280
Kratkočasilo berilo.
Franc Ljubljančič — strah Turkom.
Črtica iz časa turških vojsk.
Spisal Ivan Zamik.
Bere se tu in tam, kako so ob času, ko je Turek po Slovenskem divjal, posamesne osebe manji ali veči množici Turkov se junaško zoperstavljale, jim tako ali tako nasprotovale ter jim večkrat z zvijačo gotovo pogubo naklonile.
Ako bereš Trdinovo „Zgodovino slovenskega naroda" , nahajaš ondi mnogokrat; da se o tej ali uni osebi kaj junaškega pripoveduje. Eden izmed tistih, ki so Turka prav vrlo vkanili in našeškali, bilje Fr. Ljubljančič.
Korenjak ta zagledal je luč Božjo v neki vasi na Notranjskem. Bil je neizrečeno velike postave, j ako čvrst in zel6 zel6 predrzen in pogumen. Ni čuda tedaj, da se ga je vse balo. Ako je bil štempihar naš v družbi z domačimi fanti in jim je kaj prišlo navskriž, dragi bralec, nič ti preveč ne rečem, ako pravim, da se sam ni bal vseh njegovih nasprotnikov, če jih je tudi bilo cela kopa. Se bolj pogumen kot proti domačim fantinom bil je Ljubljančič proti fantom kake tuje vasi. Kedar se je se temi zapletel v kak kavs in ravs, takrat je pa še posebno vrlo svoje fizične moči znal rabiti. Ker jih je večkrat tu in tam dobro „nažajfal", zato je jel sloveti štempihar naš noter v deveto vas.
Zdi se mi, dragi bralec! da si natihoma domišlju-ješ, da je Ljubljančič morda večkrat kakega protivnika za vselej v krtovo deželo poslal. Pa prosim te, da junaka našega ne obsodiš prehitro na vislice, kajti vkljub vsi moči, ktero je nosil on v svojih plečetih, mora se reči, da je junak naš posebno zato vsega občudovanja vreden, ker nikdar ni rabil svoje moči tako silovito, da bi bil kedaj kteremu presrbečo kožo preveč namazal. Ce je bil, postavimo, kterikrat primoran, se kakim sit-nežem braniti, vedel jih je vsakemu primerno našteti; nobenemu jih ni več naložil, kakor je vedel, da jih lih more nesti. To je pa menda zato tako storil, da ta ali uni ni drugemu bil zavidljiv, češ: „uni jih je več dobil ko jaz!"
To je bilo treba povedati radovednim bralcem „Novic", da poznajo našega junaka. Naj sledi po tem ovinku jedro naše povesti.
Fr. Ljubljančič živel je oni čas, ko se je še grozoviti Turek po naših milih pokrajinah vlačil sem ter tje. Neko leto se je priplazil Turčin tudi do sosedne vasi našega Ljubljančiča in v rojstno vas njegovo.   Ko
sovaščani našega junaka zasledijo, da se Turek vasi bliža, vsi se poskrijejo, le eden izmed njih ne. Koga da mislim, lahko ti je uganiti, dragi bralec. Turki, v vasi živega krsta ne zasledivši, jamejo prav pridno pleniti po hišah. Tudi v hišo Ljubljančiča se priklatijo. Toda tukaj so jo naleteli!
Naš junak je brez vse skrbi v hiši za mizo sedel iz svoje kratke pipice tobak puhal ter fižol lušil, da bi si ga djal za južino kuhati (kajti danes si je mogel naš junak sam južino preskrbeti, ker so se vse kuharice pred Turkom poskrile.) Kar se pripodijo Turki v hišo. Bilo jih je 6. V tem hipu ima naš junak neko prav težko gorjačo v svoji krepki desnici, ter se zaleti med Turke enako volku, kedar plane med „koštrune." Turki, kterim je Ljubljančičeva gorjača jela tako naglo padati po buticah in plečih, se hitro obrnejo ter bi radi se izmuzali iz hiše in se tako odtegnili Ljubljančičevi gorjači, toda Turkom naš vrli junak ni hotel dati „par-dona", kterega je rad dal vsakemu svojih domačinov, temveč jih je tako dobro nabijal, pobijal in klestil, da je v tem trenutku 4 Turke na tla pobil. Le dva sta bila tako srečna, da sta pete odtegnila. Toda L. s tem ni bil zadovoljen, temuč pobere jo za njima, ter ju kmalu doleti in vjame. Hitro ju zveze ter žene na svoj dom nazaj, kajti tema dvema je vso drugo osodo namenil, kakor sta si jo sama domišljevala.
Ko ju pritira v svojo hišo nazaj , vidi une štiri mrtve na tleh. Pa bodeš rekel, dragi čitatelj, kako pa je to? poprej se je reklo, da naš korenjak nikdar ni bil ubijalec, in — zdaj se sliši, da je štiri rdeče kapce na enkrat ubil? — Al potrpežljivi bralec, le poslušaj Franceta našega, ki sam pripoveduje, da on Turčinov ni ubil. On pravi: „Nisem vedel, da sem te grdobe tako dobro našeškal. Ko una dva vjetnika na dom pri-cefram, najdem že te štiri stegnjene na tleh. Menda je smrt med tem časom, ko sem jaz una dva lovil, v hišo prišla ter je videla, da so že za pekel zreli, zato jih je menda poda vila. Jaz sem smrti le priliko dal, da jih je podavila, kajti čul sem že večkrat, da mora pri vsakem človeku smrt vzrok imeti, zakaj da ga brcne iz tega sveti na unega." Iz tega, dragi bralec, vidiš, kako je znal naš junak odrezati se.
Ko junak naš odstrani te štiri rdeče kapce, ktere je smrt v njegovi hiši podavila, spomni se, da še danes ni južnal, toraj si misli tisti fižol skuhati, ki gaje ravno lušil, ko so Ozmani v njegovo hišo pridrli. Al drv nič nima. Brez drv pa ni mogel si južine skuhati. Toraj je bilo še treba drv nacepiti. Za hišo je ležal nek star, ves grčav štor. Vzame toraj bet in zagojzdo, pa tudi una dva vjetnika, ter gre uni štor cepit. Toda Turkov ni zato se seboj vzel, da bi gledala, kako bo on stari štor cepil, marveč sta mu mogla pri tem delu vrlo pomagati. Zdaj jame Ljubljančič zagojzdo v štor zabijati. Toda štor se le počasi jame malo razkroje vati, kajti počival je že menda sedem let v miru za L. hišo, tedaj se je že tako postaral in sesušil, da mu je bilo prav težko stara rebra polomiti. Ko se vendar sčasoma štor jame prav široko smejati — to je, ko se štor začne razpokovati — naš junak Turkoma veli, da vsak na enem kraji v razcepljino, ktero je zagojzda štoru uči-nila, svoje roke deneta in tako štor razdvojita.
Turka sta pokorna in storita, kar jima je Ljubljančič zapovedal. Ko svoje roke v štorovo razcepljino vtakneta, on brž zaboj iz štora izmakne, in o joj! — štor razkačen, ker ga Ljubljančič ni pustil v miru počivati, Turka tako nemilo ugrizne, da bi bil kmalu vsacemu deset prstov odgriznil. Turka jameta strašno tuliti in si prizadevati, da bi iz žrela štorovega svoje kremplje izmuznila, pa — ni bilo mogoče. Štor ju je prehudo zgrabil, kajti nikakor ga ni bila volja, se raz-
dvojiti,  nego še sedem let za hišo v miru ležati in na starost mir vživati.
Ko sta Turka tako v štorovih kleščih zdihovala, jame ju naš junak prav pridno „žajfati" z nekim prav gorečim kolom. Ko naš vrli junak vidi, da imasta tur-čina že dovolj namazana hrbta, ju izpusti iz štorove zanjke, da gresta rakom žvižgat. Ko se Turka privle-četa v bližnjo vas h drugim svojim tovaršem, jim pripovedujeta, kaj se jima je pripetilo, in še drugim štirim, ki jih je smrt v Ljubljančičevi hiši „pojužnala«, vzdigne se jih cela dvanajsterica ter se gre nad Ljubljančiča maščevat. Ko jih zagleda proti svoji hiši koračiti, brž vzame debelo hojo (smreko) v svoje junaške roke ter jim gre tako oborožen nasproti. Ko ga zagledajo s takim kolom v roci in se spomnijo neusmiljenega precepa, s kterim je pokoril dva vjetnika, se tako prestrašijo, da jim ves pogum v široke hlače uide in se ne upajo Ljubljančiču zoperstaviti. Obrnejo se tedaj hitro in bežijo, kakor da bi jim za petami gorelo. ^
Ko naš Samson nazaj na svoj dom pride, ni mu bilo treba si južine kuhati, kajti že je naj del doma vse svoje ljudi, ki so med tem, ko je on une vrage podil, se domii vrnili.
Glej, dragi bralec, tako je junak, kterega sem ti tu opisal, brez puške in sablje postal „strah Turkom."
Ko so čez nekoliko let zopet Turki v rojstno vas našega korenjaka privohali (naš junak takrat že ni bil pri življenji), bilo je prvo to, da so popraševali, ali je „veliki hrust" doma, in ko so jim ondašnji prebivalci povedali, da je, brž so jo iz vasi popihali.
Končaje to storijo, ki jo matere pripovedujejo še dan danes otrokom, ti povem, dragi bralec še to, da Fr. Ljubljančič je še v dobrem spominu vsem dan današnjim prebivalcem one vasi, kjer se je France tako vrlo zoperstavljal Turkom.
Ko sem bil letos o binkoštih v uni vasi, in sem poprašal po Ljubljančiču, koj mi je neki mož jel pripovedovati, kako je „veliki France" Turke se hojo podil.
281