BURNT  NORTON
T. S. E1 i o t
I
Cas sedanji in čas pretekli
sta morda oba v času prihodnjem,
in prihodnji vsebuje preteklega.
Ce pa je čas večna sedanjost
je ves čas nepovračljiv.
Kar bi lahko bilo je gola abstrakcija
in ostaja kot stalna možnost
samo v svetu razmišljanja.
Kar bi lahko bilo in kar je res bilo
kaže na konec, ki je vedno navzoč.
V spominu odmevajo koraki
vzdolž hodnika, ki ga še nismo prehodili
proti vratom, ki jih ne bomo nikoli odprli
v rožnat vrt. Moje besede odmevajo
tako, v tvoji duši.
Toda čemu begati prah v čašah cvetnih listov ne vem.
Drugi odmevi napolnjujejo vrt. Naj jim sledimo? Hitro, je rekel prič, poiščite jih, poiščite jih, za oglom. Skozi prva vrata, v naš prvi svet, naj bi sledili zapeljivosti drozgov? V naš prvi svet. Tam so bili, dostojanstveni, neopazni, drseli breztežno, po mrtvem listju, v jesenski toploti, skozi drhteči zrak, in ptič je zakričal, v odgovor neslišni glasbi, skriti v grmovju, in nevidni žarek je šinil, zakaj rože so bile kot cvetovi, ki jih kdo opazuje. Tam so kot naši gostje sprejemali in sprejeti Tam smo korakali, mi in oni, v strogem redu vzdolž prazne aleje, v krog zelenike, da bi pogledali v izsušeni ribnik.
280
Suhi ribnik, suhi beton, rjavo obrobljen,
in ribnik se je polnil z vodo sončne svetlobe,
in lotos se je dvigal, mirno, mirno,
gladina je sijala iz srca luči,
in bili so za nami, odsevali v ribnik.
Potem je prišel oblak, in ribnik izpraznil.
Pojdite, je rekel ptič, zakaj bsti so bili polni otrok,
razburjeno skritih, zadržujočih smeh.
Pojdite, pojdite, pojdite, je rekel ptič: človeški rod
ne prenese mnogo resničnosti.
Čas pretekli in čas prihodnji
kar bi lahko bilo in kar je res bilo
kaže na konec, ki je vedno navzoč.
II
Česen in safiri se v blatu
nabirajo okrog osi.
Struna v krvi
pod starimi brazgotinami poje
in umirja pozabljene vojne.
Ples ob odvodnicah
krožni obtok limfe
nastajata v tiru ozvezdja
se pneta v poletje drevesa
smo nad rastočim drevesom
v luči nad listnim brstičem
in slišimo na vlažnih tleh
pod seboj lovskega psa in merjasca
svojo stvar gonita kakor prej
vendar pomirjena v podobi zvezd.
V mirni točki vrtljivega sveta. Niti telesno niti breztelesno:
niti od niti proti; v mirni točki, tam je ples,
a niti zastoj niti gibanje. In ne imenujte ga stalnost,
kjer sta preteklost in prihodnost eno. Niti gibanje od niti proti
niti navzgor niti navzdol. Ko bi ne bilo točke, mirne točke,
bi plesa ne bilo, in tam je samo ples.
Lahko samo rečem, tam smo bili: a ne morem reči kje.
In ne morem reči, kako dolgo, ker bi to moral postaviti v čas.
281
Notranja svoboda iz praktične želje, rešitev dejanj in trpljenja, rešitev notranjega in zunanjega nasilja, vedno obdani z milostjo čuta, z belo lučjo mirno in gibljivo, Erhebung brez gibanja, koncentracije brez eliminacije, tako novi svet kakor stari je jasen, spoznan v popolnosti njegove delne ekstaze, v rešitvi njegove delne groze. Toda okovi preteklosti in prihodnosti ,        vtkani v slabost nestalnega telesa,
varujejo človeštvo pred nebom in peklom, ki ju meso ne prenese.
Cas pretekli in čas prihodnji dopuščata le malo zavesti. Zavedati se je ne biti v času toda samo1 v Času je lahko trenutek v vrtu rož, trenutek v vetrivi cerkvi polmraka bo v spominu; povezan s preteklim in prihodnjim. Samo v času je premagan čas.
III
To je kraj odtujitve
čas prej in čas poslej
v motni svetlobi: ne svetloba dneva
ki obda obliko s prozornim mirom
spreminja sence v begotno lepoto
s počasnim kroženjem prišepetava stalnost
niti tema, ki čisti dušo
prazni čutnost z odtegovanjem
očiščuje čustvo časnega.
Niti polnost niti praznina. Samo trepet
nad časom obsedenih obrazov
od zmedenosti odmaknjeni z zmedenostjo
polnih domislic in brez pomena
nabrekle apatije brez koncentracije
ljudje in koščki papirja, gnani v hladnem vetru
ki tuU prej in poslej,
veter v bolna pljuča in iz njih
282
čas prej in čas poslej.
Riganje bolnih duš
v uveli zrak, brezčutneži
pahnjeni v veter, ki piha po mrzlih gričih Londona,
Hamsteada in Clerkenwella, Camdema in Putneva,
Highgata, Primrosa in Ludgata. Ne tu
ne tu tema, v tem drhtavem svetu.
Spusti se niže, spusti se samo
v svet nenehne samote,
svet ne svet, ampak kar ni svet,
notranja tema, odtegovanje
in pomanjkanje sleherne lastnosti,
minevanje razumskega sveta,
praznjenje fantazijskega sveta,
izgubljanje duhovnega sveta;
to je ena pot, in druga
je tej enaka, ne v gibanju
ampak v odpovedi gibanja; zakaj svet se giblje
v sli, po svojih kovinastih cestah
časa preteklega in časa prihodnjega.
IV
Cas in zvonjenje sta pokopala dan,
črn oblak nosi sonce vstran.
Ali se bo sončnica obrnila k nam, bo klematis
zablodil navzdol, se sklonil k nam; vitice in brstiči
prijeli, se oprijeli?
Ali se bodo
hladni tišini listi zvili
nad nas? Potem ko krilo vodomca
luči odgovori z lučjo, in umolkne, je luč mirna
v mirni točki vrtljivega sveta.
V
Besede se gibljejo, glasba se giblje samo v času; toda to, kar samo živi, lahko samo umre. Besede po govoru
283
dosežejo molk. Samo z obliko, z redom,
lahko besede ali glasba dosežejo
mir, kakor se kitajska vaza mirno
nenehno giblje v svoji negibnosti.
Ne molk violine, dokler nota še traja,
ne samo to, ampak tudi koeksistenca.
ali, recimo, da je konec pred začetkom
in sta bila konec in začetek vedno tu
pred začetkom in po koncu.
In vse je vedno zdaj. Besede se utrudijo
počijo in se včasih zlomijo, pod težo,
pod napetostjo, polzijo, drčijo, končajo,
razpadajo v nedoločenosti, nočejo ostati na mestu,
nočejo molčati. Vreščeči glasovi
zmerjanja, posmeha ali samo čenč,
jih vedno napadajo. Besedo v puščavi
najbolj oblegajo glasovi skušnjav,
bridke sence v pogrebnem plesu,
Detajl urejenosti je gibanje, kakor v podobi desetih stopnic. Hrepenenj« samo je gibanje ne v sebi zaželeno; ljubezen sama je negibna, samo povod in konec gibanja, brez časa, in brez želja razen v aspektu časa ujeta v obliko meje med nebivanjem in bivanjem. Nenadno v sončnem žarku celo dokler se giblje prah se oglasi pritajen smeh otrok v listju hitro, tu, zdaj, vedno — smešen je pusti otožni čas ki se razteza prej in poslej.
Prevedel  France   Pibernik
284