ETNOLOŠKO PREUČEVANJE SLOVENSKEGA IZSELJENSTVA NA ODDELKU ZA ETNOLOGIJO FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI I. Delo seminarja na Oddelku za etnologijo. Leta 1979 je več znanstvenih disciplin — etnologija geografija, germanistika, muzikologija, umetnostna zgodovina — združilodel svojih moči v interdisciplinarnem raziskovalnem programu „Slovensko izseljenstvo in kultura" v okviru Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete. V šolskih letih 1980/81 in 1981/82 je bil na našem oddelku odprt poseben seminar za etnološko preučevanje slovenskega izseljenjstva.1 Kot nosilka raziskave sem seminar vodila, sodelavci so bili študentje etnologije, elaborati pa so bile njihove seminarske in diplomske naloge. Ta oblika dela je bila idealna tako v znanstveno raziskovalnem kot v pedagoškem smislu, vendar pa predstavlja razkošje, ki si ga dalj časa nismo mogli privoščiti. Seminar smo zaprli, zanimanje pa še ni zamrlo in posamezni študentje še delajo na tej tematiki. Na začetku smo si zamislili sistematično raziskovanje, z zbiranjem skupne dokumentacije, terenskimi raziskavami, s sodelovanjem z drugimi strokovnjaki2 in ustanovami. Sestavili smo tudi pregled povratnikov, ki danes živijo v Sloveniji in jih veliko število tudi anketirali. Sodelavci so se dela lotili temeljito in resno. V tej številki Glasnika, ki je posvečena etnološkemu preučevanju izseljenstva, objavljamo tudi izvlečke in povzetke elaboratov — diplomskih nalog. V naših raziskavah smo izseljensko kulturo časovno, prostorsko in problemsko zajeli zelo široko: od obdobja pred prvo svetovno vojno do danes, v Evropi, ZDA, Južni Ameriki (Argentini), Kanadi, Avstraliji, Afriki (v Egiptu). Zanimali so nas domači življenjski pogoji, ki so povzročali izseljevanje, posledice izseljevanja v domačem življenju, potek izseljevanja, življenje izseljencev in povratnikov. O najstarejšem izseljevanju in njegovih posledicah v domačem življenju govorijo tri raziskave, od katerih sta bili dve opravljeni v Beli krajini, ena pa v okolici Grosupljega na Dolenjskem, torej v dveh izrazito izseljenskih pokrajinah.3 Tri raziskave so bile posvečene izseljevanju v času med obema vojnama.4 Ne glede na to, katero obdobje ga je najbolj zanimalo, je moral seveda vsak avtor tematiko svoje naloge postaviti v širši historični okvir. Tudi tematsko vsaka od nalog presega opredelitev v naslovu. Tri najobsežnejše diplomske naloge, ki so nastale na podlagi terenskega dela v tujini, prav tako zajemajo širok socialni, ekonomski, politični, demografski okvir preučevanih pojavov. Poudarki so različni, tako kot so tudi pogojenost in posledice izseljenstva neskončno raznolike. Ena od teh raziskav interpretira kulturo izseljencev v okviru ekonomskih, političnih, družbenih in demografskih procesov v Evropi in protislovij fluktuacije kapitala,5 v drugi je avtorica preučila zveze med etnologijo in jezikoslovjem in interpretirala pojave v jezikovni komunikaciji izseljencev, prav tako v okviru njihove specifične gospodarske in družbene situacije,6 v tretji pa je avtorica zasledovala različna obdobja ameriške zgodovine, njihove politične in ekonomske posebnosti in v tej zvezi razlike v kulturi posameznih generacij ameriških Slovencev.7 Tri študentke so napisale naloge na podlagi terenskega dela med povratniki, ki so se vrnili iz tujine in sedaj živijo v Sloveniji.8 Nekaj seminarskih nalog je bilo posvečenih najnovejšemu izseljevanju Slovencev, izbranim pojavom v njihovem življenju v tujini in v življenju njihovih družin doma.9 Dve študentki sta se pred kratkim vrnili domov ena iz Avstralije, druga iz Kalifornije. Obe sta tam opravili obsežno terensko delo in študij, na podlagi katerega bosta napisali diplomski nalogi. Njuni kratki poročili prav tako objavljamo na straneh te številke. Izseljenstvo je pojav obsežnih ekonomskih, političnih, družbenih, demografskih, kulturnih razsežnosti in etnologija v obravnavanju te snovi ni zadostna, še posebej na začetni stopnji raziskovanja. Literature o različnih vidikih izseljevanja je ogromno, od zanimivih pričevanj v časopisnem in revialnem tisku do beletristike in raznovrstne strokovne literature. Prav vsi avtorji omenjenih raziskav so se morali poglobiti vanjo, se seznanjati z izsledki drugih strok, brskati za podatki. Če bi zbrali vse informacije in pregledne uvode njihovih elaboratov, skupaj z navedeno bibliografijo, bi se lahko temeljito poučili o ravneh, ki so jih etnologija in razne druge stroke o migracijah v Evropi in na drugih kontinentih že preučile. Diplomske naloge o slovenskem izseljenstvu bodo v bližnji prihodnosti objavljene v Knjižnici Glasnika SED. II. Izseljenstvo kot predmet etnološkega preučevanja. Sodelavci seminarja smo enkrat tedensko skupaj pregledovali najpomembnejšo literaturo, povzemali faktografske, metodološke in teoretične izsledke različnih avtorjev in poročali o opravljenem delu. Ob spoznavanju pristopov in spoznanj različnih strok so se vedno ostreje zarisovali obrisi predmeta etnologije: — kultura in način življenja posameznika in skupine (družine, sorodstva, krajevnih, delovnih in namenskih, formalnih in neformalnih skupnosti) v izvorni in imigrantski družbi; — motivi in vzroki izseljevanja, ostajanja v tujini in vračanja; materialna, socialna in duhovna (nezadovoljnost in (ne)zadovoljenost v izvorni in imigrantski družbi; socialne in ekonomske razlike in njihova povezanost z vrednotami in vrednotenji domačega in tujega okolja; — procesi kulturne adaptacije in asimilacije; folklora in folklorizem, njuna vsebina in funkcija v repertoarju izseljenske kulture in v kulturni ponudbi izseljenskih ustanov; — pokrajinska, nacionalna in državna identifikacija pred izselitvijo, v tujini in po povratku; — način življenja in njegove posamezne sestavine (npr. notranja stanovanjska oprema, prehrana, noša, šege, jezik, vrednote in moralne norme itd.) kot kriteriji posameznikove in skupinske identifikacije; — kulturna drugačnost kot izziv iritiranosti okolja; prevzemanje dveh ali več različnih identitet; razmerje med kulturnimi normami, ki so podlaga identifikacije in med funkcionalno koristnimi normami;10 — materialna, družbena in duhovna kultura kot sredstvo komunikacije ali izolacije med posameznikom in okoljem; razdvojenost materialnega, družbenega in duhovnega sveta in načini, kako posamezniki v sebi razrešujejo nasprotja med različnimi kulturami; odkrivanje ekonomskih in političnih interesov izvorne in imigrantske družbe, s katerimi selekcionirata in manipulirata z vsebino izseljenske kulture; kulturna tradicija kot sredstvo manipulacije; — materialna, družbena, politična, duhovna pogojenost, vsebina in funkcija etničnih stereotipov; — itd. III. Metodologija Od drugih družboslovnih in zgodovinskih strok, ki jj^1 tudi zanima izseljenstvo in kultura, se etnologija loči it1 odlikuje s svojo metodologijo. Osrednji okvir opazovanja sta posameznik in družin3 na ravni vsakdanjega življenja. Na tej zasebni ravn' odsevajo ekonomski, politični, socialni, demografski in drugi procesi svetovnih razsežnosti. To je strokovno najbolj zanemarjena in prezrta raven, čeprav se tudi vsi ukrepi izvorne in imigrantske družbe tu odločilno preverijo in izkažejo. Sprva nas je zmedla pestrost v izseljenski terminologiji (izseljenstvo, zdomstvo, delavci na začasnem delu v tujini), potem pa smo spoznali razloček med administrativno uporabnostjo in vsebinsko neustreznostjo teh izrazov. Razlikovanja med izseljenci, zdomci, delavci na začasnem delu v tujini so zgolj administrativne narave; kadar razvrščamo in omenjamo posamezne skupine izseljencev, si jih sicer zaradi praktičnosti izposodimo, vemo pa, da z vsebinskega etnološkega stališča nimajo Podlage. Ne trdimo, da je za nas nepomembno, koliko časa nekdo biva v tujini, ali je pripadnik prve ali četrte generacije, ali je šel čez mejo pred pol stoletja ali pred enim letom, ali ima urejen delovni status ali dela na črno, se namerava vrniti ali ne ipd. To so etnološko zelo Pomembna dejstva, a navedena terminologija ne razločuje Posameznih skupin izseljencev po teh kriterijih, pač pa *golj prikriva kontinuiteto slovenskega izseljevanja. (Npr.: Pomen izraza „delavci na začasnem delu v tujini" 'Aplicira začasnost bivanja v tujini in namero vrnitve domov pri določeni skupini izseljencev in jo s tem izloča °d ostalih naših ljudi v tujini. Tako izločanje je umetno, sai se marsikateri na začasnem bivanju sploh ne namerava Vrniti domov, drugi se sicer nameravajo vrniti, a se jim ta Parnera iz leta v leto odmika, medtem ko se iluzija Začasnega bivanja in želja po vrnitvi vrača v misli in čustva tudi predvojnih izseljencev.) — Kulturni pojavi, ki jih oblikuje izseljenstvo, pokažejo svojo etnološko zgovornost šele tedaj, ko kompleksno raziščemo način življenja posameznikov in skupin 'zseljencev. Na začetku nas je zavedla značilna metodološka Zoiota: vprašalnike in druge priprave na terensko delo SrT1o vnaprej prirejali izseljenstvu,!spraševali predvsem po Zoekih in manifestacijah izseljenske kulture. Nabiralo se Je gradivo, ki se je zelo malo razločevalo od površnega Poizvedovanja katerekoli stroke ali novinarskega pisanja, ofern smo spoznali, da se moramo lotiti vseh problemov k° kot na kateremkoli etnološkem terenu. Pomeni so skriti pod površino in na hitro se jih ne da odkriti. (Npr. °datek, da nekdo v tujini zahaja v slovensko društvo, ne Ve ničesar, dokler ga ne interpretiramo v okviru ^JSgovega materialnega položaja, vseh odnosov, ki jih ima različnimi ljudmi in dokler ne poznamo njegovega hovnega obzorja in vrednostnega sistema.) Spoznali smo korist in uporabnost metode razisko-n)a socialne mreže,11 ki zahteva ugotavljanje celotne eze socialnih odnosov vsakega posameznika. Izseljenci rnreč večinoma prihajajo iz okolja, kjer gosta socialna reza nudi posamezniku občutek varnosti, po drugi ani pa ga veže z močno družbeno kontrolo. Prvo tr0tdrebuie' Pred drugim beži. Položaj izseljenca, ki goji ^ dicijo slovenske kulture, lahko mrasikdaj vidimo kot ratkotrajno iluzijo idealne vmesne situacije. 'ndu nih. V pomoč nam je bilo razlikovanje med velikimi Arijskimi družbami in majhnimi vaškimi:12 v majh- c)ru'..razmeroma zaprtih družbah sta posrednika med kraZln° 'n širšo skupnostjo skupnost sorodnikov in Pos^3-Skupnost' v ve('k' industrijski družbi pa te rnarsdc c*ruzJ:,ene skupine ni. Na ta način lahko tistih l.3 • k°Ue razumemo način življenja izseljencev, v|0g ' K' 'majo družino in tistih, ki v tujini živijo sami, in OfJ'. ki. jo imajo v njihovem življenju društva in škn rilzaciie- Te marsikdaj nadomeščajo prav to posredni-u družbeno skupino. IV. Izseljenstvo kot način življenja Slovencev v XX. stoletju Etnološko preučevanje slovenskega izseljenstva jedel raziskav o načinu življenja Slovencev, kajti: — tretjina Slovencev in njihovih potomcev živi zunaj meja SR Slovenije; — naše ljudi v tujini lahko razumemo samo, če poznamo način življenja v pokrajinah in krajih, od koder so se izselili;13 — izseljevanje v tujino pogojujejo domače ekonomske, politične, družbene in kulturne razmere. Spoznanja o načinu življenja v tujini so spoznanja o načinu življenja doma. Opombe: 1. Izraz zanimanja drugih jugoslovanskih etnologov za to snov v tem času je Zbornik radova Etnografskog instituta SAND, knjiga 12, Beograd 1981. Zbornik je posvečen prof. Milisavu Lutovcu; uvodni članek govori o njegovem življenju in delu, vsi ostali pa o raziskovanju izseljenstva. Na tem mestu ne moremo pregledati vsega, kar so etnologi pri nas in pri drugih narodih o tej temi že povedali. Omenimo samo članek Waleriana Sobisiaka: Iseljeništvo kao predmet etnoloških proučavanja. Glasnik Etnografskog instituta SANU, knjiga XXVII (1978) za informacijo o delu poljskih etnologov in Slovensky narodopis, 28(4) 1980 o delu slovaških etnologov. 2. V seminarju za etnološko preučevanje slovenskega izseljenstva so predavali tudi: Vladislav Jagodic (o Slovenkah v Egiptu), Matjaž Klemenčič (o prekomorskem izseljevanju Slovencev, o virih za preučevanje življenja ameriških Slovencev in o njihovi organiziranosti na verski in politični podlagi), Jovanka Sečan-ski — Noussair (o Jugoslovanih v Avstraliji), Irena Mislej (o Slovencih v Argentini), Jasna Kuhar (o Slovencih na Švedskem), Ivan Žigon (o Slovencih v Avstraliji), Vicki Gleim (o ameriških Slovencih) in Danica Dolenc (o Slovencih v Kanadi). 3. Marija Dražumerič: Izseljevanje iz Črnomlja med leti 1880-1914. (s. n. 1979); ista: Vpliv izseljevanja na življenje prebivalcev Vinice in okoliških vasi med leti 1918—1941. (d. n. 1981 ); Mojca Ravnik: Način življenja in izseljevanja prebivalcev Grosupljega in okolice do prve svetovne vojne. Louis Adamič simpozij, Ljubljana 1981. 4. Živa Gruden: Beneškoslovenski izseljenci, (s. n. 1970); Sonja Oman: Izseljevanje iz Prekmurja v Francijo med obema vojnama, (d. n. 1981); Martina Repinc: Slovenke v Egiptu, (s. n. 1982); Andrejka Pavlin: Bovški rudarji med obema vojnama, (s. n. 1982) 5. Alenka Bogovič in Borut Cajnko: Slovenci v Franciji, (s. in d. n. 1981) 6. Ingrid Slavec: Slovenci v Mannheimu. (Poskus etnološko-jezi-koslovne predstavitve), (d. n. 1981) 7. Nives Sulič: Thank God, l'm Slovenian. Etnološka raziskava med ameriškimi Slovenci, (d. n. 1981) 8. Breda Čebulj: Slovenski povratniki iz Avstralije, (s. n. 1981); Katja Kogej: Povratniki iz Argentine, (s. n. 1982); Marija Svetek: Povratniki iz Kanade, (s. n. 1982). 9. Marjeta Čebašek: Slovensko zdomstvo, (s. n. 1982); Rok Pogačnik: Otroci slovenskih delavcev na začasnem delu na Švedskem, (s. n. 1982); Brigita Vertič: Vpliv izseljevanja na življenje družine v domovini (Dornava, občina Ptuj), (s. n. 1982) 10. Glej o tem D. Schwarz: Identitet och minoritet, Stockholm 1971. 11. Glej o tem Network Analysis. Studies in Human Interaction. Paris 1973. 12. Glej o tem Elizabeth Bott: Family and Social Network. London 1957. 13. O tem, da bi morali začeti s študijem izseljenstva že doma, je pisal že Božo Škerlj v članku. Nekaj akulturacijskih pojavov pri ameriških Slovencih, SE X, 1957: „Treba bi bilo npr. začeti s študijem družin izseljencev že doma, da bi se dognali raznovrstni vzroki za izseljevanje. Obširen osebni intervju bi dal sliko o osebnosti izseljenca in njegovih problemih ob prihodu v tujino, pri iskanju dela, pri akulturaciji, o njegovi družini, vplivih narodnih društev itd. Posamezne točke, omenjene v eseju, bi bilo treba sistematično na določenih »zorjsih v več krajih obdelati. Prav tako bi bili rodovniki zelo poučni, ker bi pokazali dezintegracijski proces slovenske družine v tujem okolju, poročnost in rodnost, izbiro zakonskega druga itd." Welerian Sobisiak pa je v omenjenem članku zapisal, da bi potrebovali objektivizirane (materialne, socialne, duhovne) kulturne elemente našega etnosa in nato v tujini sprejete oblike vedenja. MOJCA RAVNIK VPLIV IZSELJEVANJA NA NAČIN ŽIVLJENJA PREBIVALCEV VINICE IN OKOLIŠKIH VASI MED LETI 1918 in 1941 V diplomski nalogi sem skušala z etnološkega vidika osvetliti problematiko izseljevanja iz Bele krajine, ki seje začelo kmalu po letu 1880 in se je nadaljevalo vse do danes. Njegov tok sta prekinili le obe svetovni vojni. Delo je nadaljevanje seminarske naloge, v kateri sem obravnavala izseljevanje iz Črnomlja od njegovih začetkov do prve svetovne vojne, zanimali pa so me predvsem vzroki izseljevanja. V diplomski nalogi sem se časovno omejila na leta med obema svetovnima vojnama, krajevno pa na Vinico in okoliške vasi: Ogulin, Golek, Sečje selo, Podklanec, Perudino, Drenovec, Damelj, Zilje in Hrast. Velika večina terenskega dela je bilo opravljenega na Mladinskem raziskovalnem taboru Vinica 80, ki je potekal v okviru organizacije Znanost mladini. Pri raziskovanju izseljenstva me je zanimalo predvsem družinsko življenje v družinah, ki so imele enega ali več družinskih članov v tujini. Zanimal me je zlasti odnos med možem in ženo, ki je bil omejen na redka pisma, in odnos otrok do očeta, ki so ga največkrat poznali le s fotografij in pisem. Izseljevanje in družinsko življenje Družinsko življenje izseljencev in njihovih družin je bilo ogroženo: ni bilo moža, očeta, sina, brata, svaka. Na ta problem je opozarjal že leta 1903 France Šušterič, ki je skušal organizirati slovenske izseljence. V brošurici Poduk rojakom Slovencem, ki se hočejo naseliti v Ameriki*, je zapisal tole: „Poglavitna napaka, ki jo dela naš narod pri izseljevanju iz stare domovine v Ameriko, je ta, da zakonski možje in družinski očetje puščajo svoje soproge in družine doma in pridejo sem z namenom, nekaj let tu ostati, kolikor mogoče denarja si prihraniti in se potem vrniti v domovino. To je na veliko kvar našemu narodu. Prvič zato, ker se s tem krha nežna vez, ki veže moža in ženo, starše in otroke. Ženin in nevesta si pri poroki slovesno obljubita, da ne bodeta drug drugega zapustila, ampak skupaj živela, dokler ju ne loči smrt. Ako torej mož popusti svojo ženo in živi več let ločen od nje, prelomi svojo obljubo in greši sam zoper sebe in zoper svojo zakonsko ženo. Žalostne moralične posledice imajo tako večkratne ločitve. In koliko trpi vzgoja otrok, če deca leta in leta ne vidi svojega roditelja in pogreša močne očetove roke baš tedaj, ko jo najbolj potrebuje? " * (izšla v Jolietu I. 1903) Odnos med zakoncema Ko je mož odšel v tujino, je ponavadi pustil ženo samo. Njuni stiki so se skrčili na pisma, ki so prihajala neredno. Če se je mož večkrat oglašal in denarno podpiral družino, je ostala med zakoncema trdna povezava. Da pa življenje brez zakonskega druga ni bilo lahko. kažejo besede žene izseljenca: „Ja nimam od tega zakonskega življenja nič." Z rednim pošiljanjem denarja si je mož zagotavljal ženino zvestobo. Brat izseljenke je povedal, da žene, katerih možje so redno pošiljali denar, niso nikoli varale svojih mož. Tudi učitelj se je strinjal z njim: „Žene, ki so jih možje pustili doma v najlepših letih, so ostale zveste svojim odsotnim možem. Izjema je bila zelo redka, ker so se žene bale, da jim mož ne bo poslal denarja iz Amerike, če bo zvedel za skok čez plot." Žena je bila torej od moža denarno odvisna, bala se ga je prevarati. „Ponavadi se možje takim ženam niso oglasili, če so zvedeli za ženin skok čez plot," je povedala Viničanka. Čeprav so bile žene od mož denarno odvisne, pa niso vsi zaupali v njihovo zvestobo. Hčerka izseljenca je pripovedovala: „(oče) Mami ni sporočil, da se bo vrnil domov, in tako se je neke noči nepričakovano vrnil. Verjetno se je hotel prepričati, če mu je mama ostala zvesta." Kot je omenil učitelj, so nekatere žene izjemoma prevarale može, ki so delali v Ameriki. Viničanka je pripovedovala o dveh primerih, ki sta imela najbolj boleče posledice: „Poznala sem ženo, ki je med tem, ko je bil mož v Ameriki, dobila nezakonskega otroka. Mož ji je to oprostil, vendar ji je pisal, naj se to drugič ne zgodi Ko je žena drugič zanosila, je zaradi strahu pred možem kar sama delala splav in pri tem umrla. Poleg te sem poznala tudi ženo, kateri je mož poslal karto in je šla za njim v Ameriko. Doma so ljudje šušljali, da pričakuje otroka s sosedom. Ko je prišla v Ameriko, so se čenče izkazale resnične, zato se je možu od žalosti zmešalo." Bilo je tudi precej namigovanj o nezvestobi žena Amerikancev, a kaj bolj konkretnega nisem izvedela. Informatorka je povedala, da, če se je zgodilo, „da je mož prišel domov in našel zibelko, se je nekaj časa jezil, a potem se je potolažil. Vaščani so za to dejanje vedno obsojali ženo." Viničan je bil o odnosu soseske do žen, ki so varale svoje može, bolj gostobeseden: „Če je žena v času moževe odsotnosti zanosila, so obsojali njo, čeprav niso vedeli, kako se njen mož obnaša v Ameriki." S temi besedami je že nakazal problem zvestobe mož. Ti so namreč živeli v čisto drugem svetu kot njihove žene. Gotovo so imeli več priložnosti za varanje svojih žena, v velikih mestih so se lahko kar izgubili. Za njihovo morebitno nezvestobo ni tako zvedel nihče. Seveda so to le sklepanja. Bolj točne podatke bi lahko dali le prizadeti. Nekaj jih še živi v tujini, velika večina izseljencev pa je že mrtva. Če so rojaki izvedeli za možev skok čez plot in to sporočili domov ženi, „je stvar z zelo grdimi besedami zanikal", je povedal sin izseljenca. Tudi javno mnenje je za nezvestobo obsojalo ženo, kajti samo en informator je povedal: „Če so vaščani na Goleku izvedeli, da kakšen mož v Ameriki živi z drugo, so ga obsojali in zaničevali- Da pa možki v tujini niso živeli preveč asketsko, dokazuje tudi izjava sestre izseljenke: „Kmalu pa je mož začel zahajati k drugim ženskam, zato ga je sestra zapustila, ker se je bala, da bi se nalezla kakšne spolne bolezni." Tudi Viničanka je mimogrede omenila, da so bili povratniki „bolj zahtevni do svojih žena". Glede na te besede lahko sklepamo, da so si nekateri možje v tujin1 nabrali izkušnje tudi na tem področju. V odnosih med zakonci se je pokazala dvojnost: žena je bila prejemnik denarja in dajalec zvestobe. Nad njo J visel strah, da bo mož, v primeru njene nezvestobe, prenehal pošiljati denar; s tem pa bi bila njen obstoj |p obstoj njenih otrok ogrožena. Prisiljena je bila, da le živela vzdržno, saj je bila nenehno izpostavljena kritik vaščanov, ki bi o njeni morebitni nezvestobi pisali možu- r ■ s .Ny, ., * />• i.yo. t C?Ž£. , (5f , Ö^r^,^A^:-y aU^cU . <^Uky' f-ZP f'v' j /t '.^ //Loaiaa! *! ■'^a' • ■' ’ ” ^ : ■',T P*-^a ^ Z^/1. l^.yup^vV c^^ižto , D. £q^o jj-F -'-sf /v L l.Z' ^ ^ Arri-eAlšĆo ^-< ‘'^(L^LFo^ ,V~ F '^A-AyJo \jFetyći /oj ’ ^V.F-F'.VJ F ‘ Fv/ o't k , tfJcn^o o, 9. 'doe^C JČJ/aLavjJJ*. ^ '*h>'Cu~i^ O bo -b. L (L D,. A-C ^i/lC /MM/b^T-' Ć). //ci -'y^x. - ^7. oj' ^ -vviL; ^ .<4iX • 1/JFJL^o—c« /(^, ^ "“-o tof'.v/ (y ‘#-i‘{ t$~. ^ ,tx> - y^-o^oJ^ ’.Jc Ar^F/ß c(-*w^ rJ&Z'yxy) -^'Vt-esto. ^O. O^l^VOAy ^ <£>£>t-a. t^CL b Ü//3 -0 ioA^yiAt^VA j/'ny^U'F/tAJA, . Tbu/efj-O aU^A '■ FPü / y //aj , -0^0 JAA-Lo/Co OO / // ^i/tv' -\ -■*>-&- 3 --^oAjO. -o -^+^K ■cba^ ^ ^oy^eA. *& O rv^a '>-ß>vi Abf Z' ’0~> £ ''oC^o^ (A^l^nyCv—^x ^ ^ ^oliptr Z^nia stran popisa potovanja Antona Jermana iz v Črnomelj iz leta 1905. Zakonski mož, ki je živel v tujini, je redno pošiljal denar, če je bil prepričan o ženini zvestobi. Ker je služil denar, je bil sam svoj gospod in neodvisen od kmetije. Od žene je zahteval, da mu ostane zvesta, saj je skrbel zanjo. Sam pa je bil tako daleč od mnenja vaščanov, da ga to ni več doseglo. Tudi, če ga je žena v pismu dolžila nezvestobe, je to lahko zanikal, saj ni imela nobenih dokazov. Po besedah sina izseljenca bi lahko sklepali na to, da mož, ki se z ženo ni najbolje razumel, žene tudi ni vabil za seboj v tujino, oziroma je nasprotoval njenemu prihodu. Tako je „oče pisal mami, ki je želela oditi za njim, da v Ameriki ni tega, da bi si hodile ženske sol sposojat". (S tem je verjetno mislil povedati, da življenje v tujini ni takšno kot v domači vasi, kjer si hodijo ženske druga k drugi posojat stvari in na klepet.) Nekateri možje so, kot pravijo Viničani, „povlekli svoje žene za sabo". Vse pa niso ostale v tujini. Dve ženi sta se z otroki vrnili domov. Hčerka je pripovedovala, da se je njena mama vrnila v domačo vas, ker ji življenje v Ameriki ni ugajalo. „Preveč je bilo ulic in hrupa. V mestu, kjer so živeli, je bila sama ravnina. Pa tudi pilo se je preveč." Druga sogovornica je povedala, da se je njena mama vrnila, ker ji v tujini ni bilo všeč podnebje. Na Vinico je prišla z moževim denarjem in si kupila posestvo. Oče je ostal v Ameriki in se ni nikoli vrnil. Tudi na obisk ni prišel in zelo redko je pisal. Iz obeh primerov lahko razberemo, da so bili vzroki vrnitve še kje drugje, ne samo v težki prilagoditvi življenju v tujini. Odnos Amerikancev do otrok Med našimi informatorji je bilo štirinajst otrok izseljencev, ki so mi največ povedali o svojem odnosu do očeta. Tudi dva sogovornika, ki sta bila soseda družin izseljencev, sta se razgovorila o njihovih družinskih razmerah. O tem, kakšno razpoloženje je bilo pri otrocih ob očetovem slovesu, nisem dobila dosti podatkov. Nekaj informatorjev je bilo takrat še premajhnih, da bi se dogodka spominjali, drugi pa svojega občutka ob slovesu niso povedali. Le ena sogovornica je dejala v imenu vseh bratov in sestre, da so bili otroci veseli, ko je oče šel v tujino, saj so vedeli, da bo pošiljal denar. Informatorji so bili pred šestdesetimi leti še otroci. Večina je očeta poznala le po materinem pripovedovanju, iz pisem, ki jih je pisal, in s slik, ki jih je pošiljal. Zanje je bil oče oseba, ki je sicer živela, a bila je daleč. Do te osebe so si izoblikovali različna razmerja, ki bi jih lahko označili od indifirentnega odnosa do občutka pogrešanja in skrivnostnosti. Informatorka je povedala, da očeta ni pogrešala vse do petnajstega, šestnajstega leta. Šele takrat je občutila praznino in opazila, da imajo sosedovi otroci očeta in mater. Druga je izjavila, da sta imela z bratom mamo zelo rada. „Očeta nismo poznali, zato ga tudi nismo pogrešali." Nekateri otroci so očeta zelo pogrešali. Sogovornica je pripovedovala, da so otroci vedno nestrpno pričakovali očetovo pismo. „Ko je mama brala pismo, smo sedeli okoli nje kot vrtec." Kadar jim je mama hotela ponagajati, jim je iz očetovega pisma prebrala: „Tata piše, da ste zločesti, da vas čuje, ko jokate." Ker so se njeni bratje in sestre spominjali očeta kot zelo strogega moža, so njegovi opomini iz pisem bolj zalegli kot vse materine grožnje. Kadar so bili otroci zelo nemirni, jim je mati rekla, da jih sliši oče. Ta grožnja je zalegla. Takoj so postali pridni. Bali so se, da jih bo oče v pismu okregal. Hčerka izseljenca je pripovedovala, da so imeli doma v hiši obešeno sliko očeta na častnem mestu — zraven slik v „bogkovem kotu". Tako je bil oče vedno navzoč. Amerikanci kljub odsotnosti niso bili ravnodušni do svojih otrok. Hčerka izseljenca je pripovedovala, da je oče pošiljal otrokom zobne ščetke, da ne bi imeli zob ,,ko konj kopito". Sin izseljenca je povedal, da jim je oče pošiljal jopice in perilo. Očetje v tujini niso pozabili na lepe nauke za življenje. Skrbelo jih je, da se otroci ,,ne bi pokvarili". Oče je pisal informatorkini mami: ,,Pazi mami, kadi su ti deca i kako su ti deca." Hčerka izseljenca je povedala, da ji je oče v pismu naročal, da „mora bit pametna". Sin izseljenca je pripovedoval, da se je oče bal, da bi otroci „postali gizdavi in bi brez potrebe zapravljali težko prisluženi denar." Oče jim je pisal: „Jako se mučim, ne bi rad, da to izkoriščate." Informatorji so se strinjali, da so bili očetje ponavadi radodarni. Samo eden je potožil, da je bil „oče tako žleht, da nam je grdo odgovarjal, če smo ga kaj prosili. Na primer napisal nam je, da če smo bili prej slabo oblečeni, zakaj ne bi bili še sedaj." Razumljivo, da so otroci nestrpno pričakovali očetovo vrnitev. Informatorka je povedala, da je bilo razpoloženje pred njegovim prihodom med otroki takšno „kot na Miklavžev večer". Dodala je še, da so se očeta bali, zato so bili nekaj dni pred njegovim prihodom zelo ubogljivi in pozorni do mame. Strah jih je bilo, da bi jih v primeru nagajivosti zatožila očetu. Hčerka izseljenca je povedala, da je s strahom pričakovala očetovo vrnitev, čeprav so ji ostali bratje in sestre zatrjevali, da je oče dober. Nekateri otroci v svojem življenju še niso videli očeta. Izseljenčeva hči je povedala, da je spoznala očeta s slike, ki je visela v hiši. S prihodom očeta se je slika poosebila. Prepričala se je, da oče resnično obstaja in da ni samo naslikan. Otroke je bilo pri prvem srečanju z očetom vedno strah, vsaj tako so mi zatrjevali. Informatorka je povedala, da se je iz strahu pred očetom pri njegovi vrnitvi skrila v sobo. Nerodno ji je bilo pred neznanim moškim, ki je zatrjeval, da je njen oče. Druga je povedala, da jo je mama naučila, naj takole pozdravi očeta ob povratku iz Amerike: „Dober dan ate, nisem vas še nikdar videla." Otroci so, tako so povedali informatorji, očeta nestrpno pričakovali, predvsem zaradi daril, ki jim jih je prinesel. Šele na drugem mestu je bila radovednost, kakšen je oče. Amerikanci so vedno bogato obdarovali otroke, svoje in sosedove. Prinesli so jim sladkarije, igrače in obleko. Informatorka je z navdušenjem pripovedovala, da jim je oče prinesel majhno kuhinjo z vso gospodinjsko opremo. Vaščanka je povedala, da ji je oče prinesel punčko, ki je rekla „mama", če si jo pritisnil na trebušček. Z njo se ni igrala, ampak jo je imela varno spravljeno v predalu. Sogovornica je povedala, da je oče prinesel deklicam, „zlate uhane, prstančke in verižice." S prihodom očeta se je marsikaj spremenilo. Otroci so se težko sprijaznili s tem, da so morali neznanca klicati oče. Soseda izseljeniške družine sta pripovedovala, da so otroci očeta — povratnika nekaj časa klicali „stric". Eden od njiju je še povedal, da se je fantek, ki ga je oče izrinil iz tople materine postelje, pritožil pri sosedih: „En stric je prišel, pa spi pri moji mami." Oče si je v začetku kupoval naklonjenost lastnih otrok s sladkorčki. Večkrat jih je tudi zagovarjal pred mamino jezo. Informatorji so povedali, da so njihovi očetje zelo radi pripovedovali o življenju v tujini. Svoje dogodivščine so jim največkrat pripovedovali pozimi na topli peči. Otroke je najbolj zanimalo potovanje z ladjo. Vaščanka je povedala, da se je njen oče v Ameriki navadil velike discipline. Zahteval je brezpogojno uboglji- vost. Pravil je: „V Ameriki ne smemo nikdar reči ne, zmeraj da. Če bi samo enkrat rekel ne, bi takoj dobil delavsko knjižico." Vsi informatorji so zatrjevali, da v primerjavi z drugimi vaškimi otroci, katerih očetje niso bili v tujini, niso veljali nič več. Pred njimi se niso hvalili z očetovimi darovi. Informatorka je dodala, da jim je oče ukazal, da morajo sladkarije deliti tudi z drugimi. Prav tako so jim morali posojati igrače. Nek vaščan pa se je še spomnil, da so se otroci Amerikancev vedno držali vzvišeno nad drugimi. Radi so se hvalili pred svojimi sovrstniki z denarjem, ki ga je pošiljal oče in s tem, da njihov oče dela v Ameriki. Otroci Amerikancev so si iz pripovedovanj očetov ustvarili svojo podobo o tujini. Predstavljali so si, da je „Amerika bog zna kaka lepotica." Informatorka je pripovedovala, da je kot otrok mislila, da „se v Ameriki denar pobira kot krompir na njivi." Učitelj je poudaril, da so si predvsem otroci tistih izseljencev, ki so zanemarjali svoje družine, želeli iti v Ameriko, da bi zaslužili-Otroške predstave o „bajni deželi" je rušil učitelj, ki je učencem v šoli govoril, da „v Ameriki plotovi niso s klobasami ovešeni." MARIJA DRAŽUMERIČ IZSELJEVANJE IZ PREKMURJA V FRANCIJO MED OBEMA VOJNAMA Namen naloge je bil osvetliti izseljevanje Prekmurce^ v Francijo in njihovo prilagajanje novemu okolju. Poleg tega so me najbolj zanimali vzroki izseljevanja, ki so bili v primerjavi z ostalo Slovenijo izjemni in posebni (tudi spričo uspešnega delovanja Borze dela v Murski Soboti); sam proces izseljevanja; prilagajanje novemu kulturnerriL1 okolju in spreminjanje tradicionalnih šeg. Zanimali so me tudi odnosi med zakoncema in izseljenci in njihovim' družinami. Vendar na tem področju nisem naletela na uspešno sodelovanje z informatorji, tako da to vprašanje ostaja razmeroma odprto. Naloga predstavlja začetno stopnjo v preučevanj11 izseljevanja iz Prekmurja. Prav zaradi tega sem morala v nalogo vključiti tudi okvirne probleme, ki jih do sedaj še nihče ni obravnaval. Terensko delo je pokazalo, da je bilo izseljevanje Prekmurcev v Francijo med obema vojnama trojnO’ Obstajali so sezonski, večletni in trajni izseljenci. Sezonski so odhajali vsako leto po nekaj mesecev v času letnih del. Drugi so odhajali za nekaj let in se nato vrnili domov' Tretji so odšli z namenom ostati nekaj let, a so za vednn ostali v Franciji. V nalogi sem obravnavala druge, tore! tiste, ki so se po nekaj letih vrnili. Vse tri skupin6 izseljencev se med seboj razlikujejo po času bivanja v Franciji in delu, ki so ga opravljali. Zato bi preučevanj6 vseh zahtevalo v začetni fazi povsem ločene raziskav®' kar pa bi preseglo okvir te naloge. Raziskava sezonski izseljencev bi morala zajeti mnogo več anketirancev, k0! je to meni uspelo. Pri raziskovanju tretje skupine pa bilo opraviti terensko delo v Franciji. Ker sem najv® podatkov na terenu dobila prav za drugo skup"10 izseljencev, sem se odločila, da bom v nalogi obravna’ val® te. Izseljevanje iz Prekmurja ima nekatere značilnosti, ^ jih pri izseljevanju iz drugih krajev Slovenije ne zas^e^-, mo. V prvi vrsti je to organiziran potek izseljevanja, ima svoje začetke že pred ustanovitvijo Borze dela, ko 5 posamezne skupine delavcev vodili palirji. Povsem ure! no in vodeno izseljevanje pa se je začelo šele z ustanov' vijo Borze dela. Število Prekmurcev, ki so odhajali na delo v tujino, se je naglo večalo. Uspešno delovanje Borze dela jim je dajalo občutek varnosti, saj so že pred odhodom vedeli, kdo bo njihov gospodar, kaj in koliko dodo zaslužili. Razen tega so imeli plačano pot tako v Francijo kot v Nemčijo. Povsem drugače je bilo z izseljevanjem v Ameriko. Delavec si je moral v tem Pnmeru sam plačati vozno karto, kar si mnogi niso mogli Pnvoščiti, vsekakor pa vnaprej ni vedel, kaj in kje bo delal, oziroma ali bo sploh dobil delo. Naslednja značilnost izseljevanja iz Prekmurja je, da s° v vseh obdobjih, na madžarskih in pozneje na v°jvodinskih poljih, kakor tudi v Franciji in Nemčiji, °Pravljali težaška dela na kmetijah in poljih. Izjema so dda nekatera dekleta in žene, ki so si po nekajletnem delu na kmetijah poiskale službo kot kuharice ali hišne P°rnočnice. V nasprotju s Prekmurci so ostali Slovenci v .^vropi in Ameriki delali v tovarnah in rudnikih in le lziernoma na poljih. Vzrokov ne smemo iskati v pretirani Zvezanosti Prekmurcev na zemljo ali v neznanju drugih dsl, kar naj bi jih odvračalo od dela v tovarnah, ampak z9°lj vdani možnosti. Ostali Slovenci, ki so se izseljevali v ^Pteriko ali zahodno Evropo, so imeli večinoma enak focialni položaj kot Prekmurci. Bili so mali kmetje, Zjtarji in gruntarji in so bili prav tako navezani na zemljo K°t Prekmurci, vendar niso imeli istih pogojev in možno-st' za izseljevanje. Tu zopet prihajamo do Borze dela, ki organizirala izseljevanje poljedelskih delavcev. Razlike med prekmurskimi in ostalimi izseljenci so se Pojavile tudi pri prilagajanju novemu kulturnemu okolju. 'Zdtem ko so Slovenci, ki so delali v tovarnah ali Aidnikih, imeli možnost ustanoviti svoje kolonije, so bili reKmurci raztreseni po številnih kmetijah. To jih je obralo pri medsebojnem sporazumevanju in kontaktira-JP- Slovenci v kolonijah so razmeroma hitro lahko Ztanovili slovenske šole in številna prosvetna društva. 9 stalnega učitelja so imeli tudi stalnega duhovnika. pole( Prekrnurci te možnosti niso imeli, kar je povzročilo, da so e hitro vključili v okolje, v katerem so delali. Tudi /Vega prekmurskega duhovnika so dobili šele 1938 leta ,ta je imel veliko težje delo kot duhovniki v kolonijah, I Je moral tedensko potovati iz kraja v kraj. Kljub tem težavam Prekmurci niso ostali povsem ^asivni. Stiki med njimi so bili mogoči le v prostem času, L|.rv7 °b nedeljah ali pozno zvečer, če jih je bilo več v 'Z|ni. Ob večerih so se pogovarjali o svojih problemih in tudi skušali rešiti. Pogovarjali so se o domačem kraju, °rodnikih in sovaščanih. Živahnejša so bila srečanja ga npC tec*na' k0 50 udšl' na krajši izlet, obiskali najbližje-pg zkmurca, zvečer pa skupaj zapeli in zaplesali. S DorniJO' K' ie spremljala vsako srečanje, so zbudili slov0rn°st in zanimanje Francozov. Peli so splošno še ■ erJslr.e^'|T1Ur.cl 50 izkoristili za medsebojna srečanja vsak 'tejša 2lVpiniski dogodek ali cerkveni praznik. Najštevil-DriŠii .Ia srečanja ob gostij vanj ih in ob krstu, ko so skeqa Hk 'Z bol‘ oddalienih krajev. Sele prihod prekmur-tesneišpU °l/nIKa Ivana Camplina 1938. leta je omogočil ^anrpli stlke prekmurskih izseljencev v Franciji. Ivan ^rai in n ^ °Sta' V Prancljl dve leti- Potoval je iz kraja v 'Ped i2P^VSOd.' Kamor so ga Prekmurci poklicali. Srečanja Klekater'6 ^enC' I!1. c*udovnikom so bila dobro obiskana. Včasih c S° Rr'^' tudi iz 100 km oddaljenih krajev. 6 je zbrala skupina desetih, petnajstih Prekmur- cev, včasih pa tudi trideset in več. Srečanje v določenem kraju ni bilo slučajno, ampak že vnaprej organizirano. Prekmurci, ki so povabili duhovnika, so se morali predhodno pogovoriti z domačim župnikom, ta pa je zopet moral zaprositi za dovoljenje višjega od sebe. Pri določanju datuma shoda, so morali paziti, da ni bil v tem času kakšen cerkveni praznik ali veselica v fari, kar bi lahko oviralo sestanek. Šele, ko je bilo to urejeno, so objavili v časopisu „Novine", ki so ga dobivali iz domovine, točen datum in kraj srečanja. Srečanja niso imela le verskega značaja, ampak tudi družabnega. Prekmurci so kljub hitremu prilagajanju novemu načinu življenja, ki ga je narekovalo bivanje in delo v Franciji, ohranjali nekatere tradicionalne življenjske šege. Med najpomembnejše sodita gostlivanje in krst. Vendar so bile tudi na tem področju kulturnega življenja možnosti različne, odvisne zlasti od krajev, v katerem so delali, in ljudi, s katerimi so prihajali v stik. Posamezniki, ki so bili v določenem kraju edini predstavniki Slovencev, niso imeli ne možnosti ne priložnosti ohranjati domače šege. Prilagajanje francoskim šegam je bilo pri teh znatno hitrejše kot v primerih, ko je bilo v bližini več Prekmur cev. Tudi v pogovoru z duhovnikom Ivanom Camplinom sem zvedela, da so se Prekmurci, zlasti če jih je bilo več skupaj, radi držali starih šeg in so ga ob teh prilikah pogosto vabili k sodelovanju. Gospodarji in drugi Francozi nasplošno niso nasprotovali prekmurskim šegam. Iz časopisnih člankov in po besedah Ivana Camplina je mogoče sklepati, da so mnogi tudi sami sodelovali pri pripravah za poroko in potem pri sami poroki. Sodelovanje med delodajalci in Prekmurci je povzročilo, da so šega prehajale tradicionalne okvire in se postopoma prilagajale novim okoliščinam in zahtevam. Mešanje francoskih in prekmurskih šeg lahko zasledimo v Camplinovem opisu enega izmed mnogih gostUvanj, na katerem je tudi sam sodeloval. Gostuevanje je bilo, kot navaja v „Novinah" 18. 6. 1938. leta, v Chateaurouxju v okraju Indre. Na postaji ga je pričakal mladoženja s prijatelji. Na županstvo so se peljali z avtomobili, od tam pa v katedralo, kjer jih je on sam poročil „po starem". To pomeni, da ju je poročil v slovenskem jeziku. Po poroki so se fotografirali in odpeljali do hotela Voltaire, kjer se je gostlivanje nadaljevalo. Vsak je imel ob krožniku jedilni list in je lahko sam naročil kar je hotel. Po prekmurskem običaju jih je starešina pozdravil, druežabnik pa je moral dati precej škatlic cigaret in cigar in 25 frankov. Podrobneje tega ne opisuje, zato ni jasno, ali so to prevzeli od Francozov ali jim je bilo to znano že iz Prekmurja. Camplin piše dalje, da je nevesta vse po domači navadi „kušnola", nato pa so jo vsi obdarovali. Po obedu so plesali. Niso imeli žive muzike, kar je bilo doma obvezno, ampak plošče s francoskimi pesmimi, kar zopet kaže na francoski vpliv. Nepodpisani izseljenec iz Witternessa, v kraju Pas de Calais, je v Novinah objavil naslednji opis poroke dveh Prekmurcev: „Tako lepe poroke že dolgo ni bilo v župniji, je rekel francoski župnik. Poročila sta se Ivan in Katarina Kolenko iz črenšovske fare. Na svedbi je bilo pravo slovensko veselje. Veselih pesmi ni bilo ne konca ne kraja. Pozabili smo za nekaj časa na to, da smo v tujini. Tudi pri sveti maši smo peli slovenske pesmi."1 Florjan Anton pa je opisal gostuvanje takole: „V cerkvi smo imeli prvo zdavanje, potem sveto mašo ter pridigo v našem in francoskem jeziku. Potem smo odšli na farmo na obed. Miza je bila lepo okrašena in polna vin. Pogovarjali smo se o težavah in o drugih izseljencih. Peli smo domače pesmi in se veselili do jutra."2 Čeprav opisi porok niso podrobni, lahko iz njih razberemo, da so prekmurski izseljenci prilagodili šege ob gostü'vanju, ki so jih prinesli iz domačega kraja, z možnostmi, ki so jim bile v določenem kraju na razpolago. Opazimo, da so se elementi obeh kultur med seboj prepletali, kar je povzročilo zanimanje Francozov za prekmurske šege. Micika Ciglar v svojem pismu v Novinah piše: „Molili smo pred jestvinov ali kak so nas Francozi gledali, da bi vi to videli."3 Ivan Camplin v enem članku v Novinah prav tako omenja zanimanje Francozov za prekmurske šege: „ . . . Franconske ženske tudi zelo radovedne in so glasno občudovale nevesto in štruco, ki sta jo svatovca prinesla nasproti, po naši domači navadi."4 Do podobnih mešanj prekmurskih in francoskih kulturnih elementov je prihajalo tudi pri drugih življenjskih šegah. Camplin opisuje krst v Amifontainu takole: „Komaj pridemo tam v cerkev, že mi botre poleg francoske navade ponujajo elegantne škatule bombonov z zlatim napisom „Bapteme" (krst), moški pa pismo g. plebanuša, ki stanuejejo v sosednji vasi, ka lejko krstim. Mali poganki sta stari že več mesecev. Cemešter prinese v ročki vodo. Ne morem najti svetih olij, vej toga prej ne nucajo, negotovo odgovarja cemešter, trbelo je več vode: te je že znao, ka oli tiidi nucajo, gospa vejmi je povedala. Zvonijo, gda začno z obredi. Sveče pa sol so izseljenci prinesli, pepeo smo pa v šparati v segeštiji našli. Blagoslavam vodo, dam pogankam cecljati sol. Nato še starejši izseljenci sprejmejo „Drugi krst", svestvo pokore .. . Po meši pišemo rojstne in krstne podatke v dve knjigi Pri obedi na kmetiji smo v novej hiši za delavce, štero število je naraslo. Giičimo si od vsega, kar nam je pri srci, celo od našega pistalja M. Kranjca. Giičimo si, kak bomo septembra šli domov . . . Spevlemo „Tu ste ob prvim zdavili pa krstili',. Pristopijo v društvo sv. Rafaela, naročajo časopise. Nazadnje se fotografiramo."5 Tradicionalne življenjske šege prekmurskih izseljencev so se ob stiku z novimi kulturnimi elementi in v povsem drugačnih okoliščinah, kakor so nastale, začele spreminjati. Sprejeli so nekatere francoske kulturne elemente, ki so prevzeli mesto tradicionalnih prekmurskih. Tako so živo glasbo zamenjale plošče, prekmursko hrano so zamenjali s hotelsko hrano in svadbeno nošo so zamenjala francoska modna oblačila. Življenjske šege so postopoma dobivale povsem nov pomen in sicer družaben. Kot sem že omenila v prejšnjih poglavjih, so Prekmurci izkoristili vsak cerkveni praznik in vse življenjske dogodke za medsebojna srečanja in utrjevanje stikov z ostalimi Prekmurci v Franciji. Na ta način so vsaj za nekaj časa pozabili na težko življenje v tujini in obudili spomin na kraje, ki so jih morali zapustiti. Sicer pa, kot so pripovedovali izseljenci sami, bivanje v Franciji ni povzročilo globoke spremembe v njihovem življenju. Po povratku domov so se brez težav vključili v domače življenje. To je bila gotovo tudi posledica izoliranosti, v kateri so živeli v Franciji, in dejstva, da so opravljali delo, ki so ga bili vajeni. Delo v Franciji tudi ni v veliki meri razširilo njihovega splošnega znanja in obzorja. Res, da so se mnogi deloma naučili govoriti francosko in poljsko in se seznanili z novo kmetijsko tehniko, toda to je bilo tudi vse, kar jim je Francija dala. Prav gotovo pa so povratniki po tolikih letih spremenili odnos do svojega dela v Franciji in je spomin na obdobje, ko so se ponovno prilagajali domačemu okolju, znatno zabrisan. Zato je danes težko priti do resničnih subjektivnih doživljajev posameznih povratnikov. Dražumerič Marinka je v svoji diplomski nalogi ugotovila, da so povratniki iz Amerike imeli v Beli krajini poseben položaj med ostalimi prebivalci. Bili so spoštovani, vsi so jih občudovali in tudi sami so bili ponosni, da so prišli iz Amerike. V Prekmurju tega pojava ni bilo. Povratniki so se takoj vključili v staro življenje in edino. kar je pričalo o njihovem delu v tujini, je bila nova ali obnovljena hiša, večji kos zemlje in nekaj let boljša obleka. Samo izseljevanje ni povzročalo med vaščani pretiranega občudovanja, še manj zavisti; že od nekdaj so bili navajeni na težke pogoje življenja in potrebo po dodatnem zaslužku. Delo v tujini jim je predstavljalo nujno zlo, neizogibno, če so hoteli preživeti. SONJA KERČMAR 1. Novine XXVI/12. 3. 1938, str. 4. 2. Novine XX V/29. 5. 1938, str. 4. 3. Novine XXV/21. 8. 1938, str. 2. 4. Novine XXVI/21. 5. 1939, str. 4. 5. Novine XXV1/2. 4. 1939, str. 4. PROŠNJA ZA SODELOVANJE PRI ZBIRANJU SLOVENSKE PRIPOVEDNE SLOVSTVENE FOLKLORE V sekciji za ljudsko slovstvo pri Inštitutu za slovensko narodopisje (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti) v Ljubljani je v pripravi zbirka slovenskega slovstvenega folklornega gradiva (bajke, povedke, pravljice, smešnice, uganke, pregovori), pri kateri želimo dati prednost novemu terenskemu gradivu. Prizadevamo si, da bi bila zbirka kolikor mogoče popolna, zato se z zaupanjem in prepričanjem, da naš klic ne bo zaman, obračamo tudi na cenjene bralce Glasnika SED z naslednjo prošnjo: — prosimo in vabimo vas, da bi bajke, povedke, pravljice, smešnice, uganke, pregovore in mogoče še kaj podobnega, kar živi v vašem okolju ali zgolj le še v spominu iz mladih dni, zapisali in poslali na Inštitut za slovensko narodopisje na spodaj navedeni naslov. Veseli bomo, če se bo Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi, ugank, pregovorov pri omenjenem Inštitutu obogatil z vašim prispevkom, saj to pomeni kamenček več v mozaiku slovenske kulturne — v tem primeru slovstvene dediščine. Vaše delo bomo ustrezno citirali in na primernem mestu poudarili — kadar bo do predvidene izdaje pač prišlo. Pri tem je treba opozoriti, da ne pridejo v poštev prepisi ali obnove iz starih zbirk ljudskih pravljic, pripovedk ipd., saj te že imamo na razpolago in jih bomo vsekakor primerno upoštevali. — druga možnost je ta, da nam sporočite naslove ljudi, za katere veste, da z njimi ljudsko oz. ustno oz. folklorno izročilo še živi. Ob priložnosti bi jih obiskali sami in njihove pripovedi posneli na magnetofonski trak. V vsakem primeru pa prosimo, da je naveden natančen naslov pripovedovalca, njegovi rojstni podatki in poklic in prav tako naslov in omenjeni podatki zapisovalca ter kraj in datum zapisa oz. pripovedovanja. Zanesljivo pričakujemo vašo pošto in vas v tem upanju prav lepo pozdravljamo! MARIJA STANONIK Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 3 SLOVENCI V FRANCIJI Besedilo „Slovenci v Franciji" je rezultat skupnega študijskega in raziskovalnega dela, ki sva ga izvedla v Franciji in zaključila v Sloveniji. Pri obravnavi življenja slovenskih izseljencev in delav-cev na začasnem delu v Franciji sva izhajala iz stališča, da so njihov način življenja, možnosti, vrednote in težnje odvisne razen od izvorne kulture predvsem od položaja, ki ga imajo v Franciji kot tujci. Prvi del besedila zato Predstavlja zgodovino priseljevanja v Francijo, razvoj Zakonodaje, ki uravnava pravni in politični status priseljencev, in njihovo mesto v francoski družbi. Drugi del besedila se nasprotno ukvarja z zgodovino 'Zseljevanja Slovencev v Francijo in z odnosom Jugoslavije kot emigracijske države do izseljevanja oz. odhajanja na začasno delo v tujino. V ta del je vključena tudi °bravnava življenja Slovencev v Franciji do 2. svetovne Vojne in obravnava migracijske situacije Slovencev v starih Centrih naseljevanja po njej. Rezultati empirične raziskave, ki sva jo izvedla s Pomočjo opazovanja in ankete (25 anketiranih) med Slovenci, ki so se po 2. svetovni vojni naselili v Pariz in °kolico, so predstavljeni v tretjem delu besedila. Pri °bravnavi sva precej pozornosti namenila njihovi s°cialno-profesionalni in ekonomski situaciji, razen tega Pa sva hotela odkriti stopnjo vključenosti Slovencev v okolje, v katerem živijo, in vpliv okolja na njihovo ^lvljenje; zanimal naju je tudi njihov odnos do izvorne kulture in dežele in s tem v zvezi vprašanje njihove 2ačasnosti oz. stalnosti bivanja v Franciji. Obravnava današnjega življenja Slovencev v Parizu in °kolici je razdeljena na posamezne tematske sklope; v kviru vsakega sva najprej navedla rezultate ankete, b°tem pa jih interpretirala s širšimi spoznanji. Na tem ^stu je predstavljeno njihovo socialno življenje in Preživljanje prostega časa. °dgovori na vprašanja v anketi J^ovni urnik ^Zaposleni število delovnih ur/dan: 1 m + 3ž 9n in več 7 m 8h30 1 m + 1 ž 8h 5 m + 3 ž 5h 1 ž 2h30 2 ž ^ ^~10h/ni določeno število delovnih dni/teden: 1 m 5 dni 12 m + 5 ž 6 dni turnusi: 2 m + 2 ž da 1 ž ne 14 m + 6 ž Nadure: do 5 ur/teden 4 m + 1 ž nad 5 ur/teden 5 m ne 5 m + 6 ž delo izven redne službe: do 5 ur/teden 3 m + 1 ž nad 5 ur/teden 2 m + 1 ž ne 9 m + 5 ž " odmor: da — prihajajo domov 3 m + 1 ž ne prihajajo domov 9 m + 3 ž ne 2 m + 3 ž Pot do službe plujejo na delovnem mestu Tm + 1 ž avto 1 m + 2 ž vlavr° ^P°dzemska železnica) ®k' avtobus do^c!6^ na delovnem mestu '5 minut 3q minut 10 m 2 m + 3 ž 1 ž 1 m + 1 ž 6 m + 2 ž 4 m + 1 ž 3 m + 1 ž 2 ž Preživljanje prostega časa* — ob delovnikih: - ga ni 3 m + 3 ž — doma — gospodinjstvo, otroci 1 m + 5 ž gleda TV, čita časopise 11 m + 2ž bere knjige 2 ž štri kanje 1 ž — sprehodi s psom 1 m — šport (tenis) 1 m — ob prostih dnevih: — doma — gospodinjstvo, otroci 6 ž gleda TV, čita časopise 5 m + 1 ž dela na hiši, na vrtu 4 m + 1 ž dela pohištvo v garaži 1 m pije 1 m — obiski sorodnikov, prijateljev 3 m + 1 ž — v Slovenskem domu 1 ž — sprehodi 3 m + 2 ž — izleti 3 m + 1 ž — šport 4 m — športne prireditve 2 m — gledališče 1 ž Božični, novoletni prazniki — božični večer — sami doma 12 doma s prijatelji, sorodniki (Slovenci) 5 pri prijateljih, sorodnikih (Slovencih) 4 pri prijateljih—Francozih 1 pri prijateljih—Jugoslovanih 1 v Jugoslaviji 1 še ni vedel 1 — novoletni večer — sami doma 10 v Slovenskem domu 7 pri prijateljih, sorodnikih (Slovencih) 2 doma s prijatelji, sorodniki (Slovenci) 2 doma s prijatelji—Jugoslovani 1 pri prijateljih—Francozih 1 v Jugoslaviji 1 še ni vedel 1 *— možnih je bilo več odgovorov Preživljanje prostega časa — šport — večkrat na teden 1 m večkrat na mesec 4 m nikoli 10 m + 10 ž — z družino 2 m s prijatelji, sorodniki (Slovenci) 2 m s prijateljem-Jugoslovanom 1 m — tenis 1 m balinanje 2 m kolesarjenje 1 m šah 1 m — športne prireditve — večkrat na teden — večkrat na mesec 2 m večkrat na leto 1 m + 1 ž nikoli 12 m + 9 ž — z družino 3 m + 1 ž — tenis 1 m nogomet 2 m + 1 ž — sprehodi — večkrat na teden 2 m + 1 ž večkrat na mesec 7 m + 3 ž večkrat na leto 2 m + 2 ž nikoli 4 m + 4 ž — z družino 6 m + 5 ž s prijatelji, sorodniki (Slovenci) 3 m + 1 ž s psom 1 m s prijatelji —Francozi 1 m — v parkih 6 m + 4 ž po Parizu 3 m + 2 ž v gozdovih 1 m + 1 ž v živalskem vrtu 1 m — izleti — večkrat na teden _ večkrat na mesec 7 večkrat na leto 13 nikoli 5 — z družino — sami 9 Le Monde 2 z Zvezo borcev Francije 1 Parisienne 2 s Slovensko katoliško misijo 7 modne revije 2 s prijatelji, sorodniki (Slovenci) 3 športni časopis 1 X— okolica Pariza-narava 9 — knjige obiski sorodnikov, prijateljev 4 — večkrat na teden 2 ž ogled znamenitosti 8 večkrat na mesec 2 m + 3 ž Normandija—morje 3 večkrat na leto 4 m + 3 ž francoske Alpe 1 nikoli 9 m + 2 ž kino X— francoske knjige 4 m + 5 ž — večkrat na teden — slovenske knjige 3 m + 5 ž večkrat na mesec 2 — romani — zgodovinski, ljubezenski 3 m + 4 ž večkrat na leto 6 potopisi 2 ž nikoli 17 kriminalke 1 ž — z družino 8 strokovne knjige 1 m + 1 ž — filmi z dobrimi kritikami 3 kar pride 2 m filmi, ki jih svetujejo znanci 4 — ročno delo filmi, kjer je delal 1 — večkrat na teden 2 m + 7 ž gledališče večkrat na mesec 7 m + 1 ž — večkrat na teden — nikoli 6 m + 2 ž večkrat na mesec 1 X— šivanje 1 m + 3 ž večkrat na leto 2 štri kanje 6 ž nikoli 22 kvačkanje 2 ž — z družino 3 izdelovanje goblenov 2 ž — operete, opere 2 izdelovanje pohištva 2 m predstave nočnih kabarejev 1 dela na hiši, dekoracija stanovanja 6 m koncerti popravljanje avtomobila 2 m — večkrat na teden _ dela na vrtu, redi kokoši 2 m + 1 ž večkrat na mesec _ — hobi večkrat na leto 2 — zbiranje znamk 1 ž nikoli 23 konjske stave 1 ž — z družino 1 poslušanje kaset 1 m + 1 ^ s prijatelji —Francozi 1 kartanje ( s Slovenci) 1 m — proslave Zveze borcev Francije 1 nabiralništvo 1 m jazz 1 nima hobija 13 m + 7 ž razstave večkrat na teden — Včlanjenost v francoske klube, društva večkrat na mesec 1 večkrat na leto 2 da: 1 - teniški klub ne: 24 nikoli 22 — z družino 3 Včlanjenost v jugoslovanske klube, društva % — vinske, modne razstave 1 razstave pohištva, opreme 1 da:— ne: 25 — ne vedo zanje 10 strokovne razstave 1 niso zainteresirani 6 tečaji klubi so „brez smisla” 2 — da 7 m + 3 ž v njih ni Slovencev; ne mara, ne 8 m + 7 ž ne želi stikov z Jugoslovani 7 — avtošola 1 m + 1 ž tečaj francoščine 3 m + 2 ž Prijatelji, s katerimi se redno sestajajo strokovni tečaj 6 m študij 1 m + 1 ž da: 20 x— večkrat na teden 8 ne: 5 televizija večkrat na mesec 13 — večkrat na teden 14 m + 7 ž večkrat na leto 10 večkrat na mesec 1 ž X— obiski na domu 14 nikoli 1 m + 2 ž praznovanja — doma 3 — doma—sami ali z družino 14 m + 8 ž večerje v restavracijah 1 x- gledajo kar je 3 m + 4 ž srečanja v Slovenskem domu 4 filmi 9 m + 3 ž x— Slovenci 17 poročila 9 m + 2 ž Francozi 7 šport 4 m Jugoslovani 4 humoristične, glasbene oddaje 2 ž Argentinci 1 Mozaik — oddaja za tujce 1 ž X— NK delavci 6 radio KV delavci 12 — večkrat na teden 10 m + 6 ž uslužbenci—nižja, srednja izbor. 4 večkrat na mesec 2 m + 1 ž uslužbenci -višja, visoka izobrazba 2 nikoli 3 m + 3 ž — sami ali z družino 12 m + 7Ž Znanci — Slovenci v Parizu in okolici — poslušajo kar je 9 m + 5 ž poročila 2 m + 1 ž da: 19 — povedali naslove, telefonske številke 2 oddaje v srbohrvaščini 1 m + 1 ž niso dali naslovov, telefonskih številk 17 časopisi, revije ne: 6 — naročeni: — slovenski časopisix M-.?.-, 1. .A 14 Večina zaposlenih Slovencev dela v okviru redneg3 Nedeljski dnevnik Antena Jana Naša žena Rodna gruda francoski časopisi France Soir Mode de Paris kupujejo: večkrat na teden večkrat na mesec večkrat na leto nikoli France Soir 6 3 2 2 2 3 2 1 4 6 3 12 9 delovnega časa v službi osem, mnogi pa tudi več ür dnevno, večinoma pet dni na teden. Približno polovica ji*1 dela več kot 45 ur tedensko — tisti, ki delajo 9 ali več na dan, in tisti, ki delajo 6 dni v tednu po 8 ur dnevno. Iz zbranih podatkov se da ugotoviti, da delajo Slovenci ^ povprečju dalj časa kot Francozi. Dolžina delavnika je v Franciji določena po eni strani s panogo dejavnost1 (najdaljši delovni čas je v gradbeništvu in javnih delih; rudnikih, lesni in papirni industriji, industrijj opreme...), po drugi strani pa igra bistveno vlogo Pr' tem velikost podjetja, od katere je odvisna možnost mobilizacije in organizacije delavcev — ta je večja v velikih kot v manjših podjetjih; delovni čas je v majhnih Podjetjih praviloma daljši kot v velikih. Slovenci, ki delajo nad 45 ur tedensko, so skoraj vsi zaposleni v Majhnih podjetjih, ali pa delajo v panogah, kjer je delovni čas tudi drugače najdaljši. Zaradi dela so večinoma odsotni od doma še dalj časa. Poleg nadur, ki jih opravlja veliko zaposlenih foških, izjemoma pa tudi ženske, je treba upoštevati še čas, ki ga porabijo za pot do delovnega mesta in nazaj. V kolikor ne stanujejo na delovnem mestu (hišnice, lastniki delavnic) oz. ne gredo peš, se ženske vozijo izključno z javnimi prevoznimi sredstvi in porabijo povprečno več časa za pot kot moški, ki potujejo večinoma z avtomobili. Poleg redne službe delajo (v namene služenja denarja) mnogi, ženske večinoma (tiste, ki v redni službi nimajo Po|nega delovnega časa) ob delavnikih, moški pa ob Prostih dnevih. Pri nekaterih se nadure v službi in delo izven službe Pokrivajo, v glavnem pa ne. Sklenemo lahko, da je velik del Slovencev še danes zaradi dela odsoten od doma velik del dneva. Mnogi Slovenci tudi sami pravijo, da nimajo gostega časa; če upoštevamo še tiste (razen izjem same Zenske), ki pravijo, da v prostem času gospodinjijo, 'ddirno, da jih največji del prostega časa — predvsem ob delavnikih — sploh nima. Ob delavnikih se večina žensk v času, ko niso v užbi, ukvarja z gospodinjstvom, moški pa v največji lj1eri gledajo televizijo in čitajo časopise. Ob prostih Pevih so dejavnosti Slovencev različne, v približno Polovici primerov pa so doma. Ženske tudi ob vikendih v Pejvečji meri gospodinjijo, moški pa poleg gledanja elevizije in čitanja časopisov v večji meri tudi delajo v hiši oz. stanovanju in na vrtu. Nekatere družine hodijo na časa e1;e, sprehode ali obiske; s tem je izkoriščanje prostega razen izjem izčrpano. Slovenci navezujejo prijateljstva večinoma znotraj Sv°je nacionalne skupine, v največji meri pa se družijo s p0l°dniki, če tudi ti živijo v Parizu in okolici. Tako s rancozi kot s priseljenci drugih narodnosti se ne družijo el|ko, kar je po njihovih besedah po eni strani rezultat aprtosti Francozov (predvsem tistih, ki živijo v mestih), ® $tike s Francozi in drugimi narodnostmi pa tudi sami v y avnem nimajo nobenega interesa. Pri tem je treba upoštevatud tudi to, da so imeli ovenci malo možnosti za navezovanje stikov (in druge eJaynosti v prostem času) s komerkoli zaradi pomanjka-. Casa — prekomerne zaposlenosti, oviro pri navezova-t .stik°v s pripadniki drugih narodov pa je predstavljala h' različnost jezikov. Hal Preb°du v tuj sistem postane za migrante nacio-(jr na s^upina zaradi pomanjkanja oz. neobstoja stikov v u9ih, manjših skupnostih (soseščina, širše sorodstvo, skupi ne po interesnih dejavnostih . .) poglavitna referenč- Ha i ^ l^. skupina, ki prevzame nase zadovoljevanje vseh funkcij, fu P" Jjudje sicer zadovoljujejo v drugih skupinah. To --- ci)° ohrani razen pri tistih, ki se popolnoma integri- Ved 'n as'm'hrajo v okolje, tudi pozneje. Slovenci še Zar^0 navezu)ei° stike znotraj svoje nacionalne skupine tjv navajenosti, „normalnosti" in zaradi izrazito pozida stereotipa, ki ga imajo o svoji nacionalni skupini, rijateije imajo sicer tudi med Francozi in Jugoslova- rpHi,Venc*ar se ie opaziti, da se z njimi srečujejo akeje kot z roiaki. Osn ^ec*tern ko imajo Slovenci stike z rojaki predvsem na stanH ' S^upne oacionalne pripadnosti, imajo tisti z višjim pra aardom in položajem na socialni lestvici stike s "P0* predvsem glede na interese, tisti z nižjim glav aiem pa 'roajo manj stikov s Francozi in sicer v nem s katerim od sosedov. Še manj kot s Francozi se Slovenci srečujejo s pripadniki drugih jugoslovanskih narodnosti; kolikor se, je to deloma glede na interese, deloma glede na soseščino bivanja. Kot ilustracija zgoraj povedanega naj služijo podatki o tem, kje in s kom so Slovenci preživeli božični in novoletni večer. Velika večina jih je oba večera preživela z rojaki, od tega veliko v lastnem družinskem krogu, ostali pa s sorodniki ali s prijatelji. Izjemoma so praznovali s Francozi ali z Jugoslovani. Oba večera so preživeli večinoma po domovih, precej pa jih je bilo, predvsem za Silvestrovo, v Slovenskem domu. Slovenski dom v južnem obmestju Pariza — hiša, kjer uraduje Slovenska katoliška misija; najeta cerkev, kjer so vsako nedeljo popoldan slovenske maše; paviljon, ki služi zbiranju in različnim prireditvam — je edini kraj, kjer se zbirajo Slovenci v večjem številu. Dom so kupili Slovenci 1978. leta z lastnim denarjem. Čretnik je po pošti obveščal in naprošal Slovence (med njimi tudi takšne, ki mu nikoli niso dali naslova in ki nimajo nobenih stikov z ostalimi Slovenci v Parizu) za denar, razen tega pa se denar za vzdrževanje doma in Slovenske katoliške misije steka tudi od pobiranja prispevkov med mašami, ki ga redno dajejo vsi udeleženci (štiričlanska družina je ob eni maši prispevala 4 krat 10 FF), in od dobička, ki ga ustvarijo s prireditvami (npr. za silvestrovanje so pobirali vstopnino, poleg tega pa ustvarili dobiček še s tombolo in prodajo pijače in hrane, ki so jo ženske skuhale doma in prinesle na zabavo). Paviljon, ki ga je bilo treba po nakupu popraviti, so uradno otvorili v začetku 1981. leta, nekaj prireditev pa je bilo v njem že prej. Slovenska katoliška misija (duhovnika in redovnici) je pobudnik in organizator vseh aktivnosti, pomagajo pa ji aktivni verniki, predvsem iz vrst slovenske katoliške mladine — študentje v Parizu. Poleg maš, veronauka in dopolnilnega pouka za otroke organizirajo v glavnem ob cerkvenih praznikih kulturne in zabavne prireditve (npr. za miklavževo so otroci — v „polomljeni" slovenščini — odigrali ob spremljavi kitare igrico o bolnem otroku, ki mu Miklavž izpolni sanje; sledila je obdaritev otrok; za Silvestrovo so priredili zabavo, narodnozabavno glasbo so igrali in peli glasbeniki — amaterji iz vrst Slovencev, ki živijo v Parizu). Razen tega je v hiši Slovenske katoliške misije še knjižnica, v kateri je večinoma krščanska literatura, nekaj knjig slovenskih klasikov in nekaj knjig, ki jih izdaja slovenska povojna imigracija v Argentini. Slovence združuje okrog Slovenskega doma to, da so Slovenci, pomoč, ki so je deležni od Katoliške misije, kadar so v težavah (pomoč pri urejanju dokumentov, zaposlitev, stanovanj) in vernost. Ob nedeljskih popoldnevih se zbere v Slovenskem domu okrog 20—40 ljudi, večinoma tisti, ki pripeljejo svoje otroke k pouku, in tisti, ki pridejo k maši. Maše se redno udeležijo vstnayzopi, čas pred in po maši pa je družabno srečanje — moški igrajo karte, ženske pa ob pogovoru pletejo ali kvačkajo. Ob prireditvah in praznikih pa se zbere v Domu precej večje število ljudi (npr. za Silvestrovo jih je bilo nad 200, povedali pa so, da se jih včasih zbere tudi do 500). Slovenci niso včlanjeni v noben klub, društvo ali organizacijo, ne v francoske ne v jugoslovanske. Za jugoslovanske klube jih veliko niti ne ve, ostali pa ne zahajajo vanje, ker niso zainteresirani, ker ni v njih Slovencev ali tudi ker ne marajo imeti stikov s pripadniki drugih jugoslovanskih narodnosti; Večina Slovencev v Franciji se nikdar ne ukvarja s športom, ne hodi na športne prireditve, ne hodi v kino, gledališče, na koncerte, razstave. Pri tem je treba povedati, da je za delavce (t. j. neposredne proizvajalce) nasploh značilno, da le malo konzumirajo proizvode „visoke" umetnosti — nasprotno je to značilno za uradnike in višje sloje na družbeni lestvici, pri katerih je obiskovanje gledališč, koncertov ipd. tudi statusni simbol oz. potrjevanje njihovega višjega položaja v družbi. Preživljanje prostega časa in socialni stiki sta dve izmed pokazateljev stopnje vživljanja Slovencev v francosko okolje. Iz zbranih podatkov se da zaključiti, da pri njih nikakor ne more biti govor o popolni akulturaciji ali celo asimilaciji, kljub nekaterim znakom, ki pričajo o teh procesih (npr. večina jih gleda oz. posluša programe francoskega radia in televizije, jugoslovanske radijske postaje pa poslušajo le redko; več berejo francosko kot jugoslovansko literaturo; bolj ali manj obvladajo francoščino; uporabljajo izraz „doma" za Francijo). Slovenci se v glavnem niso vključili v primarne odnose s Francozi; prosti čas preživljajo doma in v družinskem krogu, socialni stiki so vezani na sorodnike in znance—Slovence. Lahko bi rekli, da so se Slovenci uspeli akomodirati, deloma pa tudi adaptirati v francosko okolje, kar velja predvsem za ekonomsko raven, t. j. prilagoditev delovnim razmeram in življenjskemu standardu, manj pa za socialno, kulturno in politično sfero. Treba je tudi omeniti, da se ti konjunktivni procesi ne razvijajo na francosko družbo nasploh, ampak različno glede na posamezne sloje prebivalstva. Slovenci v Franciji so se tako po standardu kot po izrabi prostega časa in socialnih stikih s Francozi, kolikor jih imajo, v največji meri približali sloju, v katerega jih uvršča njihov socialno-profesionalni položaj (moških), to je nižji srednji sloj. ALENKA BOGOVIČ IN BORUT CAJNKO IZ JEZIKOVNEGA ŽIVLJENJA SLOVENCEV V MANNHEIMU V ZVEZNI REPUBLIKI NEMČIJI.* Ko vključujemo jezikovni pogled v raziskave načina življenja oziroma iščemo za jezikoslovje zgovorna etnološka spoznanja, se na eni strani opiramo na spoznanja tistih jezikoslovnih usmeritev, ki se ukvarjajo predvsem z uporabo jezika kot enega izmed poglavitnih človekovih načinov medsebojnega sporazumevanja in izražanja odnosa do okolja; na drugi strani pa so za popolnejšo jezikoslovno vedenje pomembni tisti etnološki izsledki, ki pojasnjujejo širši življenjski kontekst jezikovne komunikacije. Vzporejanje obeh vrst izsledkov razširja pogled na človeka, na njegovo kulturno okolje, etnično in socialno, starostno, poklicno pripadnostna njegovepotrebe, pričakovanja, tudi cilje. V tem smislu lahko jezikovne navade razumemo kot del življenjskih navad, tudi zato, ker je uporaba jezika določena predvsem izvenjezikovno — določajo jo zunanje okoliščine oziroma položaji, ko pride do jezikovnega sporazumevanja. Tudi spremembe v jezikovni rabi so določljive z izvenjezikovnimi dejavniki, bodisi da sporazumevanje poteka v izvorni govorni skupini (uporaba različnih vrst in zvrsti jezika ali jezikovnih variant) ali v jezikovno popolnoma novem okolju, ki ga določa na primer genetično nesoroden jezik. V obeh primerih prihaja do izbire jezikovnih variant, ki so glede na okoliščine funkcionalne za njihove govorce. Na ta način moramo razumevati tudi spremenjene jezikovne navade slovenskih družin v Mannheimu. Sodbe o jezikovnem stapljanju v večinsko okolje so namreč prepogosto povezane s prepričanjem o izgubljanju etnične zavesti. Vendar domnevi, da bodo v drugem kulturnem in jezikovnem okolju spremenjene jezikovne navade, ni bilo podlaga prepričanje o jezikovni zavesti kot temeljnem določilu etnične zavesti, kajti vprašanja etnične, kulturne identitete še zdaleč niso razrešljiva s preučitvijo pojavov, ki si jih izberemo za določila osnovnih etnoloških kategorij. Zato so v tem besedilu jezikovne navade opazovane in zabeležene v vsakdanjem življenju kot jezikovni položaji uporabe slovenskega in nemškega jezika glede na sporazumevanje v družbi, pri delu, v prostem času, ob različnih srečanjih, kot jezikovna prepletanja med slovenščino in nemščino in skozi odnos, ki ga imajo Slovenci v Mannheimu do materinščine. *Besedilo je kratek izvleček drugega dela diplomske naloge Slovenci v Mannheimu — Poskus etnološko — jezikovne predstavitve. (1982) II. Ob prihodu v Nemčijo je znanje ali učenje nemškega jezika bilo pogoj za hitrejšo in uspešnejšo vključitev v novo življenjsko okolje. Približno polovica odraslih se je nemščine učila že v osnovni šoli, vendar so le trije posamezniki jezik lahko uporabljali tudi aktivno. Ostali, tudi tisti, ki so pred odhodom obiskovali tečaj nemščine, so nemško predvsem razumeli, vendar so svoje znanje v kratkem času (navajajo mesec ali dva) izpopolnili tako, da pri vsakodnevnih opravkih niso imeli več težav. Lahko so se pogovarjali s sodelavci, se pri delodajalcih postavili za svoje pravice itn. Ostali so prišli v Nemčijo brez predznanja, vendar so imeli v Mannheimu sorodnike, prijatelje ali znance ali pa slovenske in jugoslovanske sodelavce. Z njimi so se v prvih mesecih najpogosteje družili. Pomagali so jim pri podpisovanju delovnih pogodb, iskanju stanovanja, skupaj so hodili nakupovat in v lokale. V približno pol leta so se naučili toliko, da se niso več počutili izločeni iz širšega okolja. Lahko so že poslušali radio in sledili televizijskemu programu. Pd učenju jezika so jim pomagali tudi Nemci, ki so na prošnjo počasneje ali razločneje govorili. V Mannheim^ je tečaj nemškega jezika obiskovala samo ena posamezni' ca, administrativna delavka, ki se je želela zaposliti v svojem poklicu. Samo njeno delovno mesto je že takoj na začetku zahtevalo tudi pisno znanje nemščine. Ostali so se kasneje naučili tudi pisati, vendar še sedaj skoraj polovica pri pisanju dela napake. Pisanja ne potrebujejo pogosto, če pa že, dajo svoja besedila popraviti svojim šoloobveznim otrokom. Večina poudarja, da pri delo pisanja ne potrebujejo, drugače pa tudi ne, kakšno malenkost tudi zmorejo. Pomembno se jim zdi, da vse razumejo, govorijo in preberejo časopis ali revijo. Nemščino so že v začetnem obdobju uporabljali v večini priložnosti zunaj doma. Slovensko so govorili s sorodniki in slovenskimi znanci in sodefavci, vendar le takrat, ko družba ni bila mešana. Če so bili v družbi drug1 Jugoslovani, so običajno govorili srbohrvaško, v navzoč' nosti Nemcev ali drugih tujcev pa nemško. Govorni položaji, kjer so govorili nemško, so prev 13' dovali tako na delovnem mestu kot v prostem času, kaj*1 le v prvih mesecih so svoj prosti čas pogosteje preživljali5 slovenskimi znanci ali sorodniki. Temu seje pridružilo^6 branje nemških časopisov, poslušanje radia in gledanj6 televizije. Slovenščina je ohranila svojo komunikacijsko vlog0 v družinskem krogu in občasnem branju slovenskih časn' kov, predvsem Nedeljskega dnevnika, na katerega je bi večina naročena, brali pa so ga tudi že doma. Več so bra in še berejo srbohrvaške časnike, ki jih je mogoče kup1* tudi v Mannheimu. Slovenskih knjig niso brali, ker J1 niso imeli, sicer pa po pripovedovanju tudi doma kn)1» niso prebirali pogosto. ..j Stiki, ki so jih ohranili z domom prek pisem, niso bi^ pogosti. Le dve posameznici sta v začetku bivanja Nemčiji skoraj vsak teden pisali domov in od doma prijeli pismo. Zdaj je pisanje nadomestil telefon. Slovensko čtivo jim je najpogosteje ponujal slovenski župnik. Včasih, ko so obiskali slovensko mašo, so si pri njem sposodili slovensko knjigo ali časnik. V družini je pogovor vedno potekal v slovenščini. Le s štirimi otroki so najprej začeli govoriti nemško v bojazni, da ne bi imeli težav zunaj doma, in so šele v njihovem četrtem ali petem letu starosti spregovorili z njimi v slovenščini. V vseh družinah sedaj starši govorijo s svojimi otroki slovensko, vendar se pogosto dogodi, da dobivajo odgovor v nemščini, tudi če niso z njimi govorili nikoli drugače kot slovensko. To pojasnjujejo s tem, da večji del komunikacije otrok z okoljem (varstvo, šola, prijatelji) Poteka v nemščini, z njimi pa preživijo sorazmerno malo časa (le pozno popoldne in zvečer), stiki s slovenskim okoljem so omejeni na občasna srečanja s Slovenci v Mannheimu, slovenski dopolnilni pouk, obiske slovenske Piaše, počitnice v Sloveniji. Nekateri starši potem tudi sarni kdaj pa kdaj govorijo nemško, ko se jim zdi, da jih otrok „noče" razumeti. Le redki slovenski otroci med seboj dosledno govorijo slovensko; mnogo pogostejši so razgovori v nemščini. Pri tem je odločilna vloga staršev, ki jih ali pa ne opozarjajo na to, kako naj govorijo. Otroci večinoma nemščino tazumejo, govorijo in pišejo laže kot slovenščino, ki jo aktivno uporabljajo le v družini, občasno s slovenskimi Vr$tniki in v slovenski dopolnilni šoli. Pri mlajših je razumevanje slabše zlasti pri tistih, s katerimi so starši Pajprej govorili nemško. Ti otroci so od svojih staršev le redko slišali slovensko pravljico ali se naučili kakšno Pesem. Slovenski dopolnilni pouk skuša ta primanjkljaj Padomestiti, vendar sta dve uri tedensko premalo, da bi Padoknadili zamujeno in tekmovali s tistim, kar jih °bdaja v ostalem času. Sporazumevanje Slovencev v Mannheimu pa ne ozna-CuJe le pogostejša raba nemškega jezika, ampak se Pemške jezikovne sestavine vpletajo tudi, ko govorijo lovensko. Njihova navzočnost je najbolj opazna v samem asedišču, ki je najbolj vitalen in spremenljiv del jezika in krati tudi najbolj izvenjezikovno in kulturno opredeljen. Slovenci v Mannheimu nemške besede uporabljajo Pogosto, ker se trenutno ne spomnijo ali ne najdejo treznega izraza, kar včasih sproti pojasnijo zgledi: ..Imamo unbefristik . .. kak se že to po naše reče, . . autenhalt. ." unbefristik aufenhalt — unbefristig Aufenthalt/ e°rnejen čas bivanja .. • • .delala sem als kelnerin, also servirka." als kelnerin — als Kellnerin/kot natakarica also/torej , .. ■ ■ .je najprej igral akordeon, ciharmoniko, also narmoniko . ." oiharmonika — Ziehharmonika/harmonika " ■ ■ -imamo garantijo, ne garancijo, da tu ostanemo." garantija — Garantie/poroštvo, garancija dar a*