Avgust šenoa: Bera-t Luka Povest iz vaškega življenja 37 In srce mu je začelo počasneje biti, po žilah ga je spreletala sladkost, ki je še nikoli ni čutil. Počasi je vrnil dete v zibko. »Pozdravi mamo!« je tiho šepnil, poljubil dete na čelo in vroča solza mu je kanila iz očesa na rdečc ličece otrokovo kakor nebeška rosa na rožieo. Potem se je naglo umaknil in izginil med grmovjem. Hitel je preko polja, korakal je lahko, naglo, kakor da ima krila, smehljal se je vsakemu cvetu in drevesu, saj mu je bilo odpuščeno, to dete mu je odpustilo, našel je svojo dušo prav tedaj, ko jo je za zmeraj hotel izgubili s peklenskim dejanjem. Bilo je toplo, Luka je grede opešal. Zavil je v šumo, _savlekel se je za grm in legel na tratnico. Mirno iu lahko, rekel bi veselo, je zaspal, tako sladkega sna že dolgo ni okusil. Bil je sen brez sanj. Ko je spet pogledal — sonce je bilo že čez poldan — je bil veder in miren. Urno se je dvignil in odšel veselo proti mestu. Pred mrak je prihitel Ugarkovič v vas do krčme, pogledal je skozi okno in, ko je zagledal pisarja, je trikrat na rahlo potrkal. Mikica je prišel ven. »Ti, Ugarkovič?« »Jaz.« »Kaj je? Kje si bil dva dni?« »V mestu. Iskal sem Luko.« »In si ga našel?« »Našel.« »Pa?« »Prišel bo v Jelenje. Morda prav zdaj prihaja.« »Kako veš?« »Moral je biti tu v vasi, medtem ko sem ga jaz v mestu iskal. Od daleč sem ga opazil, da gre z našo strani v mesto.« »Kaj še?« »šel sem za njim toliko daleč, kolikor bi slaba puška nesla, toliko, da me ne zapazi. Vedno za njim. On v krčmo, jaz pred krčmo; on ven, jaz spet za njim. Po misli, k župniku je šel v župnišče.« »Ah!« se je začudil pisar. »Da, k župniku. Dve uri sem čakal, dokler se ni prikazal v durih.« »Potem?« _ »šel je iz mesta spet na našo stran.« >In ti?« »Jaz sem se plazil po stranski poti, da bi prišel pred njim, da ti sporočim.« »Ali ti nisem rekel, da bo prišel?« >Prav si vedel.« »Ampak ni mogoče, da je bil tu.« »Pa bil je, če ti pravim.« »Vraga! Pa vseeno! Zdaj ga imava.« »Imava, Mikica! Štiri sto, praviš?« »Bo tako.« »Dobro! Pojdiva od tod!« »Pojdi za menoj, da se zmeniva, kako je treba! Gotovo bo prišel do Matove hiše.« Medtem ko sta oba odhajala od samotne krčme, je 2 mestnega pota zavil človek pred njo in vstopil. Krčmarica se je začela od začudenja križati, ko je opazila novega gosta. »Za sveto ime božje! Ali ste to vi, Luka?« »Da, Jana! Jaz sem. Dober večer!« »Bog ga daj, Luka! Odkod ste se vzeli? Saj se že ne spomnim več, kdaj sem vas zadnjič videla. Kje ste za božjo voljo bili?« »Po svetu, kuma. Dajte Vina!« »Pa kaj so vam Jelenjčani storili, da ste našo vas zapustili ?« »Jelenjčani niso nič krivi. Eh, šel sem. Saj veste, kake muhe človeku včasih po glavi porojijo.« »Ampak čujte, Luka, vsi so se na vas jezili, ko ste svoje dolžnike onemu gospodu iz mesta prodali! Dobro, da ste se ta čas skrili, no, zdaj je spet vse potihnilo. Ne bojte se nič!« »Ne bojim se, Jana, verjemite! Kaj se je novega zgodilo, odkar me ni bilo tu?« »He, ko bi vedeli! Dosti, saj je tudi precej dolgo, kar vas ni bilo. Kdaj ste že bili zadnjič tu?« »Poldrugo leto in več je minulo od tistih mal.« »Dolgo, dolgo, marsikaj je medtem bilo, česar vi ne veste. Da, Lončaričeva je vzela Andrija Pavlekoviča.« »Vem, čul sem v mestu.« »Ali ni to čudno, kaj?« »Zakaj čudno?« »Pa saj veste, kako sta se Martin in Mato dajala, eden drugega bi bila v žlici vode utopila. Kar čez noč pa se je vse obrnilo. Kar je bilo prej grenko in kislo, to je postalo zdaj sladko in gladko. Vsi smo se čudili. Pa še to na vrh: Martin je dal svojo hčer Matovemu sinu.« »Kako pa živijo zdaj ti ljudje?« je vprašal Luka in gledal predse. »Boga mi, dobro živijo, kakor golobje živijo. Skupno gospodarijo, skupaj domujejo. Pa delajo, Boga mi, od zore do mraka. Martina je onikrat pred dvema letoma hudo vrglo, zdaj pa se mu nič več ne pozna. Vse so popravili in na novo pozidali, tudi živine so si nakupili. Kar je bilo prej leseno, je zdaj dobro zazidano in z opeko krito. Od vse nesreče ni ostalo nič drugega kakor eno osmojeno drevo, to so pustili za spomin, naj se otroci spominjajo nesreče.« »Vem za Martinovo nesrečo,« je dejal Luka neveselo, »pa povejte mi, kako so si ljudje opomogli!« »Nekaj je dal Mato, stari skopuh je imel več, kakor se je mislilo, pa tudi njegov grunt je dober, ce so pridne roke na njem. Dokler je stara sestra gospodinjila, je šlo mnogo česa po zlu; odkar pa se je Andro prijel dela, je tako, kakor da je na tej hiši poseben blagoslov. Sprva so podprli Martina tudi gospodje iz mesta. Pravijo, da se je za njega po vseh krajih pobiralo, tudi tu je kak stotak padel. No, največ blagoslova si nosijo ljudje sami. Take gospodinje ni kje blizu kakor je Mara. Jaz sein, hvala Bogu, dosti stara, ali redko kdaj je videlo Jelenje tako gospodinjo. Poglejte v kuhinjo, na vrt, v hišo, vse ie čisto kakor cerkev na Božič, niti zrno ne gre v izgubo. Glava je seveda Andrija, ta človek kakor da ima štiri roke in dve glavi. Ljudje ga poslušajo, v stiski ga hodijo snraševat, zdaj gre za tega, potem za onega na sodnijo, na poglavarstvo, pa vse samo za božjo hvalo in za nikakršno svojo korist. Gospodje v mestu ga spoštujejo, prihajajo k njernu na dom. Hoteli so ga postaviti za župana, on pa noče, češ da bi ga taka čast in skrb pri gospodarstvu motila. Odkar Andro v Jelenju gospodari, ni več toliko pravd in fiškali manj prihajajo. Kadar se dva sporečeta, gresta k nje.nu, in če jima on veli: moža, tako in tako, je obema prav in brez sodnije se pobotata. Tudi pisma jim piše, pa ne zahteva nič, zato mu ljudje tudi pravijo ,pravi župan', Janku pa ,farbani župan'. Najbolj hud nanj je Mikica, ker mu Andrija posel kvari, a mnogi groš, ki bi ga bil ta ,krivi fiškal' zapil, ostane kmetom v žepu.« »Ali ima Andri.ia kai otrok?« »Ima zdravega dečka. Ti ljubi Bog, koko veselje je bilo, ko se je rodil! Za botra mu je bil senator iz mesta, s kaplanom sta prišla na krstitje.« »Kaj pa Mikica?« »Slabo, Luka, slabo, od dne do dne slabše. Suši se kakor stara vrba, pijan je, četudi kaplje ne okusi. Ves dan se vlači po vasi kakor garjev pes. Če ujame kje kak krajcar, ga takoj požene po grlu. Ne bo dobrega konca s tem človekom," Boga mi, ne.« »Kaj pa župan Janko?« je vprašal Luka dalje. »Kaj bi vam rekla? Janko je Janko,« je odvrnila Jana klepetavo. »Saj ga dobro poznate. Nihče mu ne verjame. Držijo ga, ker ne morejo boljega najti, pa služi kakor star šepav konj, ki ga gospodar iz saraega usmiljenja ne pobije. Ampak krila so mu malo podrezali. Andro ga je prijel zaradi pbčinskega pašnika, ker je Janko ves dohodek zapil. Zdaj so gospodje postavili druge odbornike.« Luka je vse te novice poslušal in jih ni poslušal, zamišljeno je gledal v dno čaše, ki je stala pred njim. »Zdaj boste menda spet pri nas ostali, Luka?« ga jo vprašala krčmarica. »Ne bom, Jana.« »Kam pa mislite?« »Daleč! Daleč odtod!« je mahnil berač z roko. »Zakaj pa ste potem prišli?« »Da se še enkrat nagledam tega kraja.« Jana ni razumela teh besed, zmignila je z ramenom in šla iz sobe za svojim delom. Luka je pravkar hotel vstati, ali tedaj je vstopil Mikica. Ko je berač zagledal svojega nekdanjega tovariša, je prebledel, vztrepetal, Mikici pa se je ustavila noga na pragu. Zaman je blizu Pavlekovičeve hiše prežal na Luko, naveličal se je, niti ni več upal, da bo berač prišel, češ da se je cigan zmotil. Zato se je hotel malo okrepčati od truda in je pustil cigana na straži v grmovju. Berač se je počasi dvignil, oči so mu strmele v pisarja. Belo v njegovih očeh je čudno sijalo, da ga je bilo strašno pogledati. Prvi hip se je pisarjeva duša stresla od tega pogleda, toda naglo se je ohrabril in rekel beraču predrzno: »Dober veeer, Luka, odkod ti? Kako je?« »Lump! Ne vprašuj me!« »No, no, kako govoriš? Včasih se nisi tako jezoritil nad menoj, včasih si mi znal lepo govoriti. Jeziš se name, pa ne vem, zakaj. Jaz ti pač nisem ničesar kriv.« »Ti da mi nisi ničesar kriv?« je zaškripal Luka. »Gotovo, da nisem,« je potrdil pisar z glavo in se brezbrižno usedel na klop pri mizi. »Povejva resnico: ti si vse pokvaril! Zakaj si hotel iti svojo pot, mene in Janka pa izigrati? Jaz sem vse to tako lepo napeljal pa stavim, da bi ti danes sedel z Maro v svojem doinu. Mislil si, da vse to bolje znaš, in si me pustil na cedilu. šel si in si prodal zadolžnice, meni pa nisi rekel ne bev ne mev; pobiral si denar za agitacijo, meni si vrgel kako kost. Ali misliš, da sem pes? Motiš se, bratec moj, Mikica ima dober nos. Da, da, le glej me! To mi je bila hvala, kajne ? Ali se nisem krvavo namučil zate, ali nisem bil tvoj hlapec? Ali nisem zaradi tebe stavil glavo na kocko, ko sem dušil Martina? Ali je bilo potrebno, da si se me otresel kakor moker pes deževnice?« (Dalje sledi)