Več naše pesmi Učiteljstvo je v zadnjem času uvidelo, da predpisano šolsko glasbeno-vzgojno delo ne zadovoljuje in da je to delo treba razširiti in poglobiti. Dosedanje glasbeno delo na šolah ne more ustaviti upadanja naše narodne glasbene tvornosti. Večina za pevsko delo zainteresiranega učiteljstva zastavlja vse sile, da z enotno organiziranim delom. ki naj daje ljudskemu petju novih pobud, ustvarja po šolah mladinske zbore, ki naj goje našo slovensko narodno pesem. Zborovodje novoustanovljenih mladinskih pevskih zborov v ptujskem srezu so na primer že imeli posebne pevske tečaje, ki jih je organiziral odsek za mladinske pevske zbore ptujskega društva JUU. Vodil jih je učitelj meščanske šole Hasl Drago, kateri je uvidel nujno potrebo, ki se je pokazala na osnovi predhodnega organizatoričnega dela društvenega odseka. Predavatelj je poudarjal sedanje zahteve po uvedbi petja po notah, ki jih predpisuje tudi učni načrt. Pokazal pa je tudi, kako si zamišlja naihitreje, najenostavneje in najuspešneje približati učencem notacijo in teoretsko snov sploh. Poudarjal je, da je vso teorijo treba izvajati »analitično« iz dane pesmi. Sintetične metode nikoli ne dosezajo v ljudski šoli onib uspehov, kakor jih želimo. V pevskem pouku moramo upoštevati predvsem narodno pesem, ker sc ta pač ne da nadomestiti s konstruiranimi vajami, ki jih toliko najdemo v naših glasbenih pedagoških delih. Te so nepreizkušene in ne predstavljajo one vrednosti kakor preeiščena narodna melodija ki jo je skozi stoletja preoblikova! narod. Predavatel.j je pokazal nov način glasovncga šolanja, ki se da ustvariti na osnovi vglabljanja v plastičnost jezika. Pokazal je, katere čustvene nianse javljamo v govoru z vokali in da s konsonanti posnemamo slušne in vidne dogodke iz okolice, ki jih v izgovarjavi ali zapeti foesedi zlijemo z osnovno čustveno nianso Seveda je v tem malo časa trajajočem tečaju mogel opozoriti le na najvažnejše. in še to le zelo bežno in površno. Udeleženci so uvideli, da bi zaradi temeljitejše obravnave glasovnega šolanja, ki bazira na predhodnem študiju jezika, bili potrebni šo nekateri scstanki. Nadalje je obrazložil zahtevo, da moramo uspešno pedagoško delo vedno naslanjati na temeljito poznavanje človeka. Vzgoja ljudskošolske mladine mora teči v znameniu zahtev, ki se dajo opravičiti in združiti le s harmoničnim razvojem celotne otrokove biti. Z izmišljenimi »duhovitimi« metodami, ki nam jih je dala nedavna preteklost. nismo in ne bomo mnogo popravili današnjega nerazumevanja glasbe in upadanja veselja do petja. Ljudskošolskega otroka prežarevata jezikovni čut in muzikalnost tako zelo, da ni potreba posebne tenkočutnosti, da je ne bi opazili. Javlja se v vsem otrokovem ponašanju. Naloga učitelja je, da to muzikalnost izrabi in z njimi predela čim več pesmi. Učitelj mora vedeti, da pravilna glasbena vzgoja oblikuje otrokovo duševnost in da vpliva celo neposredno na oblikovalne sile, ki gradijo organizem. Pravilna glasbena vzi|oja organizira p-odedovane sposobnosti, oblikuje človekov jaz, ustvarja moralnost Posebno važna je glasbena vzgoja zato tudi za one, ki jih sicer zaradi manjše glasbenosti puščamo pri pevskem pouku ob strani. Žal, da so učinki glasbene vzgoje s stališča na splošno vzgojno vrednost premalo vidni, in da zaradi tega doživljamo za pevski predmet toliko nerazumevanja in zapostavljanja pred drugimi učnimi predmeti. Uvidimo potrebo po intelektualnem napredku ljudstva! Toda kolikor bolj se mora ljudstvo zaradi naprcdka vezati s fizikalnimi zakonitostmi narave, toliko nujnejša postaja potrcba. da se ustvari n.i druSi strani protiutež preveliki materializaciji življenja. Ljudska umetnost js edini najvrednejši protiutež. Naše ljudstvo je duševno in telesno vezano na trdo delo — na obdelovanje svoje zemlje. Malo je poezije v tem delovnem ljudstvu. Nikjer skoraj ne najdejo »trenutkov odmaknjenosti« od vsakdanjosti, skoraj nikoli ni živlienje dvignjeno v »lepšo, višjo zavest«. Ljudska šola bi lahko v tem oziru z umetnostno vzgojo mnogo več storila. Z ustanovitvijo mladinskih pevskih zborov gotovo ne moremo pričakovati kake revolucije v kulturni obnovi naše«a podeželja, toda skromno lahko vendarle trdimo. da bo vsekakor poedincem usmerjalo oscbno moralno vzgojo v pozitivnejšo smer in bo vendarle vreden soodlučujoč faktor z drugimi ukrepi. ki iih bo morala naša bodočnost upoštevati pri obnovi, pomladitvi podežel.ia. Poživitev narodnega petja, k čemer bodo največ doprinesli mladinski zbori, je torej važnejša zadeva, kakor bi sicer mislili. Zato je potrebno, da ji v bodcče posvečamo vcčjo pažnjo. Uspeh pa je seveda odvisen od poedincev, ki so pozvani k delu in ki imajo do takega dela veselje. Je pa še v narodni pesmi tista iskra, ki naj pomaga zanetiti ogenj narodnega prebujenja in tistega preporoda vasi, ki že z zgodovinsko nujnostjo trka na naša vrata. Ako bomo to in še druga prizadevanja znali podpreti tudi s klicem po socialno-ekonomskem dvigu podeželja, potem se nam ne bo treba bati, da bi zaostali nekje za razvojem ali da bi se odtujili sebi in Ijudstvu. Za dni, ki prihajajo kakor pomladanska povodenj, moramo tudi mi učitelji zavzeti že zdaj svoj odnos in postojanke: Tovarišice in tovariši! Tam v Prekmurju, kjer so še vedno sezonski, na severni incji in tam v jeseniških revirjih in še drugod živi naš človek v težki stiski zadnje ure! Podajmo krepko temu našemu ljudstvu, upehanemu in izmučenemu, svojo desno roko; naj bo tupel naš stisk in kjer koli in kadar koli zanj glas povzdignimo! To ljudstvo prebujajmo s prelepo našo pesmijo, ki naj pomaga, da nc bo več tujcu žebelj, temveč, da bo z nami vred postalo vsaj nekoliko tudi kladivo! A. D. Glede ustanovitve »Zaveze« pravi sam, da so bili njeni graditelji v prvi vrsti tovariši A. Brezovnik v Vojniku, Fran Kocbek v Žalcu in Armin Gradišnik, tedaj v Trbovljah. »Mi drugi, posebno pa jaz, smo bili le navadni težaki, ki smo zvesto in vztrajno sodelovali pri dovršitvi krasne stavbe.« Nadalje pripoveduje: »Z zadovoljstvom me navdaja dcjstvo, da sem več kot 46 let zvesto služil slovenskemu narodu kot učitelj po intencijah odličnih pedagogov, ki so namreč smatrali vzgojo naroda za važnejšo od pouka. Dasi so tudi srednje- in visokošolski učitelji vzgojitelji, vendar vzgojitelji naroda v širšcm pomenu besede smo pa le mi osnovnošolski učitelji, na kar smo lahko ponosni. Dasi ne zahajam k zborovanjem učiteljskega društva, vendar zasledujem njegovo delovanje po dopisih v Učiteljskem tovarišu. Nekdanja Zaveza učiteljskih društev, sedanja isckcija JUU je v zelo sposobnih in zanesljivih rokah, kar me iskreno veseli. ,Popotnik' je poln zanimivih znanstvenih, pedagoško didaktičnih razprav, ki mi zelo imponirajo. Sicer sem upokojen, a vendar ne poznam pokoja. Kot ljubitelj prirode se pečam z raznimi panogami kmetijstva, botaniziram, se kopam v Ložnici, ki teče blizu moje naselbine, v jesenskih večerih občudujem zvezdnato nebo, pozimi pa se grejem pri topli peči.« Jubilant je bil več kot 52 let poslovodja Hmeljarskega društva za Slovenijo. Ogromno in uspešno je njegovo požrtvovalno in smotreno delo tudi na gospodarskem področju. Širom Savinjske doline in izven nje je znana in spoštovana osebnost, ki mu narod dolguje vso hvaležnost. Odlikovan je z redoma sv. Save V. in IV. stopnje. Slovensko učiteljstvo s ponosom gleda v njem učitelja — vzornika kot narodnega, kulturnega in gospodar- skega delavca. Obenem pa časti tudi njegove odlične zasluge za društvo, katercmu je bil pred 59 Ieti zapisnikar in pred 50 leti predsednik, nato pa dolgo vrsto let podpredsednik, agilen poročevalec in prcdavatelj ter med graditelji »Zaveze«. Tovarišu Antonu Petričku kličemo: Ostani še mnogo let v krogu svoje ugledne rodbine tako srečen, zdrav, veder in svež, kakor si danes! Ostani še dolgo ohranjen svojim tovarišem in narodu! F. R.