Iz Rusije se dnevno množijo poročila o tem, da postaja gospodarski položaj vedno bolj nevzdržljiv. Nezadovoljstvo ni samo razširjeno v vseh slojih ljudstva, marveč se je tudi lotilo vodilnih krogov in, kar je za Stalina posebno nevarno, že tudi vojnih krogov. V petletnem gospodarskem načrtu poka na vseh koncih, osobito agrarna produkpija (poljedelska proizvodnja) zaostaja Čimdalje — tem hujše: letos je prinesla samo tretjino pričakovanih proizvodov. . ..*. Stalin je rusko poljedolstvo komuniziral, kolektivna (skupna) gospodarstva obsegajo danes 65 do 70% vsega poljedelstva. Ker poljedelstvo ne zadostuje zahtevam prehrane ruskega. prebivalstva, se težkoče pojavljajo vsepovsodi. Najprej so se pojavile v rudnildh, sledila je kovinska in strojna industrija, potem lahka industrija. Vsi obrati na Ruskem trpijo vsled pomanjkanja hrane delavcev in nameščencev. Posledica je zastoj v proizvodnji posameznih obratov. Nobeden obrat ne proizvaja toliko, kolikor bi moral po petletnem naprtu. Fabrika lokomotiv v Kolomnu pri Moskvi je ogromen obrat, iki ga vodi 200 jako sposobnih tehnikov in inženjerjev. V resnici pa imajo vodstvo v svojih rokah vodilni ljudje komunistične strankc. Kar odrejajo inženjerji, boljševiški voditelji spreminjajo. To povzroča velike nedostatke v produkciji in upadek proizvodnje. Ti nedostatki se večajo radi nezadovoljst,ya delavcov, ki nimajo dovolj hrane. Če se tudi pritiska na delavce z vsem nasiljem, se vendar ne doseže niti polovica določcne količine proizvodov. Kjer je lačen želodec, tam roka ne more biti delavna. Slične razmere vladajo ,v rudokopih, plavžih, fužinah in raznih obratih ikovinske industrije. Ponekod so dclavci stopili v štrajk. Boljševiki se hvalijo, češ, da njihov gospodarski in politični sestav izključuje ln onemogočuje vsak štrajk, !d je pojav in posledica kapitalističnega šestava. Pa vendar imajo tudi boljševiki štrajke delavcev. Letos je n: pr. v Vosnjesenjku pri Moskvi štrajkalo 4 tisoč delavcev, ker več dni niso dobili hranc in več mesecev nobene plače. Vojaštvo rdeče armade je bilo poslano, da zatrc štrajk ter prisili delavce ik delu, toda ni hotelo streljati na delavce. Tako so se morali boljševiški voditelji po primeru kapitalističnih podjetnikov pogajati z delavci in bistvene njihove zahteve sprejeti. Radi delavskih štrajkov, ki se niso dali zatreti ne s silo ne s pogajanji, so morali nekateri, obrati za mesece ustaviti delo ter zapreti vrata svojih fabrik. Ti pojavi razkrivajo v javnosti silne hibe boljševiškega gospodarskega sestava. Amerikanec Friderik Tol, ki je delal v avtomobilskenj podjetju »Stalin« v Moskvi, je v letošnjem poletju v javnem govoru pred ruskimi in inozemskimi delavci ta sestav taiko-le označil: »Na gnilem kapitalističnem zapadu se delavcem boljše godi ko v sovjetskem raju. Boljševiki večajo pezdir v očesu kapitalizma, bruna v lastnem očesu pa ne vidijo. Zakaj se tukaj nepotrebno troši delavski denar? Zakaj tukaj zasluži delavka 45 rubljev v dveh tednih, inozemski delavec pa zasluži v istem času 500 rubljev? Ali je to socializem? Niti pičice ni na tem resnice!« Tol je ruski boljševizem sodil premilo. V resnici je to sestav sile in gladu. Štirinajst let že trpi rusko ljudstvo ta bedni in nemogoči sestav. Sedaj pa se to ljudstvo začenja osveščati in zahtevati človeške pravice. Radi tega so se začeli boljševiški poglavarji bati ter zvračati vso krivdo na Stalina. Ruskega diktatorja torej zdaj ne tlači samo bolezen, marveč tudi vsa peza in teža nemogočega gospodarskega sestava.