Ne bodi sebičen.
V Milanu na Laškem je živel reven elorek, ki je že dalj časa shižil za vratarja pri nekem bogatem bankirji ali menjalcu. Imel je majhno letno plačilo, a precej obilno družinico, g ktero je zbog majhnega zaslužka koinaj
— 7 —
izhajal. Pri vsem tem pa je živela revua družinica zadovoljno in brez go-dernanja v voljo božjo. Pridna in delavna ženka je zaslužila tudi včasih kakšen krajcar s perilom in šivanjem, ter je tako tudi ona vsaj nekoliko lajšala žalosten stan svojega možl Obeclva sta pa bila pobožna in poštena, da malo takili, ter sta veduo upala, da jinia bode Bog sčasoma že tako ali onako pomagal.
Nekega dne zvečer najde revni vratar domu grede majhno vrečico na cesti ležati. Pobere jo; — bila je precej težka, kajti napolnjena je bila z denarji. Domu prišedši pogleda v vrečico, ki je bila prav na rahlo zavezana, in glej, — bila je polna lepih srebernih ttlarjev. — ,,Kje, za božjo voljo, si dobil te donarje", ga vpraša prestrašena žena.
,,Našel sem je na cesti iz menjalnice grede." — ,,Nesi je hitro nazaj, denarji niso naši!" ,,Zdaj tega ne utegnem", odgovori mož, ,,ker menjalnica je že zaperta in zdaj na noč tudi ue inoremo najdeno blago razglasiti; storil bom vse to jutri."
Žena in mož sta bila v velikih skerbeh in nekakem čudnem strahu, ker še uikoli ni bilo toliko denarjev pod ujihovo revno streho. Obedva sta prosila Bogd, da bi se našel pravi lastnik najdenega denarja ter bi kmalu bila rešena tujega blaga\
Drugi dan je bilo na vseh voglih velikega niesta nabito sledeee naz-nanilo:
,,Najdena je majhna vrečica srebernega denarja; kdor jo je zgubil  uaj se oglasi v menjalnici gospoda J. J." —
Kmalu po nabitem naznauilu se oglasl v menjalnici nek tergovec, kteremu se je videlo, da ni bil ravno v liajboljšem stanu, ter zahteva vrečico z donarji. Ko dokaže, da je vrečica njegova, in da je v njej 200 srebernih tdlarjev, dal mu jo jo pošteni vratar vpričo svojega gospoda. Poln veselja in hvaležnosti ponudi tergovec najdeniku dvajset tolarjev v dar, ter očitno pohvali njegovo poštenosfc pred ljudmi, ki so bili v menjalnici. Toda vratar noče poimjenih mu denarjev vzeti, rekši, da uiu je najdeni lastnik zgublje-nega denarja, plačila zadosti. Tergovec mu pouudi deset tdlarjev, al tudi teh ne vzame vratar. Ponudimu jih pet, prose ga, da naj vsaj to malenkost vzame v zuamenje velike hvaležnosti, ki jo je dolžan poštenemu njegovemu dejanju. — ,,Ne krajcarja ne vzamem" odgovori vratar ,,ker nočem, da bi vi zavoljo niene kako škodo terpeli na svojem blagii. Denarji so vaši in božji, izročil sein vam je pošteno." To rekši hoče se zmuzati skozi vrata. • Al tergovec sterme nad toliko poštenostjo ubozega vratarja, razjezi se ter reče s povzdignjenim glasom: ,,Jaz denarjev zgubil nisem, dokler ta človek ne vzame malega darii, kterega mu ponujam," inverže vre-čieo na tla v veliko zavzetje pričujočih.
Vratar vzame naposled ponujeaih pet t61arjev in kmalu potem razdeli nekoliko tega denarja med reveže.
Nesebičnost je lepa čednost, ktera tudi pri drugih ljudčh vzbuja blaga čutila.