Pešica resnic, ki jih nauk uči in jih je
skušnja poterdila,
1. Pridelek zemlje se veže z rodovitnostjo in močjo njeno; to je, toliko več se pridela, kolikor več ima zemlja razpadenih rastlinskih reči v sebi.
2. Te rastlinske stvari se pa večidel dovaževajo zemlji po gnoju; zakaj čisto sama perst, če jo zrak še tako prepihaje, solnce še tako pregreva, dež še tako namaka, vendar ne more brez gnoja rodovitna biti, kteri je kakor zabela na jedi.
3. Z umetno napravljauim gnojem ne pride nobena kmetija deleč; tisti gnoj, ki iz hleva pride, je najbolj! gnoj, zato ker je zemlji in poljskim sadežem najprimernišL
4.  Naj tedaj gospodar vso svojo moč napenja, da si napravi gnoja kar največ in najcenejši more.
5.   To pa doseže gospodar, ako toliko klaje prideluje, da more dovelj živine rediti, ki mu gnoj — zabelo za polje — dela. Kjer živina strada, strada tudi polje. Ce oba stradata, je žalostno gospodarstvo, pa tudi tam gre kmetija rakovo pot, kjer le eno strada.
6.  Kdor z žitom redi svojo živino, jo redi z drago kermo; seno, detelja in otava je bolji kup klaja.
240
7.  Njiva prihaja od leta do leta rodovitnima, ako prideluješ na nji klaje; hira ti pa od leta do leta bolj, ako seješ le žito, ktero se ne more dobro obnašati, če mu seno in detelja ne pomaga.
8.  Živino rediti se splača le takrat, ko je klaja po ceni.
9.  Kakor je dan današnji živinska cena, nese njiva več,  če je s klajo obsejana, kakor če jo obseješ z žitom.
10.   Gospodar, kdor hoče zemljišče svoje v bolj i stan pripraviti, ga mora naj pred za klajo gnojiti, — gnoj za žito pride potem že sam po sebi.                   „Amtsbl. des landw. Ver. in Sachsen".