List 51.
Živinoreja v deželah našega cesarstva
po letu 1882.
Na prvi pogled bo marsikdo naših bralcev ugibal, kaj hočemo s tem napisom, ki celi dve leti gleda naprej ?
Al napis temu članku ne bo jim več zastavica. Ako se spomnijo nove državne postave , po kateri se za obrambo goveje kuge v naših deželah 1. januarija leta 1882. zapro meje proti Rusiji, Rumuoiji in če treba tudi proti Turčiji, od kodar edino se goveja pošast trosi v dežele našega cesarstva, to je, kakor smo uže povedali, od leta 1882. naprej iz Rusije, Romunije in Turčije se ne bo smela niti živa goveja živina niti njeno meso, njene kože in vse drugo njeno vpeljavati v avstrijske dežele.
Le pomislimo, da samo Dunajčanje so leto in dan iz Rusije dobivali kakih 30.000 goved, katerih od leta 1882. naprej ne bodo več dobivali, ampak govejega mesa v domačih avstrijskih deželah iskali.
Iz vsega tega je razvidno, da postava zoper govejo kugo, ki jo je sedanji državni zbor vkijub uporu dunajskih poslancev ukrenil, ni le dobrota našim deželam, ki bodo vprihodnje obvarovane rusko-turške kuge, temuč , da tudi naši domači živinoreji pomaga na noge s tem, da bodo izrejeno $i govejo živino veliko  lože in bolje prodajali na vse kraj?.    Zato
je tudi državni zbor, zdaj po veČini konservativen in naroden, to prav dobro ukrenil, da 2 leti časa pušča, predno postava stopi v veljavo, deloma zato, da se dovršijo naprave za zaprtij o avstrijskih me? proti Rusiji in Rumuniji, deloma zato, da naši avstrijski živinorejci si opomorejo do tega, da bodo več dobrih goved iz-rejevali. Naj tedaj tudi živinorejci naših slovenskih dežel ti dve leti dobro porabijo za po-množenje in zboljšanje govedoreje, — naj si pripravijo za ohilniŠi pridelek živinske klaje, — naj si omislijo knjigo o „umni živinoreji" z lepimi podobami razjasneno, ki jo je, spisano od dr. Jan. Bleiweisa, kranjska kmetijska družba na svitlo dala itd. Gotovo pride čas, da bode kmetovalcem živinoreja največ dobička donašala.
In še nekaj je, na kar bi radi pozornost obrnili naših kmetovalcev, naših kmetijskih družeb , naših deželnih zborov, in to je
potreba zavarovalnic proti škodi živinskih bolezin.
Potreba tacih zavarovalnic (asekuranc), pri katerih posestnik more zavarovati živino, ki mu jo bolezni pobero , je uže danes pripozn&na, al dosihmal se niso mogle take asekuranee tako med ljudstvom ukoreniniti, kakor, na priliko, asekurance zoper škodo ognja, in to največ zato ne,  ker je tarifa pri njih previsoka bila.
Da bi se ta ovira odstranila, ie oni odsek zbor-niče poslancev na Dunaji, ki je bil izvoljen za obravnavo postave o goveji kugi, med drugim sklenil zbornici predlagati nasvet, na] sklene vladi dati nalog, da se vpelje splošna posilna živinska asekuranca in ta asekuranca postane državna asekuranca, to je, taka, ki je vrokahviade. Vsi poslanci, ki so delovali v tem odseku, so pripoznali , da taka asekuranca bila bi velika pripomoc, kmetovalce obvarovati velike škode, katera jim preti, če jim živina pogine, ki je kmetovalca največi kapital. Ker so nekateri poslanci dvomili nad tem, ali bode vlado volja, to asekuranco nase vzeti, ker bi nekako bila novemu davku podobna in zato ljudstvu nepriljubljena, so vprašali v odsekovi seji pričujočega kupčijskega ministra za njegovo mnenje o tej važni zadevi.
Minister jim je na to odgovoril, da misli, da bi vlada prav rada pospeševala in podpirala napravo živinskih asekuranc, al vlada je v svoje roke vzeti menda ne bode hotela; dežele same bi najlože take asekurance ustanovile.
------    408   ------
Tudi mi smo teh misli, ker doaihmal se vlada ni z mkakoršno asekuranco bavila, ampak asekurance prepustila ali deželnim zastopom ali pa privatnim društvom ali posamesnim oaobam.
Deželam pa gre v prvi vrsti skrb za narodnogospodarski biagostan, to je, njihova naloga je, skrbeti za to, da se kmetijstvo (Landeskultur) kolikor mogoče v dobrem stanu obdrži, biagostan kmetijstva pa gotovo veliko škodo trpi, če kmetovalcem živma po boleznih pod zlo gre.
Tem veča skrb pa bode morala vprhodnjič kmetovalcem za njihovo, posebno pa še govejo živino zato biti, ker bodo več goveje živine redili v ta namen, da z domačo živino nadomestijo to, kar je zavoljo zaprtih ruskih mej ne bo dohajalo v naše cesarstvo. Takrat bo za vsako živino še boij škoda, če jo bolezen pobere in gospodar za njo nobenega odškodovanja po zavarovanji ne dobi.
Daue3 ni namen naš, to reč na dalje razkladati; danes hočemo le naše gospodarje in še posebno kmetijske družbe na to opozoriti, da začno prevdarjati ustanovitev živinskih ase k« rano, pri katerih bi tarifa prav majhna bila, če bi vsak posestnik moral svoja živinčeta v asekuranco dati, od katere bi potem, če mu živina pogine, odškodovanje dobil.
Prevdarjajmo tedaj; stvar je velike važnosti!