Iz lirike Otona Zupančiča.
Njeno oko . . .
eno oko me je poljubilo mimogrede:
nebo nad mano se je zjasnilo, cvetje duhteče iz mraza priklilo, rože lepe . . .
Ljubica moja več me ne mara, včasih samo
še me s pogledom sladkim očara, v srcu vzbudi se vera mi stara s staro močjo.
Tistega dneva duša mi čaka, tiste noči;
lahnega, plahega bode koraka z lučjo ugaslo stopila iz mraka: »Dragi, prižgi!«
Bodo prosila usteca njena, njene oči,
usteca njena, prej tak medena, njene oči, prej polne plamena: »Dragi, prižgi!«
. . . Ali to vse vstane med nama. Drugi nihče
slutil ne bo, kako si ti sama,      . niti tvoj stric, ni teta, ni mama, — komaj tvoj mož.
»Ljubljanski Zvon« 9. XIX. 1S99.
522
Iz lirike Otona Zupančiča.
Pesem.
tdo v ljubezni tvoji zdaj se greje,
ljubica ?
Zlata Vesna se v dobravi smeje,
v tihem vetru  šelestijo veje —
ah, sedaj se ljubi vse srečneje,
dušica!
Rad pod kostanj legel bi zeleni, Vesna zlata — mi oči zakleni, Vesna zlata — s cvetjem me odeni — rad bi spal.
Rad prespal bi vse ljubezni tvoje, rad prespal vse svoje burne boje, blodnje vse . . .
Dolgo, dolgo spim in se ne ganem . . . in ko vstanem,
kje so boji? — Srce mi je mirno. Kje so dvomi? — Srce mi je verno, srce mi je verno in svobodno, in življenje gledam pred seboj, kakor kmetic svojo njivo plodno: pridi jesen in prinesi sad!
Romanca.
Li s sanjami ovenčana devojka moja zlata — o pridi k meni, le nocoj, potrkaj tiho na vrata,
odpri jih, stopi k postelji in svoje bele roke položi na čelo vroče mi, svoje bele, svete roke.
Iz lirike Otona Zupančiča.
523
Izpred oči se razgube
vse megle težke, sive,
in z jasnim licem pojdem v mrak,
tja v kraje nepovratljive . . .
Po steni je senca švignila, na smreki je vran zakrakal . . . in mladi bolnik je vedel vse, zakril je obraz in zaplakal . . .
Pesem.
az te čakam zaman, ti bajka iztočna prelestna, ti zlata, razkošna Vesna, ti ljubezni veliki dan.
Pa da dvigneš, devojka, svoje roke, da ukažeš viharjem: mir — v sladkih sanjah na blaženi  ta večer trepeče in plače moje  srce.
Jaz nimam ljubečih rok, da nad mojim življenjem sijo, da žarke pokojne lijo v ta prepad globok.
Vse moje želje osamljene, povešajo trudne pero ti kot ptice, od daleke poti od koprnenja omamljene.
Ah čemu naprej ?
Tak daleč, tak daleč jasnina
in vsenaokoli temina
brez  mej  . . .