Hiša očetova O Vrba, srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta . .. France Prešeren Ta hiša nam je mati krušna, domovju steber je častit. . . Simon Gregorčič I Še preden so zidarji upornost vzidali ti v krepka pleča, še rastočo iz kamnitih tal, v kamnite sanje ravnih črt • in gladkih ploskev še zazrto te surovo preizkusila je burja, ki krivenči oreh na dvorišču, hrast in bor na gmajni. Potlej skozi dolg in zdrav in čvrst rodovnik zim Ciril Zlobec 411 Ciril Zlobec se ruvala je s tvojimi zidovi in premagala geometrijo davnih mojstrov kamna: ukrivila njene ravne črte, izbočila, izdolbla njene gladke ploskve in z rušečo težo preutrujenih selivk preletala je tvojo streho, da pod njo so grede, stari hrasti, se upognfle kakor hrbet starcem pod bremenom iz mladosti. II Krpa gozda, pašniki in njive kot otroci materi so ti pripadali in ti njim. Nekdo, ki sam ostal je brez imena, ti zapustil je, kot sinu, svoje ime. In to ime odtlej bili smo vsi, iz roda v rod, vsi skupaj HIŠA OČETOVA, vsi skupaj, s pašniki in njivami, ti kot otroci materi pripadali in ti nam, o bog, kako bilo mi je hudo: z blatom tvojih njiv na svojih bosih nogah sem zarotniško sanjaril dan, ko čez tvoj prag bo skopa skorja kruha izgnala me v svobodo. 412 413 Hiša očetova Zakaj se zdaj spet vračam pred tvoj prag, kot sledni pes poljubljajoč spomin na blato in prah na bosih nogah svojega pobeglega otroštva? III Ko razvalino zdaj te gledam, se mi zdiš trdnjava, ki nekoč jo zase, svojo varnost, je sezidalo življenje. Tudi rojstev je bilo pod tvojo streho zmerom več kot smrti. A nobena pot ni v svet vodila čez tvoj prag: kdor je odšel, je scela gazil čas in se izgubil dva koraka od doma. Edino nezgrešljivo pot utirale so tvojim moškim vojne. Zadnja šla je, kot najbližji sosed, vsak dan mimo tvojih vrat. Za njimi, prvikrat, se skrival je upor, ki si mu jih, trdnjava, bolj za vračanja kot za pohode noč za nočjo odpirala, dokler mu nisi na stežaj odprla jih v zeleno poldne zmage, da je z njo oddirjal kot žrebič v pomlad. In bežal sem, kot da bežim iz ječe. 414 Ciril Zlobec IV Iz prazne v prazno sobo po majavem, črvojedem podu plah in radoveden kot pastirček po prepadni stezi tipljem v izgubljene dni otroštva. Kot da naproti mi prihaja v tistem davnem, drobnem strahu temnega senika v noči: spodaj, v hlevu, kot da čutim ohrabrujoče dihanje živine, ki ji revna domačija ni uspela natakniti jarma, kot da oče me prebuja v noč, tesnobno in temno kot vsakdanja skrb, ki spanec mu odganja: v materin trpeči molk, kot v njivo upanja, sadi besede o zemlji, kruhu in živini, veličasten, kakor da izpoveduje usodo, truden, kot da revščina mu je nadela jarem, v plug ga vpregla. O hiša očetova, ne pokoplji me pod svoje ruševine! Sledove žalosti iskal sem v tvoji mrtvi hiši, oče, kako njeno znamenje, ki raste iz propada, a je živo: plesen: Kot da mora zrasti, čakam nanjo. Med jesensko in pomladno setvijo, sledeč naravnemu zakonu, V 415 Hiša očetova slutim, jo v razpoke v zidu skuša zasejati dež. Pa pride april, v razpoke naselijo se martinčki in v trden zid povežejo spet kamen s kamnom, maja lastovke obesijo spet gnezda pod napuščem: še bo vzdržal, čutim z njimi in nikjer nobenih znamenj žalosti ne bolečine. Vse je, kot da vračam se domov. Ljubljana — Ponikve, pomlad 1974