290
Ozir po svetu.
                                   Perstojedci.
Po Alex. v. Humboldtu poslovenil Tuše k.
Na morskih bregovih pri mestih Cumaua, Nova Barcelona, Caracas, ktere obiskavajo frančiškani iz Gavane o vernitvah iz svojih misijonov, se ve veliko povedati od ljudi pri reki Orinoko, ki jedo perst.
Ko smo se bili vernili iz čeme reke (Rio negro) in že 36 dni se peljali po Orinoku, smo bili ostali en dan v mi-sijonu, ki je obljuden od perstojedcuv Otomakov. Vasica se imenuje „!a Conception de Uruaua" in ima prav prijetno lego pod visoko granitno skalo.
Perst, ki jo jedo Otomaki, je debela, vlažna, prava ru-menkasto-siva, lončarska ilovca. Prebirajo jo prav natanko in jo isejo na posebnih krajih brega rek Orinoko in Meta. Razločujejo v okusu ilovco od ilovce in vsaka jim ni všeč. Zgojetejo jo v cmoke 4 do 6 palcov debele, ktero žgo pri majhnem ognji toliko, da se skorja porudeči. Pri jedi pa cmoke spet zmočijo. Ti Indijani so večidel divjaki, kteri sovražijo poljodelstvo. Med bolj oddaljenimi rodovi pri Oriuoku je pregovor, da govori vsi od kaj prav nečednega, pravijo: „To je tako umazano, da bi Otomak požerl."
Kakor dolgo ste reki Orinoko in Meta plitvi, živijo ti ljudje od rib in želv. Ribe, kadar se prikažejo. verh vode, etrelajo z pušicami, — lov, pri kterem smo občudovali večkrat Indijane. Ko se reke narašajo v deževnem času, neha ribji lov, ker v globoki reki je kakor v globokem morji težko ribe loviti. Ta čas, ko dežuje, kar 2 do 3 mesce terpi, smo vidiii Otomake, ki so požirali strašne kupe persti.
Dobili smo je velike kupe v njih kočah. En sam Indi-jan požre na dan en funt ali se več persti, kakor nam je terdil zvedeni   menih Fray Ramon Bueno iz Madrida, ki je
živel že 12 let med temi Indijani. Otomaki sami tudi pravijo, da v deževnem času *) je ta perst njih poglavitni živež. Sem ter tje pojedo tudi kakega kušarja, kako ribico ali praprotno koreniuo, če jo morejo dobiti. Da, tako so željni persti, da še clo v suhem času, ko imajo zadosti rib, vendar vsaki dan po jedi še za poboljšek malo ilovce vžijejo.
Ti ljudje so tamnorudečkasti. Njih obrazi so neprijetni, tatarski. So večidel vsi debeli pa ne trebušni. Frančiškan, ki je živel med njimi, je terdil, da ni zapazil nikakoršne premembe v početji Otomakov med tem, ko so ilovco žerli. Gotovega je tedaj toliko, da Indijani povžijejo ilovce na kupe brez škode za svoje zdravje; da si sami mislijo ilovco re-divno stvar, to je: da se čutijo po njenem vžitji za dolgo nasiteui. Pripisujejo to nasitenje ilovci, ne pa drugačnemu živežu, kterega si razun persti še sem ter tje prisvojiti vedo. Ce poprašamo Otomaka, kaj si je priskerbel za zimo (zima se imenuje v vroči Ameriki deževni čas), pokaže vselej na kupe ilovce v svoji koči. Ali more pa res ilovca rediti? Se zamore perst spremeniti v kri? Ali se z njo le želodec nabaše, in tako občutek lakote potolaži? Na vse te vprašanja ne morem odgovoriti.
Čudno je vendar, da vživanje persti taji pater Gumilla, ki je vendar zelo lahkoveren. On terdi, da so ilovčasti cmoki dobro namešani s turšično moko in s krokodilovo mastjo. Pa misijonar Fray Ramon Buene in naš prijatel in popotai tovarš Jan Gonzalev, kterega je požerlo morje na afrikan-skih bregovih z nekaj naših nabirk, sta nam terdila, da Otomaki nikoli ne mešajo ilovce s krokodilovo mastjo. Od primešane turšične moke pa še celo nič nismo slišali v vasi Uruaua.
Perst, ki smo jo sabo prinesli, in ki jo je preiskaval kemijsko Vauquelin, je prav sama na sebi in nezmešana. Morda je Gumilla ne razločivŠi različnih stvari hotel omeniti pripravljanje kruha iz dolzih strokov neke sorte rastline „Iuga". Ta sad, se ve da, zakopljejo v zemljo, da poprej začne se kuhati. Da Otomaki ne zbole' zavolj vživanja tolike persti, se mi narbolj čudno zdi. Morda je to ljudstvo že od-nekdaj na-njo navajeno?
V vsih vročih krajih imajo ljudje čudno skorej nepremagljivo željo do persti, in sicer ne do lagaste (apnene persti), da bi morda kisline v želodcu jim krotile, ampak do debele, zelo dišeče ilovce. Otroke morajo večkrat zaperati, da po dežji ne lete persti jest. Indijanke, ki pri Magdalenioi reki v vasici „Banco" lonce*delajo, vtaknejo večkrat med delom veliko kepo ilovce v usta. Tudi volkovi jedo pozimi perst, posebno ilovco. Razun Otomakov zbole vsi ljudje družin rodov, če bi se za dalj časa udali temu čudnemu vžit-ku ilovce. V misijonski vasi „San Borja" so najdili indijanskega otroka, ki po maternih besedah ni hotel jesti nič druzega kakor perst; zato so ga pa bile že tudi same kosti.
Zakaj je v mer zle jih krajih ta bolnotna želja do persti toliko redkeja in se le nahaja pri otrocih in pri ženah, ki so v druzem stanu? Nasproti temu se pa sme terditi,da je v vročih krajih vseh delov sveta vživanje persti doma. V Guinei jedo zamorci rumenkasto perst, ki jo imenujejo ;7Ca-cuaca. V večerno Indijo v sužnost odpeljani skušajo tam dobiti enake persti. Terdijo tudi, da je v njih afrikanski domovini vživanje persti popolnoma neškodljivo. Pa Cacuac afrikanskih otokov škoduje sužnjim. Zavoljo tega je bilo že zdavnej prepovedano vživanje persti na ^Antillih", akoravno so prodajali skrivši 1751 v „Martiniqueu na sejmih perst (un tuf rouge, jaunatre). Na otoku Java med mestoma ^SurabavV in „Samaranga je vidil Labillardiere v vaseh majhne štirivogiate rudečkaste potice prodajati. Domači jih imenujejo   „tana ampoa („tanahtf   se   pravi v malajskem in
*) V vročih krajih ni štirih letnih časov, kakor pri nas, ampak le dva: deževni in suhi čas. Na vsacem kraji med krogama solnčne obernitve stoji solnce dvakrat ravno nad glavo. Da pa ne vzrokuje take vročine, ki bi pokončala vse živo, se prepreže nebo z oblaki, in o tem času veliko dežuje. O suhem času pa prav nič.                                                                             Pifl.
291
javanskem jezika pere t). Ko jih je natanjčniše preiskaval, je najdel, da bo bile potice iz rudečkaste ilovce, ktero jedo. Ilovce iz Samaranga bo bile poslali nedavno (1847) v podobi zvitih, cimeta podobnih cevk iz Mohnike v Berolin, kjer jo je preiskaval Ehrenberg. Posedla se je namreč iz sladke vode, leži na apna (Tertiaerkalk) io obstaja iz mi-kroskopiških infuzorij ali močelk (Gallionella, Navicala) io iz wPhytolitharija.
Prebivavci Nove Kaledonije jedo, da preženejo lakot, po pesti velike kepe špehovnika (Speckstein), ki se rad zmane, io v kterem je najdel Vauqueiio se zraven precej kafra.
V Popavanu in več krajih dežele Pera prodajajo po ulicah apneno perst kakor jedilo za Iudijane. To apno vži-vajo s „Cocoa vred (Coca se imenujejo peresa rastline: Erythroxylon peruvianum).
Tedaj nahajamo vživanje persti v vsih tropiških krajih pri lenih ljudstvih, ki prebivajo v najlepših in najrodovitniših krajih cele zemlje. Pa tudi iz merzlih krajev sta prinesla Berzeli in Retzi novico, da v zgornji Švedii popečejo vsako leto sto io sto voz infuzorijske persti v kruh, kterega je ljudstvo bolj iz navade (kakor mi tobak pijemo) kakor pa iz potrebe. V Finlandii tudi mešajo tako perst sem ter tje med kruh. Ta perst ni druzega, kakor prazne lupinice živalic^ tako drobnih, da jih zob ne čuti pri jedi.
Želodec se sicer napolni, pa vendar ne tekne taka jed nič. Stare bukve in zapisniki omenijo tudi večkrat o vojski-nih časih vživauja infuzorijske persti pod nedoločivnim in splošnim imenom: gorska moka (Bergmehl); tako ob časa tridesetletne vojske v „Pommem-u (pri Camin-u), v Lužicah (Lausitz) pri Muskau-u, na Dessavskem (pri Klieken-u); pozneje  1719 in 1733 v terdnjavi Wittenberg.