J. E. Bogomil
Dve luči 4. Junaka v molitvi.
Kar je za rtbo voda, kar je telesu vsakdanja hrana, to je za dušo molitev. Po božji podobi ustvarjena duša hrepeni že na zemlji po zvezi z Bogom in to zvezo najde vsepovsod v molitvi. Molitev pa ne sme biti prazno izgovarjanje bolj ali manj priučenih besedi; važnost molitve obstoji v mislili, ki jih med molitvijo dvigamo k Bogu. Za dobro molitev je treba mnogo truda, mnogo vaje in mnogo vztrajnosti.
Oba naša vzornika, sveti Stanislav in svrii Alojzij, sta bila junaka tudi v molitvi.
Cesar se je privadil sveti Stanislav v zorni mla-dosti doma, to ga je spremljalo vse življenje: pobož-nost, ki mu je prihajala iz srca. Molitev ga je sprem-ljala na Dunaj, kjer je premolil mnogo ur, med tem ko je pohajal njegov brat po veselicah. Molitev je šla ~l njim v rimsko mcslo, kjer je v molitvi toliko napre-doval, da niti ni vedel, kaj je razmišljenost in raz-tresenost pri molitvi.
»Nekega dne,« tako pripoveduje njegov prijatelj Štefan Avgusti, >*me je vprašai Stanislav, zakaj sern taLo žalosten.« Povedal sem mu, da zaradi tega, ker sem tako raztresen, da niti moliti več ne morem. »Jaz pa,« mi je rekel Stanislav, »niti ne vem, kaj se pravi to: raztresen biti. V sebi čutim vedno gorko ljubezen tto Boga, do presvete Device in do svelnikov, in pri vsakem opravilu je moje srce vedno le pri Bogu«
Posebno. ljubezen je imel sveti Stanislav tudi do branja nabožnih knjig. Še tedaj, ko je živel med svetom, mu je bila knjiga z nabožno vsebino dragocen za-klad. On ni bil kakor današnji rod, ki smatra branje pobožnih knjig za nekaj poniževalnega.
67
Zato je pa tudi mladina, današnjih dni tako slab« podkovana v verskih resnicah. Edina — no skoraj edini — nabožna knjiga, ki jo pozna — katekizem — mon po končanem šolskem obisku brž v kot. Bog varuj da bi šoli odrasel mladenič ali šoli odraslo dekle š< kdaj pogledalo vanj!
Zato pa so tudi naše molitve taio slabe, breai učinka. Zato častimo svojega Boga le preveč z ustni cami, naše srce pa je daleč od njega.
Prav tako kakor svetega Stanislava je spremljala molitev tudi svetega Alojzija skozi vse njegovo življenje.
Ustna molitev — če je molil po vnanje in po no-tranje obenem, bi dejali s katekizmom — mu je delala precej težave. Pa ne zato, ker je bil med molitvijo raz-tresen. Samo čas za ustno molitev se mu je zdel pre-kratek, ni se mogel vtopiti v misel in v pomen z usti izgovorjenih besedi, kakor bi se bil rad.
Zato je pa toliko višje cenil tisto molitev, ki jo imenujemo premišljevalno molitev, in ki je med nanu gotovo še premalo znana. Kar mika nas, da bi vam prihodnje leto kaj več naukov podali o premišljevalni molitvi. Samo, če boste bralP
V premišljevalni molitvi je Alojzij tako napredoval, da je lahko brez vsake raztresenosti raolil po štiri, po pet ur na dan. Poiskal si je pa za to opravilo kraj, kjer ga nihče ni mogel motiti; večkrat se je skril celo v drvarnico.
Kje pa se je sveti Alojzij najrajši mudil v svojih mislih?
Pred vsem so hitele njegove misli najrajši k Jezusn v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa. Znano je, da je prejemal sveti Alojzij sveto obhajilo vsak teden. Teden je razdelil v dva dela. Er. del tedna je bil na-menjen zahvali, drugi del pa pripravljanju na sveto obhajilo.  Pripravo  kakor  zativalo,  oboje je opravljal
88
večidel s premišljevalno molitvijo. Kar je premišljeval, to je pa zvečer pred svetim obhajilom povedal svojim samcstanskim sobratom, povedal s tako ognjevitostjo, da so ga celo duhovniki občudovali.
Z enako Ijubeznijo je premišljeval tudi trpečega Zveličarja. Križ mu je bil nad vse Ijtib in drag. Pred križem je opravljal svoje dnevne molitvev Ce je prišel na svojih potih v hišo, kjer ni bilo križa, ga je sam narisal na kosec papirja. Vsako opoldne je opravil |rratko molitev v čast Križanemu s fako ganjenostjo m zamišljenostjo, kakor bi bil zanj vsak din veliki petek.
Srčno ljnbezen je gojil naš svetnik tiidi do Oo-spodove mafere — presvefe Device. Odkar si je v Flcrenci izbral Marijo za svojo gospo in vodnico svo-jega življenja, od tistega časa naprej ni bilo dne, da bi ne bil sveti Alojzij mislil na Marijo, da bi ne bil opravil njej v čast vsaj kake pobožnosti.
Angelski mladenič je pa vneto častii tudi angele božje. Sam angel v telesu, mu je bilo češčenje angelov posebno drago.
Glejte, Sveti Stanislav in sveti .Alojzij sta bila res junaka v molitvi.
»Vsi zveličani v nebesih so se pač zveličali po molitvi, vsi pogubljeni pa so se pogubili, ker niso molili.«
Ali veš, kje si to bral?
Preberi še enkrat in rad moli!
69