Od dosmertnih asekuracij.
II.  Varčnost varuje ljudi beraške palice.
Dosmertne zavarovavnice pomnožujejo blagor vseh in s tem pripomorejo, da se ljudje bolj in bolj omikujejo. Zavoljo tega so velike velike dobrotnice; al koliko ljudi je, kteri jih znajo čislati, kakor jim gre. So pa tudi ljudje, kteri so vsaki dobri in koristni napravi sovražniki brez prenehanja, — in tacih se tudi zavaro-vavnicam sploh ne manjka.
Očitujejo jim namreč, da take zavarovavnice strežejo samo po svojem dobičku. Ako jim nimajo nič druzega očitati, bi bilo bolje, da bi še s tem molčali. Zoperniki zavarovavnic ne pomislijo, da celo najprosteji človek v tem pametnem prerajtovanju spozna, da je dal svoje dnarje poštenim rokam hraniti in da mu bodo kadaj sad obrodili.
Saj zavarovavnice nič druzega niso kakor očitne naprave, ktere oskerbujejo premoženje, ker kapitale ali to, kar si kdo v letu prihrani, na obresti ali činže nalože. Tako spolnujejo svoje dolžnosti in pa tudi pokažejo, da jim morejo zavarovanci vselej zaupati.
Ali bi bilo mogoče, da bi kaka zavarovavnica mogla obstati, če bi ne ravnala kakor umen gospodar in bi se dala kar slepi sreči za roko voditi? Nikdar ne; razumni bi njeno ravnanje kmali spoznali, nerazumne bi pa tudi kmali lastna in tuja nesreča zmodrila. Zavarovavnice delajo tedaj za gotov dobiček in torej za občni gotov   dobiček.
Samo s tem dobičkom morejo zavarovavnice tudi potem še svoje obljube spolnovati, kadar težki prigodki čez navado njih dnarnice spraznejo.
Kako so zavarovavnice sploh koristne in kako more slednji te koristi se udeležiti, se da iz sledečega jasno spoznati:
Ako hoče kdo, kteri v letu ne more toliko dnarjev prihraniti, da bi svoje dostojno preživil, njim kaj zapustiti, ako bi zgodaj umeri, ne more nič boljega storiti, kakor v zavarovavnice vložiti to, kar si od svojih ust odterga. Kmaio potem, ko odrajta zavarovavnici pervo plačilo, je njegova družina deležnica zavarovavnih pravic, in umerje naj kadar koli, bo ona prejela celi kapital, za kterega je bil rajnki zavarovan.
Ako pomislimo, da zavarovavnice zapušencom vsa« cega, kdor je na leto plačal dva do devet goldinarjev, kakor je star, plačujejo po njegovi smerti po sto goldinarjev, ne moremo nikakor reči, da zavarovavnice niso dobra reč. One store mogoče, da more družina brez pre-velicih stroškov tudi potem še živeti, ko se mora na prezgodnjem grobu svojega rednika jokati.
Enako je mogoče tudi to zavarovati, kar kdo voli kakemu prijatlu, kaki dobrodelni napravi, zvestim služabnikom itd.
Ce je kdo komu dnarjev posodil, more to posojilo zavarovati, če se boji, da bi z dolžnikom tudi posojeni dnarji umerli.
Zavarovavnice store tudi, da se morejo osnovati bra-tovšine, kterih udje prevzamejo dolžnost, toliko ali toliko let vsako leto postavljeno šumo va-nje plačevati. Ko odmerjeni čas bratovšine preteče, prejme vsak družbenik vloženi   kapital  s činži  in   s činži  od  činže v  nazaj.    Ako
umerjo   v tem   času   kteri  družbeniki,  so  tisti  njih  erbje, kteri ostanejo pri življenji.
Po   pravici   se   sme   reči,   da  so  take   zavarovavnice prav uspešne družbe za varčnost.
Kaj zanimivo je to, da je mogoče, v zavarovavnice se tudi za odločen čas zapisati. Mogoče je, vsak teden kaj vložiti ali pa letne plačila odrajtovati in za to potem, ko izgovorjeni čas preteče, za se ali pa za koga druzega odločen kapital izgovoriti.
Osemnajst let star rokodelec, postavimo, začne za svoje prihodnje dni s tem skerbeti, da si zavaruje od današnjega dne naprej kak kapital, ker vloži vsako leto nekoliko goldinarjev in si izgovori, da se mu izplača ta kapital čez petnajst let. Kako lahko si prihrani, ako ima dobro voljo, vsaki teden par grošev, in kako srečnega se mora čutiti, ko dobi potem v svojih najlepših letih, ko je ves unet za delavnost, nazaj, kar si je s svojo varčnostjo prihranili Majhno številce je bilo res začetkoma, al po modrem osker-bovanji zavarovavnice je zrastel iz njega kapital, da more rokodelec zdaj začeti na svojo roko delati. Povedati moramo pa še enkrat, da imajo zavarovavnice pred drugimi hranilnicami (Sparkassen) to prednost, da ne more nihče pred časom tega iz njih vzeti, kar je va-nje vložil. Ne morejo ga tedaj skušnjave obhajati, potratiti to, kar si je prihranil. To se pa pri hranilnicah vsaki dan lahko zgodi. Nasproti spodbujajo deležnike vedno k varčnosti, ker jim delajo strah, da bi ne zgubili tega, kar so že vložili.
Starši se udeležujejo prav dostikrat zavarovavnic, da preskerbč svojim otrokom kapital, kteri se jim izplača, kadar v svoje leta pridejo.
V dosmertnih zavarovavnicah se morejo zavarovati tudi dohodki, ktere ima kdo za čas svojega življenja izgovorjene.
Kdor je v svojih prejšnih letih majhen kapital ali več časa vsako leto odločeno število dnarjev v zavarovavnice vkladal zavoljo tega, da bi dobival letne dohodke, sme brez skerbi starih let pričakovati.
Dostikrat se zgodi, da bolj postarni ljudje, kteri nimajo za nikoga druzega kakor sami za se skerbeti, vlože celo svoje premoženje v kako dosmertno zavarovavnico, ker jim ona za celi čas njih življenja nenavadno velike obresti plačuje.
Kako se odrajtujejo plačila v zavarovavnice, in kako gledajo pri tem one na starost in zdravje deležnikov, zve lahko slednji iz postav raznih zavarovavnic.
123