©Za besedilo: Bojan Sedmak ©Za to izdajo: Založba Litera, 2018 Vse pravice pridržane. Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki. Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=296331264 ISBN 978-961-7018-04-2 (epub) Bojan Sedmak MRAKEN ALI BITJE PONOČI P I R A M I D A POLETNI SPREHOD Pa pojdiva, ti in jaz, ko večer proti nebu se stegne vznak, bi rekel ta, ki je rekel, da smo ljudje votli, polni slame. In bi šel po ulici od parka proti reki v halji, nonšalantno prepasani s pentljo, ki se v hipu razveže, med polnoči in tri, ko na pločnikih ni več nikogar. In pravzaprav zakaj, zaradi ritma? Manj zaradi smisla; bolj kot sejalec, ki z zamahi med sprehajanjem po zraku za seboj pušča vlečke urbanega planktona, sinusoide hercev, tipalke meduz iz zaslonov, valove nad strehami, kot da z blazinicami prstov preveva maketo mesta, s sredincem po ulici gor, gre od parka do reke, od reke do parka v pižami ob treh ponoči in ni nikjer nikogar, da bi se temu vsaj čudil. MESTO NA DOTIK Skozi temne stene mesta se stikajo bitja z miškami, a to ponočno opletanje se namenja tapkati živo, ne digitalno tvarino; po dlačje čuječno, po pasje oprezno, po vohunsko beleži, vohlja, da bi se koraki znašli, zapustili sledi, kjer poti dišijo po norih rečeh, ki imajo tako moč, da krešejo žar v očeh in čarobno mežikajo celo z dlani; odločno hoče svoje okolje ponoči, hoče ga z dotiki odprtih oken, vrat med ulicami z imeni in orientirji med zidovi, hoče ga za vekami, vtrtimi v soj; kjer zrkla niso vrše za globine, ker so beločnice le površine, kjer jih kaj komaj kdaj prešine, ker pač odčitavajo več črnine, ker ponoči očitno ni očitno, vse črtice so manj črtkaste, komaj se jih vidi v dlaneh, tudi ko se jih dvigne k luči, skrčeni prsti stiskajo v sence osuto svetlikanje; šele ko tam vzdrgeta žilasta lovka iz osrčja, takrat sta oko oko in roka krak in se fasade krušijo v drobljenec iz besed za markiranje pločnikov, za pot nazaj skozi tlakovani mrak, a ko kaj črnikasto zasije iz prgišča ponočnega sprehajanja, ni jasno, je nadrobljeno s prsti ali za očmi. In se zamišljeno obrača navznoter v zavest, nedoumljvo, neulovljivo, v žepe potiska pesti, pripravljene, da varújejo drzno pohajkovanje. In se zdrzne, ko huškne spod čela nič in julijska noč po mačje zaječi. MRAKEN SE PREDSTAVI Iz sredice krogle, iz železne magme koščiči mraken črno srce in razširja svoje živce kot kapilare koreninic iz gravitacije navzgor v povrhnjico preobložene zemlje. In kjer zazeha, zazeva luknja in se udira pod nogami; ko zakuha, hudo bruha vsenaokoli in če kiha, zradira hribe in doline, prežge vse mogoče napeljave, kable, skozi podplate leze ljudem v črevesje, od tam v sinapse v glavah; sam nima lastne, pa je vendar miljordeglavi, muhasti mraken mrakasti; včasih se zdi, da samo lenobno leži, ždi in ravnodušno preži na ljudi, ki se igrajo Pokaži kaj znaš. A ko se naveliča igranja in svojega stanja, pač zagrabi prvega, ki se po naključju znajde blizu in ga zaluča v svoje razbeljeno črno srce. IZ ČRVINE Je mraken prišel skozi črvino? Je hobotnica? Je razširjen bolj kot čas? Mu kraki segajo v deveto vas? Ima koga, da ni sam, male mrakne, mrakene; kako se sklanja njihovo ime? Nič od tega se ne ve, niti ali sploh ima oči. Njegova vloga ni samo simbolična, občasno podivja na temni strani vsega, zemlje in neba. V ljudi prihaja skozi vodo, zrak; vsak njegov odtis je lahko hkrati ogenj, led pa tudi sesalo, ko je zanj žrtev le smet. Ni le izmislek kakšnih možgan, nanje je pač prisesan, kot so kapice na fantiče; se ve, koga vzamejo, ko prišumljajo sapice. SPET SPET Iz preteklosti, vaze zavesti, cvetijo obrazi in se osipajo po tleh, nastlanih z odtisi, iz tal se dvigajo v sprevod, eden v kanarčkovih škornjih, drugi s pajčevino in svedrom, temu se v zenico noči stekajo razdalje in v zenici noči pozdravlja svoj razpad, onemu so hiše kamenčki, ki jih meče na zvezde, da bi jih sklatil na cesto, zvezde, ki odcvetajo, kmalu bo konec; kdaj, kje je končal ta, ki je na sprehodih obračal liste, da bi z dlanmi otipal srečo na asfaltu, kdo ve; eden je skrito zataval na jug za vedno v reko, ne prvi ne zadnji, nekdo je samotno zakoračil proti severu, omamljen v lesketanje belkaste odeje čez ribnik, da se mu je udrlo pod stopali in ga ledeno objelo do poslednjega diha, na pločniku ostanki krvi, bruhanja, scaline in razbitih luči in za ograjo na dvorišču čez cesto se uporabniki metadona prepirajo za dnevne doze; je res vseeno, je dan ali noč? Ni vseeno, v vsem je marsikaj, kar ni le nekaj; kmalu je lahko ob vse, kdor trmoglavi, odlaša z odporom, ko naphanega s puhom informacij nagovarja mraken: »I own you, all my puppets!« KOGA Za mizo pri večerji pravi, da gre to zelo hitro; dopoldne sirena rešilca in istočasno cerkveno zvonjenje; srčno upa, da bo vse še dobro v prsih. V bistvu v duši, od duše je odvisno, še reče, včeraj pri večerji je bilo vse v redu … Za mizo po večerji mislita, koga bo prvega … SPODBUJEVALEC SRCA Veja v bližini ulične luči komaj zaznavno miglja, ko veter blago pihlja skozi krošnje drevoreda v parku mesteca julija; ne meseca, mesteca, majhnega mesta. Kaj je s tem povedano tem, ki jim je zemlja modra kot oranža? In kako bi to drugače, da bi bilo enako za to postavo med zelenim, ki se drgne z rumenim in rdečim. In se treplja po čelu; kaj počne sredi barv, ki se stapljajo z vseenostjo, v tej tretji uri po polnoči? Postava postava od vsega hudega, stoji kot slepa in slepo misli, kako se izbira med drevesi, ko se obesi. Kaj ji je, nič ji ni. Nekje, le kje visi spodbujevalec srca. PREBITI Iz razprte žarine se izvije na ulico, kot se zvije dim iz cigaret premišljevanj prežvečenih tem v temi. Postane, ko nekaj švistne skozi živo mejo. In steče čez senco za svojo senco. Nekdo za oknom zašumi školjko, mrkne luč nad silhueto nečesa na poti iz kleti naproti nečemu, kar ni stekleni nič, bolj sij iz oči mačke v žaklju. Sprehajanje vleče noč čez dele noči. Postaja, da se prosojno nebo prekriva z liki. Mrmra v prsi o stikih z luno, nastavlja pesem ‘Help me make it through the night’, na ponavljanje, z diktafonom pod brado sopiha stopice v stopinje, v zeleno, ki se ljubi s sabo, rumeno kot satje rumeno, rdeče, da se ne prekriža, semaforji mežikajo v prazna križišča. ZASTRTJE Mrak mračno prihaja z robovja brez kraja in razkraja prizore, da medlijo v brlenju prozornih slik, kot bi neke odtise v zraku sproti brisalo sopenje časa, preden se dokončno porazgubi v temini. Hči se sklanja nad posodo, ko ji oče z vozička na balkonu kliče, naj mu prinese vžigalnik. Otroka se igrata z tablicama, preden bosta morala zaspati. Med ironijo in molitvijo niha verovanje mladega profeta, zabubljenega v knjigo knjig. Mlada pravnica presunjena strmi v merilcec nosečnosti in razmišlja, kdaj naj pokliče poročenega ljubimca. Stara vdova razločuje obleke v omari na pokojnikove poletne, zimske; komu naj jih odnese. Spretna zakonca, podjetna arhitekta, preverjata finančne postavke. Plešast poklicni šofer smrči po samotni večerji s pivom. Novinarka popisuje intervju iz diktafona. Najstnik drklja pred nagico z interneta. Pes dremucka s taco na ušesu, ko papiga kljuva v gugalko … In vsega tega je toliko, da vsega ne zajame vase nobena pesem, niti polnoč, ki odločno prihaja z robovja brez kraja in se ovija v prizore, brleče v medlenju lastnih podob, kot bi odtise v mraku risalo dihanje časa, da bi se pomirjalo v temini. LOM Bitja, zabubljena v svoje nočne impresije, brez obžalovanja in sramu, brez moranja zakonov v sebi in blinkov zvezd nad sabo ne dobivajo odziva ne od svoda ne od tako imenovanega gospoda. Vesolje, popikano z rumenimi bucikami kot halje nervoznih boginj, samo čaka, da se mračina naredi neizbežna za vse, ki jih zvija od sramu; tako pač dela vest, ko zagrize v misli, vseeeno, zvesta sebi ali nečemu na nebu, podnevi ali ponoči; čeprav bolj ponoči, kadar bitja posebej stiska vase, sklanja k tlom lom morale, zvezd. ODSTRTJE Razpre okno in zavese, vanje zaveje z veje tise; hlastno globoko zajame svežino, na vdihu tiho zaplešejo lise. Čeznje poblisknejo prosojni spomini. Pisk jih razblini. Skozi mozaik zraka vznikne linija vlaka, slika zapiska – kako zapiska, kakega zapiska? Zavesa zdrsne nazaj v zastiralni položaj. POSTAVA POSTAVA Postava postava po temačni postaji z mobitelom ob licu in ušesu, rdečih oči; potem se pelje v taksiju zadaj k prijateljici noči; nekaj gloje, vse bolj nepotrpežljivo buta, pulzira v vseh udih, prsti krčevito drsijo skozi lase, praskajo, praskajo po zavesti, da je vse nared; nakar postava v mraku parka pred hotelom, čaka, da zabrni in nato za hip še pred vrati sobe, preden se vse odpre; nato po vsem tem in onem spet čez avlo v drugi taksi domislit neke misli o sili sle in seveda še o nečem za domači mir; pripoved, sestavljena iz suspenza, odlaganj in pričakovanj; kaj naj v njej z atomi, z zmožnostjo, da se s sabo obsesivno zadevajo v puhlini. V SEBI Stvarniki so posejali (moralo jih je biti več, en sam ne more narediti toliko grozot) v čast in in slavo (le komu ali čemu) po planetu tako gosto (kot so v knjigah listi) posebne primerke imenovane egoisti in ti, bolj ali manj vsi isti, so se v lastno čast in slavo silno razrasli po stvarnosti kot pomračni tečni insekti po notranjih stenah lobanj vseh, ki živijo samo v sebi. IMA Raka ima, s kleščami lazi po notrini, ščiplje. Ima pomoč, a ni pomoči. Družino ima, družina bedi. Sestro ima, da blazino ravna. Pa kemijo, da ne boli. Včasih kar je, ker je še … A kmalu ne bo, ker ni konca ščipanja ščipalca iz vesolja sevastega. KUKIJI Kdo ve kragulja pognati od delca in vala do mobi signala? Polna baterija zna noč razjasnit, da se lahko človek uči, kako biti, da mu ni pretežkó. Le sredstva, da smrti bi utekel so revežu nedostopna. Pa tudi bogati le odlagajo njene nujne prihode v nedoločen čas. Kako cikcakaste so geste z nohti na skrčenih prstih v gosto, gosto temó? Tako zelo gosto, da bi se lahko rezala kot kukiji. SOLIDNO Prižgal bo smotko zmotano, zato da mu bo malo dobro, ko bo vlekel dimčke v svoje zvezdno telo in ne bo mislil nenehno na to, kako ljudje zapolnijo bolno samoto tako, da se samo solidno zadenejo in jim zatem ni nič več slabo. TESNOBA »… ta bitja (iz biblijskega Razodetja, op. a.) so imela vsako po šest perutnic in so bila vsenaokrog in znotraj polna oči. Brez prenehanja so govorila noč in dan …« Včasih označevalci pač pobezljajo; v kletnih špelunkah nabrekajo jetra, iz predrtih bobnov švigajo miške, ki jim pokroviteljsko rolajo glave kakor cvetače nafrfrani meščani s službo ob osmih, ko energija še spi, noseča s kačami iz prečutih misli, tesno ovitih okoli drevesnic življenj. Za vzorne zmage razuma bi bilo nujno pripravljati terapevtske programe eno uro po polnoči, predlagajo prizadeti. A umno razpostavljanje zgolj podaljšuje agonijo, nič kaj dosti več ni moč storiti, ko označevalci pobezljajo, označevalci, ki jim črke pivnajo ponočnjaške veke. In tudi pavi pod njimi sijejo le v primernem razponu, skrajnosti jim zvijajo vratove kot pradavni udavi duše svojih žrtev. In tesnoba se lahko izvije samo iz sebe, izpuhtela iz objemov zlih perutnic. PONOČNJAK Ponočnjak, zgrbljen paličnjak, zakrknjen vase zaradi neodzivnosti mraka na korake, kakopak rakove, nemirno stopa ob drugem, sebi tujem, po poti kot kak norec z prisilno maniro, da kot dojenček nosi stvari k ustom, v usta, odprta za stanja čudenja; in v našpičeno uho, šilček nespečnosti, mu piklja zavest o nesmiselnosti kot kobilica v kozarec, poveznjen čez njo (kaj vse je lahko, dokler se ne pove o njej še kaj), in zagrabi, čudak, v pest čuden krak, ponese ga k ustom, ušesu, posluša, ali kaj zveni ali kaj pomeni ali grize; med okoliškimi grički je mogoče kaj drugače; a ni kaj dosti drugače med okoliškimi grički, kjer biva doma neka enaka blaznost. MNOGOST Samo pomisel na to, koliko ljudi zdaj spi, v kakšnih položajih, kako dihajo, že sama pomisel na to, kakšni so, kakšne pižame nosijo, ko se prebujajo sredi noči, hodijo v kuhinje, kopalnice, stranišča, že sama pomisel na to, kaj vsi ti ljudje, ki jih svet množično prenaša, počnejo, ko nič ne počnejo, že samo količine vsega tega, so dovolj, da si bitje neha predstavljati take stvari, se obrne stran in raje zaspi. IN KO Mama nežno polaga spečo hčer z rame na zadnji sedež karavana, na drugi strani oče počne enako z napol budnim sinom. Družina se odpravlja na pot proti morju proti mirnemu obzorju. Noč se počasi izteka v jasen dan in par zaradi kave ni več zaspan. Tam nekje po dolgi vožnji jih čaka južni otok, ki bo štirinajst dni njihov drugi dom. In ko bodo spet nazaj, bo punčka morda namesto lutkaste punčke pestovala kak lep doživljaj in fantek, ki bo mogoče ujel kakšno ribo, bo že bolj fant. ŠTIRI MINUTE IN POL, PRVIČ V centru mesta je trikotnik od šivilje do urarja, od urarja do čevljarja; za vse v pošvedranih čevljih, v obrabljeni pižami, z zastalo uro na zapestju, za tak obhod od enega in drugega do tretjega samo štiri minute in pol. ŠTIRI MINUTE IN POL, DRUGIČ Kar je potrebno, je tišina, in kaj je potrebno tišini – to, da se govorjenje nadaljuje, je objavil ta, ki je posedel štiri minute in triinitrideset sekund za nemim klavirjem. Toliko tišine za zvenenjem, za vizijami tistih, ki so odšli, včasih zaznani sredi stavkov v beli črnini med besedami; tam vznikajo iz spomina in vibrirajo z žebranjem iz onostanstva, vabijo, da se sliši utripanje bitja bitij. PIRUETA Pridušeno osvetljena okna hiše v bršljanu. Za zavesami vinjete tanga. In vsenaokoli ozvezdena spokojnost julija. Kar zlahka skazi pes, če zalaja. Zato na sprehod nikoli brez kosti za obiranje. Četudi le v mislih. Spoštljjvo pomolčati. Narediti pirueto s poklonom. Vsem tihotnim psom. In plesalcem tanga. POZNA KROŽNA VOŽNJA Pozna krožna vožnja z busom na njej edino bitje, namenjeno, da pride v stik s samim sabo v predmestju iz nekdanjih dni. Morda celo z navdihom, da s te zamišljene poti prinese kak čutni tatu; snoči s sprehoda v pižami, nocoj s posedanja v sebi na avtobusu brez ljudi. Ko šofer na cilju glasno oznani, da naj se izstopi, se mu zazdi, da tip spi, a potnik le temno strmi v šipo, zazrt v odsev nekih misli, vključno s centralno mislijo na lastno smrt. Kar nazaj v center, reče. In je potem ves čas tih. Zadovoljen, da z vožnje prinaša vsaj kak stih … SMETANA Zbrana družba pod lestenci med kozarci, zbrana v skrbi, tudi v strahu, da ne bi bila morda kakšna kolateralna žrtev mrakna ali mrakena, vseeno, samo da ne bi bila. »Znano je, da se lahko sipa tako sesipa vase, da zleze skozi zelo ozko cevko …« reče biolog. »Ha, je bila ena gospa, ki je sedela na školjki in se je bala, da ji bo sosedov piton prilezel skozi sifon …« se poheheta psiholog. »No,« poseže po zobotrebcu doktor družboslovec »vsekakor je dandanes mraken nasploh bolj splošni socialni in družbenopolitični pojav …« Iz ozadja na vsaki strani plapolavega kamina pa nanje prav po vražje prežita dva ekrana, iz enega jih borza hrusta, iz dugega jih kurec gleda; v ekranih dva kraka mrakna čakata, da zagrabita, pritegneta, nategneta; lahka je ta tehnika, lahka v božjo mater, lahka kot malomestna smetana. HVALA ZA TÁKO Črke, komaj vidne, zvoki, komaj slišni, zlogi, nule in enice, besede kot atomi, oblastne turbine, kurzorji diskurzov izločitev; vse táko za mrežo in le eni se prebijejo iz nje; ironična hvala za táko oholo tehnično srce. Čustva, zadržana, pamet, spodobna, zadolženost, le v vsemirju bo g. bankir našel mir, pa še takrat samo tako, da bo med potjo do tja pobil vsako telo, ki mu bo postavilo blok, samo zato, da bo gospodarska rast dosegla severnico; cinična hvala za táko fuč ekonomiko. Empatija prodana za vojaško tehniko, pregnana, v startu poteptana humana vizija miroljubnega sveta, samo zaradi presežnosti nečesa, čemur se ne ve niti števila niti imena; e, sarkastična hvala za táko odurno, bljak, spervertirano računico … PRITISK V POLITIKI Za zgodovino ostane samo to, kar vsebuje zgodovino; ostalo se tretira kot kakšno ostalino, takšno, ki sicer ima nekakšno globino, a ne sodi med temeljno življenjsko silo, reče politično, povzdvigne vino in spije spojino za zgodovino, slavo, domovino, povezne čašo in reče, da je fino, in že mu gostje s ploski pritrdijo. A iz kota ga zdaj zdaj začne vleči vase lovka, še malo pa bo v vreči kot v sesalniku v večni sedanjosti, kjer ga bo drobilo v mnoge koščke iz nenehnih hipov, ki mu bodo krožili v glavi, kjer ne bo ne zgodovine ne domovine ne preteklosti ne prihodnosti, le visoki pritisk. In sploh ne bo vedel, kaj ga je pravzaprav oplazilo, posesalo in kakopak izvrglo med kvarke vsenaokrog. V SLEPI ULICI Z okna puha v lunico nad slepo ulico; naj podrsa po zaslonu, klikne in zažvižga iz globokega grla? Zažvižga o tem, kar ve, da ni prav? O krajah in krivicah, o strahu in nasilju, predvsem o njem in strahu pred njimi, ki se jih boji, ker ji podtikajo pod prste čudne stvari in ji odkrito govorijo o tem, kaj se zgodi komu, ki ne molči; če spregovori, se ogrozi, več izgubi kot dobi, zato raje nikogar ne pokliče. Le tiho zažvižga vase, žvižgačka. In čez misel z oblakov v mesečini zaplapolajo bankovci mrakobnih verižnikov, le malo zaskrbljenih, da ne bi vsenaokrog žvižgala preveč. Naj le sama sebi in morda še malo v ravnodušno lunico nad slepo ulico. SOVA IN PRAVNICA Na postelji razkrečena strmi v strop in se ščegeta, lepa mlada pravnica, zadolžena za stike z javnostjo. Spod zmečkane rjuhe po njej sega njena lastna fantazijica: »Oj, ej, stikajva se, stikajva!« Češ publika ne bo zvedela, komu kakšna takšna sama sebe da. Sova pa iz kota vestno klika z zaslonkami iz vek in se prekanjeno smehlja. ZASLONKARJI Zaslonkarji živijo za zasloni, pred zasloni, med zasloni. Zaslonkarji zaslonkarjem merijo dotike na daljavo, utripe navad in vedenja v satovju labirinta. Delajo zmedo, zato ker je v kaosu kontrola, zanesljiva oblast. Za zaslonkarje so še posebej zanimivi taki, ki nočejo imeti opravka z zasloni. Sporočajo jim, da se je izza zaslonov pač vedno opazovalo in nadziralo; samo teh, ki to občutijo, naj to ne skrbi preveč, raje skoraj nič. CELICE Celice, celice, v celicah zaprti mežikajo iz celic, iz celic ne morejo iz svoje kože, iz svojih celic, levica ne more brez desnice, desnica ne more brez levice, lica izza mrež zamrežena, omrežena, razvrščena, primerno razporejena po predpisanih točkah, uspešno proizvajanje pootročenja potrošnikov in nadzor tistih, ki pišejo spiščiče o novem svobodnjaštvu, njihove kletvice lovijo pred hišami parkirani kombiji; kamorkoli se obrnejo ali se zaganjajo, so kontrolirani, če se kdo zaleti, sploh ne ve, v kaj se zaleti in naleti na nekaj, od česar se odbije daleč, daleč v sebe, vse se mentalno in materialno pripravlja na naslednje vojne, na svidenje ali zbogom, vseeno, lahko noč. GROZLJIVKICA Ni skrivnosti urbanosti, le arhitektura preživetja; v steklih izložb tisti, ki gledajo vanje, stvari med stvarmi. A vseeno nekaj človeškega, prečloveškega; proizvodnja ljudi, proizvodnja reči, kristali v uhanih, na pecljih, lestenci spod stropa, spektakli, pojedine. A to niso prave moči; to so potlačitve noči, zastrtja in odrivanja med poskuse, da bi se izvklekli iz teme, četudi nikamor drugam kot v mračnjaštvo. Vse to narejeno, da se preglasi tišino, boginjo gravitacije, in kar prihaja iz nje. Pride od vseh črnikastih besed, ki se prilegajo črnini v njej, črnini, ki nima drugega izhoda, edino le v bleščanje. V žar velikega mrakna, ki ima na vsakem kraku ničkoliko tipal, ki v vtičnice vleče, v odtoke sesa, iz tušev sika, iz školjk posega, grabi za riti, mraken, ljudi, ki proizvajajo preštevilne nepotrebne reči. Pa je vse kot grozljivkica, čeprav ni grozljivkica, ampak mala malica, za mrakna, ena taka rutinska dramatična, skorajda politična šalica. OD FORME VIVE DO FORME VIVE Dovolj je en top pred muzejem narodne osvoboditve, za narod, neroden, ne, roden, raba peša, iz roda v rod potenje borcev za severno mejo, pod dlanjo, toplo od poletja, kamnita granata, siva pomaranča, nalupljena vrtavka, orientir za netopirje, navibrirane na promenadi, zgodbe o ljudeh po klopeh zadete pozaspale, forme vive, ena amerikanska pred faksom za ekonomiste s tlakovci za sestopanje v tok lokalov, most do človeka, v bližini še ženski cvet kot nekje drugje na travniku cementni angeli ali kovinski obeliski za padle smrtno zares ali preneseno, kotrljanje krogle med odbijajočimi zasloni, glasni fliper, igralsko naphani, v izložbi vojaki, kaša, gosta kaša noči, niča in časa, v temi vibrira med barvnimi obstreti, kar se čez dan pari s soparo, se ziblje od forme vive do forme, žive sile stilov, motivov, idej in žarnice zamisli za bistva oblik, kiparji kolapsirajo v skulpture, na začetku je vse eno, četudi ni bit, kar je v snovi, ampak mračno občutje, ki se nažira zaradi nedosegljive popolnosti, železobeton, granit, ostaline, nastavki, štrline med luknjami v zobovju starine, zlizane s povrnjenim prahom, v dremoti se slini, kar zeva iz glav kot plitva usta, grla, omahnjena vznak, s smrčanjem izginjajo v njih konture veličastja in smisla, ni druge potrebe, kot da ponoči opravi s potrebo, bitje. PRAVLJICA ZA LAHKO NOČ Bitja živijo, kljub vsemu preveč poosebljena, problem nastopi, ko kaj kje škrtne, na primer v ključavnici, kdo je povzročitelj, pusta predmestja s turobnimi dvorišči, saj se ve, za kaj gre, vsako žitje je nekako fascinirano z veličino večnamenskih prostranstev, mnoga z željo ob krsti ali žari pustiti še svoje spise, knjige mrtvih, vsenaokoli knjige mrtvih, koliko že od meditativnih z navodili, kam naj vladarji stečejo, če srečajo kače, v izhode na vzhodu, jugu, v nebo ali tja, od koder priteka namakalna reka, pogubljen je, kdor zbezlja na zahod in sever, nič ne pomaga, če se obrne karta planeta, kdaj pa kdaj je treba v domači kraj, vsakdo je navezan na kaj, sploh na obroke, otroke, mrake, zapuščajo se preverljive lokalitete, prehaja se med silnice, kjer veljajo zapovedi poezije, adijo, mahanje v pričakovanju ironije, ne bo je, ker je ironiji lastna negotovost, najbolj verjetne so nenehne detonacije. RUŠEVINE Tu se je kdo izkopal iz ruševin; ob reki je bila megla. In potem fotografija megle ob mostu v okvirju na steni mnogo let kasneje. Je to lirika? Konture ruševin vsega, kar se počne v času sedanjem, času rabljev hudih, sevajo, kam bi drugam kot v zavest, tudi skoznjo na vse drugo, kar se sveti ponoči iz spomina, iz slik. Pa bombe? Ja, če se dovolj globoko koplje, tudi bombe; da le ne bi bile, da ne bi presvetlile vsega, kar razteguje lirske pesmi v epske razsežnosti z butastimi bumi. BITJE BITIJ V nizkih jamah svoj sob spijo ljudje kot dolge sive miši, hrčki v kletkah tekajo svoj krog, kune belice grizejo kable pod avti in včasih meteorske vode iztiskavajo, brizgajo iz kanalov na plano podgane. Pesnika navihuje vizija, kako potiska vinograde skozi malomestne ulice. Iz meglic kozmosa čudežni delci in valovi, z elektriko src omreženi z biti za bitje bitij; biti, biti. KAR KIPI Kar kipi, jo ukaluplja; mezi kvas, testo prsi med prsti, ko si mesi hlebčke; kaj če jih prepusti črnolascu z balkona čez cesto, kaj potem, če jih ne … PRED VEČERJO Zarola eno cigaretico in pokliče prijateljico, nato pa eno uro stoji, čepi in že na pol leži ob steni in se meni in se nenadoma vidi kot koklja na travici in celo zakokodaka in se zasmeji, da se zares tako zazdi tudi njeni prijateljici, da veselo kokodakata in prenehata šele, ko se nenadoma odpro vrata kuhinje in pade vanjo senčica moža, ki pride iz službice, lačnen kurje juhice. ENA, DRUGA Stoji, stoji učilna zidana, stoji, stoji ob njej prometni znak, sedi, sedi v avtu črni stric in čaka, da ga prekrije mrak. Zdaj, zdaj iz večerne šole bo prišla ena srčkana gospodičnica, prisedla k stricu in si pripela pas; vozi miško, nocoj sem za špas. In se bosta odpeljala iz mesta na sočno meso in liter črnega, na poti nazaj pa bosta zavila še v kak pripravni gozdni raj. Drugi dan pa bo v medijih izšla novica; v rani jutranji uri je ena gospa doma s kuhinjskim nožem do smrti zabodla svojega moža. TEKME, DRAME Začne se z ropotom helikopterja z njegovimi žarometi po cestah, nakar pridejo kombiji z mrežami, po asfaltu zakopitljajo konjeniki, ob njih robotni policaji z volčjaki spremljajo nagometne navijače, med šolama, glasbeno in pravno, kolone skandirajo, da bojo klale. Takó je, tekme, tekme hoče raja. Začne se z ambientalnim rokom, nadaljuje s kemijo, substancami, ob zori žar mladosti upepeljuje gumbe oči, ena kamera v očalih snema fanta, jeznega na punco, ki preveč pleše z drugimi. In to, kar se dogaja, bo kmalu oddaja, še en posnetek v knjigi obrazov. Takó je, drame, drame hoče raja. KLATITI »V kletni poltemi bivanje poteka še kar ugodno, bolje kot v kakšni stvarni bolečini,« se tiho seseda, ogoljen za zbodljaje, tudi zadnje, kajti eden izmed njih bo zadnji … »Ne želi si pretirano, da te ljudstvo vzame medse, da te vzame za svojega; obstopi te, obkroži te kot pri linčanju, kamenjanju in moraš v krog, k skupni mizi, kjer je nekdo zmeraj glavni. in če noče biti, je takoj kdo drug.« To sesedanje v težo, ta golitev sebstva, posledična neopravilnost, ne odreši ga, karkoli kdo reče. »V neki neskončnosti ne bo več mogoče reči ničesar, kar še ni bilo rečeno … Resnica je pridih, le pridih, le včasih se razklene, da ponikne, sama sebe užene iz glagola ugnati. Ljudje niti niso pretirano zagreti za pravico, raje imajo kratkočasne igrice; na primer klatiti lučke kot hruške, s flaškami, seveda …« se namuzne v praznem klubu med zasloni, kjer ima pred sabo še kup dolgega časa. GRE, GRE Vse je pod kontrolo; otročički v stajicah, športniki na tekmicah, le nenavadni kraki se sami sprehajajo skozi mesto, kot da bi točno vedeli, kam gredo, čeprav ne vedo, le krožijo, krožijo; vsak krak klika na kak vozel mreže, ki v njej nikjer ni pol človeka in pol bika (četudi bi bil, da bi ga kdo ubil, ni sam kriv, da se je tak rodil), korak na korak mimo svetlih izložb v mrak. Naj ne uporablja po nemarnem rim, sploh ne zlizanih od izhojenih poti, to tako ne gre, soli čudaku pamet profesor, ki se na besede spozna. »O gre, gre,« odvrne tipu čudak smeje. In je, kar je; ko bi le vedel, kaj. »Kaj jeste, gospod, boste kak krak?« In je takoj večer. GO, JOHNY, GO, GO Reči, že zdavnaj sprijaznjene s težnostjo, med sabo šepetajo, da ne prebudijo ljudi in še bolj ne razjezijo njihove domišljavosti, da bi človek le lebdel med njimi, jim dajal imena in navajal na mere svoje možganine, zato je nujno, da se mu ne predajo; za upor so predvsem tiste, ki so tukaj od pamtiveka pred živimi bitji, zemlja, voda, ogenj, zrak; masa in svetloba se s hitrostjo misli odevata v črnino in morda bo kmalu povsem vseeno, v kakšen smisel odteka čezuren čas, ko požre, kar gravitira vanj, medtem ko se človeštvo, ta virus nekoč obetavnega planeta, med sabo avtoimunsko eliminira. A, hvala sanjam, skozi medzvezdje vozi sonda in s sabo nosi pesem Go, Johny, go, go. In tam nekje je skoraj tako blizu neskončnosti, kot so tele meditacije ob polnočnem vinu končnosti. MRAKEN NA ČRPALKI Neviden zleze v pločevinko in nato po grlu na zadnjem sedežu avta srednjega razreda tanka apeiron. Ne preveč, da se ne razpoči; ne premalo, da ga ne bi pobralo. Ravno prav, da si bo nekoliko pijan ogrel srce. Na privat party bo odšel, na njem brusil krake, morda bo komu postavil pokonci dlake; takih, ki ne verjamejo v njegov obstoj in jim ni jasno, da pravzaprav nenehno oddaja znake, je zmeraj dovolj in so super poslastica na koncu zabave. Ali pa bo raje počakal, da konča nočno službo brhka črpalkarka, polna poletnega poltenega nemira, pa jo bo proti jutru spremil domov in ji pred zasluženim spancem pokazal, kako se dobro zonanira ob mislih na tistega tipa, ki je ob treh kupil six pack pločevink pira ... ZAVETJE, ZAJEM Bitje ponoči, bitje podnevi, vseeno, če so golti trgov in obsesij nenehno odprti; dan razsvetljuje fasade, noč razkrije, kar je za njimi, četudi molči, tiho sevajo osupljivi predmeti, umetna trava, elektromagneti, medalje, stvari delujejo same po sebi, ampak še nekaj, še nekaj mora biti za estetskimi objekti iz besed, luči vzdolž ozvezdenih cest, na oknu paleta slikarja, s svojo barvo meša mrak, v njem razkošno zajetje iz spokojne moči, ko se zdi, da je vse, kar trepeta, usklajeno z veliko matrico sveta; kitara, sveča, vino, karminasto rdeče, v kozarcu odsevi male sreče, ona, on, odprt balkon, topel zrak, objem, ooo, kakšno zavetje, ooo, kakšen zajem … USIHANJE Je eden z zadahom po vsem popitem pa ena vzgojiteljica zelišč za zboljšave; zdaj sta pod isto lučjo (črni metulji, v prevodu, letijo pravkar na njo), pod katero sta stala nekoč v objemu (in ne vejo, da jih ubija njene svetlobe sijaj), a zdaj se razhajata v pogledih in besedah; ne mrk, luč izžiga krila iz njunih usahlih senc. O SVETEM IN ENI SAMI Odpre obraz kot se knjiga sevanju, seveda umetnemu; kako bi drugače sredi noči; samo zaobjela strmenje v zaprte veke med rokami? Za hudo trenutno počutje so ji i-ji previsoki; mrak je mrk. Ne I, ampak O, srce brni. V piramidi obrne tretje oko, številke v lučkah, lučke v številkah. Zaploska z rokami; nekaj mora biti tam na drugi strani, kjer je sveto. Mora biti sveto, tudi sama. V PORODNIŠNICI Rokohitrska dojka, luna, ki se sklanja, nina, nana, dete sanja, da je mama lutnja; mama sklanja glavo, da bo dete bralo strune lune … V MRTVAŠNICI Spod veke, ogledala pogleda, notranjega seveda, na steklo izteka modro oko … (Okna so, jasno, zastrta, da se ne gleda, kako se secira.) Z vlečko iz zadnjega diha prekrito, v belo modrino fluorescentne prosekture iz obtoka izvzeto telo. Nič ga ne spreleta, niti kot mušica niti kot vila niti kot angel ali vešča ali kakšna magična sila. Le natančna roka patologa vivisekcira; da mogoče ne bo več ubilo, kar je morilo, morilo, kar je ubilo. PREREKANJE Z MINLJIVOSTJO Nekdo se prereka z minljivostjo, da predložen račun še ni zaprt. S pladnja atomov se ponujajo v poskušanje koščki nečesa, podobnega podobam. Iz razkošja izbir izginjajo v nekaj, kar skrepeneva v verze teh, ki drhtijo v navedkih: nebogljen pod plaščem noči leži naš svet v omami, čuti eden. In: vse, kar imam, je glas, drugi. O, kupolice uživanja, lahna nevidna pokrivala, ki branijo pred razlagami polaščevalcev; plodovi besed in duš v njih in bivanja z njimi kot z avro, ki ščiti, kajti ščit je tu motiv; pred čem se prekrivajo? Pred nečim, kar spravno pada v sebe kot sebstvo, pred sposobnostjo pretvajanja, pretvarjanja energije, dvoumne kot presneta predaja; a kaj je to, komu, čému se kdo, kaj predaja? NESPEČNOST V nespečnosti je najhuje mučno strmenje v neizprosno odtekanje minut; zdi se, kot da se pri totalni budnosti opazuje rezanje lastnih udov brez anestezije, brez iluzije, da je mogoče kam pobegniti iz sebe, brez blažila sanj. V nespečnosti so koti pameti polni čelnih odtisov od zaletavanja vanje v okroglini lobanje, kjer kotov sploh ni. V nespečnosti je domovanje na temni strani zemlje brezupno pričakovanje, da se ne bi vse, kar ne spi, ponavljalo, ko se in se. Ko je bitje nespečno, je na milost in nemilost prepuščeno mraknu, če vanj veruje ali ne, verjame, da je navezano nanj, in mraken, ta kemik preodlični, ve, kako se postreže nespečnim. In iz nespečnosti tudi kak tak zapis kakor sporočilo v steklenici, poslano v obtok tokov noči, ničesar ne reši, morda kvečjemu koga, ki zlahka zaspi, pač samo še globlje uspava … TJAVENONOČ Noč vsakič le čaka, da odteče čas, da se izteče; kot kdo, ki pada, ne občuti svoje teže, čas le kolovrati, ne da bi vedel zase, ne da bi se oziral na človeka na Zemlji; ta se zavrti okoli osi in ni več v tej noči, ampak že v naslednji; spet nepremično zroč v odtekajočo noč človek čaka iztek noči kot padajoči sam sebi napoti z vso svojo težo spet tjavenonoč. PRIŽIG Upokojenec se prebudi še v mraku in se umiva s poročili. Na zahodu nič novega. Vzhodno od raja tudi ne. Galaksije potrpežljivo čakajo opazovalce, da jih počastijo z načeli nedoločnosti. Ritual priprave, zauživanja kave je bistvo vesolja. Med pitjem s sebe otrese misel, da bi lahko zmanjkalo elektrike in da ne bi bilo več vode iz pipe, da bi bila zemlja zastrupljena od zadušljivega zraka. In da ne ve, kje ima kresilo, ogenj za prižig upanja na nekaj lepega, dobrega resničnega … GOSPOD HA, PES IN SENCE Gospod Ha ima svojo posteljo ločeno dva metra od pločnika. Ko prihajata z večernega sprehoda, navajeno pomirja svojega psa: «Ša malo, za tem zidom, pa sva doma ...« Vsakič od drugod, od zunaj, od znotraj, a vselej na isto steno pada senca, ki jo delata oba, stopljena eden v drugega, gospod Ha in silhueta njegovega psa. In se redno pojavljata in izginjata, kot da sevata tempirana in se dozdeva, da vsa pretapljata mejo med zunaj in znotraj, obema samima. A enkrat bosta ostala, kjer sta, nikamor ne bosta šla, od nikoder ne bosta prišla, samo njuna senca bo spet enovita, kot vedno povezana, ko bo negibnega g. Ha na tleh ovohavala senca njegovega psa. MOLITVICA Gongi in kristali, dajte, no, gospa, se ne bi raje malo bolj sproščeno, magari globoko do solz nasmejali; gubice se vam zgladijo, če pijete dvakrat dnevno poezijo, zmešano z ljubezensko seksualno evforijo, ponoči pa v objemajočo blazino nekaj noči zapored ponavljate: »O, sveti mraken, sveti, delaj silo, da se bo v njej lahko vse umilo! In daj, prosim, tudi meni čarno milo, da si z njim milo zdrgnem krilo in ujamem koga v past, da v njej čast in oblast kot zamlada spet moja bosta last in ti bom zdrava vesela lepe pesmi pela!« JEZIČEK IN KRESNIČKA Samo majhen razmik pa je jezik prikrajšan za nebo. Mehko, da se lahko vanj tleska z znakci, s sporočili, skoraj žabjimi v mali primestni mlaki, ko je mlaj mlaj. Pa manjka še kakšna kresnička … IZ PREDALA V predalnik kdaj pa kdaj posije lučka in vznemiri predmete, ki ne morejo zaspati še dolgo potem, ko se predal spet zapre. Le kam je zdaj odšla tista mala pesmica, tuhta konica pisala in sprašuje radirko na drugem koncu svinčnika, ali se spomni, kako je ni bilo treba prenarejati, saj je bila dovolj lepa, zapisana v enem samem navalu navdiha, kot da bi vedela, da bo nekoč zagotovo kar tako odšla iz predala, ljubka mala pesmica. KAJ Z OPILKI Reče žlica nožu šaljivo: »Zajemam prežganko, ti pa nimaš ničesar, kar bi narezal, ne kruha ne jabolka.« In kljuka kljuki: »Odslužili sva, odkljukali naju bojo in odnesli cigani …« In krpa krpi nagajivo požuga: »Umazanka!« Sveder pa: »Le kako naj kaj navrtam tu v predalu? In poleg tega, kaj naj z opilki.« NI RAZSODNIKA Po prostorih univerze pozaspala znanja, v prah po kotih polegla razprave, ali je kraken solipsist. »Nikakor ne,« se oglasi epruveta iz laboratorija za biokemijo, »če bi kaj štela le njegova subjektivna, zavest, ki je, mimogrede rečeno, sploh nima, bi ne bilo nas, ki nas razbija ...« Pa ji oporeka gorilnik, znan po svojem modrem plamenu: »Ubijaš se sama, ko se polniš z vsem mogočim, ne da bi pomislila, da ko te pogrejem, hitro znoriš …« In tako dalje vso dolgo noč; ni razsodnika, ki bi razložil z biokemijo, kako lahko reči, kakršne so, med sabo takole govorijo, kot da zares govorijo. NEPONOVLJIVO Nenehno prede čas v nov zapredek čas, ko mnogo drsa nog v kroge vse naokrog; vsakdo v svoji sobici, vsakdo v svoji dušici živi, kot da drugje ne more in ne gre nikamor, le v beg od sebe pa nazaj, samo da brez sramu bi odživel nekako to življenje zadano, za konec obrano, spakirano in poslano v neponovljivo. KOT Od lakote po nebu razjedene strehe, skoznje padajo zlogi v brloge glodalcev knjig kot kaplje obljub, da je nekje drugje nekaj lahko bolje; sestradani razpirajo strani kot sove svoje perutnice, ko bi rade vzletele, a jim nalivi prelivajo krila z nostalgijo po gnezdih. Pod fiziko jezika se črke obračajo v krčih; seveda se jih zajema in se jih uporablja za kako poezijo. Seveda se boji, da niso razumljene, pa vendar kot po brezzračju prhutajo, bezljajo kar naprej, ne glede na to, kaj bo z njimi v naslednji vrstici; nič posebnega ne more biti, če ne ukrešejo še kakšnih besed pramatere metafizike. Pod lučjo ugotovi, da ima baretka, kupljena nekoč nekje, še naušnike. In sredi pesmi ugotovi, da so nekje založeni, pozabljeni, izgubljeni Integrali. Sedmico poskušati doseči, dobiti, zabiti, saj je naključje vladar. Sedmico, zato, da se sedem mislic zloži v en dar. KOVINSKE VRTNICE Mesto leži na kavčih, od spodaj navzgor prebodeno z vzmetmi, vdano strmi v popke noči, a popkov sploh ni, tam, kjer naj bi bili, rastejo črne kovinske vrtnice in na njih privijačeni ljudje kot marionetke zrejo v televizije, po topih trupih pa jim kri mezi od vsega snedenega, živalskega. Pa pride v ekrane mraken pa iz zaslonov krake steza pa sesa v sebe lutkice, ki se jim zdi vse kot risanka, čeprav ni risanka, ampak ena mora, no, pravzaprav ena mala nočna muzika za mrakna, stara znana pesmica. DIDERLIDU IN TERMOVKA Nosilci zvoka v miru prenašajo zvoke na kupe tišine. V temni strani meseca, ne le v njej, tudi na vseh preostalih nebesnih telesih daleč naokoli se nič ne premakne, ne sprejme, na odda; no, le ni povsem tako tihotno, kdaj pa kdaj se kaj vendarle zasliši, a kaj, to mora uganiti vsak znanstvenik sam in se na koncu koncev zediniti z ostalimi kaj je to, kar je; da diderlidu ve, komu svira. In termovka ve, kdaj je poletje in kdaj zima. LUPINE POLNE LUNE Sence, lupine lune. Polne biti in zvrhane odmevov. Čolniči pljujejo nekam tja v konec kadra. V zraku šahovska polja; mrgolijo za čeli, dogodki, odmevi. Na listu na mizi nanizani verzi čakajo, da pridejo za njimi še drugi ali se ti, ki so, vpišejo v odprti tok. Lupinice mesca se zibljejo na šahovskih poljih. Čolni, zvrhani biti, pljujejo skozi odmeve za čeli, kot da ne bo konca tega kadra, tega verza. ZA Ena mala nočna molitev za tišino in za mir: ni miru za jekleno pest. PROTI Mraken proti jekleni pesti; ni konca, ni umika, morda edino v kako rešnjo pesem. PROTI ALI PROTI Sanje se zajedajo v speče kot metafore v matematično natančnost. Formule se krušijo v ničle, vsakič jih je treba nastavljati na usklajenost. Dolge obale, na njih plivkajo pokvarjene ure; turobne scene, posledice popuščanj. Živci za zaznavanje vsega hudega, preliti z varljivimi upi. Njih uravnavanje poteka po preverjenih metodah. Nekateri geni se levijo v genije, ki avtomatsko delujejo proti novim eksplozijam. SKLEPANJE Gleda razprostrte prste; kaj vse lahko dela z njimi, igra na glasbila, operira, tipka, tudi samo z dvema; razpira krake kot pahljače, dolgo strmi vanje, je res ali se le dozdeva, da so udi, povezani z možgani, najmočnejša sila v naravi, kaj naravi, v vsej galaksiji in njih skupku okoli lukenj – a te luknje, kaj, za vraga, je z njimi; ali od njih prihaja ta navada, ta sila, ta strašna energija, ki zavdaja svetu, da se prsti sklepajo okrog vratov soljudi, namesto da bi se raje za molitve – za molitve? KONOTACIJE Prebiranje knjige. Prebiranje mreže. Prebiranje sadja, plev od semena, Presneta muha, smetana, muka, mrha, literatura, presneta oddaja. Predaja po zmagi. Predaja zastave. Predaja sobitju. predaja ljubezni. Od vsega najtežja predaja presnetemu mraknu, bitju ponoči. BRAT LIGENJ Iz teme pride mrke volje in udarja slepo v mračino, blazno od zelo jezne sile, od poskusov (o, kolikokrat našteto to naštevanje!), da bi se bitje izveklo iz niča, četudi le v atomistiko. V bistvu otresanja otresanje bistev, imenovanih za dokaz, za spuščanje črnila, obrambni mehanizmi organizma na begu, na lovu, pripravljenega na vse, medlenje v prijemu čuvaja, ki se nikdar ne utrudi; le kje kdaj spi, saj vendar mora spati tako kot ponoči v hladilnikih vse krave enako črne. S FENOM Mraken, prisesan na mestne hiše, na okna, vrata, strehe, budno spremlja vse premike, lovke steza tudi v duše vseh, ki spijo, in so prepričani, da se s počitkom umirijo, a se motijo, v sanjah je mraken najbolj dejaven, iz sanj prihaja vse na plano in kadar izpuhti iz sanjavcev, poseljuje okolja njihovih čaker tako, da se v bistvu nikoli ne zbudijo; tako sanjavka v mansardi, ki jo svaljka tok zavesti, žigosa svojo mladost s sončnimi odbleski, ko se z oranžno ozarjenih pobočij hribov z avtom spušča k morju na odpočitek kot vsako leto z vonjem po kristalnem zeleno modrem in po njem, ki prihaja in prilega za njo; orošeno ogledalo briše z blazinicami prstov na levici, z desnico posega po sušilcu za lase, v svojem pogledu v temoto za sabo skuša ohraniti razum. Zaman, mraken jo že boža s fenom. HUDIČEVE TROBENTE Mraken ne dopušča, da se ga lomi s skloni: mraken, mrakna, mraknu; mičken grotesken mraken, mičkenega grotesknega mrakna; zli lok obrvi mrakna, ki nadzoruje, kako obrazi zevajo s fasad, bedijo nad dvorišči z vežami, skozi katere se prehaja v male kletne klube, se zvija takole med zasloni, kabli, zvočniki, detektira wireless za face, filmčke in fotke, smešne ali ne, vseeno, pred praznino v glavi ne obvaruje vodka z džusom; ob treh zjutraj nad krožiščem smisla visi bumerang meseca kot obesek med razpeto bluzico dekleta, ki ji njen izbranec piha v uho preverjeno topljvo: tiger, tiger, ki plamtiš svetel v dnu goščav noči in bulji v hrup in kot češ totalni žur, malo dimast, in po tleh plesišča gomazeče vijuge nekih krakov, pijača ne pomaga, ne tepe nadloge, preveč čira čara metaforike, noče se racionalne argumentacije, počasi se veča dojemljivost za to, kar se veleva, kot bi kdo v čašo nasipal prah dature, po kateri od določene točke ni povratka v lastni spomin, preobrne žepe in odide, bitje ponoči, za zveni hudičevih trobent. POLICISTKA V IZMENI Če je lirski subjekt policistka v nočni izmeni, je vse ostalo preveč dramatično za kako pesem z miroljubno poanto. Izjemoma je ta mogoča le, če nihče ne pretepa žene, ne deli droge, ne vlamlja v stanovanja, ne strelja po lokalih, ne maha z nožem pred tekmo, ne s kijem po njej, ne razbija klopi in izložb, ne brca taksistov, ne krade avtov, ne ropa, ne grozi, ne kriči na ljudi, da jih bo vse pobil in ne beži pijan čez drn in plan, zabuljen le v volan. Pesem z miroljubnim koncem je mogoča le, če policistka zjutraj, ko se vrne iz službe, objame hčer, še najstniško, krmežljavo od sanj, pred odhodom v šolo, in srečno, da je mama prišla zdrava domov. KOŠČKI Iz julijskega zraka zajame zdravilne negativne ione odpre usta v pikasto noč in si gre z dlanjo nad čelo, posipa se po glavi, da prana bliska, ko polzi po telesu, kot da avra vre … Naposled se roke zgrabijo za trebuh … … ko tam trebuha ni. O, ko bi besede ogrinjale ljudi v magične mrežice, da bi skozi navite zanke pritekala vanje le lepota; a ne, nasprotno, besede se udirajo vase in skoznje pronica v celost praznina, ki raznaša ljudi na koščke polne brleče resničnosti. M IN M Zdi se mi, posebno tik pred spanjem, da se nekakšen zelo gibčen in mrzel polip plazi s svojimi lovkami naravnost k mojemu srcu, potarna mojster muzi. In muza zajaha oblak, ki čez luno zareže kot britev v oko, in mojster poprime uzde vetra in že zdrvita stran od ponorelega sveta, tja, kamor niti mraken z najdaljšo lovko ne seže. In tam nekje v neskončni globini vesolja razjahata med zvezde in se predata ljubezni, da se stopita eden z drugim in vse v obeh. VČASIH Včasih je vse čudežno usklajeno z vsem; v poletnem predvečerju pričakovanje s tem, kar pride; ljudje, lahno razpuhteni v govorjenje, z mimohodi korakov z ritmi glasbe iz lokalov, tihi posnetki dronov s sanjami letenja nad mestom, začasna negibnost časa s slepili gibanja za veko nekoga, ki sam sebi pomežikne iz zrcala; vsakdo, ki bi rad bil, ne da bi bil preveč vsiljiv, je ravno prav prisoten z drugimi v sožitju. In vsak, ki navajeno uveljavlja vedno le sebe, globlje zazna, da ni sam. Ja, včasih je dano ljudem, da preprosto zasevajo empatijo, vcepljeno genetsko; takrat se opne duš, bolj ali manj sorodnih, razprejo, nared za še eno bobnenje skozi svetlino. In palčke se same od sebe dvigajo za predajo skupnemu bitju. In celo mraken si reče, naj jim bo, vsem, morda pa z vsemi skupaj še sam preživim. ZADNJI VRSTIČICI Na nadvzmetnici s spominsko peno noč do jutra nekega pisca; po vaji poezije dremanje, dojemljivo za zadnji vrstičici. *Navedeni avtorji (po vrstnem redu pojavljanja z verzi v kurzivi): Thomas Stearns Elliot, Slavko Jug, Herman Vogel, Paul Eluard, France Prešeren, Sofoklej, Tomaž Pengov, John Cage, Gregor Strniša, Admiral Mahić, Chuck Berry, Salvatore Quasimodo, Vitomil Zupan, Wystan Hugh Auden, Charles Baudellaire, William Blake, Mihail Bulgakov, Vasko Popa. METAFIZIČNI LABORATORIJ Bojan Sedmak je na ‘sceni’, vsaj mariborski, že dovolj dolgo, da me je leta 2012, ko je izdal pesniški prvenec Tisto, v resnici nemalo presenetil. Mislil bi si, da se drži nekakšne maksime, po kateri sploh ne namerava ničesar izdati, da bo samo pustil, da se njegove pesmi kotalijo po (mariborski?) kulturni zavesti, da bodo ostali članki, kritike, zbrani denimo v Zdaj za prej pozneje (2013) in tisto, kar je nastalo, samo plod Sedmaka kot katalizatorja kulture nekega habitusa. Nato ga je spigalo (vem, da tudi sam uporablja to besedo) in so knjige kar letele. Sledila je pesnitev Zamahi med belo, rdeče (2014), nato pesniške zbirke Mobi poljubi moji ljubi (2016) pa 1001 boan (2016) pa še 999 boanov (2017) in še raznorodna zbrana besedila Potem za zdaj že kdaj, triade subjekta S (2017) in seveda pričujoča knjižnica. No, vmes pa še dva albuma: Mešani na žarkih (2014, Sedmaka pojejo drugi) in Z nosilca na nosilca (2015, Sedmak se poje sam). Ampak sam ga nisem spoznal kot ustvarjalca, usoda je želela, da sem (pre)kratek čas spremljal njegova gimnazijska predavanja slovenščine na Prvi v Mariboru. Zelo hitro sem dobil vtis, da gre za nekakšnega umetniškega požeruha, no, pa tudi kuharja. In v tistem kratkem času sem uspel ugotoviti tudi to, da ga kar nekako vleče iz učilnice, da bi nam rad povedal še kaj več, morebiti kaj pomembnejšega, kot je S-struktura. Posebej se pa spomnim neke izjave (citiram po spominu): »Ampak sam razum je večkrat škoda. Tudi vlaki za Auschwitz so bili izredno razumsko oštevilčeni in organizirani.« Ta izjava, v kateri retrospektivno zaznavam odmeve kritike, ki sta jo proti razsvetljenstvu materializirala Adorno in Horkheimer, se izkaže za izrazito pomembno. Nekoliko zame osebno, torej nekoga, ki je med raziskovanjem globoke ekologije (denimo Jure Detela), (eko)feminizma (denimo Carol J. Adams), posthumanizma itd. vedno znova trčil obnjo. In v prvi vrsti za Sedmakovo pesnjenje, morda še posebej v pričujoči zbirki. Začne se z nekakšnim presenečenjem, z nejevero. Pesnik nas popelje v nek poseben prostor, ki začne iz pesmi v pesem dobivati jasnejšo (hja, nejasno) obliko. Samotna noč in (njen varuh?) Mraken ustvarita posebno, ultrahigienično okolje, to je mogoče spoznati že v otvoritveni pesmi, Poletni sprehod, ki lahko služi za nekoliko programsko, vsaj v okviru zbirke. Nekakšno groteskno robbe-grilletovsko zrenje s filmsko logiko rolanja podobja? Skratka, je pesnik ustvaril nekakšen laboratorij? In to tisti pesnik proti razumu? Pravzaprav je. Še lirski subjekt ni zares tam (ne pozabimo, da nobena od pesmi ni napisana v prvi osebi), še kakšnih drugih oseb ni tam (nihče ni poimensko omenjen), je samo mrak in podobe, nekako distancirane, ne zares prilepljene v okolje, saj bi ga skazile. Pesnik se ne navezuje na osebe, vpeljuje pa njihova pesniška dognanja (citati v kurzivi), mestoma se v kakšni pesmi posluži celo znanstvenega izrazja (recimo dvojec pesmi Štiri minute in pol). Že omenjeni Poletni sprehod vnese celo vprašanje, ki ga poznamo iz atomske fizike: in ni nikjer / nikogar, da / bi se temu / vsaj čudil. Mar ni to t. i. kopenhagenska interpretacija? Prisotnost drugega oz. njegovo čudenje bi povsem spremenilo obnašanje predmeta preučevanja. In po drugi strani: kdo se lahko sploh kaj nauči, če se ne čudi? A ni v tem tudi nekaj znanstvenega paradoksa? Tekom zbirke postane jasno, da se morda res ne mešajo predmeti preučevanja, nujno pa se mešajo ontološke ravni (v Mraken se predstavi se tako hkrati soočimo s poetiko zemlje, anatomijo in posnemanjem znanstvenega diskurza) – je znanost res tako zelo neideološka, kot radi mislimo? Vendar se zdi, da gre za nekakšen metafizični (izraz rabim zasilno) laboratorij, s čimer so prekršena vsakršna raziskovalna pravila in morda je subverzija prav v tej zlorabi znanstvenega. In tu se pesnik zdi izrazito dosleden, še kadar gre za nekoliko bolj tehnicističen občutek, se naposled izcimi, da gre ‘kvečjemu’ za nekakšno filozofsko podstat jezikovnega spopada (Tjavenonoč). In tudi, ko se pojavi znanstvenik (Diderlidu in termovka) je ta tisti, ki mora uganiti /…/ sam, saj ne govori več v imenu znanosti, vede, ne gre več za nakopičeno znanje, ki ga posreduje palček na ramenih velikanov, neodvisno od opazovalca/ke. Toda, kaj pa je s tem Mrak(e)nom? Zveni kot nekakšno bitje iz slovenske povojne poezije, nekdo, ki bi ga vpeljala Zajc in/ali Strniša, a po drugi strani spet prikliče spomin na (moje) prvo branje Ginsbergovega Tuljenja in na Moloha, ki ga nisem poznal (kar velja samo za trenutek nepoznavanja, saj Moloh za razliko od Mrak(e)na obstaja še za marsikoga drugega kot zgolj za pesnika oz. njegove pesmi). In kako ujeti tega Mrak(e)na? Saj se tudi pesnik sprašuje, kako se njegovo ime sploh sklanja (Iz črvine) … Ali je sploh Mraken ali mrak en kot pač en mrak? In kaj je z bitjem ponoči? Bitje lahko razumemo kot živo bitje, kot bitje srca/ure ali z nekaj svobodne interpretacije kot dejstvo obstoja, torej bit-je. Morda ne velja spregledati niti tega, da je beseda ponoči blizuzvočna polnoči. Prav ti elementi fizične nedoločljivosti, a hkrati močnega čustvenega naboja so tisti, ki laboratorij napravijo tako rekoč pesniški in s tem zamajejo običajno logiko. Ne moremo se pogovarjati o navedenih elementih, ko jih je vendarle popolnoma nemogoče zares uzreti, označevalci ostajajo enaki, a označenci drsijo, naposled poezija razkrije jezikovno zmedo, ki prednjači vsakemu ne-spoznanju (če smem nekoliko banalizirati Wittgensteina). Pomen čustvenega naboja pa se izkaže za bistvenega že na povsem tehnični ravni. Sedmakova poezija namreč ohranja stalni notranji ritem, ki ga poznamo iz Zamahov med belo, rdeče (pesnik mi je zaupal, da je to knjižnico narekoval med hojo, na diktafon, kar je tako pomembna fizična razsežnost te poezije in nekaj, kar prikliče spomin na same izvore poezije), na ta način se nam vsede in učinkuje kot nekakšna inkantacija, ki je že tradicionalno mračna (denimo Ted Hughes). Vsake toliko se nam zazdi, da jo prekinejo rime, a naposled te v makarovičevski maniri le dodajo element groteske. K temu dodatno pripomorejo nekatere pesmi, ki ekscesivno vpeljujejo Mrak(e)na, to neznano bitje. Pretiravanje, ki naš prvotni grenek nasmeh sprevrže v nekakšno obešenjaškost (morda sorodno poeziji zgodnjega Jurija Hudolina). Kaj pa je tisto, kar se ujame v ta ritem in kaj so besede, s katerimi je mogoče evocirati? V zbirki spremljamo zaziranje v majhne, na videz obrobne dogodke, vendar pa je z žariščenjem v pesmih osvetljena njihova pomensko nabita plat. Še nekaj (ne)znanstvenega: radikalna vivisekcija mrtvega (V mrtvašnici), ki je živo samo v metafizični interpretaciji. V Odstrtju je popolnoma jasno: Razpre okno in zavese / … / Zavesa zdrsne nazaj / v zastiralni položaj. Podobe se skratka pokažejo, pesnik jih predela in nato jih nekaj zagrne. A njihova vrednost je ponovno povsem protiznanstvena. Pesnika ne zanima, kako se obnašajo, kaj se z njimi zgodi, ko jih postaviš v takšno ali drugačno natančno določeno okolje. Razkrivati se mu začnejo njihove intrinzične vrednosti (hja, tu je nekaj šanse za ekologijo). V sebi imajo nek naboj, tudi stvari živijo, imajo tako rekoč dušo, popolnoma ne-kartezijanska zastavitev, ki doseže svoj vrhunec v delu pesniške zbirke, kjer tudi predmeti začnejo nastopati kot subjekti (denimo Iz predala in Kaj z opilki). A vendar tudi označevalci pobezljajo (pesem Tesnoba), saj teh predmetov, ko jih uzremo v njihovi polnosti, kar naenkrat ni več mogoče jemati tako zelo zlahka, svoje življenje imajo in tega z razumom preprosto ni mogoče dognati. A tu gre za zahtevno lovljenje ravnotežja, to je jasno v pesmi In ko, kjer se družinska situacija povsem spremeni, ko se člani vrnejo s počitnic, seveda jih pesnik ni mogel spremljati, kot predmeti so tudi oni živeli svoje življenje, kar ne velja razumeti kot popredmetenje ljudi, temveč kot povratno poosebljenje predmetov. Toda kakšna je potem takem sploh narava teh dogodkov, predmetov? Zdi se, da tu odpade vsakršna analiza. Pesnik mi je v e-korespondenci med drugim napisal: morda sem želel doseči le stik (srečanje, tyche) s kom, ki ga kot mene včasih spreleti nekaj podobnega lepoti in strašnosti hkrati ... In to mu je, vsaj z moje strani, tudi uspelo. Ne vem, kako to opredeliti (še najlažje bi sledil Prešernovi gonji proti ‘zvezdogledam’), le neke podobe obstajajo, ki pred mene (nas?) prikličejo to, kar se v Sedmakovi pesniški zbirki zrcali kot simbol smrti ali vsaj smrtnega. Neki trenutki neke otožnosti, samote … Nič čudnega, da na nekaj mestih v zbirkih kot protipol povedanemu služita seksualnost (M in M) in druženje (Včasih), socialni pol življenja skratka. V smrti smo sami, umiramo sami, zato je vsakršna samota lahko interpretirana kot smrtna. In morda ima tudi poezija le omejeno moč ob tem spopadu (Lupine polne lune in Proti), saj Mraken ne dopušča, da se ga lomi s skloni (Hudičeve trobente). Predmeti začnejo izgrajevati še splošnejšo podobo zbirke in pripomorejo k bistvenemu obratu Mrak(e)na, k potezi radikalne zaobrnitve življenjske perspektive, za veliko spoznanje nekakšnega vanitasa, ki izprazni naš pogled in predenj postavi smrt(nost). Pravzaprav gre za nekakšen kopernikanski obrat: kaj pa, če bi ukinili patriarhat in se preselili v močvirja, bi porekla Virginia Woolf (in to bi bila najboljša možna izbira!), kaj pa če se kar ubijem in mi ne bo treba plačati računov za elektriko, bi porekel ameriški komik Louis CK (in to bi bila najboljša možna izbira!). Šele ta obrat omogoča, da spoznamo, kaj je tisto, kar zamegljuje naš pogled, kako zelo nepomembne in nenazadnje škodljive so lahko na videz še tako pomembne reči. Tovrsten obrat se izvrši na različne načine. Bodisi v variacijah mrtvaškega plesa (Pritisk v visoki politiki, Grozljivkica) bodisi s prikazom banalnosti, ki jih reproducirajo določene družbene skupine (Smetana ali Tekme, drame). Zanimivo se zdi, da so navedeni primeri pogosto v vzporedju s širšimi družbenimi vprašanji, z zunanjim tako rekoč. Banalno postane tisto kar je zunaj, banalna postane družba. Morda je imela Margaret Thatcher prav, ko je rekla, da »nekaj takega kot družba ne obstaja«, torej da gre za posameznike/ce, družba se ob Mraknu zazdi en velik dolgčas, eno samo speljevanje s problema, vsaj če smo soočeni s smrtjo. Še enega od načinov izvršitve tega obrata je mogoče najti v prikazu krožne strukture kot načina ne-soočanja s smrtjo, denimo v pesmi Gre, gre: čeprav ne vedo, le krožijo, krožijo. Ali morda pesnik na svoj način zavrača sicer ustaljeno akcijo soočanja z minljivostjo? Ciklično razumevanje časa, ki je bilo prisotno (že) v starih kulturah in ki je odsevalo popolnoma specifičen koncept življenja, smrti in minljivosti, je v tem trenutku (zdi se, da smo zapadli eni od variacij transhistoričnega baroka in njemu imanentnemu vanitasu, ki ga pesnik često upesnjuje) komajda umestno. Zato se je morda nujno z minljivostjo soočiti brez balasta, neposredno (Prerekanje z minljivostjo) in morda je pesniku vsaj do neke mere bližja ideja prehajanja energije (Pritisk v visoki politiki). Tako se torej med branjem nenehno srečujemo z (navidezno) linijo, ki loči zunanje in notranje. Družbeno kot zunanje postaja banalno zaradi notranjega (občutka?), nekakšne slutnje smrti, medtem ko se notranje krepi s tem, ko začne izdatno zavračati zunanje. In poezija? Pesnik na več mestih izraža določeno mero vere v poezijo (a ne brez pomisleka ali dvoma v samo znanost, ne pa znanstvenega dvoma, kot sem že opozoril) ali bolje liriko (recimo Ruševine) in zdi se, da je ta tista, ki uspe prečiti vse navedene prostore. V pesmi ne gre za celokupno zavračanje eksternega, temveč kvečjemu zavračanje statusa quo, ki ga pesem drobi in regenerira v novo, alternativno strukturo ter jo pošilja nazaj v svet (včasih je osnovni smoter morda razumevanje smrti, kot se zdi v pesmi Klatiti). S tega vidika bi prav gotovo lahko tudi pri Sedmaku iskali poteze političnega, vsaj v nekem splošnejšem pomenu besede. In temu primerno se spreminja tudi pesniški jezik. Pesnik se najradikalneje spusti v družbeno plat življenja v pesmih širšega zamaha, daljših verzov, divjega ritma (denimo Pravljica za lahko noč). V njih je zaznati nenehno beganje, menjavanje podob, včasih tudi kakšen smrtni krč. Preveč se dogaja tam zunaj, en sam šum je, pa naj bo to politični komentar ali karkoli … Jasno je, da gre v primeru tega besedila za odkrivanje nekih specifičnih kontekstov Mrak(e)na. To bi seveda veljalo za vsakršno analizo, a morda za pričujočo poezijo velja še izdatno. Upam si trditi, da nas ob njej druži občutek, da gre za poezijo o minljivosti in vanitasu, medtem ko o ocenjevanju njene atmosfere nisem več tako prepričan. Četudi se lahko zazdi, da gre za nekoliko mračno poezijo, pa je v njej vendarle mogoče zaznati tudi neke svetlejše pramene. In čeprav je večina pesmi po zunanji plati jasno poantiranih, je jezikovna heterogenost vendarle dovoljšnja, da lahko vsakomur odpre popolnoma novo diskurzivno polje. In zdi se tudi, da slednje pade v pesniško kontinuiteto, ki jo ustvarja Sedmak – te pesmi niso povsem drugačne od starejših, minevanje ni nova tema, tudi elementi vitalizma ne, niti pomen atmosfere (kakorkoli ga že vrednotimo) ni novost. Kljub temu pa je zaznati premik, ki se na tehnični ravni zaznava v prehodu od zunanjega k notranjemu ritmu pesmi, v vedno večji odsotnosti rim … Avtorjeve pesmi tečejo zmeraj bolj po lastni, notranji, vsebinski logiki in s tem sovpadajo tudi z nekaterimi povsem vsebinskimi razsežnostmi Mrak(e)na. Nenazadnje je avtor začel kot glasbenik, v Tistem smo lahko prebrali veliko poezije, ki jo je Sedmak poprej uglasbil. Natančna analiza bi nam bržkone pokazala tudi to, da se novejša pesnikova poezija odvezuje od logike glasbenega besedila. Tako je prav mogoče reči, da ne gre zgolj za kontinuiteto, temveč tudi za odkrivanje novih polj pesniškega izraza, ki je zaradi premene same teme potreboval tudi določene slogovne spremembe. Naslednja stopnja? Kakršnakoli že, tu pred nami je zbirka, ki ponuja, če jih prisluhnemo, sintezo odlične poezije in željo po dialogu z bralstvom. Kaj več pa bi si še lahko želeli? Aljaž Krivec Bojan Sedmak MRAKEN ALI BITJE PONOČI knjižna zbirka: PIRAMIDA urednik: Orlando Uršič spremna beseda: Aljaž Krivec oblikovanje in prelom: Primož Žerdin slika na naslovnici: Stojan Grauf izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2018 za založbo: Orlando Uršič 1. elektronska izdaja