SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE
Leto XVIII, 7
EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA
Julij 1971
POKOPATI mrtve sinove, brate, sestre, pa naj imamo do njihovega življenja kakršen koli odnos in sodbo, pokopati jih, je pač človeški imperativ, znak človekove plemenitosti in končno človekovega bistva. Če se nismo zmožni skloniti pred veličastjem mrtvih, smo pač nekje s človeških tečajev. Vsi izgovori, vsa opravičila, če smo svoje mrtve zavrgli, ne bodo pomirila naše vznemirjene vesti. Lahko proglašamo mrtve za izda-javce, lahko prištevamo tiste, ki se zavzemajo za pokop mrtvih bratov, za nove izdaj avce, kakor grozi Kreon Ismeni:
I
»Dejali bomo: njen upor je sad koristoljubja, slabega značaja, častihlepja, zarote zoper mir
in zoper javni blagor, v škodo ljudstva in zoper ljudstvo. Poiskali bomo obilico dokazov za tvojo zvezo s sovražniki iz Argosa, odkrili zaroto
in te proglasili za hujskaško izdajavko...«
A vse to ne more ubiti večnega imperativa, da moramo biti in ostati ljudje in da se moramo kot ljudje upreti ukazom, ki so nemoralni in neetični. Tudi če nasilnež ali nasilna vladavina mislita, da sta z novo smrtjo uničila notranji krik človečnosti, je to le utvara, kajti novi rodovi bodo ponesli plamenico svobodnega človeka v svet, kot jo bo v drami po Antigonini smrti ponesel neznatni mladenič, paž, ko pravi:
»Antigona je našla Polinejka! Tam doli v vrtu, glejte, je z golimi rokami skopala grob,
polaga ga v zemljo, s prstjo pokriva.
Vzravnala se je, ko odhaja, ker -
Polineik je pokopan, je pokopan.
Za njo! O, ponižani, šibki, v temo zroči! Za njo! z njeno vero in po njeni poti!«
jože peterlin,
v tržaški mladiki (3, 71), ob predstavi dominika smoleta antigene, v trstu
na cesti
MEMENTO ZA JUNIJSKI POKOL DOMOBRANCEV IN NARTEJA VELIKONJE NASILNO SMRT
rpO SE JE ZGODILO, ko se je stari svet oblikoval v nov svet in ko se je J- stari čas. prelival v nov čas. Plamen upora in vstaje je zajel vso deželo -v Sloveniji je bilo kakih šest divizij sovražnikove vojske: SS čete, črne roke, zeleni klobuki in vse druge fašistične zvrsti. In vendar je upor naraščal in nas gnal v nove odločitve in akcije. Naše enote so prodrle do Save, formirale so se številne skupine, zagrizene v svojem narodnoobrambnem in revolucionarnem ognju. Slovenski narod je v svojimi najbolj naprednimi silami bojeval boj na življenje in smrt proti tiraniji, za uresničenje tistih idej, ki so bile in ki bodo v vseh časih hove in humane.
Mi, ki smo doživeli tisti prehod nekje v dolenjskih hribih, na Kočevskem in po roških gozdovih, smo se poskušali prebiti prek obrobnih vasi svobodnega ozemlja proti Ljubljani, kjer naj bi se bil končni in odločilni boj za osvoboditev od okupatorja in za revolucijo - za prehod v novo vrednotenje človeka. Sonce je prijetno ogrevalo; na obronkih med robidovjem in v drevju je že izbruhnila zgodnja pomlad. Sovražnikov obroč pa se je ožil in poti so bile polne zased. Rezko in lajajoče streljanje nas je moglo vsak trenutek vreči s ceste v obrobno goščavje in v hrib. Vasi so bile ponekod dobesedno prazne, ljudje izgnani in pobiti.
V	začetku maja smo bili pred Ljubljano - podnevi smo stražili v bunkerjih, pcinoSi delali izpade. Bili smo v revoluciji, v ostrem in krvavem prehodu iz starega v novo. Mesto samo je bilo turobno - ljudje so bili do nas bolj neprijazni kot prijazni - iz strahu; mnogi so bili sploh sovražni. Naša vojska je držala še vse važnejše postojanke ob Savi, vendar so mnogi položaji večkrat menjali gospodarja. Nad mesto je prišla silna sprememba, vihar je divjal zdaj v dobro staremu, zdaj v dobro novemu. Hiše so se prihulile in ponižale, impozantno pročelje frančiškanske cerkve se je še bolj ciglasto posušilo, grad še bolj posivel in mogočna kupola šenklavške cerkve se je majala kot pijana.
V	začetku maja se je težišče bojev preneslo na črto Ljubljana - Kočevje. Takrat so sovražnikove sile dosegle tisto veliko zmago, ki je razvoj revolucije ustavila za dolgo dobo. Bilo je nekega zgodnjega jutra, ko sem hodil po praznih cestah in se nenadoma znašel pred konvojem tovornjakov, ki so neslišno drveli po Cojzovi in Karlovški ter naprej po Dolenjski cesti. Iz tovornjakov se je eem in tja utrgala beseda, vzkrik, tudi pesem. Spredaj so se vozili vojaki in hlapci, Nekateri so držali v rokah svetlikajoče se sulice, drugi ščite. Videl sem njihove kratke meče... Za njimi je prihajal tovornjak naložen s kamenjem, apnom in težkimi hlodi. Nato se je zvrstila procesija kakih petdeset ali več vozil, natrpanih z revolucionarji. Bili so možje srednjih let, starejši moški, predvsem pa naši mladi fantje,, mnogi še skoraj otroci. Na koncu spet vojaki, les in vrvi in kamenje...
Vendar pa je namen tega poročila govoriti o enem samem človeku, revolucionarju, ki je v tistih temnih dneh hodil in vpil po Ljubljani ter agitiral za prevrat v novo. Mesto je bilo še v naših rokah, vendar je sovražnik že vsepovsod držal močne postojanke in vzpostavljal važne komunikacije s svojimi silami v predmestjih in na deželi. Takrat smo videli in spoznali tistega preroka novega časa. En sam človek, ki je držal v napetosti sovražnika, ga pobijal in sramotil; odkrival ga je v njegovi prastari zmoti in nečloveškosti. Čutil je, da vstaja nov svet in da bo v tistem svetu človek svoboden in ne bo prostora za nasilje.
Nekega dne, ko je šel po Starem trgu proti stolnici, se je zgodilo tole; v trenutku je zagrmelo in zapokalo, kot da bi se zrušil voz kamenja iz oblakov. Stvar je
— obrni —
NA CESTI. . .
bila jasna: sovražnik je sklepal obroč in ga hitro zoževal. Tisti agitator novega, tisti zbadajoči dialektik - Sokrat ali kdo je že bil - se je v hipu zavedel, da je z njim konec. Bil je ujet in obsojen; vedel je, na mu nihče ne more pomagati, čeprav bi ljudje, ki so se zbrali na cesti in med katerimi so bili tudi mnogi njegovih najboljših prijateljev, z lahkoto odvrnili tistih nekaj razkačenih fašistov in reakcionarjev. Naše revolucionarne sile so bile takrat razkropljene, nihče jih ni mogel zbrati in z njimi udariti.
Napadeni je občutil prijetno utrujenost. Ta trenutek je — že zadet — pomislil, da več od sebe ni mogel in ne more dati in da je vse, kar je storil, storil iz prepričanja in iz
tiste večne ideje revolucije, ki jo je zdaj povzel s poslednjim krikom: „živel Krist kralj...!“ Spreletel ga je lahen nasmeh. Nekdo je vrgel bombo, da je oglušujoče tresknilo in je sajast dim prekril revolucionarja. Zdelo se je, kot da te je odprla zemlja in skrila njegovo truplo.
Krvniki so nekaj trenutkov nemo stali. Tedaj se je iz skupine izločil mlad sargent s prekletim znamenjem na čelu in na roki in stopil do trupla. Nasmeh na licu mrtvega in pohabljenega ga je žgal v oči in v njem izzval togoto. Izvlekel je majhen samokres in še enkrat ustrelil v negibno truplo. To je bilo v zadnjih dneh meseca junija, okrog šeste ure zvečer, ko se je stari svet oblikoval v nov svet in ko se je stari čas krvavo prelival v nov čas.
france papež
31. JULIJA 1971 JE OBČNI ZBOR SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE. - UDELEŽITE SE GA VSI ČLANI !
kulturni večeri
ki so bili
2. kulturni večer
V SOBOTO, 19. junija 1971, ob osmih zvečer, je bil v gornji dvorani Slovenske hiše v Buenos Airesu 2. kulturni večer letošnje XVIII. sezone prireditev Slovenske kulturne akcije. Večer je bil RAZGOVOR O PREDAVANJU dr. Mirka Gogale Problematika naše politične emigracije v luči cerkvenega nauka, ki je bil predmet 1. kulturnega večera v maju. V poročilu ob prvem večeru smo zapisali tudi, da zaradi skopo odmerjenega časa in vrste kontestatorjev h Gogalovemu predavanju dejansko diskusije z občinstvom o tako važnem predmetu, kot ga je večer obravnaval, ni bilo; To pomanjkljivost je skušal prizadevno popraviti 2. kulturni večer, ki se mu je pridružilo z zanimanjem in pripravljenostjo v resno zaglabljanje zastavljenih tem izredno lepo število poslušalcev, od katerih so mnogi tudi posegli v razgovor.
Kot vodja teološkega odseka, ki je oba večera pripravil, je dr. Gogala uvodoma nakazal glavne postavke svojega predavanja iz prejšnjega mesca, okrog katerih naj M se sukal predvideni razgovor. Razgovor sam pa je nato izredno uspešno vodil dr. Alojzij Kukoviča D J, kot njegov koordinator. Tudi sam je znova posegel vanj z mnogimi vprašanji. Diskusiji so se pridružili: Andrej Fink, dr. Tine Debeljak, msgr. Anton Orehar, Tine Debeljak ml., arh. Marjan Eiletz, dr. Maks Lob, prof. Tine Vivod, Pavle Fajdiga, rev. Jože Škerbec, Marjan Šifrer in Nikolaj Jeločnik. Na stavljena vprašanja je deloma odgovarjal dr. Gogala, deloma dr. Kukoviča, pa tudi diskutantje sami. Razgovor je bil vseskozi zelo razgiban, živahen in zares na višini, kljub zelo kočljivim problemom, ki se jih je loteval. Okrog vprašanj, ki jih je Gogalovo predavanje obravnavalo, se diskusija ni sukala, ali pa zelo malo, kar je eden od diskutantov z obžalovanjem tudi ugotovil. Glavne težave so nastale, ker
med večino teh, ki so se k besedi oglasili, ni zadostne jasnosti o pojmih politični emigrant in emigrantski politik, kot tudi ne ob pojmih narodna (etnična) skupnost in politična (državno administrativna) skupnost. Zvečine se je pogovor mudil ob nizanju in poskušanju razčiščenja naših zdomskih perečih vprašanj, ki so se ob predavanju v poslušalcih obudila.
Kot je ob sklepu dobro poudaril koordinator dr. Kukoviča, je večer s pestro diskusijo vendarle pokazal, da smo si v mišljenju mnogo bliže, kot bi se morda površnemu poslušalcu zdelo ob poslušanju različnih mnenj.
Takšnih večerov naša zdomska kulturna skupnost posebej v Buenos Airesu pogreša. Kulturna akcija bo storila vsem, ki jim je slovenstvo zares iskreno pri srcu, veliko uslugo, če jih bo pobudila še več, saj je sodobnih nas vse morečih vprašanj več kot zadosti. Teh problemov ne gre obravnavati na slavnostnih večerjah in ob različnih spominskih svečanostih, kjer zaradi okoliščin poslušalci in navzoči pač nimajo druge možnosti kot vdano zaploskati naprej izbranemu govorcu, naj se z njim strinjajo ali ne, zaploskati iz spoštovanja do dogodka, ki se praznuje, ne pa vedno tudi v odobravanje govorjeni besedi. Obravnavati velja naša pereča vprašanja na temu podobnih večerih, kjer se različna, mnogokrat nasprotujoča si mnenja odkrito povedo, kjer ni mesta za ploskanje in čestitke, marveč za tvorno diskusijo v resnično korist temu, kar slovenstvo od slovenskega zdomca danes upravičeno pričakuje. Letošnji 2. kulturni večer je dokazal, da smo za takšne diskusije zreli in da si jih iskreno želimo.
n j
Zaradi pomanjkanja prostora bomo poročilo o 3. kulturnem večeru: audiovizualni koncert z izvajanjem Pendereckijeve-ga Pasijona po Lukežu, prinesli v avgustovi številki.
editorial
la libertad
LA LIBERTAD no es un pasqum para ser lefdo en una tapia. Es una influencia/ un poder vivo que se siente dentro y alrededor ile si, el genio protector del hogar domestico, la garantfa de los Je-rechos sociales y el primero de esos mismos derechos.
El opresor que se cubre con su nombre es de todos el peor. Une la mentira a la tirania, y a la injusticia la profanacion: porque el nombre de libertad es santo.
Guardaos, pues, de aguellos que dicen: “Libertad, libertad’’, y que luego la destruyen con sus nbras.
čElegis vosotros a los que os gobiernan, a los que os mandan que hagais esto o no hagais ol otro, a los que ponen a contribucion vue^tros bienes, vuestra Industrie, vuestro trabajo? Y si no lois vosotros, jedrno sois libres?
^Podeis disponer de vuestros hijos como mejor os parezca, confiar a guienes mas os ograde su instruccion y sus costumbres? Y si no podeis, £como sois libres?
^Podeis ir de un punto a otro si no se os permite, usar de los frutos
por hugo f. r. de lamennais
de la tierra y de las producciones de vuestro trabajo, mojar siguiera un dedo en el agua del mar, y derramar de ella una goto en la misera vasija de barro donde se cuece vuestro alimente, sin nx-poneros a pagar una multa y a ser llevados a la carcel? Y si no podeis, £c6mo sois libres?
^Estais seguros, al acostaros, de que nadie vendra, en lo que dure vuestro sueno, a hacer un rebusco en los mas secretos sitios de vuestra vivienda, a arrancaros del seno de vuestra familia y lan-zaros en un calabozo, solo porque al poder, en medio de su te-rror, se le haya pasado por la fantasta sospechar de vosotros? Y si no lo estais, £ como sois libres?
Lucira la libertad sobre vosotros, cuando hayais dicho en el fondo de vuestra alma: “Gueremos ser libres”; cuando para llegar real-mente a serlo esteis dispuestos a sacrificarlo y a sufrirlo fodo.
Lucira la libertad sobre vosotros, cuando a fuerza de valor y de perseverancia os hayais emancipado de todas estas trabas.
del “Libro del Pueblo” (1837)
da ne pozabimo
antigona je našla polinejka...
Tednik KATOLIŠKI GLAS, ki izhaja v Gorici, je 22. aprila letos (leto XXIII, štev. 16) na prvi strani kot uvodnik objavil RAZMIŠLJANJE OB SMOLETOVI ANTIGONI, ki ga je napisal MIKLAVŽ BOŽIČ. Zaradi izredne aktualnosti in neizpodbitnih resnic v članku ga z zadoščenjem ponatiskujemo v celoti. Posebej še, ker smo na analogijo Antigone in bratomorne slovenske polpreteklosti prvi opozorili prav v Glasu, ko je gledališki odsek Slovenske kulturne akcije junija 1968 v Buenos Airesu v moderni verziji uprizoril starodavno Sofoklovo Antigono.
Tp RŽAŠKO Slovensko gledališče je letos naštudiralo ANTIGONO, dramo Dominika Smoleta, in jo potem ponovno igralo v Kulturnem domu v Trstu in v Katoliškem domu v Gorici. Kritiki so bili vsi soglasni, da je to najboljša predstava tega gledališča v letošnji sezoni. O tem ni dvoma. Toda mene ne zanima predstava kot taka, temveč Antigona kot umetniška stvaritev in problemi, ki jih obravnava.
Ko je Dominik Smole napisal Antigono, je imel precejšnje težave, da je prišlo do njene uprizoritve. Sprejelo jo je najprej Eksperimentalno gledališče v Ljubljani. Že iz tega je videti, da je bila Antigona takoj „problem“ za slovensko uradno javnost. Ko je srečno prestala to prvo preizkušnjo, je Antigona prišla na širše odre. Kritika ji je tedaj priznala, da je to ena najboljših slovenskih dram, ki more mirno stati ob strani Cankarjevim dramam in še kakemu drugemu slovenskemu klasičnemu tekstu. Vendar bo vsakdo priznal, da to ni „ljudska“ igra, in sicer zato ne, ker daje misliti. Smoletova Antigona ne zabava, ona daje misliti. Videl sem jo dvakrat, v Trstu in v Gorici. Prav zato bi rad nekaj povedal, o čem daje misliti ta Smoletova drama gledalcu sedanjega časa.
Najprej se Smole loteva PROBLEMA OBLASTI. Oblast simbolično pooseblja v Antigoni kralj Kreon. Tako je zaverovan v svojo oblast, da mu je najvišja vrednota in najvišje pravilo. Oblast morajo vsi priznavati, vsi se njej brez ugovora pokoravati; kar „oblast“ ukaže, je zakon, je sveto. Tako ukaže, naj se Eteokles slovesno pokoplje kot ,.narodni heroj". In to se zgodi. Prav tako ukaže, da se Eteoklejev brat Polinejk ne sme pokopati, ker je ..narodni izdajalec".
Oblast je torej tista, ki dela „heroje“ in ki proglaša „izdajalce“. Nič se ne vpraša o moralni upravičenosti, zakaj sta se brata znašla vsak na svoji strani v boju za Tebe, zakaj „sta drug drugemu pognala kroglo v glavo" kot nasprotnika v boju. To ni važno, važno je, koga „oblast“ priznava za „heroja“ in koga za ..izdajalca". Kdor se temu ukazu upre, mora biti ..likvidiran". To se zgodi stražniku, ker opravičuje Antigono, ko hoče dati bratu Polinejku dostojen pokop. Paž dobi ukaz, naj stražnika pogubi. Prej seveda mora dati izjavo o svoji predanosti „oblasti“. Ko Antigona ne posluša kralja in naprej išče truplo brata Polinejka, jo kralj proglasi za „blazno“, ker je to v mirnem času najbolj olikan način, da se rešiš političnih nasprotnikov. Seveda na dvoru vsi potrdijo: ,.Antigona je blazna!" S to turobno ugotovitvijo konča drugo dejanje, ko zbor žalostno zapoje: „Antigona je ponorela."
Ko take in slične resnice poslušaš in gledaš na odru, ne pač ne moreč ubraniti, da ne bi pomislil na čase, ki so bili in ki so še tudi na Slovenskem, na razne ,,oblasti", ki so bile in so še na svetu in ki si prisvajajo absolutno pravico, da presojajo državljane in jih katalogizirajo med „zveste“ in „nezveste“, med ,.heroje" in ,,izdajalce"; da bi ne pomislil na„oblast“ (partijo), ki likvidira ali je likvidirala drugače misleče državljane ali pa jih zapira kot „blazne“ v norišnice. Res ni mogoče, da bi med gledanjem dogodkov na odru in poslušanjem dialogov ne pomislil na
časopisne vesti o neki veliki državi, kjer so vrsto uglednih pisateljev, generalov in znanstvenikov proglasili za blazne in jih zaprli v norišnico.
Drugi problem v Smoletovi Antigoni je PRIOBLEM LJUDSTVA. To slednje zastopajo dvorni modrec Teiresias in lahkomiselni Haimon. Ti so zmerom z oblastjo. Teiresias kot modrec skuša to filozofsko opravičiti. Haimon pa drži z oblastjo iz praktičnih razlogov. Njega filozofija ne zanima. Vrsta ljudstva zase sta Antigonina sestra Ismena in paž. Ismena je od začetka vsa za Antigono in za njen boj zoper krivico, za pravico in dolžnost. Toda v drugem dejanju ne sama v sebi zlomi. Zavrže svoje dotedanje prepričanje in ideale ter stopi na stran oblasti, na stran kralja in obsodi Antigono. To je tista idealna Ismena, ki jo v prvem dejanju tako občuduješ zar-adi njenega poguma in zvestobe do ukazov vesti. Obratno je s pažem. Ta sprva slepo služi kralju in izpolnjuje njegove ukaze, potem pa gre vase, oglasi se mu vest. V zadnjem dejanju ga vidimo vsega spremenjenega, da edini zagovarja Antigono in proglasi: ..Antigona je našla Polinejka, Polinejk je!“ Pred kraljem se reši tako, da zbeži.
Tudi v teh ljudskih tipih je Smole simboliziral ljudi našega časa in polpretekle dobe. Ali se ni tako dogajalo, ali se ne dogaja še zmerom tako pod nekimi režimi?
Tretji problem v Antigoni je MORALNI PROBLEM dolžnosti do vesti. Antigona, ki nikoli ne nastopi na odru, je pri vsem dogajanju zmeraj navzoča kakor nevidna vest. Vsi o njej govorijo, eni z ljubeznijo, z občudovanjem, drugi s prezirom, s sovraštvom, z omalovaževanjem, kakor pač razumejo in si razlagajo njeno neutrudno iskanje brata Polinejka, da ga dostojno pokoplje. Enim je v napoto, pa bi se je radi odkrižali, drugim je moralna opora, da ob njej vstanejo k očiščenju. Zmeraj čutiš njen moralni ukaz: Brat Polinejk mora biti pokopan!
Ta slednji ukaz je bil gotovo najtežji ugovor v Sloveniji zoper Smoletovo Antigono. Saj je bilo in je še vedno pekoče vprašanje: Kje so pokopani tisti številni, ki jih je oblast (partija) proglasila za ,.izdajalce" in leže še zmeraj pokopani brez časti po neznanih krajih? - (Ta stavek je podčrtal urednik Glasa!) - Kreon ne pusti, da bi častno pokopali nečaka Polinejka, ker tako zahtevajo „politični“ razlogi. Sestra Ismena na to pristane, ljudstvo seveda tudi odobrava, samo Antigona vztraja in zmaga.
Ali ni to očitek vsej slovenski javnosti v domovini in tudi nam v zamejstvu? Zagovarjamo kot Teiresias ali pristajamo kot Ismena na to, da tako številni slovenski ljudje leže še zmeraj nečastno pokopani, da so še po smrti predmet sovraštva lastnih bratov. Ali ni med nami nobene Antigone? Pač, oglasil se je prof. Vinko Beličič in v črtici Med mejniki zapisal: ,,Ali se vam ne zdi, da bi bil po dvajsetih letih že čas, postaviti vsem, ki so dali življenje za svoje ideale, skupen spomenik — eno samo veličastno svetišče sprave vsega naroda?"
Da, bil bi že čas, toda Antigon je med nami premalo, Tei-resiasov in Ismen pa preveč, zlasti pa je veliko Haimonov, ki se za mrtve ne brigajo.
4. kulturni večer
XVIII. sezona
sobota 17. julija 1971 ob osmih v gornji dvorani slovenske hiše
zgodovinski odsek
dr. tine debeljak
nove teorije o etnogenezi Slovencev
od kamnite dobe do preseljevanja narodov -ime — kako smo prišli slovenci v naše kraje -ali je bil samo frank ali Slovenec — ali so hrvati slovani
pogovori z ustvarjalci
dr. tine debel jak
prevajalec poljske poezije
urednik glasa je obiskal predsednika slovenske kulturne akcije pesnika, esejista, prevajalca 'in književnika dr. tineta debeljaka ob izidu njegove antologije poljske medvojne lirike žalost zmagoslavja in mu zastavil nekaj vprašanj, ki nam jih je izid te knjige pobudil; pogovor, kot prvega v vrsti pogovorov z našimi ustvarjalci, objavljamo v celoti.
Menim, da bo pozornemu bravcu, posebej še mlajšemu rodu ljubo, če nam natresete nekaj drobtin z vaše življenjske poti: kakšen je na kratko vaš curriculum vitae?
RODIL sem se 1. 1903 v Škofji Loki na Gorenjskem, kot r>in trgovca z deželnimi pridelki Pri Jamniku Pod nunami, V več stoletij stari hiši, ki je danes zavarovana kot zgodovinsko pomembna. Ljudsko šolo sem skončal v rojstnem kraju, gimnazijo sem študiral v Škofovih zavodih in tam maturiral 1. 1922 skupaj s poznejšimi monsinjorji Odarjem, Fajdigo, Hladnikom, Grimsom, proštom Klemenčičem, zdravnikom dr. Pucom... V nižji šoli nam je bil šolski tovariš tudi Hrvat Anton Bonifačič, eden najboljših hrvaških pesnikov in esejistov, svoj čas predsednik Hrvatskih književnikov, član PEN kluba, danes predsednik hrvatske vlade v emigraciji. . . Slavistične študije na ljubljanski univerzi - bil sem učenec prof. Prijatelja - sem pretrgal za eno leto, da sem šel študirat v Prago k prof. Murku. Po letu dni sem se vrnil, študije v Ljubljani dokončal, odslužil vojsko in šel v Krakow na Poljsko, kamor mi je štipendijo oskrbel prof. Vojeslav Mole. Na krakovski univerzi sem dobil mesto lektorja za slovensko književnost in jezik. Ko sem se 1930 vrnil v Ljubljano, so me namestili kot su-plenta v Nikšiču v Črni gori, čeprav sta me profesorja Kidrič in Prijatelj posebej priporočila za nastavitev v kakšnem univerzitetnem mestu. A takrat sem bil, 27 let star, že urednik Doma in sveta: verjetno mi je v tistem času političnih preganjanj to dejstvo pomagalo na jug. V Nikšiču sem opravil tudi državni izpit za „pravega“ profesorja
V	Črni gori sem ostal do 30. januarja 1935 — ta dan mi je umrla mama. Vrnil sem se v Ljubljano in stopil v uredništvo dnevnika Slovenec kot urednik njegove kulturne strani. Poleg poklicnega časnikarskega dela sem bil tudi ponovno urednik Doma in sveta: prvič od 1930 do 1932 skupaj z dr. Rajkom Ložarjem in dr. Antonom Vodnikom; drugič pa od 1938 do 1945 sam s posvetovalnim konzorcijem. V Društvu prijateljev poljskega naroda sem bil tajnik, odbornik pa v Jugoslovansko-češki kot tudi Bolgarski ligi. Pomagal sem ustanavljati škofjeloški muzej, dasi sedanji oblastniki mene med ustanovitelji ne omenjajo, niti ob 20-letnici muzeja...
Kot begunec sem šel skozi taborišča Vetrinj in Lienz, kjer sem bil med uredniki prvega emigracijskega biltena Demokratična Slovenija. Julija 1945 sem šel v Rim, kjer s:em izdal prvo izvirno slovensko knjigo v času naše politične emigracije Koledarček slovenskih emigrantov za 1. 1946.
V	Rimu sem bil profesor na poljski gimnaziji Nikolaja Kopernika, kjer je maturiralo tudi nekaj slovenskih študentov. Bil sem član osrednjega odbora Intermariuma, ki je bila poljska politična zamisel o ustvaritvi ene same velike države med Nemčijo in Rusijo, med-morji: Baltskim, Črnim, Egejskim in Jadranskim. Po prihodu v Argentino 1948 sem bil peon - težak v farmacevtskem laboratoriju, od 1950 do februarja 1969 pa uradnik v največji argentinski tovarni cementa Loma Negra: pet let najprej v provinci Buenos Aires, potem pa v osrednji hiši v mestu Buenos Ai-
resu samem. Zraven sem bil prvi kulturni referent Društva Slovencev v Buenos Airesu, urednik gledališkega lista Igralske družine Narte Velikonja, sourednik tednika Svobodna Slovenija in njenega Koledarja - Zbornika. Občasno sem predaval na argentinski katoliški univerzi slovanske literature in sodeloval pri predavanjih na sovjetološkem oddelku. Trenutno sem izredni profesor na humanistični fakulteti ukrajinske katoliške univerze Papeža Klemena s slovanskim oddelkom; njeno središče je v Elimu. V Ljubljani sem bil član PEN kluba, v emigraciji pa član emigracijske Svobodne akademije znanosti in umetnosti v Parizu. Poljska emigracijska vlada me je odlikovala z zlato medaljo za zasluge. Od marca 1969 sem - penzionist.. . Pravijo, da v curriculum vitae gre še tole: Oženil sem se 1934 z Vero, hčerjo pok. ravnatelja Bogumila Remca. Otroke mi je Bog dal tri: sina Tineta in hčerki Meto, por. z arh. Juretom Vombergarjem, in Jožejko, por. z inž. Jožetom Žakljem. Zraven pa so mi v veliko radost že trije vnučki -do zdaj...
Povejte nlam kaj' o svojem publicističnem delu.
Tu ste me spravili v zadrego, kajti ko sem poskušal svojo publicistiko samo površno po spominu skicirati za Zbornik Svobodne Slovenije, mi je bibliografije naraslo za 17 strani. Kar predstavljajte si pridelek petdesetih let samega pisanja! Prvo mojo pisarijo je tiskal v Zori 1919-20 Narte Velikonja; osmošolec sem po dr. Francetu Steletu leta 1921 prišel v Dom in svet: glejte, letos je ravno petdeset let! Oba sta moja književna botra. Potem sem bil urednik dnevnika, kamor sem napisal na sto in sto člankov, ocen, referatov, posredoval stik pisateljev z bravci, vzdrževal zveze z vsemi slovanskimi književnostmi. Kogar ta plat mojega dela zanima, naj si ogleda Zbornik Svobodne Slovenije za leto 1968. Tam sem naštel tudi 42 svojih publikacij, ki so kdaj izšle v knjižni obliki: naj so že to izvirna dela, prevodi ali pa komentirane redakcije drugih avtorjev. . . pa sem jih takrat še nekaj pozabil, nekaj novih pa se jim je v teh treh letih pridružilo: prireditev knjižice o Čudežni svetinji, ki je izšla v Gorici v času mojega bivanja v Rimu; priprava za tisk Čapkovega eseja Zakaj nisem komunist, kamor sem napisal 12 strani uvoda o pisatelju (esej je iz srbohrvaščine prevedel Mirko Kunčič); brošura Začetki komunistične revolucije v Sloveniji: izšla je leta 1968 v zbirki Svobodni pogledi, 1. zv; v isti zbirki kot nje 2. zvezek pa Pot k prvi slovenski vladi; prevod Jose Her-nandezovega Martina Fierra; in zdaj Žalost zmagoslavja. Tedaj kar 48 knjižnih publikacij. Dve sta pa še v pripravi za tisk: življenjepis msgr. Janeza Hladnika; in Komunistična revolucija v Sloveniji; oboje prevajajo v španščino. Drugih rokopisov-prevodov, ki so pripravljeni za tisk, r.em ne štejem, ker nimam upanja, da bi kdaj izšli. Tako iz ruščine Ane Ahmatove Reguiem; iz češčine Erbenova Kitica narodnih pripovedk (v verzih) in Antologija J. Hore; iz poljščine Krasinskega Nebožanska komedija in Wierzyn-skega Olimpijski venec... Toliko tega, da se mi včasih zdi, kot da tolčem kamenje oh poti slovenske književnosti.
že osemnajst let, od rojstva Slovenske kulturne akcije, ste tudi urednik njenih res bogatih knjižnih zbirk. Antologija Žalost zmagoslavja je že 75. publikacija te edinstvene naše ustanove v zdomstvu. Kako je prišlo do prevodov, ki ste nam jih v tej antologiji poljske vere v zmago in svobodo predstavili? Kako do publikacije same?
Omenil sem že v Glasu SKA, ko smo knjigo najavili, posebej tudi v knjigi sami, da je nastala na pobudo Interma-riuma 1. 1947 v Rimu in je bila namenjena za prvo knjigo kulturnih zvez med narodi te ustanove: izšla naj bi bila dvojezično; kot druga knjiga naj bi izšla antologija slovenske lirike v poljskem prevodu pesnika Jana 01echow-skega; to knjigo sva s pesnikom tudi pripravljala. Čas pa jo Poljake prehitel in moji prevodi so ostali v rokopisu celih dvajset let. Medtem so se porazgubili tudi linorezi Bare Remčeve. Rešil sem le en sam ročni odtis vsakega linoreza: po teh odtisih smo dali pripraviti klišeje, ki polnijo pričujočo zbirko. Glavne vrednote te antologije ne vidim toliko v prevodih kot v Barinih ilustracijah; menil sem, ko sem knjigo pripravljal za izredno izdajo pri Kulturni akciji, da bi bilo škoda, če bi te podobe ne prišle v javnost. Prav ti Barini lesorezi so tirjali takšno izdajo, kot zdaj pred nami je: bibliofilsko.
Kaj mislite o naših bibliofilskih izdajah nasploh, posebej še pri Kulturni akciji?
Bibliofilska izdaja predstavlja posebno izdajo za ljubitelje lepe knjige. Se pravi: biti mora lepa knjiga, pomembna, predvsem pa redkost na knjižnem trgu, če le mogoče s podpisi avtorjev kot izkaz, da so prav ta izvod imeli le-ti v svojih rokah in ga bravcu tako osebno izročili. V svetu je veliko bibliofilov, v Ljubljani pa so se lepe, redke izdaje vedno prodajale. Tudi danes. Postavim: predvojne Maleševe izdaje Prešerna, ali Machov Maj, Cankarjeva faksi-milirana pisma v moji redakciji, Župančičev prevod Puškinove Pravljice o carju Saltanu, pa moji slovanski prevodi... To so danes zelo redke knjige; kdor jih ima, ima v hjih veliko večjo vrednost kot ob nakupu. Slovenska kulturna akcija je doslej izdala dve bibliofilski knjigi: kot sem omenil moj in Barin Kyrie eleison, pa zdaj Žalost zmagoslavja. Ker Barini lesorezi niso bili delani za našo izdajo, so po naši odločitvi, da jih damo v javnost družno z mojimi prevodi, zahtevali pač posebno obliko: zato smo knjigo izdali kot bibliofilski primerek, sicer bi podobe ne imele svojskega učinka: sami po sebi so nam določili obliko in kakovost papirja. Tiskali smo knjigo le v 500 izvodih: 250 jih je namenjenih kot protidarilo za darovalce jubilejnega zneska ob 15-letnici Glasa: ti so jih seveda prejeli zastonj. Za ljubitelje lepe knjige pa jih je v prosti prodaji 250. Prepričan sem, da bo vrednost te knjige še posebej velika, kadar se bo odprla matična domovina našemu knjižnemu trgu. 50 nepodpisanih primerkov smo poslali revijam in časopisom v oceno. Zato načelno bibliofilskih izdaj ni treba odbijati, kajti ustvarjajo jih priložnosti.
Kakšni kriteriji so odločali pri odbiri pesmi?
Izbiral sem pesmi najboljših predvojnih pesnikov, ki so mi bili znani, predvsem po umetniški višini. Pa seveda tudi po snovi, da sem mogel iz teh pesniških primerkov sestaviti sicer skopo zarisano, pa vendar dovolj jasno zgodovinsko pot poljske vojske in emigracije, od razpada države 1939, čez Sibirijo, Palestino, Egipt v Italijo, pa čez Monte Cas-sino in varšavsko vstajo 1944 spet - v emigracijo. Snov tega zadnjega obdobja poljske armade v Italiji sem jemal iz pesnikov 2. poljskega armadnega korpusa pri VIII. zavezniški armadi pod poveljstvom generala Andersa.
Poznamo vas kot prefinjenega prevajalca svetovne, posebno slovanske poezije v slovenščino. Vaši prevodi iz poljske pesniške zakladnice so vzbujali pozornost pred in med vojno. Kdo se je pri Slovencih razen vas tudi ukvarjal s prevajanjem iz poljščine?
To je dolga štorija od Vraza mimo Valjavca do Ternovca, pa od Vojeslava Moleta, Petruške do Franceta Vodnika pred in po vojni. Stari prevodi do V. Moleta danes niso več užitni. Vojeslav Mole (Slowacki, Mickiewicz) je bil za svoj čas na višku; a kot sem dokazal s ponatisom nekaterih njegovih prevodov Mickiewiczevih sonetov v Kitici, so te stvaritve še danes dobre. France Vodnik v prevajanju verzov ni uspel (pr. Wierzynski). Moji prevodi se uvrščajo nekako med njegove in med povojno dobo prevajanja. So
to prevodi iz Kochanowskega (Treny - Žalostinke), Mic-kiewicza (Kitica), Sloawckega (Oče okuženih) in Kaspro-wicza (Himne in slike na steklo), vmes pa še pesmi Tet-majerjeve, Wierzynskega, Staffa in drugih. Takrat je z mojo pomočjo začel prevajati tudi France Balantič (Mal-czeswkega Maria). Po vojni pa so se, kolikor te prevode poznam, ukvarjali s prepesnitvami iz poljščine Dušan Ludvik, Jože Udovč, Rozka Štefan, predvsem pa Lojze Krakar, ki se mi tudi zdi najboljši prevajalec od vseh: sicer pa tudi sam pesni precej pod vplivom poljske poezije (Tuwim). V emigraciji prevaja poljsko pesništvo tudi B. Pistivšek.
Pa vaši še neobjavljeni prevodi iz poljščine?
Za tisk imam pripravljeno dvoje: Krasinskega Nebožansko komedijo, katere 3. del je izšel med vojno v Domu in svetu, pa Wierzynskega športno zbirko Olimpijski venec: ta ima že tudi lesoreze Bare Remčeve iz 1. 1944. Zraven nekaj Krasinskega (iz Molitvenika Bobrove). Pa še 4 knjige Mic-kiewiczevega Gospoda Tadeja, ki bi ga z veseljem nadaljeval, če bi samo malo slutil, da bi ga kdaj lahko izdal V knjigi.
Se vam zdi primerno, da tudi v emigraciji izdamo prevode tujih velikih del, čeprav ista prevajajo tudi v matični Sloveniji?
Prav nič me ne moti, če doma objavljajo prevode takšnih svetovnih del, ki smo jih že mi pred vojno prevajali (npr. Machov Maj, Puškinove Pravljice), ali pa jih hkrati zdaj mi tu in oni doma prevajajo (Papežev prevod Eliotovega misterija Umor v katedrali — doma v Tauferjevem prevodu; moj prevod Danteja - doma v Gradnikovem). Koliko prevodov Danteja imajo Čehi! Vsak prevajalec položi v preve-vod osebno noto, delo obdela s svojo tehniko, obarva ga z novo, svojo jezikovno barvo. Vsaka generacija naj si istega pesnika po svoje prisvoji. Pa tudi emigracija v razmerju do doma in dom v razmer*ju do nas.
Za sklep še boleče, pa važno vprašanje: Kaj pričakujete od slovenske zdomske literature, ko pa nas je služabnikov slovenskega peresa na tujem vedno manj?
Umiramo, omagujemo, utapljamo se po uradih, delavnicah, v penzijonu in obupu... le malo je še ljudi, ki jim je ustvarjanje potreba in smisel življenja. A vzdržati je treba, kakor koli že. Ustanova Slovenske kulturne akcije je emigracijska ustanova in namenjena prvenstveno pobu-janju emigracijskega ustvarjanja: umetniškega in znanstvenega. Če je to ustvarjanje slabo, bo tudi žetev slaba. A naša bo! Rbvije so vedno samo izraz sodobne zmogljivosti; so zrcalo bogastva ali uboštva. Naši kulturni ustvarjalci ne morejo tiskati doma; treba jim je dati možnost, da tiskajo v zdomstvu. Če jim te možnosti ne damo, smo izgubili „smisel bivanja tu“. če pa je izvirna ustvarjalnost v zamiranju, moramo vzdrževati prav zato močnejšo posredovalno vlogo med svetom in domom. Predstavljati moramo Slovence svetu, pa tudi svet Slovencem. Pa seveda tudi stik z domom; a ne kot si ga oni doma predstavljajo, namreč biti most z enostransko vlogo - le od tam k nam. Dokaz, da je enostranska, je naša :;domska beseda: iz domovine še vedno izgnana in tudi tja ne sme! V takšnem primeru enostranskega vplivanja ni na mestu samo sprejemanje, ko pa nam naše dajanje tja branijo. Tudi če le malo imamo, pravico imamo, da v matični Sloveniji naše delo poznajo, ker je del globalnega slovenstva; ne pa da nas načelno odsekajo in nas v samem bistvu zanikajo.
Prevodi v naših periodikih utegnejo biti dobro nadomestilo za usihanje izvirnosti; saj dokazujejo našo zvezo s svetom in naše sodelovanje pri vdiranju svetovnih vplivov v slovensko kulturo kot celoto. S tujino moramo živeti z odprtimi očmi. Nikakor pa nima smisla nekritično odpirati vrata ljudem na oni ali celo na obeh straneh stene, kajti še vedno nas deli pregraja, ki sicer nima nič zveze z umetnostjo, ima pa bistveno zvezo z našim emigrantstvom. Ko smo svoje politično emigrantstvo sprejeli, smo vedeli, da se ga ne moremo znebiti, tudi če bi hoteli, ker to ne zavisi od nas; najmanj od nas. Zmagovalcev dolžnost je odpreti vrata v domovino našemu zdomskemu tisku. Šele potem se bomo lahko prelivali drug v drugega s tistim, kar je obema skupno: s človečanstvom v nas, z znanostjo, z umetnostjo, v iskreni službi Resnici in Lepoti.
nj, buenos aries, junija 1971
razmišljanja
o popravljanju „pravega“
TST ERADO nam gre v glavo, nekam težko naš um ali, ^ če hočemo, naša logična vest sprejme misel, da bi mogli kaj pridobiti v dialogu z drugimi ali v soočenju z drugačnimi tisti, ki zastopamo nazore, o katerih da ni mogoče dvomiti, da so pravilni. Saj so nam povsem razvidni in dobili smo jih od učenikov, katerih umska sposobnost in nravna poštenost sta zunaj najmanjšega dvoma. Če tedaj . imamo „prav“, kako naj svoje nazore popravimo s tistim, kar je drugačno, torej pač manj pravo, če že ne docela krivo ?
Pustimo sedaj ob strani dejstvo, da bi naši nazori vendar mogli biti tudi nepravilni, čeprav se nam zdi njihova pravilnost povsem razvidna in čeprav smo jih prejeli od nedvomno dobrih učiteljev! Razvidnost je lahko kdaj tudi varljiva in najboljši učeniki so se mogli v čem zmotiti, saj nihče ni nezmotljiv. Razen tega se naši nazori često nanašajo na stvarnost, ki se spreminja, ki danes ni Več čisto ista, kot je bila tedaj, ko so jo raziskovali naši učitelji; zato se njihovi uvidi ne morejo brez nadaljnega naobračati na probleme, s katerimi se danes srečujemo. Pustimo sedaj vse to ob strani in si oglejmo dejstva z druge strani!
Dopustimo, da imamo v svojih nazorih zares prav ali da so naše sodbe gotovo resnične! To je, da je stvarnost, na katero se nanašajo, res taka, kakor jo naše sodbe menijo, še vedno ni nujno ne gotovo, da je resnica, ki jo tedaj naše sodbe zajemajo in izrekajo, popolna in zadnja resnica. V treh smereh more ta biti nepopolna ali vsaj manj popol-na in se zato more izpopolniti. Prvič ni cela resnica, ne zajema celotne stvarnosti in celo tista, ki jo zajema, utegne v luči celotne dobiti drugačen smisel. Drugič ni nujno polna resnica o tisti posamezni stvari ali o tistem odlomku stvarnosti, katerega v sodbi zajema; stvarnost je za človeški um le malo prozorna, ta ji ne prodre zlahka do dna, zmeraj ostane kaj, česar nismo odkrili, pa bi morali, če bi hoteli doseči o stvari polno spoznanje. Tretjič, naše spoznanje navadno ni povsem čisto ; kljub vsej skrbi se mu rado primeša kaj manj resničnega ali celo neresničnega, ker tisto resnico, ki smo jo o stvari zares in prav spoznali, radi zaokrožimo, v umu dopolnimo, pri tem pa dodamo kaj, česar nismo spoznali, mislimo pa, da smo.
Tako je naše spoznanje, tudi ko je „pravo“, vendar lahko nepopolno. Izpopolniti ga moremo celo v treh smereh: razširimo v celotnejšega, poglobimo v polnejšega in popravimo v čistejšega.
KAKO nam more k temu pomoči stik ali soočenje z drugačnimi sodbami in nazori ? Tudi oni, čeprav so drugačni, niso nujno in gotovo le zmotni, ker morejo odkrivati in zajemati kak drugi vid stvarnosti. Tudi oni, kakor naši, pa so verjetno nepopolni v prej omenjenih treh razsežno-stih in potrebujejo dopolnitve. Če tedaj take nazore, oboje, soočimo, ne zato da bomo skušali pokazati, v čem se drugi motijo; niti ne le zato, da bomo ugotovili, kateri so pravilni in kateri ne; ampak ker hočemo najti, kaj je pravilno v enih. in kaj v drugih in koliko tedaj eni in koliko drugi izražajo resnico o stvarnosti, ki jo zajemajo - tedaj bomo najčešče mogli mi in bodo mogli drugi svoja spoznanja izpopolniti, celo zares pravo bo moglo postati še bolj pravo.
KAKO pa moremo svoja zares prava spoznanja popraviti, ne da^bi pri tem izgubili tisto „pravo“, ki smo ga že imeli, že spoznali ? V teoriji ni nikake težave. Končna resnica, tista, ki bi zajela vso resničnost, do zadnjih globin in brez. vsake primesi neresničnega, tista končna resnica je ena in samo ena. Zato je vsaka delna resnica, tako tista, ki jo zajema naše spoznanje, kakor ona, ki jo izraža drugačno spoznanje drugih, le izraz tiste ene same in edine resnice, katero vse spoznavanje išče. In zato je vsak tak delec resnice, kot tak, že tudi naravnan na vso resnico. Zato je vsaka nova delna resnica, ki jo odkrijemo, le izpopolnitev že posedovane resnice in te, kolikor je resnica, v ničemer ne zmanjša, temveč jo izpopolni. Nobena prava resnica načelno ne odbija nobene druge resnice, marveč jo celo išče. če tega iskanja ni, resnica, o kateri mislimo, da je naša resnica, je sicer lahko resnica, ni pa naša resnica, to je, ni živa sestavina našega vedenja in naše osebnosti, marveč le zunanji dodatek, ki nima korenin v nas, ne živi v nas in ne iz nas v naših delih.
Praktično pa to izpopolnjevanje naših spoznanj lahko proži težave. Spoznatke drugih, tudi kadar le pravilne, utegnemo zgolj dodajati svojim, jih potapljati vanje; tako nastane v nas neka, kot pravimo, sinkretična zmes spoznanj. Tudi če bi vsebovala le res resnično, ne bi bila ena sama Velika in polnejša resnica. Drugikrat drugod najdene spoznatke skušamo prilagoditi svojim, skušamo iz obojih napraviti kolikor toliko urejeno in enotno zlitino obojih; tako dobimo eklektičen nazor, ki je le zunanje enolik, ne pa Notranje enoten. Do te enotnosti pridemo le, če nove spoznatke, do katerih nam je pomoglo soočenje z drugačnimi nazori drugih, sami razvijemo iz temeljev lastnih spoznanj. Le tako dosežemo pravo in čisto notranjo sintezo obojih, eno samo in enotno višje ter popolnejše spoznanje.
To se nam bo posrečilo le, kadar so naša spoznanja kolikor mogoče globoka v obeh pomenih njihove globine, stvarne in osebne. Stvarno so naša spoznanja toliko globlja, kolikor bolj prodrejo do korenin spoznanih stvari, do njihovega jedra ali bistva. Kolikor bolj so taka, toliko bolj vsaj v možnosti vključujejo tudi druga spoznanja o istih stvareh. Ko se srečajo v soočenju z nazori drugih ljudi, teh ne vtelesijo od zunaj, jih ne priličijo le, marveč ob njih novo spoznanje od znotraj spočno, iz prejšnjih spoznanj, iz njihovih temeljev izpopolnijo tako, da postanejo ta popolnejša. To je prava in čista notranja sinteza prejšnjih :n novih, čeprav od zunaj pobujenih spoznanj.
O osebni globini spoznanj pa moremo govoriti, kadar bo naša spoznanja res naš lasten pridelek, plod našega lastnega spoznavnega napora, četudi ob pomoči drugih, učenikov ali sodelavcev, kadar niso le zunanje sprejeta ali priučena, kadar so res duh našega časa. Le če so taka, so zares živa, in le če so zares živa, so zmožna tiste izpopolnitve, ki vznika iz njih samih ter jih izpopolni z novimi spoznanji.
Ko tako v soočenju svojih pravih spoznanj z drugačnimi tudi pravimi spoznanji svoja spoznanja izpopolnimo, ne nadomeščamo nekega pravega spoznanja z drugim pravim, marveč svoje prvotno pravo spoznanje dodelamo tako, da postane bolj pravo, bogatejše in popolnejše pravo. Tako nismo ničesar izgubili, ampak le pridobili. Če pa smo pri tem vendar morali kaj opustiti, je to pač bila tista nečista primes, ki se rada pridruži vsakemu spoznanju, da to z njo ni povsem čisto. Če smo tako primes odstranili, i;mo svoje spoznanje še očistili in ga tudi v tem smislu izpopolnili.
VENDAR se marsikdaj srečamo tudi z nazori, ki so zares zmotni in moremo to tudi vedeti. Moremo kaj pridobiti tudi v soočenju z njimi ?
Tudi. Naši nazori so namreč lahko pravilni, vendar pomanjkljivi. Možno je, da kakega vida stvarnosti niti videli nismo. Kdo drug pa ga je videl, ga skušal spoznati, se pri tem zmotil in nas sedaj izziva s svojo zmoto. Te ne moremo sprejeti, opozarja pa nas na vrzel v našem spoznanju. Ob dotiku z njo se razširi naše miselno obzorje, premagamo osebno ožino. Saj nas prisili, da poiščemo pravo resnico tudi v smeri, ki smo jo bili prezrli ali zanemarili, drugi pa so jo videli, pa napak razbrali. Tako nam tudi tuja zmota lahko pomaga, da svoje spoznanje popravimo, izpopolnimo.
To je povsem pravilno umel in že pred 60 leti povedal Janez Ev. Krek. V svojem govoru v dunajskem parlamentu, v katerem je povedal svoje mnenje, da bi se verni katoličani že morali resno lotiti problema ločitve cerkve od države, je priznal tudi, da se katoličani ,,včasih iz prevelike neutemeljene strahopetnosti nismo zavzeli za naravoslovna dejstva s tisto živahnostjo in marljivostjo, kakor bi bilo želeti, temveč da se je nasproti njim pojavil dvom“. To je bila napaka, čeprav zlasti napaka po opustitvi, a je bila znanosti celo koristna, kakor je v nadaljevanju svojega govora povedal Krek: „Toda ta skeptičnost znanosti ni bila v škodo in jo v njenem naglem razvoju ni niti ovirala. Ravno vsled tega so se raziskovavci še bolj žagi obili v svoje probleme." (Slovenec XXXV, št. 287, 12. decembra 1907)
Napačno stališče katoličanov je bilo po Krekovi sodbi znanosti celo v prid, ker je znanstvenike sililo k večjemu po-
dokumenti
pavel VI. ob 80 - letnici rerum novarum
OB 80-LETNICI Leonove okrožnice Rerum novarum je Pavel VI. pisal apostolsko pismo kanadskemu kardinalu Mavriciju Royu, predsedniku Sveta za laike in papeške komisije Pravičnost in mir.
Pismo v svetu ni pobudilo pozornosti, kot bi jo zaslužilo. Razlog je prav gotovo tudi v navidez nevažni okoliščini, da je papeška poslanica izšla kot na določeno osebo naslovljeno pismo, ne pa kot enciklika vsemu svetu. Računati pa je treba tudi z dejstvom namernega bojkota močnega odstotka s tem pismo prizadetega časopisja in drugih družbenih občil, naj na kapitalistični, naj na socialistični strani.
Pismo Octogesima adveniens, tako je imenovano po začetnih besedah, je važno zaradi novih problemov, ki jih papež v njem razčlenja in rešuje. Tu je problem naraščajoče urbanizacije — dotok podeželanov v velika mesta, ki nanj niso bila pripravljena in jih zato spravlja v velike težave. Potem je tu mladi rod, ki v vedno večjih množicah in v ilo zdaj nedosežni meri trga tradicionalne vrednote, a na njih mesto ne ve kaj postaviti. Odtod velika neuravnovešenost sodobne miladine, pa porast anarhije v prerazličnih oblikah.
Tudi govori papež o vprašanju različnih oblik plemenskih zapostavljanj, ko se premnogim ljudem zaradi njihove pripadnosti določeni rasi, veri in kulturi kratijo osnovne človečanske pravice.
Najbolj pa apostolsko pismo obravnava vprašanje sodobnih miselnih tokov in družbeno-političnih gibanj pa odnos Cerkve do njih.
Pavel VI. je znova jasno izpovedal načelno nezdružljivost krščanstva z marksizmom; pa tudi nezdružljivost krščanstva z individualističnim liberalizmom. Če je kdo iz nekaterih cerkvenopolitičnih potez najnovejšega časa sklepal, da je Cerkev kakor koli svoje stališče do obeh omenjenih družbenih sistemov načelno spremenila, mu je papeževo apostolsko pismo dovoljna priča - kako naj bi drugače tudi bilo! -da Cerkev svojega nauka ni in ne more spremeniti. V dokaz le nekaj važnih stavkov iz tega dela v pismu:
„Kristjan, ki hoče živeti svojo vero v kakšni politični aktivnosti, ki jo je pojmiti kot službo, se ne more, ne da bi zašel v protislovje, pridružiti miselnostim, ki korenito ali pa v bistvu nasprotujejo njegovi veri in njegovemu pojmovanju človeka: ne marksistični miselnosti, njenemu brez-
božnemu materializmu, njeni dialektiki nasilja in načinu, kako umeva svobodo posameznika v družbi, ko hkrati zanika človeku, njegovi osebni in skupnostni zgodovini vsako trascendenco; pa se ne more pridružiti tudi liberalni miselnosti, ki meni, da povzdiguje svobodo posameznika, če jo sprosti vsakršne omejitve in jo vzpodbuja k dejavnosti ob izključnem iskanju koristi in premoči, saj ima družbene ustanove za bolj ali manj avtomatično posledico pobud posameznika, ne pa za nekakšen cilj in vzvišeno merilo ?.a vrednotenje družbene organizacije."
Ugotavlja tudi Pavel VI., da se še danes mnogi kristjani ogrevajo za socialistično miselnost, češ da je v nji mnogo krščanskega in toliko tudi za kristjana sprejemljivega. Papež opozori tu na nevarnost idealiziranja, obenem pa ugotovi, da je socializem prej ko slej s krščanstvom nezdružljiva miselnost.
Spet drugi kristjani se sprašujejo, če jim zgodovinski razvoj, skozi katerega gre marksizem, ne dovoli morda kakega zbližanja z njim, morda celo sodelovanja. Opažajo namreč nekakšno drobitev marksizma, ki se je še do pred kratkim predstavljal kot monolitična zgradba. Dejtvo je, da je v njegovih različnih težnjah možno ugotoviti različno utop-njo prisotnosti marksistične miselnosti. ,,Bilo bi iluzorno," sklepa Pavel VI., „če bi spregledali notranjo vez, ki te razližne težnje veže, da bi postavimo sprejeli prvine marksistične analize, ne da bi priznali njene odnose do miselnosti ali da bi se marksizmu pridružili v razrednem boju, ne da bi pri tem imeli pred očmi vrsto totalitarne in nasilne družbe, v katero ta postopek vodi."
Ni mogoče na skopo odmerjenem prostoru v nekaj vrsticah povzeti vsebinsko tako bogato apostolsko pismo. Tu dogodek v glavnem le omenjamo kot nesporen dokument v posodobljenju uradne Cerkve. Vredno pa je, da dobesedno navedemo sklep te papeževe poslanice, kjer papež živo pozove kristjana k dejavnosti na družbenem, tudi političnem polju. Pravi: „Vsak pa naj se vpraša, kaj je do zdaj utoril in kaj bi moral storiti. Ni zadosti, da poznamo načela, da izpovedujemo svoje dobre namene, da pokažemo na kričeče krivice in kličemo v svet preroške obtožbe. Takšne besede ne bodo imele pravega vpliva, če jih ne bosta spremljali pri vseh živa zavest lastne odgovornosti in učinkovita dejavnost."
alojzij kukovica
O POPRAVLJANJU ,,PRAVEGA" . . .
glabljanju v njene probleme. K temu lahko sili vsaka zmota in zato soočenje z njo more biti v prid resnici, ki se bolj očisti in bolj utrdi.
Dialog, seveda med ljudmi, ki so voljni dialogirati in tudi sposobni, je tedaj lahko vedno ploden. Zato ga nikdar na-
čelno ne smemo odklanjati, četudi ga moremo, morda celo moramo odkloniti v kakem določenem primeru. (S tem popravljam tiskovno napako v 5. številki letošnjega Glasa Slovenske kulturne akcije, kjer je izpadla beseda „načelno“, s čimer se je spremenil smisel povedanega.)
vinko brumen
UUBfZEN IN SMRT. IN SE NEKAJ
Izšla je
vladimir kos
ljubezen
in še nekaj.
pesniška
in smrt
zbirka
akad. slikarka
ilustrirala je pesmi
bara remec
tretja knjiga XI. letnika knjižnih publikacij slovenske kulturne akcije
naročnikom smo knjigo poslali po pošti, v prosti prodaji pa je po 10 pesov — 2 dolarja pri kulturni akciji v buenos aires in pri naših poverjenikih.
slovenska prisotnost v svetu
slovenska kapela v washingtonu
Uredništvo Glosa je naprosilo člana pripravljalnega odbora za postavitev Slovenske kapele / narodni baziliki v Washingtonu/ ZDA, dr. Cirila A. Žeboia, da nam opiše v glavnih črtah ta pomembni versko kulturni spomenik slovenske prisotnosti v svetu. Dr. Žebot se nam je odzval z naslednjm poročilom. Fotografijo Slovenske kapele bomo objavili v avgustovi številki Glasa.
A letošnji praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, ^ bo v Washingtonu slovesno posvečena kapela Marije Pomagaj z Brezij v ameriškem narodnem svetišču Brezmadežnega spočetja. Tako bo poleg drugih narodnostnih kapel v tej osrednji ameriški baziliki tudi slovenska kapela, ki bo v glavnem zaključila petdesetletno gradnjo te cedme največje cerkve na livetu.
Pomen Slovenske kapele v Washingtonu je mnogoteren. Umetniška podoba Marije Pomagaj z Brezij - slovenske narodne Madone, - ki bo žarišče kapele, bo dopolnila galerijo drugih znamenitih Madon, ki krasijo ameriško marijansko baziliko. Slovenska kapela v Washingtonu bo predstavljala trajno slovensko prisotnost v važnem svetovnem središču, ki ga letno obišče do deset milijonov romarjev, turistov in poslovnih popotnikov iz vseh delov sveta. Še prav posebej pa bo ta kapela spomenik in priča dvanajst preteklih stoletij in — tako upamo — tudi bodočih stoletij slovenskega krščanskega izročila in omike.
Arhitektonični sestav in umetniške posebnosti Slovenske kapele odsevajo njen trojni pomen. Oljnata podoba brezjanske Marije, delo akademskega slikarja Leona Koporca^ je vgrajena v steno nad oltarjem. Oltar, ki po svoji kameniti masivnosti in obliki spominja na knežji kamen, nosi na pročelju zgodovinski slovenski grb z označbo Slovenije in prošenjski vzklik: „Marija Pomagaj z Brezij - prosi za nas!“ Na vznožni stopnici oltarja pa je v angleščini vklesana oznaka rojstnega datuma dvanajststoletne krščanske zgodovine Slovencev: „Leto Gospodovo 745 — krst kneza Gorazda".
V oktagonalnem razporedu okrog oltarja so na marmornatih stenah kapele štirje kiparski reliefi akad. kiparja Franceta Goršeta, rednega člana Slovenske kulturne akcije, ki ponazarjajo krst kneza Gorazda, Slomškovo krščansko obnovo med Slovenci, Baragovo ameriško misijonstvo in doprinos slovenskih naseljencev Ameriki. Dva krsta - kneza Gorazda na levi strani oltarja in Baragovo krščevanje Indijanca na desni - simbolizirata slovensko krščanstvo v
l njegovem domačem začetku in njegovi univerzalnosti. Glav-I ni stranski steni kapele med reliefi v rožnatem marmorju : nosita Slomškovo slovensko obnovitveno geslo: Sveta vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike - in vodilo Baragovega ameriškega misi-jonstva: Želim biti, kjer me Bog hoče!, ki ga je izrazil v pismu svojemu ameriškemu škofu, preden je sam postal soustanovitelj katoliške cerkvene organizacije v Združenih državah.
Strop kapele je okrašen s slovenskimi narodnimi ornamenti na belem polju. Nad vhodom v notranjosti kapele je v angleškem prevodu vklesan Ivana Cankarja spev brezjanski Mariji: „Ozrle se bodo nate usmiljene oči Matere z Brezja in potolažen boš“. Nad zunanjim pročeljem kapele v spominski dvorani svetišča pa je v marmor zapisana angleška identifikacija Slovenske kapele: Marija Pomagaj z Brezij - zaščitnica Slovenije.
Za slovesnosti posvetitve kapele se bodo v Washingtonu zbrali Slovenci iz Združenih držav in Kanade; prišlo pa bo tudi čez sto romarjev iz Slovenije pod vodstvom^ dr. Ivana Merlaka, glavnega urednika Družine. Mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik in koprski škof dr. Janez Jenko bosta soposvečevalca kapele in glavna celebranta slovesne slovenske maše v glavni cerkvi ameriškega narodnega svetišča.
Poleg cerkvenih slovesnosti bo proslava posvetitve Slovenske kapele poudarjena tudi s posebno slavnostno akademijo, banketom in razstavami slovenske knjige in folklore y Ameriki; razstava ameriške slovenske folklore bo pod okriljem in v priredbi znamenite ameriške muzejsko-zgodovin-ske ustanove The Smithsonian Institution.
SLOVENSKA KAPELA, ki je bila zasnovana leta 1965, bo mednarodni spomenik slovenskega krščanstva. Njena posvetitev 15. avgusta bo edinstven slovenski „dan, ki ga je naredil Gospod".
ciril /a. žebot
knjigekojigeknjige
• Izredno pomembna in kvalitetna je nova zbirka Mladinske knjige z naslovom Lirika, ki naj bi v kakih sto knjigah prinesla najibranejše pesniške stvaritve svetovnih in domačih lirikov od nekdaj do danes. Zdaj je izšlo prvih šest knjig: Saphina lirika, ki sta jo prevedla Anton Sovre in Kajetan Gantar; ta je napisal tudi spremni esej. Karel Hynek Macha „Maj“, pesnitev ki jo je prevedel in s spremno besedo opremil pesnik Dušan Ludvik; Giusue Carduc-ci v prevodu Alojza Gradnika in Cirila Zlobca; le-ta je pesmi izbral in dodal svoj esej o tem velikem italijanskem pesniku. Francoski pesnik romantik Alfred de Musset, ki ga je za zbirko izbral, prepesnil in s spremno besedo predstavil pesnik Janez Menart. Mihael Lermontov v izboru, prevodu in spremni besedi Mileta Klopčiča. Pa Srečko Kosovel, čigar pesmi je za zbirko iz-bral in jih v svojem eseju razložil akademik prof. Anton Slodnjak, Kosovelov mladostni prijatelj.
• Pri Državni založbi v Ljubljani je izšlo monumentalno pesniško delo Mitje Šarabona „Sonetni venec sonetnih vencev". Kritik Janez Mušič pripominja ob izidu pomembne pesnitve tega medvojnega dominsvetovca in člana umetniškega kluba Krog, da smo „s šarabonovim Sonetnim vencem sonetnih vencev Slovenci dobili prvi objavljeni primer tako obsežne in glede notranje zgradbe nenavadno zahtevne pesnitve". Delo sestoji iz petnajstih sonetnih vencev, kar je skupno 225 sonetov. Omenjamo ob tem, da je tak venec vencev snoval in zapisoval že tudi France Balantič, Šarabonov prijatelj iz Kroga; goreča pesnikova smrt v Grahovem je načrt prekrižala. Kritik ob Šarabonov! zbirki prizna tudi, da je ..notranja zgradba pesnitve izpeljana spretno in da je prežeta z bogato metaforiko, ki opozarja na razgibano in živo osebnost. Poseben čar daje delu svojevrstna mladostna zagnanost, ustvarjalna drznost in sproščena vitalnost. Zaradi teh kvalitet je
Šarabonova pesniška govorica sproščeno tekoča, nenehno zanimiva in odprta". • Pavleta Zidarja najnovejši roman „Jaz sem ti" je izšel pri Državni založbi. Pisatelj obravnava s psihološkega in etičnega gledišča problem zločina
in Vn-zni \t snHnVmiVi
darovi
Pavle Osterc in gospa, Argentina, 50 pesov
Franc Vester, Argentina, 4 pese
Gdč. N. N., Argentina, 5 pesov
jubilejni dar
Msgr. dr. Franc Šegula, Rim, 40 dolarjev
podporna članarina
Leopold Šparhakel, Argentina, 1970-71 30 pesov
dohodki kult. večerov
2. in 3. kulturni večer v Buenos Airesu 39,50 pesov
GLAS je glasilo Slpvenske kulurne akcije. Ureja ga Nikolaj Jeločnik v imenu odbora. Tiska ga Editorial Baraga SRL., Pedernega 3253, Buenos Aires, Argentina. - Vsa nakazila na ime	s o “ 2 1 N	TARIFA REDUCIDA CONCESION 6228
Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. - Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Accion Cultural Eslovena) Valentin Debeljak, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina	CORRI ARGEN1 Suc. 6 y	R. P. 1. 953701