanjajmo povsod jadransko misel, kajti to je ena izmed temeljnih misli, ki naj bi jo vsak pripadnik našega naroda vedno in povsod širil. Starši, vcepljajte jo svoji deci, učitelji mladini, odrasli pa jo poglabljajte med seboj.
Gradimo ceste in železnice na Jadran, vzgajajmo borce za slovanski Jadran. Slovenci — Jugoslovani: čuvajmo
naše more!
Borci! Priporočamo vam knjigo prof. I. Janeza Kolar-ja
„PREPORODOVCI 1912.-1914.“
V tem delu je zbral pisatelj kot vesten kronist bogato gradivo o borbah in trpljenju naše idealne predvojne mladine. „Preporo-dovci“ so bili idejni predniki vojnih dobro-voijcev in nas borcev. Vsi ti pokreti so v svoji dosledni kontinuiteti neločljivo povezani med seboj. Knjiga stane 25 Din in se naroča pri uredništvu „Preloma“.
Dopisi.
Kranj. V soboto 21. t. m. zvečer se je vršil ob številni udeležbi ustanovni občni zbor krajevne organizacije „Boja“ v Kranju. Zbor je vodil tov. Češenj. Izvoljen je bil sledeči odbor: Predsednik Češenj Karol, rez. kapetan I. ki., dir. Zadružne banke; podpredsednik Slavec Ivan, rez. kap. I. ki., uradnik; tajnik Ham Karol, bojevnik, trgovec; blagajnik Trefalt Franc, vojnik, uradnik; gospodar Rant Janko, invalid, trgovec; arhivar dr. Šilar Igor, vojnik, advokat; odborniki: ing. Bulič, bojevnik, avijatičar, uradnik; Bitenc L, bojevnik, obrtnik; Tomažič Jos., bojevnik, mornar, delavec; Rangus Blaž, invalid, obrtnik; Fock Maks, rez. oficir, posestnik; Ogrizek Marjan, nabornik, cand. jur.; nadzorni; dr. Šemrov Franc, rez. redov, industrijalce; dr. Megušar Ant., voj. sodni pr., odvetnik; dr. Saboty Beno, rez. kap. I. ki., odvetnik; namestniki: Mayer Pavle, rez. kap. I. kl„ industrijalec; Mohor Ciril, bojevnik, uradnik; Aljančič Jos., odvet. koncip.; Šiška A., bojevnik, mornar, obrtnik; Kožman Zmago, rez. oficir, uradnik; Slavec Josip, vojnik, stavbenik.
Ustanovni občni zbor v Trebnjem. V nedeljo, dne 22. t. m. ob 15. uri je imela krajevna organizacija Združenja borcev Jugoslavije v Trebnjem v Prosvetnem domu svoj ustanovni občni zbor. Trebanjski možje in fantje so napolnili ves dom spodaj in na galeriji. Predsednika pripravljalnega odbora, notarja tov. dr. Mastnaka, odsotnega radi bolezni, je nadomestoval tov. Tomšič, ki je otvoril zborovanje. Sledilo je poročilo tajnika tov. Bla-gotinška in pozdrav odposlanca Osrednjega izvršnega odbora v Ljubljani tov. Šturma. Potem je v daljšem, vznesenem govoru orisal vzroke in smernice našega gibanja predsednik nadzornega odbora dekan tov. Tomažič, nakar so bili izvoljeni v odbor in nadzorni odbor enoglasno vsi dosedanji člani pripravljalnega odbora, katerim se je pridružilo še nekaj novo izvoljenih članov, pri čemur se je posebno gledalo na to, da bo v odboru zastopana prav vsaka vas. Takoj po občnem zboru se je konstituiral odbor in nadzorni odbor ter sta oba nemudoma začela razpravljati o pripravah za včliki tabor v Trebnjem, dne 20. maja, ki obeta biti posebno veličasten.
V nedeljo, dne 22. t. m. popoldne se je vršil v prostorih gasilnega doma ustanovni občni zbor „BOJA“ na Brezovici. Udeležilo se ga je preko 200 najresnejših mož in fantov, tako, da je bila dvorana nabito polna, mnogi pa so vztrajno poslušali govornike tudi pred vhodom.
Točno db napovedani uri je predsednik pripravljalnega odbora tov. Jakob Kušar otvoril zbor ter takoj po pozdravnih besedah uedeležencem podal besedo članu ljubljanske skupine „BOJA“ tov. Franju Škrbcu. Ta je v dobro uro trajajočem govoru pojasnil prisotnim, zakaj se je „BOJ“ ustanovil in kaj pravzaprav zahteva. Njegova, mestoma domače povedana, stvarna izvajanja so prisotni večkrat prekinili s pritrjevalnimi medklici. Za njim je kot zastopnik Osrednjega odbora pozdravil navzoče tov. Ivo Marinko ter v temperamentnih besedah v glavnih obrisih razložil naloge in cilje, ki jih zasleduje „BOJ“. Med drugim je pozval navzoče, naj se otresejo le škodljive strankarske zaslepljenosti, ki goji sovraštvo med sosedi, in stopijo složno v našo nadstrankarsko organizacijo, ki zahteva le red, enakopravnost in poštenje. Višek navdušenja pa je bil ob zaključku govora, ko je govornik poslušalce pozval, naj v znak vdanosti in hvaležnosti vzkliknejo našemu največjemu borcu. Kralju Aleksandru I„ ki je s svojim 6. januarskim manifestom energično pokazal pot v boljšo in srečnejšo bodočnost naše lepe Jugoslavije.
Nato se je konstruiral odbor s predsednikom tov. Jakobom Kušarjem na čelu. V novo organizacijo „BOJA“ so se včlanili skoraj vsi navzoči.
Kljub temu, da je zborovanje trajalo cele 3 ure, so vsi udeleženci iz Brezovice in bližnjih vasi kot stari bojevniki in bivši vojaki vztrajali disciplinirano do konca zborovanja z največjim zanimanjem.
Begunje pri Lescah. — V nedeljo, dne 22. t. m. ob treh popoldne se je vršil pri nas javen shod Združenja borcev Jugoslavije. Gasilski dom je bil natlačeno poln bivših vojakov in somišljenikov tega nadvse važnega pokreta, ki se razširja s tolikim navdušenjem ljudskih mas. S tem smo dokazali, kako tudi na deželi zasledujemo vsako akcijo za poštenje in moralo v javnem življenju. Veliko zborovanje je otvoril predsednik pripravljalnega odbora Janez Kolman iz Begunj, ki je uvodoma pozdravil predsednika „Boja“ tov. Kustra, predsednika skupine bojevnikov Ljubljana-Moste tov. Rozina ter zastopnika skupine Ljubljana-mesto tov. Miro Zupana. Kot prvi je govoril predsednik
tov. Küster, ki je tolmačil namen in pomen „Združenja borcev“ ter se pri tem dotaknil vseh danes aktualnih problemov. Pozival je na slogo v današnjem težkem času, ko gre za važna gospodarska vprašanja. Za svoja izvajanja je žel burno odobravanje. Po govoru tov. predsednika je povzel besedo tov. Rozina, ki je v svojem govoru razvil zgodovino bojevnikov, dalje namen novo ustanavljajoče se organizacije za naš okoliš. Naglašal je, da se mora obnoviti duh bratstva in ljubezni in končal svoj govor z geslom: Vsi za enega, eden za vse! Nato je govoril naš ožji rojak tov. M. Zupan, ki je povdarjal, da je „Boj“ nadstrankarsko gibanje, in da se točno drži svojih oblastveno potrjenih pravil. Gibanje ni naperjeno proti nikomur, toda v svoje vrste sprejemamo samo poštene in značajne može in tante. Spoštujemo vsa etična in človečanska načela in s tem tudi globoko vernost našega naroda. Vsem govornikom se toplo zahvaljujemo za njihova izvajanja. Njih sad se je takoj pokazal, saj se je po kratki debati izvolil desetčlanski pripravljalni odbor nove organizacije, ki obsega vasi: Begunje, Poljče, Zgoše, Zapuže, Dvorsko vas, Slatno, Srednjo vas, Sv. Lucijo in Mlako. Le naprej po začrtani poti do končne zmage, kajti ves slovenski — jugoslovanski narod je z Vami!
Vrhnika. Kraljeva banska uprava je potrdila pravila za Krajevno organizacijo „Boja" na Vrhniki,
Opozarjamo že danes vse, ki se zanimajo za pokret poštenosti, pravice in resnice, brez razlike na politično prepričanje, da se vrši
ustanovni občni zbor Krajevne organizacije „Boja“ na Vrhniki, v nedeljo 6. maja ob 3. uri popoldne pred Gasilskim domom na sejmišču.
Vsa potrebna pojasnila daje tov. Habič Peter, kateri sprejema tudi prijave za vstop v „Boj“.
Tovariši! poagitirajte med seboj za čim večjo udeležbo.
Logatec. Glas pravičnosti prihaja, zato se lomi in poka v naši dolini kraški, veselje pravičnim in strah krivičnim. Zato gremo vsi na bojevniški tabor, ki se bo vršil dne 6. maja v Gor. Logatcu.
Straža-Valta vas. Vaš pokret je vzbudil pri nas, tako med pristaši sedanjih kot prejšnjih političnih strank, velik odmev, posebno še sedaj po tako veličastnem shodu v Novem mestu, katerega so se od nas udeležili v tako velikem številu, kot še nikoli poprej kakšnega drugega shoda — tudi v času najhujših strankarskih bojev in agitacije.
Na tem shodu ste povedali to, kar nam je že toliko časa vsem ležalo kakor mora na prsih — razen seveda tistih, ki so se pririnili do mehkih stolčkov in še par zaslepljencev. Dušilo nas je, da smo kar hropeli pod takim ozračjem — in le malokateri je imel poguma povedati svoje misli. Če se je kateremu le izvil klic zoper tako početje, tedaj so ga proglasili na vsem lepem za protidržavnega rovarja. Denunciran od izmečkov našega poštenega kmetiškega ljudstva, je bil marsikdo po nedolžnem preganjan in kaznovan.
Ali ni to grozno, da ne sme človek, videč da je po krivdi drugih, kljub svoji pridnosti in marljivosti, na robu gospodarskega propada, dvigniti glasu zoper tako gospodarstvo, in to v svobodni državi, kjer smo združeni samo bratje.
Zato vsi naši ljudje z veseljem pozdravljajo Vaš pokret in Vašo borbo za poštenje,
PRIPOROČA SE
KitVilRüA
»EMROPJi«
A . T O N E J C
pravičnost in resnico. Kličemo Vam: „Na pravi poti ste, le tako naprej!“
Pričakujemo od Vas ne samo besed in obljub, ampak resničnega in pravičnega dela za izboljšanje današnjega neznosnega stanja. —
Poročali so: tov. Vidmar Stane o gospodarskem položaju, tov. Ture Šturm o obrekovalni kampanji „Stampe“ in ljubljanskega očke — ponatiskovalčka in „papagaja“, tov. Vladislav Fabjančič pa o ideologiji Združenja bor-
Prizor z živahnega shoda Združenja borcev Jugoslavije v Ivančni gorici.
Pokažite, da ste neustrašeni borci za pravico povsod in vsekdar,
Ivančna gorica. Tu se je vršil pod predsedstvom tov. Beršnjaka javen zbor bojevnikov na prostem. Udeležba je bila močna. Zbralo se je okrog 700 samih mož in fantov.
cev Jugoslavije. Zborovanje je izvrstno uspelo. Vse ljudstvo brez ozira na prejšnjo ali sedanjo strankarsko pripadnost je v našem taboru, ki spaja vse poštenjake, katerim je blagor naroda in države pred očmi.
(K dopisu glej gornjo sliko.)
Obvestila.
POZIV KRAJEVNIM ORGANIZACIJAM „BOJ-A“.
Združenje Borcev Jugoslavije aBoj-a“, osrednji izvršni odbor v Ljubljani, poziva vse svoje krajevne organizacije, ki so že prejele od kr. banske uprave v Ljubljani potrjena pravila, da takoj sporoče Osrednjemu izvršnemu odboru v Ljubljani dan prejema, številko in datum zadevnega odloka kr. banske uprave.
Hkrati opozarjamo Združenje na čl. 14. točka 4., odstavek a) pravil krajevnih organizacij.
Eden izmed udeležencev proslave v Skopi ju, je pozabil svoj Trenchcoat v kasarni. Lastnik ga dobi pri upravi „Preloma“.
Na položnice napišite razločno svoj naslov s točno označbo pošte.
Dobrovolici. V sredo, dne 2. maja se vrši četrti redni mesečni sestanek ob 20. uri pri tov. Krečiču na Vidovdanski cesti v Ljubljani. Pričakujemo polnoštevilne udeležbe. Na dnevnem redu bo tudi poročilo naših delegatov pri Osrednjem izvršnem odboru Boja, poročilo o glavni skupščini Saveza v Beogradu ter poročilo o udeležbi naših delegatov na slavnostih v Skoplju.	Odbor.
Tovariši! Vsak dan se oglašajo somišljeniki, posebno med izseljenimi delavci, ki bi radi brali naš list, pa tudi te skromne naročnine ne zmorejo. Med njimi so povečini brezposelni ali samo deloma zaposleni, ki dostikrat nimajo niti za vsakdanji kruh. Zato prosimo vse tovariše, ki jim je razmeroma majhna žrtev mogoča, da naroče naš list in ga puste upravi, ki ga bo potem redno pošiljala izseljencem. Lahko tudi po več tovarišev skupno naroči list v ta namen. — Gotovo je med vami precej takih, ki si bodo mogli utrgati ta prispevek. Ne pozabite, da
s pomočjo našega lista najbolje povežemo vse one, ki se strinjajo z nami in ki hočejo sodelovati v skupni namen. Ravno onih najrevnejših, ki danes brez lastne krivde tako težko žive, ne smemo zanemarjati.
NAŠIM BRALCEM!
Da je „Prelom“ zanesel novo življenje v naš narod, da je ljudem resnična uteha, ko vendar enkrat berejo lahko odkrite in jasne besede itd., nam javljate iz vseh krajev. Mi se svojih dolžnosti, ki smo jih prevzeli z borbo za pravico in poštenje v polni meri zavedamo in bomo storili vse, kar je v naših močeh, da ta boj izvojujemo do popolne zmage naših in Vaših idej.
Bilo bi pa grdo im napačno, če bi Vi prijatelji pozabili na svoje dolžnosti. Marsikdo med Vami je pozabil do sedaj nakazati naročnino, nekateri so jo nakazali le deloma. Zato prilagamo danes znova položnice, pa Vas prosimo, da se tudi Vi zavedate svojih dolžnosti napram pokretu, da torej ne odlašate več in takoj nakaže* te naročnino Din 50. Če temu znesku pridenete še nekaj kot prispevek za tiskovni fond, boste le dokazali, da Vam je stvar pri sren in da ste pripravljeni tudi kaj žrtvovati za pokret.
Kdor je naročnino že plačal, naj poišče še enega naročnika in tako izkoristi položnico, ali pa naj nabere in nakaže kak znesek za tiskovni sklad.
Zavednost pokreta šev mora utrditi naš list, ki odklanja subvencije in podpore od drugih strani, ker je čistost in popolna neodvisnost predpogoj za uspeh naše borbe.
Tovariši! Pokažite svojo zavednost in odločnost, ne prezrite tega poziva. V času dejanj ne gre s samimi simpatijami. Naj ne bo nikogar, ki bi odložil položnico neizpolnjeno!!
VSAK PETEK zvečer ob 8. uri se vrši v Trgovskem domu v Simona Gregorčiča ulici diskusijski večer „Boja“. Tu se razlagajo smernice in organizacijske zadeve „Boja“. Opozarjamo in vabimo organizatorje, govornike, predavatelje in pisce „Boja“ k tem večerom, pa tudi posamezne člane ter zastopnike bojevniških skupin in krajevnih organizacij, ki se zanimajo za te večere.
Opozorilo naročnikom.
Uprava dobiva pritožbe, da se naročnikom „Preloma“ list ne dostavlja redno. Uprava opozarja vse prizadete, da se „Prelom“ redno odpošilja in da je krivda izven njenega delokroga.
Da se bo moglo ugotoviti, kje je zadržek, prosimo vse prizadete, da nam vselej nemudoma sporoče, ako bi list izostal. Uprava.
ZOPET NEKAJ NOVEGA!
Da, to je pralni prašek
»PERION*
kf Vam ©lajšai irusä pri pranju iis naprawi Vaše perilo snežno bele
F. HREHORIC
Manufakturna veletrgovina
!
Telefon št. 24-04
Ljubljana, Tyrseva cesta št. 28
j
DEŽNIKE
NOGAVICE
NH DROBNO IN NH DEBELO KUPITE N H J -UGODNEJE V TOVHRNI
JOSIP VIDMAR
LJUBLJANA
Pred Škofijo 19, podruž,: Prešernova ulica štev. 20
BEOGRAD
Kralja Milana 13
ZAGREB
Jurišičeva 8
Damski
plašči in tastom!
tBF osa oblačila
za gospode
popolne elegaice in zidnje mode
o lionfeliciji
Draga Borap 2 Go.
Ljubljana
Miklošičeva 16
prvo nadstropje
isdaja za konzorcij „Preloma“ Dr. Bogda* žužek. — Urednik Vladislav Fabjančič. — Tiska Univerzitetna tiskarna J. Blasnika nasl, d. d. v Ljubljani, predstavnik L. Miknš. — Vsi v Ljubljani.