Leto XV. PoStnina pavSalirana
Posamezna Številka 1 X
V Ljubljani, 18. avgusta 1920,
Izhaja v.ako srado In soboto. — Uredništvo In uprava lista Je v Ljubljani. Krekov trg it. 10. — ,.RDEČI PRAPOR" velja v Jugoslaviji mesečno 8 K; v zasedenem ozemlju (Primorju) Četrtletno 9 lir, v Nemikl Avstriji, čeikoslovaiki, Madiarskl in Nemčiji Četrtletno 90 Jgsl. K ; v Ameriki polletno 1 dolar. — Oglasi se raCunaJo enostolpno za milimeter po 1 K.
Mmrx in Bngeht
Proletarci vseh dežei, zziruiite ^ sef	—r^;
GLASILO KOMUNISTIČNE STRANKE JUGOSLAVIJE
zacije so faktično pod vodstvom in vplivom nemške soc. dem. stranke, katera daje vodstvom teh organizacij direktive za postopanje. Voditelji soc. dem. stranke pri nas so zloglasni »sodrugi« Grdger, Pressien itd., ki se prav nič ne razločujejo od drugih nacionalističnih bestij D’Anunzijevega kalibra. Ves vpliv stranke so udinjale nacijonalistični in lokalpatrijotični propagandi. Trenutno so obvladali razpoloženje delavstva, zato deluje zavestno, brezobzirno na sorodno jugoslov. soc. dem. stranko, ki pa vpričo teh razmer žalostna stoji ob strani in igra vlogo politične mevže. Usoda jug. soc. dem. stranke je res obupna. Delavstvo, faktično pod vplivom nemških strank, nima nikakega zaupanja do svojih voditeljev, ki jih uobče poniževalno imenuje »Kranjci!« Dalje seje vsled narodnostnih razmer nateplo v stranko mnogo sumljivih elementov, veleposestnikov, trgovcev in drugih takih ljudi, ki so po prepričanju vse prej kot socijalisti, ali iščejo zaščite v njej. Lahko si mislimo srčne bolečine soc. dem. stranke ob pogledu na lastne pristaše. Zatorej tudi ta neodločnost v vodilnih vrstah naše socijal-patrijotske naci-jonalne stranke v pogledih na koroško vprašanje, tako cincavo pisanje njenega časopisja.
Pravo orijentirana socijalistična politika najde tudi iz tega čisti izhod. Mi komunisti v jugoslovanskem delu Koroške smo v tem pogledu že jasno precizirali svoje stališče. Naš delegat, ki smo ga poslali v Vukovar, je na Kongresu izjavil, da komunistično ori-jentirani proletarijat na Koroškem odklanja plebiscit, ki ga nam je servirala pariška kapitalistična gospoda. To izjavo je pozdravil takrat celi kongres enodušno. In koliko prahu je vzdignila ta izjava v časopisju naših so-cijal patrijotov. Koliko nerazumevanja, zavijanja!
Isto stališče kot mi, zavzema glede plebiscita tudi komunistična stranka v Nemški Avstriji in njena voditelja Kerže in To-masch v Celovcu.
Proletarijatu Koroške in posebno onemu iz zone A in B pa kličemo:
Delavci iz fabrik, iz lesov, kmetje z njiv in travnikov in vsi tisti, ki ste tlačeni, in ki čutite jarem kapitala na vaših ramah, vas »plebiscit« ne briga čisto nič. Tak plebiscit ni stvar delavstva! Delavstvo ni zato tukaj, da bi delalo meje med narodi, ali da bi pomagalo buržoaziji graditi take meje; ampak delavstvo mora meje, ki jih kapitalizem gradi, razdirati in podirati. Meje podirati je tvoja naloga, proletarijat! Pustite gnilo nemško in slovensko buržoazijo, naj se grize med seboj, naj dela meje, ker gospoda nima drugega dela. Ona je dolžna delati tako, ker je obsojena od usode časa na smrt in 3e bo s tem izčrpala. Cilji delavstva so čisto drugi, posebno v današnji revolucijonarni dobi. Mi se moramo boriti za vpostavitev sovjetske
demokracije, katere sliko nam podaje bratska Rusija, za vpostavitev proletarske diktature.
Na dan plebiscita naj vsak zaveden proletarec, vsak komunist ostane doma! S popolno abstinenco pokaži, ti delavstvo, svojo politično zrelost, da ne priznavaš odločb Pariza.
Delavstvo, ne hodi se klanjat tej eetetni Komisiji, ne hodi lizat rok, ne vpij »Heil« in «Živio«, ne trosi cvetlic tistim, ki so predstavniki gnjilega družabnega reda, tistim, ki hočejo uničiti sovjetsko, delavsko Rusijo. Proletarijat ni za te vrste »plebiscite«! To je naše komunistično stališče, stališče jugoslovanske in nemške komunistične stranke, katerega se držite. To kar nam predpisujejo, ni. samoodločba narodov, to je uspavanje mas v stari režim medsebojnega zatiranja, iz katerega vstajajo le krasne perspektive za kruto medsebojno vojsko.
Delavstvo, ne prepiraj se, pod katero kapitalistično državo hočeš pripasti, okleni se komunistične stranke, ki bo vse narodnostne prepire rešila boljše kot Pariz in en-tenta, okleni se komunistične internacionale, ki vodi resničen boj proti vsakemu zasužnjenju pravtako socijalnemu, kakor nacijonalnemu.
Komisiji pa kličemo:
Vive le communisme international!
Koroški delavec.
Dragotin Gustinčič:
Rešitev narodnostnega vprašanja.
Narodnostno vprašanje je še vedno gordijski vozel za marsikoga in vendar je njegova rešitev v principu silno enostavna. »Da ni nacionalnega vprašanja, bi bil takoj komunist, toda meni ni vseeno, ali sen* Slovenec ali Nemec, Slovenec ali Italijan.« Komunistično delavstvo je sicer že zdavnaj onstran tega .»oslovskega mostička« in zanj to vprašanje ni več vprašanje, toda z ozirom na dejstvo, da se to našemu malomeščanstvu še vedno nejasno vprašanje vedno izrablja kot agitacijsko sredstvo proti našemu pokretu, ne bo odveč, da se ga dotaknemo vsaj na kratko v našem proletarskem listu. To pa želimo napraviti še posebno radi tega, ker rešava komunistični proletarijat ravno v tem trenotku pred našimi očmi eno največjih in najbolj kompliciranih narodnostnih vprašanj, to je poljsko-rusko-malorusko-litvinsko vprašanje.
Koliko papirja je popisala poljska, ruska, maloruska in litvinska buržoazija o narodnostnem vprašanju na jezikovnih mejah teh štirih narodnosti ? Koliko diplomatskih spletk, koliko izumetničenih političnih intrig zlasti od strani imperijalistične poljske šlahte v tem vprašanju! Kakšni lažihistorični, lažigospodar-ski, lažisjrategični in lažisociološki argumenti
Proletarijatu plebiscitnega ozemlja na Koroškem!
Pariška konferenca, predstavnik svetovnega kapitalizma in imperijalizma, je poslala k nam na Koroško nekako komisijo, da dela nekak plebiscit.
In evo danes komisije v plebiscitnih zonah A in B! S tem se je pričela prava komedija.. Nacijonalistični svet koroške dežele besni. Od ene strani se vpije komisiji: »Živio«, od druge strani pa: »Heil«. Nacionalisti na Koroškem so zbesneli, obojtji, nemški in slovenski. Dolge procesije teh nacijonalistov romajo k tej komisiji, se pritožujejo, protestirajo, prosijo. Ljudstvo se razburja na shodih, potom brezvestnega Časopisja, postaja nestrpno in kriči kot znorelo. Časopisi, nemški in slovenski prinašajo lepo, slovesno obrobljeni dolge, ognjevite pozdravne članke, kjer v antantinih jezikih slavijo predstavnike »pravice« in se jim prilizujejo na svoj način za	naklonjenost. Komisija pa gleda na
vso	to komedijo, ki je ne razume in izda tu
in tam kak plakat glede »tamoimenova-nega« plebiscita.
Tako izgieda zdaj ta glasovalna norišnica na Koroškem!
Nas komuniste briga ta komedija le toliko, v kolikor se tiče proletarijata. In tu nas navda žalost! Danes je na Koroškem socijalizem pokopan, danes je nacionalistična gonja omamila vse delavstvo tako, da je popolnoma pozabilo na svoje socijalno stanje in slepo drvi za nacijonalisti. Danes na Koroškem ne moreš biti pravi socijalist; ako si socijalist, moraš molčati, drugače se ti zgodi kakor Lfebknechtu v Berlinu.
Temu je krivo izdajalsko početje vodilnih krogov v vrstah socijalne demokracije, v kateri je organiziran naš koroški proletarijat. Mentaliteta koroških socijalistov se danes popolnoma nič ne razločuje od mentalitete raznih nacijonalcev. Lokalni patriotizem, ki pravi: »Mi smo Korošci!«, je pri socija-listih ravno tako v modi kot pri drugih buržujskih strankah. Duh internacijonale gine iz mas vedno bolj in bolj in politično obzorje koroškega proletarijata se krči v koroškem šovinističnem močvirju.
Politike, ki jo v tem pogledu dela na Koroškem oficijelna nemško-avstrijska soci-jalna demokracija z Dr. Rennerjem na čelu, ne moremo imenovati drugače kot veliko polit, umazanost. Skoro ves strokovno in polit, organizirani proletarijat na Koroškem je popolnoma pod vplivom sosednje nemško-avstr, soc. dem. stranke, ki ga izigrava v svoje nesocialistične, nacijonalne svrhe. Nekaj tega proletarijata je sicer formelno organiziranega v jug. soc. dem. stranki, ali vse te organi-
Vloga Komunistične Stranke.
Teze Izvrševalnega odbora tretje Internacijonale na drugem Kongresu Komunistične Internacijonale.
1.
V prvem letu obstoja Komunistične Internacijonale se je njeno delo razdelilo v propagando In agitacijo za komunistične ideje. Ko zboruje drugi kongres Komunistične Internacijonale, stoji internacijonalna organizacija proletarijata pred novo fazo. Za Komunistično Internacijonalo se začenja orga-nizatorlčno obnovitvena epoha. Doslej so obstojale v posameznih deželah v proletarijatu le komunistične sm.-rl. Sedaj imamo v vseh deželah, kjer obstoja resno delavsko gibanje, ne le smeri, temveč že komunistične organizacije in stranke..Ta okoliščina mora napotiti drugi kongres Komunistične Internacijonale, da zavzame popolnoma jasno in določeno stališče v vprašanju vloge Komunistične Stranke pred in po osvojitvi oblasti po delavskem razredu. Med nekateremi pri-
staši komunizma (»leva« smer v Nemčiji, pristaši industrijskih delavcev na svetu, JWW. v Ameriki, nekaj skupin revolucionarnih sindikalistov in anarhistov) je opažati nekako podcenjevanje vloge komunistične stranke kot take in celo jasno zanikanje potrebe komunistične stranke. Tudi to daje povod drugemu kongresu Komunistične Internacijonale, da jasno in določno odgovori na zgoraj stavljena vprašanja.
t. Komunistična Stranka je del delavskega razreda, in sicer njen najbolj napreden, najbolj razredno zaveden in potem takem najbolj revolucijonaren del. Komunistična Stranka obstoja po naravni izbiri najboljših, razredno zavednih, samozatajevalnih in najdalekovidnejših delavcev. Komunistična Stranka nima ni kaki h interesov, ki se razlikujejo od interesov delavskega razreda, Komunistična Stranka se razločuje od cele mase delavcev po tem, da ima pregled čez vso zgodovinsko pot delavskega razreda kot celine in brani na svojem pohodu interese ne le posameznih skupin in poklicev, temveč interese delavskega razreda kot skupnosti.
Komunistična Stranka je oni organiza-torično- politični vzvod, s pomočjo katerega najzavednejši del delavskega razreda spravlja vso maso prolatarijata in poluproleta-rijata na pravo pot.
2.	Dokler si proletarijat še ne osvoji državne moči, dokler enkrat za vselej proletarijat ne učvrsti svoje oblasti in ne obvaruje delavskega razreda, da bi ga znova zasužnjilo meščanstvo, toliko časa bo imela Komunistična Stranka navadno v svojih organiziranih vrstah le manjšino delavcev. Dokler si ne pribori moči in v prehodni dobi more Komunistična Stranka imeti pri ugodnih pogojih nadeljan, duševno-političen vpliv na vse proletarske in poluproletarske sloje prebivalstva, toda teh ne more orga-nlzatorično združiti v svojih vrstah. Šele potem, ko bo proletarska diktatura odvzela buržoaziji vse mogočne in vplivne organe, kakor: časopisje, šolo, parlament, cerkev, upravni aparat in še drugo, še le potem ko bo končni poraz meščanskega družabnega reda za vse očeviden, bodo vsi ali skoro vsi delavci vstopili v vrste Kom. stranke.
se niso navajali na eni in drugi strani, da materielno zainteresirana buržoazija uveljavi svoje narodnostne meje! Narodnostni vrišč pa je postajal pri uravnavanjih teh mej vedno večji, namesto manjši, stanje ljudstva vedno težje, namesto vedno lažje. In to čisto naravno, zakaj nacijonalistična buržoazija ne more rešiti nobenega narodnostnega vprašanja.
Zakaj ne!
Zato ne, ker je nacijonalizem, kakor ga razumeva buržoazija vsega sveta, samo plod njenega gospodarskega sistema, plod kapitalizma, plod načina proizvodnje (produkcije) in razdeljevanj* proizvodov. Nacijonalizem naše buržoazije ni nič drugega, kakor kapitalistični imperijalizem in kapitalistično gospodarstvo po svojem principu ne more biti neimperi-jalistično.
Da si bomo na jasnem:
Kapitalistična proizvodnja (produkcija) ne dela na to, da bi zadovoljila potrebe prebivalstva, ampak dela na profit. Kadar postavlja kapitalist svojo tovarno, se ne vpraša, ali so njegovi produkti potrebni okolici, v kateri bo stala njegova tovarna, ali ne, nego samo: ali bo mogel svoje produkte sptoh kje odložiti in kolik bo pri tem njegov profit. Jasno pa je, da bo kapitalist svoje produkte tem lažje prodal, Čim večji je z mejami proti tuji konkurenci zavarovani gospodarski teritorij, h kateremu pripada in čim lepše vodne in železniške zveze ima ta teritorij z drugimi, gospodarsko manje razvitimi državami. Njegov profit torej raste s povečanjem tega teritorija in pridofeljenjem boljših prometnih zvez.
Vrvenje za profitom in konkureica tujih kapitalistov pa ga vodijo do dejanskega spopada z njimi. V tem spopadu b® tem sigur-nejše zmagovit, čim več za vojno sposobnih prebivalcev bo štel njegov gospodarski teritorij.
Iz teh vzrokov mora delati kapitalizem na to, da se meje njegove .države kolikor mogoče bolj razširijo. V to ga sili njegov materijalni interes, njegov profit, torej način gospodarstva, ki gre za čim večjim profitom. Kapitalizem je torej ekspanziven, je imperi-jaiiatičen iz principa.
Kapitalizem se pri tem seveda prav malo vpraša za to, da-li je ljudstvo, koder hoče on raztegniti svojo oblast, njegove narodnosti ali ne. Ako v takih krajih nekoliko ljudi govori njegov jezik, mu je to dobrodošlo, ker ustvari s tem svojo iredento. Naravno je tudi, da poskuša ljudstva na takih mešanih ozemljih raznarodovati, ker hoče na ta način za trajno pridobiti ta ozemlja za svojo eksploatacijo. On torej iz svoje profitarske potreb« denaci-jonalizira — denacijonalizira zato, da bi lažje ljudstva gospodarsko izsesaval. On neti umetno narodnostna sovraštva zlasti v delavskem razredu, da razbije njegovo borbeno moč, da
ga lažje izmozgava. (Konec prihodnjič).
*■ -- - -  ..................
3.	Pojem strank« se mora strogo razločevati od pojma razreda. Člani krščanskih in svobodomiselnih strokovnih organizacij v Nemčiji, na Angleškem in v drugih deželah so brezdvomno doli delavskega razreda. Oni večalimanj pomembni delavski krogi, kr stoje za Scheidemanom, Oomper-som in drugimi, so tudi brez dvoma deli delavskega razreda. Pod določenimi zgodovinskimi pogoji je delavski razred lahko tudi- prepojen z mnogobrojnimi reakcijonar-nimi sloji. Naloga komunizma ne obstoja v tem, da se prilagodi tem zaostalim delom delavskega razreda, temveč da povzdigne ves delavski razred na višino njegove komunistične predstraže. Zam«njava teh dveh pojmov, razreda in stranke, mora dovesti do največjih napak in zmešnjav. Tako je n. pr. jasno, da je delavska stranka za vsako ceno morala nastopat' proti mišljenju in predsodkom, ki so se zrcalili v gotovem delu delavskih mas med imperialistično vojno, da je zagovarjala zgodovinske interese proletarijata, ki so zahtevali, da proletarska stranka napove vojno proti vojni.
Kmečki kralj In — gosenice.
Čitam v »Napreju« Članek pod naslovom »Gosenice« in glej ga zlomka, podpisan je od — kmečkega kralja — Naceta I., namreč Ignaca Mihevca.
Naš Nace ti modruje o tridesetletnom delovanju v strokovnih «rga«izaclja*i (ki 10 po zaslugi teh tridesetletnih praktičarjev v zadnjih časih postale n«k« vrsta podpornih društev). Te organizacije smatra g. Nace za zelnik, na katerem se pasejo kozlički — s«cija!patrijotični voditelji.
Udriha pa po naših aaved*ih sodrugih, ki so začeli zaslepljenemu delavstvu odpirati oči. Pravi, da takrat, ko je delavstvo ustanavljalo svoje organizacije, ni bilo teh ljudi, da fei sodelovali, temveč so sedeli rajši v družbi buržoazije. Recimo, da bi bilo to res. Tod* g. Nace je očividno pozabil povedati, da ti takozvani razdirači danes res za delavstvo delajo, dočim so tisti tridesetletniki danes zašli v čisto kapitalistične vode in skušajo iz strokovnih organizacij napraviti neko zavarovalnico, da si zavarujejo svoje plače.
Dokaz, da so zavlekli strokovne organizacije v kapitalistične vode je ta, da danes proletarijat Slovenije mora delati za veliko manjšo plačo, kakor pa v ostalih krajih Jugoslavije.
In če danes hodijo naši sodsugi med delavstvo, da mu razložijo pravi pomen strokovne organizacije, to delajo zato, ker niso prespali svetovne vojne in kar je najvažnejše, ruske revolucije, kakor jo je gospod Nace prespal
Če torej mislite, g. Nace, s temi svojimi članki doseči to, da bi Vam delavstvo izkazovalo še nadalje zaupa»je, se seveda motite.
Delavstvo, posebno kovinarji, dobro vedo, komu s« imajo zahvaliti za tiste uspehe lanskega štrajka kovinarjev, ki so stale ogromne svote denarja, a vspeha skoro nobenega. Krivda pa nikakor n« leži pri kovinarjih, temveč na vodstvu, ki, namesto da bi delavstvo vzgajalo v čisto razrednem duhu nasproti kapitalizmu, ga vleče v njegove verige. Svetujem g. Mihevcu, naj se rajši posveti svoji kmečko-delavski zvezi, katera ^ b« za zasluge, ko bo izpregledala, gotovo kronala za prvega kmečkega — cesarja, na isti način, kakor so v šestnajstem stoletju grofj« in baroni kronali M. Gubea.
Delavstvo pa, ki je že izpregledalo, pre-bijo tudi brez takih tridesetletnih praktičarjev.	jŠplro.
Sodrugi! Nabiralte za tiskovni ' sklad.
Tako so se n. pr. kakor po predpisu sklicevale začetkom imperijalistične vojne v letu 1914. socijalnoizdajalske stranke vseh dežel, katere je podpirala buržoazija »njihove« dežele, na to, da je to volja delavskega razreda. Pa so pozabil« pri tem, da bi bila, čeprav bi tako bilo, naloga proletarske strank« ob takem položaju stvari, nastopiti le proti razpoloženju večine delavcev in braniti zgodovinske koristi proletarijata kljub vsemu. Tako so ruski menjševiki one dobe (takozvani »ekonomisti«) odklonili na pragu dvajsetega stoletja odkriti politični boj proti carizmu iz tega vzroka, ker delavski razred kot celina še *i bil zrel za razumevanje političnega boja.
4.	Komunistična lnternacijonala je neomajno pi^pričana, da poloma stare »so-cijalno-demokratične« stranke in druge Internacijonale nikakor ni smatrati kot polom proletarskega Etranklnega življenja v splošnem. Epoha neposrednega boja za diktaturo proletarijata je rodila novo stranko proletarijata, Komunistično Stranko.
(Dalje prihodnjič.)
Stran 2.
iz komunistične Slovenile.
Dol pri Hrastniku. V nedeljo ob 8, url zjutraj se je pri nas vršil sijajen javni shod Komunistične Stranke Jugoslavije. Zbrala se je velika množica kmečkega in delavskega ljudstva, ki je soglasno in z navdušenjem odobravala izvajanjem sodrugov govornikov. Navzočih je bilo tudi večje število žensk. Shodu je predsedoval sodrug Peki ar, zapisnikar pa je bil sodrug Studenšek. Prvi je govoril sodrug Bartulovič, ki je v daljšem govoru razjasnil politični položaj v zemlji, razsvetlil je vse trpljenje delavcev in malih kmetov v kapitalističnem družabnem sistemu, pokazal je, kakšna stališča zastopajo vse druge stranke, da so one vse skupaj orodje v rokah kapitalistov in da so samo zato tukaj, da hujskajo kmeta proti delavcu in tako zamore buržoazija vladati nad delavnim ljudstvom. Edino komunistična stranka je prava stranka delavcev in kmetov, edino v komunističnem družabnem sistemu pride osvoboditev potlačenega ljudstva. Pozval je, da se vsi združijo v komunističnih političnih in bojevnih strokovnih organizacijah ter da se pod vodstvom Komunistične Stranke in Tretje Internacijonale pripravijo na odločilni mednarodni boj med Delom in Kapitalom. (Viharno odobravanje.) Sodrug Fabjančič je na poljuden način raztolmačil prisotnim kmečkim in delavskim množicam program Komunistične Stranke in delo Komunistične Internacijonale. Ljudstvo je govornika pazljivo poslušalo in s pogostimi medklici navdušeno pritrjevalo njegovim izvajanjem. Nato je še razpravljal o našem stališču glede občinskih volitev in volitev v Konstituanto ter je zaključil svoj govor s klikom: »Živela Komunistična lnternacijo-nala!« (Viharno odobravanje.) Konečno je sodrug Bartulovič pozval, naj se oglasi k besedi, ako se kdo ne strinja z delom Komunistične Stranke. Ker se ni oglasil nihče, je sodrug Peklar zaključil ta sijajno uspeli shod. Izvolil se je tročlanski odsek, ki bo izvršil organizacijo v Dolu. Razprodale so se vse brošure »Program Komunistične Stranke« in »Rdeči Prapor«, kar ga je bilo na razpolago. Komunizem zmagovito prodira tudi v vasi.
V Hrastniku se je v nedeljo dne 15. t. m. ob 4. uri popoldne vršil mnogoštevilno obiskan shod Komunistične Stranke Jugoslavije. Navzočih je bilo več sto moških in žensk, rudarjev iz Hrastnika, pa tudi ljudstva iz bližnje in daljne okolice. Za predsednika shoda je bil enoglasno izvoljen sodr. Peklar, za zapisnikarja pa sodrug Alt. Poročali so sodrugi Bartulovič, Fabjančič in Petakovič, tajnik Zveze rudarskih delavcev iz Belgrada. Sodrug Bartulovič je v daljšem in temeljitem govoru razjasnil razvoj in pomen strokovnih organizacij za zatirani proletarijat, ki se bori za osvoboditev izpod kapitalističnega jarma. Ker so socijalni patrijotje s svojim »delovanjem pripeljali strokovno gibanje na rob propada, je pozval rudarje, da se vsi organizirajo v »Zvezi rudarskih delavcev«. Sodrug Fabjančič je orisal sistem, v katerem živimo. Pokazal je, da vlada v Jugoslaviji naj-besnejša diktarura buržoazije. Na napad združene buržoazije mora proletarijat odgovoriti s trdno sklenjeno fronto političnih in strokovnih vrst delavstva in revnih kmetov pod komunistično zastavo. Draginja zopet strahovito raste in pozimi se obetajo težke krize. Zato se mora rudarsko delavstvo nemudoma organizirati v svoji strokovni organizaciji »Zvezi rudarskih delavcev«, politično pa v Komunistični Stranki. Le tako bo lahko z uspehom izdržalo težke boje, ki ga čakajo. Nato se je razpravljalo še o volitvah v občine in Konstituanto, nakar je dobil besedo sodrug Petakovič, ki je v srbskem jeziku ognjevito pozival zbrano ljudstvo na vztrajno delo na strokovnem in političnem polju. Vse tri govore je zbrana množica z velikim navdušenjem odobravala. Pokazalo se je, da je v Hrastniku ravno še toliko socijalpatrijotov, da so nam ponoči skrivaj strgali z zidu vse naše lepake, Vse to jim nič ne pomaga. Hrastnik je zavedno, trdno in kompaktno komunističen.
Shod v Kočevju. Po železničarski stavki se je bila naša buržoazija vrgla z vso vehemenco na kočevsko delavstvo. Njegove najboljše zaupnike je pometala iz revirja in so odšli s trebuhom za kruhom v francoske rudnike, ostale in zlasti še naše nemške domače sodruge pa je opravljala med ljudstvom in po svojem časopisju, da so hoteli prokiamirati na Kočevskem sovjetsko republiko. Ta nasilstva so kočevski proletariat precej zbegala in to še posebno radi tega, ker je naša stranka v reorganizaciji in ni imela časa in moči, da se bolj zanima za razmere v Kočevju. Toda kljub tem razme-
ram se je zbralo 15. t. m. lepo število rudniškega delavstva na javni ljudski shod v Čakalnici, kjer sta referirala sodr. Oustin-čič in Makuc. Sodrug Gustinčič je poročal o položaju, ki je nastal po železničarski stavki v naših vrstah, pribil, kako smešno je hujskanje naše buržoazije, da je hotelo kočevsko delavstvo prokiamirati sovjetsko republiko in osvetlil v tej zvezi svetovni gospodarski položaj in gospodarstvo naših kapitalistov, ki pehajo proletarijat v neizogibno revolucijo proti kapitalističnemu gospodarskemu ustroju. Sodrug Makuc je poročal o strokovni in politični organizaciji proletarijata. Povedal je, da se je strokovno neorganizirano rudarstvo v Zagorju, Trbovlju in Hrastniku zopet orga-nizovalo in pristopilo k »Zvezi rudarjev«, ki predstavlja zvezo vseh rudarjev v Jugoslaviji. Pozval je kočevski proletarijat, da se tudi politično organizira, ker proletarijat mora vzgajati tudi politično proletarsko zavest, ako hoče doseči svoje cilje. Postaviti mora nasproti bloku naše buržuazije trdnoskle-njeno falango vsega delavstva in taka trdna falanga je mogoča dandanes samo pod zastavo III. Komunistične Internacionale. O rudniških in stanovanjskih zadevah sta razpravljala tudi sodruga Dvojmoč in Tomažič, za medklice na shodu pa je poskrbel strastnozagrizeni vladni komisar Marčič. Do sedaj je bila navada, da je vlada pošiljala na naše shode svojo policijo samo za to, da je poslušala govore naših govornikov in jih beležila, kakor brzopisna mašina, najeovejši njen sklep pa je ta, da pošilja svoje komisarje tudi zato, da na shodih polemizira soj komunističnimi referenti. Za posebno zmožne za tako delo smatra menda one, ki so bili med vojno najbolj zagrizeni Avstrijanci. Naši govorniki tej vsiljivosti kočevskega vladnega komisarja seveda niso ostali dolžni. Ker je okrajni glavar kočevski poslal na ta mirni shod tudi osem orožnikov, zagotavljamo našo vlado, da je toliko število orožnikov že popolnoma zadostno za izzivanje mirnih zborovalcev in da si torej v bodoče njeni komisarji lahko prihranijo vse neumestne in strastne medklice na shodih. Ako pa vseeno čutijo potrebo debate za razčiščenje komunističnih nazorov, potem naj se prijavljajo redno k besedi, kakor to delajo vsi drugi govorniki in mi jih bomo mirno poslušali. Po shodu se je vršil pripravljalni zbor za krajevno politično organizacijo, kjer so si kočevski sodrugi izbrali svoje zaupnike.
V Mariboru je sklicala naša stranka shod, na katerem naj bi se razpravljalo o konstituantf in političnem položaju. Shod je bil pravilno naznanjen, a navzlic temu prepovedan od policijske oblasti, ali šele tedaj, ko se je že zbrala 10.000 glava množica delavnega ljudstva na shod. Na policiji so povodom intervencije gospodje izjavili, da dokler bo tam antantna komisija, se komunistični shodi ne smejo vršiti. Iz besed merodajnih gospodov na policiji se ne ve, ali prepoveduje policija na svojo lastno roko vsake politične shode, ali samo komunistične. Ker nam ni znana tozadevna naredba najod-ločnejše protestiramo proti nepostavnemu odrekanju koalicijske pravice politični stranki, ki zastopa interese večine naroda. Tako protizakonito, samovlastno postopanje merodajnih krogov goji narodni šovinizem in škoduje ujedinjenju delavnega naroda. Socijalpatrijo-tom in socijal šovinistom pa se dovoljujejo shodi. Merodajna gospoda pač ve, da je treba podpirati nemški in jugoslovanski im-perijalizem in njihove hlapce socijalšoviniste. Če pa je antantina komisija prepovedala shod naše stranke, najodločnejše protestiramo proti vmešavanju v naše notranje politične razmere. Mi se bomo obrnili na bratsko francosko in italijansko stranko, da pri svojih vladah protestirata proti vmešavanju v naše notranje politične razmere s strani inozemske obmejne komisije. 10.000 glava množica pa se je mirno in tiho razšla na poziv naših zaupnikov. Vsakega od njih ja postopanje merodajnih krogov potrdilo v veri v končno zmago komunizma in osvobojenja od kapitalističnega jarma.	__________
Vsem organizacijam In sodrugom.
v zadnjih Časih m m aaCall pri nalili organizacijah In pri posaiaaznlh Članih oglalatl sumljivi alamontl, ki ao dolajo huda komunlslOi ki pa niso Cisto nIC dru-gaga kot agontl provokatorji. Zato opozarjamo vso sodrugo, naj bodo s nosna* nlml ljudmi skrajno provldnl, od vsakaga naj sahtovajo dobro logltlmadjo, naJtoC-najfo podatka. Oposarjamo tudi, da so dobo morda tudi So ponarojono logltl-madjo.
Rdeči Prapor
Dopisi.
Kako se postopa z našimi vojaki.
Pismo iz Splita. — Pomanjkanje vode in vročina je neznosna, hrano nadomestujejo paradajzi, na vodi kuhani, enkrat v tednu je tudi ričet. Vsak gefrajter ima pravico, da te zapre, ali pa te postavi za eno besedo, da moraš po štiri ure stati na solncu in gledati v njega. Oficirji te pa že smejo tako pretepati, da vse sablje nad teboj polomijo. Tudi devetnajst in šest jih dajo, seveda batine so v prvi vrsti za Slovence, ker ti so boijševiki. Ko so v soboto imeli pukovsko slavnost, je imel vsaki civilist prosti vstop in jed in pijača je vsa prosta zanje, nas slovenske rekrute so pa seveda napodili v logar, da smo jih od daleč gledali. Stanje med vojaštvom je jako napeto. Časopise smo prve dni dobivali. Odkar pa je bilo v »Večernem Listu« o nas, nam pa sploh vse že prej re-kvirirajo, še pisma. Izdano je bilo povelje, da Če je prav kaki dan slaba hrana, da moramo pisati domov, da je dobra. Mi pa smo jim odgovorili, da dobre sploh še videli nismo, kako naj nam jo šele skuhajo. Tedaj so hoteli nekaj tistih, ki so protestirali, zapreti, seveda mi smo se vsi zavzeli za enega in jim rekli: »Nikamor jih ne boste peljali, če se prav udarimo.« Oficirji so potem kar zginili in je prišel en g. gefrajter povedat, da naj ostanejo le prosti, da se jim ne bo nič zgodilo in da hrane za enkrat boljše nimajo. Spimo pa sedaj že cel teden pod šotori, prej smo bili pa še vedno na golem kamenju v svojih oblekah in brez pokrivač. V mesto nas sploh ne pustijo, mislim, da radi tega ne, ker nas smatrajo za boljševike. Če nas vidijo po več kot pet skupaj, nas kar razpodijo. Če pa hočeš iti obiskat kolega, moraš pa prositi kakega oficirja, čeravno smo vsi pet korakov eden od drugega. Tako se nam godi. Drugič kaj več.
Kje so gosenice? (Iz Kranja.) — Ker takozvani tridesetletniki moledujejo v svojem lepem glasilu »Napreju« o gosenicah, se mi zdi potrebno opozoriti zunanje strokovno organizirano delavstvo na’te gosenice, ki hodijo v zeljnik, da bi kaj prigrizle. Zato naj služi sledeče dejstvo in potem naj delavstvo samo sodi, kje so gosenice. V nedeljo 8. t. m. se je vršil občni zbor podružnice usnjarjev v Kranju. Navzoči centralni tajnik, tudi tridesetletnik Novšak, ni imel delavstvu drugega povedati, kakor da je branil tovarnarja Polaka, da ne more plače povišati, ker ima ogromne stroške. In kar je najbolj značilno, je to, da je začel udrihati čez komuniste, ki baje hočejo kaso oziroma denar. Toda navzoči sodrugi Gročič, Mohar in Krč so temu gospodu hitro pristrigli peruti, tako- da je navsezadnje izjavil, da je tudi on komunist. To je zadosten dokaz, da se vidi, kdo dela razdore v vrstah proletarijata. Toda g. Novšak naj dobro premisli, kaj dela, ker delavstvo ne plačuje prispevkov zato, da bodo razni tajniki hodili okrog blatit naše južne sodruge. Proletarijat Slovenije se dobro zaveda, da je ujedinjenje celega proletarijata Jugoslavije zanj življenskega pomena in bo dobro premislil, predno se da zapeljati s takimi čenčami. H koncu pa svetujemo tem gosenicam socijalpatrijotske dolarske kompanije, da naj ne poskušajo več hoditi k nam v Kranj, ker drugače bo šiba pela.	»Šplro«.
Znamenit shod kmečke zveze v Zagorju. V Zadružnem domu dne 8. avgusta nas ni bilo več kot 60 radovednežev. Počakali smo g. govornika študenta Žužka, ki se je pred shodom tako obilno okrepčal s čajem In rumom, da mu je revežu govorniški talent popolnoma odpovedal. Nam rudarjem in kmetom se je fant smilil, ker ne vidi prave poti, po kateri gre celi svet. Ker je fant Še mlad in se lahko še kaj nauči, upamo, da nas s svojo sedanjo govorniško silo ne bo več po-setil. Gospod kaplan Kos je govoril, da so učitelji davka prosti, da je le kmet trpin, da delavec boljše Živi kot gospod itd. Stara muzika, s katero hočejo delati zdraho med kmeti in delavci. Oospodje so odšli od klavernega shoda s krščansko jezo v srcu in s trdnim sklepom, da med Zagorčatie ne pridejo nikdar več lovit kalinov za svojo bisago.
Zagorčant.
Neverjetne so razmere, ki so zavladale v Sloveniji, ali kaj takega se bi ne mislili, da je mogoče v beli Ljubljani. V nedeljo dne 8. avgusta se je drznil neki detektiv v hotelu Ilirija našega sodruga, rudarja iz Trbovelj, celo v stranišču preiskati, če nima mogoče kakšen brovning. Na ogorčene proteste več sodrugov se je ta policijski špijon še celo rogal! — Ubogi detektiv! .Gotovo se mu je
prejšnjo noč sanjalo o kakšnih krvavih demonstracijah in pučih, ker je bil vjutro tako skrben za življenje ljubljanske buržoazije. Gotovo ga bodo odlikovali s kakim redom. Hortyjeve metode so menda zelo prikupljive, ker jih skuša uvesti že v Ljubljani. Če misli klerikalna gospoda, da bo s teroriziranjem udušila komunistični pokret, se zelo moti. Gospoda naj bode uverjena, da si bo znal slovenski proletarijat zaščititi svoje pravice in da bo čuval tudi njemu koristne zakone. Gospodje, požurite se, da napravite redi
Novomesto. V četrtek dne 19. t. m. ob sedmi uri zvečer se vrši v gostilni pri Mill-lerju občni zbor krajevne pol. org. Komunistične Stranke v Novem mestu. Polnoštevilna udeležba nujno potrebna.	Odbor.
Poltedenski pregled.
Vlada se je koncentrirala pod vodstvom dr. Vesniča, radikalskega miljonarja. Radikalci so iz ministrske barke vrgli v vodo svojega voditelja Protiča, demokratje pa Davidoviča. Pribičevič pa se je tako krčevito držal ministrske klopi, da ga ni bilo mogoče izkrcati. Vsi drugi ministri so ostali. Notranji minister bo bogataš in veleizvoznik Draškovič, konstituanto pa bo v »imenu ljudstva« izdelal g. dr. Mušicki, radikalec. Do sestave ministrstva je prišlo pod pogojem, da bosta parlamentarna in demokratska zajednica zaslužili pri izvozu žita in pridelkov, kmetje pa bodo plačali begom in veleposestnikom pravico, da smejo obdelovati svojo zemljo. Ministrstvo imamo, domovina je rešena! Tudi v deželno vlado vstopijo liberalci, in sicer dr. Žerjav kot poverjenik za sodnijsko pravico, za socijalno pravico bo skrbel dr. Ravnikar, »brezbarvni« (rdeč menda nil) dr. Pitamic pa bo urejeval notranje zadeve.
Zveza jugoslovanskega kraljestva s čehosIovaSko republiko. Pravijo, da sta ti dve državi podpisali zvezo. Češki zunanji minister Beneš je nalašč zato prišel v Belgrad.
»Znižanje« železniškega tarifa. Od nedelje se voziš po železnicah dvakrat ceneje nego prej. Prej si plačal iz Ljubljane v Novo mesto 20 (kron), sedaj pa le 10 (no ja, dinarjev)! Tak vtis menda hoče storiti železniško ministrstvo na potnike, ko je povišalo voznino za 100%, a zapovedalo uradnikom, da računajo v dinarjih, da se manj sliši. Ko nam bodo povišali voznino še za 100%, bodo pa že računali v frankih ali dolarjih.
Boj za Varšavo. Ruske rdeče čete so skoro od vseh strani dosegle predmestja Varšave. Vnela se je odločilna bitka. Prehode čez Vislo brani bela garda generala Hallerja. Ministri, »narodni« poslanci, kapitalisti, bankirji, trgovci, oderuhi, veliki duhovni in ve-rižniki, katoliški kakor judovski, bežijo vsi usopehani iz Varšave, pred katero stoji rdeča pravica. Socijalni patrijot Daszynski, ki je osebno sicer pobegnil na varno v Krakov, je sklenil braniti poljske bankirje in veleposestnike do zadnje kaplje krvi zadnjega poljskega delavca in kmeta. Zato je sklenil poklicati pod orožje vse, kar leze in gre. Poljske delavce pa bolj vleče v rdečo gardo in kjerkoli morejo, trumoma vstopajo v poljsko rdečo gardo. — Francija je priznala razbojniškega poglavarja v Južni Rusiji, generala Wrangla, kot gospodarja »cele« Rusije in je s tem napovedala boljševikom vojno, ki naj bi jo v imenu Francije vodili menda Madžari, Jugoslovani in drugi taki orožniki pravice. Da do tega ne pride, bo pa preskrbel mednarodni proletarijat.
Domače.
Zaplemba. Državno pravdništvo nam je poslalo sledeči dopis: štev. 22. lista »Rdeči Prapor« z dne 14. avgusta se je zaplenila radi stavkov v članku »Pozor proletarci!« počenši z »Bojkot Poljski! Sodrugi železničarji I« pa do konca, to je do besedi »Mir z Rusijo!«, ker se v navedenih stavkih poživlja železničarje, da se ne pokore vladni naredbi glede prevoza vojnega materijala in je s tem dan pregrešek zoper zakon, oblastvo in javni red po § 92 srb. k. z. — K temu imamo pripomniti, da so zaplenjeni stavki d o s l o v e n prevod iz »Radničkih Novin«, ki izhajajo v Beogradu v obližju vseh ministrov in po-glavitnih'gospodov državnih pravdnikov. Vprašamo se, kdo je pravilno tolmačil zakone, ali centrala v Beogradu ali podružnica v Ljubljani. Dejstvo je, da levica ne dela tega, kar dela desnica. Tudi ni tu govora o kakem kršenju kakega zakona, temveč je slučaj enak bojkotu proti Horthyjevi Madžarski, na kateri so vsi komunistični listi pozivali in jih nihče ni zaplenil.
Sl. 23.
Anarhistična podtlkavanja. Že takoj po vukovarskem kongresu so se pričele širiti govorice, da so nastala vsled sklepov našega kongresa nesoglasja v naši stranki in da preti nov razkol. Te vesti je širil zlasti »Naprej«. Nato je uredništvo našega glasila izrecno na mojo željo dementiralo te vesti. Kljub temu pa se je znova pojavila vest, ki se tiče moje osebe, v »Novi Istini«, ki pravi, da se jaz ne bom podvrgel sklepom kongresa. Ker ta vest ne odgovarja dejstvom in ker sem slišal, da jo je izrabil tudi »Naprej«, sem poslal obema listoma stvarni popravek, obenem pa moram na tem mestu kategorično izjaviti, da so sami sklepi vukovarskega kongresa obvezni do onega časa, dokler novi kongres ne sklene kaj druzega. Dela v stranki pa se poprimem, kakor hitro se zopet vrnem v Ljubljane Žaga pri Ribnici, 14. Vlil. 1920.__________ Lemež Milan.
Ruske čete v Varšavi I
Vesti iz Švice z dne 14. t. m. naznanjajo, da so ruske čete zavzele varšavsko predmestje. Mestni okraj Praga je v njihovih rokah. Iste vesti trdijo, da so rdeče čete medtem zasedle že celo mesto, ker je poveljnik četrte ruske divizije izjavil švicarskemu dopisniku, da je mesto obkoljeno od štirih strani in da se zato pričakuje padec poljske metropole najkasneje v 24 urah. Izjavil je nadalje, da bodo Rusi zasedli poljski koridor, Če ga medtem ne zasedejo Nemci. Poljske čete se umikajo v groznem neredu na celi črti. Pilsudskijevi vojaki zapuščajo kompaktno in z orožjem poljsko armado in se pridružujejo rdečim četam. Iste vesti pravijo, da je koalicijska vlada zbežala, Varšava da je v rokah ljudstva, ki je odposlalo svoje zastopnike k prodirajočim ruskim osvoboditeljem. Poljski revolucijonarnl komite je, tako se glasi poročilo, proglasil v Varšavi delavsko In kmečko vlado.
Prldoblualte no«e naročnike 1
Za tiskovni sklad
so darovali: Nabiralna pola 141 K40 —; nabiralna pola iz Zagorja po sodr. Ooršetu K 341—; na veselici v Zagorju nabrala sodruga Andrej Flisek in Jožko Bauer K 207 —; Martin Brenk, Stara Loka, K 40 — ; skupina Zagorje K 341'—; Marija Zgonc, Ljubljana, K 4 — ; Pestovšek, Ljubljana, K 30 —; neimenovan K 36—; Stanko Puterie nabral K19—; Martin Lampič in Fr. Završan, Ljubljana, po K 2 —; Andr. Brun, Rujevica, K 2 —. Skupaj K 1064-—.
Presrčna hvala! Le pogumno naprej!
Za tiskovni sklad »Rdečega Prapora* so darovali na veselici 8. avgusta na Koslerjevem vrtu: Kastelic Anton, Ljubljana, 100 K. Peternel Miha, Ljubljana, 30 K- Komisar Alojz, Studenci pri Mariboru, 20 K. Kostanjevec Alojz, Ljubljana, 20 K. Ousti Skalar, Ljubljana, 20 K- Kosm A., Peter Miklavec, Zalog, Andrej Peterca, Vič, Verbec Fran, Vič, Sepin Franc, Vič, Kočevar Alojz, Zagorje, Jemc Pavl, šiška, Luteršek Josip, Veliki Štradon, Drganc Vilko, Ljubljana, Tone Lukančič, Ljubljana, Kafaneli Ivan, Trbovlje, Kozak Franjo, Veliki Štradon, Čeč Tončka, Trbovlje, Potočnik Fran, Trbovlje, Steno-vec Reza, Trbovlje, Sternak Jože, Trbovlje, Koren Miha, Trbovlje, Cokan Mirko, Trbovlje, Bizjak Albin, Trbovlje, Golob Franc, Trbovlje, Osredkar Ivan, Rožna dolina, Osterc Ludovik, Ljubljana, Stadler Kristina, Ljubljana, Velepič Rudolf, Ljubljana, Hrasche Franc, Dunaj, Vollner Karl, Dunaj, Princ Eduard, Ljubljana, Japelj Karl, Ljubljana, Raguza Franc, Ljubljana, Cvelbar Karl, Ljubljana, Bedenik Ivan, Hrastnik, Peklar Alojz, Hrastnik, Rinko Miloš, Loke, Tišler Ivan, Moste, Kocjančič Anton, Šiška, Markovič Ivo, Ljubljana, Okoren Franc, Ljubljana, Lizej Ivan, Hrastnik, Pirman Fr., Ljubljana, Zupan Franc, Vodice, Edvard Klarič, Maribor, Kuhar Rudolf, Ljubljana, Horvatec Josip, Ljubljana, Dolničar Franc, Kovač, Barej Ivan, Sitar Nace, Štiher, Dreml, Ulaga Franc, Strašek J., Dreml, Mayer A., Vončina, Kolčan J., Bajc Fr., Ovnik Pavel, Rlnaldo, Trbovlje, Tok, Medvešček, Kozmus Fr., Zagorje, Gomzi Maks, Trst, Čarman Jože, Ljubljana, Horvat Josip, Ljubljana, Turk Jože, Ljubjana, Tekavc Adolf, Ljubljana, Tonči Koren, Maribor, vsi po 10 K; skupaj 860 K- — Sodrugi in sodružice, posnemajte vrle darovalce!
Sodrugi, sodružice 1 Prihitite vsi na veliko delavsko vrtno veselico, ki se vrši v nedeljo dne 22. avgusta ob 3. uri popoldne na vrtu A. Kallšeka, po domače pri Štajercu, na Fuiinah. Spored: Godba, ples, šaljiva pošta, prosta zabava. — Vstopnina 4 krone. — Ker Je čisti dobiček namenjen za žrtve padlih, vabi k obilni udeležbi veselični odbor.
Vsem naročnikom na znanje. Ker je
državno pravdništvo zaplenilo zadnjo številko »Rdečega Prapora«, nam ni bilo mogoče kontrolirati, katerim naročnikom je bila zasežena dotična številka. Nastala je tudi zmeda v tiskarni. Zato prosimo vse naročnike, da nam radi nereda, ki je brez naše krivde nastal pri ekspediciji te številke, oproste.
Upravnlštvo.
Izdajatelj: Konzorcij »Rdečega Prapora« v Ljubljani. - Laatnik: KomurJatlčna Stranka Jugoslavije. - Odgovorni urednik Rajko Osterc. - Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.