¦'¦"'            '     Stara    mati.
Pred kočo ubožno mi mati sedi                Pa zvezdica svetla v višavi molči,
in v solnce šareče upira oči:                    a majki za sinom srce hrepeni.
»0, solnce nebeško, ki greš za gore,         Na vzhodu zaznal ni še beli se dan,
poglej mi, poglej mi na bojno polje'!         a ona že stala je sredi poljan.
Tam sinko se danes je moj bojeval,          Krog nje po planjavi mrliči leže,
poglej mi, poglej tni, če živ je ostal /«      nad njimi pa krokarji plašno kriče.
Molčalo je solnce in šlo za gore,              A majki bojazni srce vztrepeta,
a materi je krvavelo srce ...                  ko išče sinu si tam sredi poljd.
Prižgalo je zvezde večerno nebo,               In kadar uzre njega bledi obraz,
in majka prosila je zvezdo svetlo:           po udik vseh strese jo hipoma mraz.
»Oj, zvezdica mila, ki vse zreš z višav,    In paie kraj sina na trdo zemljo,
poglej mi, če sinko ostalje moj zdrav!«     nje duša pa splava za sinom v nebo !
Borisov   .