165
Pr emlaj enj e.
o devaj zemljo beli sneg, Naj  spi pod tabo dol in breg,
Zaspi polje naj tudi,
Ki se po leti trudi.
Ko peval bode spet strnad, Pa kraljevala bo pomlad, In sneg se bode tajal In žemljico premlajal.]
Oj,  kaj  ti,  zemlja,  mara se, Ko lice ti postara se,
Pa snežec te pokrije,
In premladi,  omije.
Jeseni stara ležeš spat, Ko  mine kras  polja in  trat; Pa stara je navada: Pomlad si zopet  mlada.
A  meni pa,  ko mine noč, Gubi se čilost,  peša  moč, In udje moji starji Po  zimskem  so  viharji.
Enkrat pa bode hud poraz Prišel na  me, me  stresel mraz. Ne sneg, prsti gomila V grobovji me bo  krila.
Pod to gomilo  spaval bom, Pod njo se premlajaval bom:
In  moje premlajenje
Ne bo v smrt, ne: v življenje.
Jarem pregrehe.
(Povest.   —   Spisal P. Bohinjec.)
Anton Hribar.
V.
iVrajčeva Polona se. je zopet sukala okrog ognjišča. Pred hišo pa se je tedaj ustavil gosposki voz, s katerega se je privalil debel mož. Voznik, ki je skočil spredaj raz sedež in možu pomagal z voza,  stopi v vežo:
„Hej, Polonica, smo že tukaj!" izpregovori voznik in se  ozre proti kuhinji.
Dekle se takoj prikaže v veži, brišoč si z zastorjem roke.
„Oh, kako sem umazana, kakor ogljar! Saj ne more biti Človek drugačen v taki kuhinji. Tolikokrat sem že naganjala očeta, da bi kuhinjo predelali, pa neČejo."
„Vidiš, Polonica, to je tisti gospod s Tirolskega."
Ptujec se ji prijazno nasmeje, rekoč:
„Toba tan!"  (== dober dan).
Ti dve besedi se je bil naučil od voznika.
„Kje pa so očer"  povpraša voznik.
„Takoj pridejo. Agata, Agata, kje sir"
„Hoj, kaj je?"
Iz bližnjega hleva pokuka umazani obraz Agatin.
Devičice, noričice, Ce fantom  kaj verjamete; Vam beli grad obetajo, Pa črne kajže nimajo.
Narodna.
„PokliČi očeta, pa takoj! In Janezu reci, da konja izpreže."
„Počakaj,  da se preoblečeni."
„Saj se boš potlej lahko, sedaj pa le hiti!"
„Vidiš jo, vidiš, kako je košata! Le počakaj, saj vem, kje te čevelj žuli", mrmra dekla sama za-se,  gredoč iskat očeta in Janeza.
V tem sta Tirolec in voznik že stopila v izbo. Cene (ta je bil namreč voznik) bi bil povedal brž mnogo Polonici, a dekle mu reče odločno:
„Ne utegnem!" ter se izgubi v kuhinjo. Kako bi bil Cene rad šel za njo ¦— toliko ji je imel povedati! A Tirolca ni smel samega pustiti.
Ogledata si izbo.
Bela miza stoji v kotu. Res bela! Pozna se, da je čedna gospodinja pri hiši. V kotu je napravljen oltarČek. Z najrazličnejšimi barvami pretkani prtiČ ga zagrinja, in v „dolbini" sedi na prestolu Mati Božja z detetom v naročju. Veličastna kraljevska obleka diČi Mater Odre-šenikovo, in pozlačene zvezdice se blišče po njej.