Izvirna neizvirnost na marsikaj, ni bilo več kaj dosti. Kar pa se tiče pesniškega prvenstva, ne Meta Kušar pozabimo, da je prvo filozofsko razmišljanje o izvoru vsega bivajočega Če razmišljam o Enosti, kije pri meni pesniško delo. najviše postavljen ideal, potem sanja- Že zelo dolgo je sistematična di- rim o tistih svojih pesniških predni- skusija o umetnosti neizogibna, ker kih, ki niso delili ne umetnosti, zna- pretežno racionalni in pozunanjeni nosti in religije in tudi ne pesnikov in svet potrebuje razlago in oceno umet- kritikov. Intuicija z jasnovidnostjo je niških tehnik in produktov. Kritika je nudila več od današnjega razuma in nekakšen prevod, včasih tudi izdaja, njemu pripadajoče tehnologije, zato zato je nadvse razumljivo, da umet- sta bili tudi dualnost in dialektika nikom ni vseeno, kaj se ceni in kaj ne. opazovani drugače, kot sta danes. Kaj se dojame in kaj ne. Vendar teh teženj najbrž že v Grčiji, Razvoj kritike nima pri postavlja- kjer seje naš svet v zibelki pripravljal nju pravil nikakršne globlje logike, Sodobnost 2001 I 210 Se strinjate odvisen je od tistega, kar postane v določenem času aktualno. Kritiki so rešeto in cedilo časa oziroma zavesti, zato so izpostavljeni nenehni nevarnosti, da postanejo lagodna trobila minljive aktualnosti, vse manj pa prevajalci bitnega oziroma razlagalci potapljačev, ki morajo raziskovati nevarno temo skrivnostnega. Edina kontinuiteta kritike je, da se za umetnino zanima, čeprav kritik ne hodi za umetnikom kakor pes za gospodarjem, dosti bolj kakor moški za žensko. Ker je kritika v glavnem podvržena trendom (ideologijam) in modi, zelo redko katera kritiška izjema koga ka-tapultira v večnost. Res pa je, da visoko inteligentni sledniki umetnosti včasih rešijo kakšen problem v prid naslednjih generacij, čeprav največkrat prihajajoča mladost rešitve ni sposobna posrkati. Ker sta kritika in umetnina dve zelo različni tvorbi, je tudi med umetnikom in kritikom bistvena razlika, ki bi hierarhično morala iti v prid umetniku. Kakšna neumna situacija! Kritik je v očeh nevedne javnosti več vreden kakor umetnik, pa čeprav ga brez umetnika sploh ne bi bilo. Tudi če zanemarimo nekaj slovenskih primerov globoko ranjenih literatov, in govorice, da so nekaterim starostam časovno pravoverni kritikastri neusmiljeno prizadejali smrtonosne rane, ugotavljamo, da so danes mediji dosti bolj naklonjeni kritiki kakor umetnosti. Zakaj? Kritiki imajo najraje tiste umetnike, ki so izvirni v svoji neizvirnosti, ker samo taki so t. i. ustvarjalna varianta znanega oziroma priznanega. Hladen, umetni ogenj, ki jim gori sredi retoričnih in sistematiziranih misli, je sila, ki bi jo, psihološko gledano, sicer povsem decentno lahko označili za bistrost, vendar ne za inteligentnost. Umetnikova bistrost pa mora biti, če si želi malo nesmrtnosti, v drugih legah. Umetnik mora biti nadarjen. Inteligentni ljudje samo ohranjajo in vzdržujejo naš svet, nadarjeni pa razširjajo poglede in spoznanja in neugnano s svojim darom ne odnehajo. Isti problem bo inteligentni reševal po sistemu, ki je v obstoječem svetu že znan, nadarjeni pa se ga bo lotil z iznajdljivostjo. Čeprav sta oba bistra, se že zaradi teh razlik težko sporazumeta, a moramo jim dodati še tipološke razlike v sprejemanju in vrednotenju. Kaj pa je čutom objektivno in kaj čustvom, kaj razumu in kaj intuiciji? Sodobna umetnost se danes v veliki meri ravna po čutih, njeno realistično bombardiranje je videti brezmejno, še bolj zaradi inferiorne intuicije, ki se je preselila v visoko znanost fizike, občinstvo pa kot zakleta kraljična čaka, kdaj bo prišel trenutek, ki bo iz umetniških rok ponudil izkušnjo, ki ne bo tako prekleto časovna, ampak bo zunajtelesna in zu-najčasovna. Kakšni grozni besedi za nekaj, kar so nekoč preprosto poimenovali velika umetnost. Med mladim rodom se preveč množijo kritiške lenobe, ki z neugnanim veseljem sicer rade obglavljajo, svoj ugled pa dvigujejo le s plimo učenja-štva. S čuti prepojena učenost uporablja plejade tabujev, ki pa imajo dosti več hudobnih vplivov kakor razlagalnih. V kritiških besedah je neprimerno več uveljavljene moči kakor ljubezni, neprimerno več ožine in izgubljenega smisla kakor pa osebnega videnja. Sodobnost 2001 I 211 Hermetičnost in nejasnost v poeziji slovenske literarne kritike (od začet-je zadnja stvar, nad katero bi se smel kov do 20. stoletja), ki seveda še vedno kritik pritoževati, še posebej, če ima kliče, da bi se kdo sistematično lotil v žepih toliko premozganih formul in tudi kasnejšega obdobja; še posebej v rokah iztuhtan značaj. In še nekaj: bi bila dobrodošla refleksija na obče že umetnost mora sprejeti vse več dobje med letoma 1945 in 1990. Prav tržnih lastnosti, potem kritiško pisa- gotovo bi ugotovili specifiko, ki bi nam nje ne bo več vsega preneslo. Admi- pomagala obvladovati sedanjost, v ka-nistriranje pravice se bo razširilo, in teri se je politično gibanje sicer spet ko bomo umetnosti pripisali dovolj trž- sprostilo, kakor se je nazadnje v drugi nih lastnosti, ji bomo morali priznati polovici 19. stoletja, žal pa kritiški tudi pravico do jurisdikcije. Nič več parlamentarizem raznaša plast za ne bodo samo avtorske pravice tiste, plastjo hranljive substance. Kritika je zaradi katerih bo šel umetnik na so- vse manj prilagojena dojemanju kom-dišče po pravico. pleksnega sveta in praktični človeč- Pred desetimi leti je Znanstveni in- nosti. Tisto, kar je bilo nekdaj najtrša štitut Filozofske fakultete v Ljublja- in najbolj zavirajoča kritika, se danes ni izdal knjižico B. Paternuja Model imenuje merkantilistični liberalizem, Sodobnost 2001 I 212 Se strinjate_____ Se strinjate modni populizem in uredniška politika kulturnih strani oziroma minut slovenskih medijev. Že dalj časa opažam, da nekateri slovenski literati v svojem književnem delu pišejo o svetovih, ki so slovenski literarni kritiki slabo znani ali pa celo neznani. Tudi senzibilnosti, ki bi zaznala tisto, kar ustvarjalec evi-dentno ponuja, ni prav veliko. Kje so še nianse! Registri kritiških dušev-nosti in cerebralnosti so za širšo uporabo obsežni, a prilagojeni tistemu, kar se v zadnjem desetletju na široko ponuja in podpira. Ah, visoka umetnost! Kako sta jo Prešeren in Čop branila pred "medijskimi trivijalci" 19. stoletja, ko so zahtevali nivo, ki bo ljudstvu, tj. povprečnemu okusu blizu. In Cankar na začetku 20. stoletja, ki je žigosal kulturno indolenco povprečja: "Ti naši parveniji, ti naši mesarji s cilindrom postrani so buržoazijci samo po zunanjosti, so samo po zunanjosti aristo-kratje. Edine čednosti drugorodnih buržoazijcev in aristokratov, da čuvajo, pomagajo množiti duševno kulturo ali da jo vsaj uživajo, te čednosti v naši buržoaziji ni." V kolektivistični moralizem, ki nas je takoj po teh narodnjakih determiniral za pol stoletja, smo se še premalo poglabljali. Pa se bomo morali, veliko moramo še predelati, zaradi posledic, ki so nepoimenovane obležale na mdividuumih umetnikov. Pomembno je, v kakšnih in koliko obsežnih segmentih se je sredi kolektivistične-ga moralizma individuum zmogel izraziti, kje je nekaznovano izživljal zasebne ambicije in kako je obstal v skrajno hermetičnem in zakodiranem pesniškem jeziku (Strniša, Zaje, Gra-fenauer, Šalamun). Seveda ne trdim, da v tistem času ni bilo nadarjenih projektov znanosti, kar pa ne pomeni, da minule dobe nismo dolžni samo-reflektirati po vseh segmentih dogajanja in ustvarjanja. Kar danes nastaja v merah višjega umetniškega povprečja, prekaša uveljavljeno kritiško oko, zato izjemno, torej individualno globoko in življenjsko potentno, ostaja nerazumljeno in marginalizirano. Ves širši vpliv individualnega in tistega, kar slovensko literarno modo prekaša ali jo celo ignorira, je zmanjšan in onemogočen. (Ne bom izpostavljala ženskega literarnega dela na Slovenskem. Dve zgodovinski imeni lahko omenim brez sistematičnega študija primerov in slučajnosti: Ada Skerl in Mila Kačič. Drugi so se zvezde oddolžile na stara leta, kar pa ne pomeni, da sta doživeli kakšno opravičilo, ker je bila njuna povojna pionirska intimističnost spregledana. Oni dve nista imeli te sreče, kakor Frau Oberst, ki jo je Josip Vidmar pravočasno umestil Zupančiču ob bok. Svetlana Makarovič, velika in mogočna Kraljica noči, ki samostojno stoji sredi slovenskih pesniških velikanov, sije položaj začarala sama.) Ego zavest je naša vsakdanja realnost, žal pa je tudi kritikova. Prevečkrat njegova edina realnost. Umetnikova pa je ujeta v potrebe celotne psi-he, zato bi bilo odlično, če bi slovensko kritiško podjetje imelo zaposleno več fine, kompleksno trenirane pameti in manj grobe volje. Tako bi bolj odločali kompleksni umetniški motivi manj pa trmasto, omejeno, preračunljivo kljubovanje. Sodobnost 2001 I 213 Pogovori -----------*3------------------------------- Meta Kušar z Markom Crnkovičem KUŠAR: Povejte mi, prosim, magični stavek, zakaj Slovence zanima, kaj si mislite? CRNKOVIC: Tega ne vem. Najbrž sem ljudem všeč, če me berejo. Ni pa to edini razlog. Razlog je lahko tudi, da jim grem na živce. Ali pa to, da si nikoli nisem prizadeval, da bi bil komu všeč - ali da bi šel komu na živce. Ampak neka usodna privlačnost obstaja, ne? KUŠAR: Ponujate svojo uspešno individualnost? CRNKOVIC: Tb zveni izrabljeno. Danes vsi pravijo, da so samosvoji. Kaj pa naj rečejo? Saj nimajo drugih kvalitet! Ampak ja, najbrž je tudi to razlog. KUSAR: Ce sedaj z malo distance pogledate na svoj opus, kaj lahko rečete? Sodobnost 2001 1214 Marko Crnkovič CRNKOVIČ: Opus se lepo sliši! No, ljudje, ki pišejo za časopis, so običajno inhibirani. Obstaja obsesija, da mora biti to, kar napišeš, drugačno od tistega, kar misliš. Obstaja prepad med mislijo, ko je še v glavi, ko se še oblikuje, in mislijo, ko je spravljena v besedo. Tu. vmes ljudem nekaj poči v glavi, da beseda ne postane adekvatni izraz misli. Tb ni pomanjkljiva sposobnost izražanja, to je bolj strah pred pisanjem, neki nepotreben rešpekt. Po mojem tak človek razmišlja takole: zdaj pišem, zdaj gre zares, zdaj moram bit pameten, ampak vseeno se moram malo hecat, pa kaj bojo rekli ljudje, ko bojo to brali, pa kako naj izpadem intelektualc ali ne preveč intelektualc itd. itd. - iz tega naredijo veliko komplikacijo. Recept je, da znaš in misliti in pisati: oboje je nujno, sestavine pa so poljubne. No, upam, da je v Sloveniji več dobrih mislecev, kot lahko sklepam po pisanju. Po tem, koliko se ljudje pritožujejo, da so narobe razumljeni, lahko sklepam samo to, da ne znajo pisati. KUŠAR: Ker niso elokventni? CRNKOVIČ: Mogoče, ampak spet ne samo to. Skrivnost ni v pogumu ali kar koli že to je, da si upam napisati tisto, česar si drugi ne. Po drugi strani si namreč marsikdo upa napisati tisto, česar si jaz nikoli ne bi. Drznost je eno, naivnost pa nekaj čisto drugega, kaj šele vulgarnost! Hočem reči, da ni vsaka dezinhibiranost dobra, ni vsaka avtocenzura slaba. Jaz uporabljam avto-cenzuro kot instrument pri pisanju. Kaj vse sem v življenju že pomislil, pa nisem napisal! Kaj vse sem že imel na ekranu, pa sem zbrisal! Avtocenzura je koristna, če jo znaš uporabljati. V bistvu je to bav-bav za vulgarno in primitivno pošast, ki je v vsakem človeku - tudi v meni. KUSAR: Ali prevečkrat mislimo, daje avtocenzura samo ideološka? CRNKOVIČ: Ja, o avtocenzuri se v glavnem govori v tem smislu. Zame pa je avtocenzura korekcijski faktor, da ne mislim prehitro, preveč enostavno, preveč po domače. V vsakdanjem življenfu se vsak človek nagiba k poenostavljanju. Stvari pa niso vedno enostavne, zato se moraš včasih ustaviti in razmišljati. In kaj je najlepša priložnost za razmislek, če ne ravno pisanje? KUSAR: V meni živi avtocenzura kot nekakšen samoohranitveni nagon, ne pa nekaj, kar se na primer povezuje z globino in širokimi obzorji. CRNKOVIČ: Običajni pomen avtocenzure je oportunizem, kaj se splača ali ne splača napisati: Naj bom oster ali previden? Ne. Moja avtocenzura je v tem, da napišem boljše. Ni vse, kar se spomnim najprej, že tudi najboljše. KUSAR: Vidite razvoj med vašimi začetnimi Principi in zadnjimi? Sodobnost 2001 I 215 Marko Crnkovič CRNKOVIČ: Niti ne. Sčasoma sem pisal vedno krajše odstavke, ker sem hotel biti čim bolj reader-friendlv. KUŠAR: Vam je zrasla samozavest in ste postali bolj aforistični? CRNKOVIČ: Ne v tem smislu. Teh 300 kolumen je bilo koherentnih. Bil sem dovolj narejen, ko sem začel, da mi v teh letih ni bilo treba sproti dozorevati in se bistveno izboljševati. Edina razlika je bila v tem, da sem bil po šestih letih bolj bran kot po šestih mesecih. KUŠAR: Objava vsak teden je potrditev, ki si jo človek, ki piše, želi, vendar je časopis bolj minljiv kakor knjiga. Ali ni prazen občutek, če se nikoli ne usedete in rečete: o tem moram napisati knjigo? CRNKOVIČ: Kakšna je potrditev, če imaš knjigo? Dejstvo, da si napisal knjigo? KUSAR: Ste prepričani, da neki knjižni opus v javnosti nič ne pomeni, nič ne premakne? CRNKOVIČ: 1b je možno, ni pa nujno. Priznam, da bi z veseljem napisal knjigo, če bi imel pametno zamisel, fiction ali non-fiction, ampak je zaenkrat nimam. Vse hočem videti objavljeno naslednji dan. Gratifikacije s tem dobim dovolj. Seveda je drugačna kot pri knjigi, ampak po količini je je bistveno več. KUŠAR: Morala bi definirati vrednote, na katerih vsak sedi, iz njih raste. CRNKOVIČ: Seveda. Knjiga je večja vrednota kot kolumna, večja kot tristo kolumen. Se strinjam: knjiga je pa le knjiga. KUŠAR: Življenje knjig pri nas v enem človeškem rodu tega eksplicitno ne pokaže. CRNKOVIČ: V Sloveniji in še marsikje. Moraš biti genialen avtor, da pišeš za večnost. In ker se ne čutim sposobnega pisati za forever, se knjige raje ne lotim. KUŠAR: Pri vas težko vem, kaj pomeni večnost. CRNKOVIČ: Hja, ne vem, Don Kihot ali Bratje Karamazovi ali Kapital, no, da ne bom govoril samo o romanih. Ali pa ... ne vem ... KUŠAR: France Prešeren? Sodobnost 2001 ) 216 Marko Cmkovič ČRNKO VIČ: Ja. Ampak koliko pa je v Sloveniji večnih knjig? KUSAR: Saj ni samo literatura, so tudi knjige, ki so usmerile vrsto, ki stoji za njo, na primer Slava Vojvodine Kranjske, Pleteršnikov slovar, Steletov Oris in Cankarjev Uvod, pa Kardeljev Razvoj narodnost nega vprašanja in Šalamunov Poker ali pa Murn, Miklošič, ne nazadnje Vegove tablice ali kuharica Felicite Kalinšek ... vsak segment ima svojega pionirja, ki ni samo prvi, ampak so se po njem zgledovali, ker je v njem nekaj večnega. Včasih knjiga pobudi nekaj, kar se kasneje izkaže, da je reakcija na to knjigo in je zato večna. ČRNKO VIČ: Kaj reakcije! Mene zanimam jaz. Če bi šel knjigo pisat, bi jo pisal samo zase. Tuje Baudelaire zakon. V predgovoru k Umetnim rajem piše, da bi najraje pisal za mrtve, tako kot osamljene starke, ki si izmišljajo imaginarne prijatelje, da jim pišejo pisma, ki jih nihče nikoli ne dobi. 1b bi bila zame idealna knjiga. Z največjim veseljem bi jo objavil, če bi jo napisal. Ha-ha ... KUSAR: Ib so izzivalne trditve, za bridki psihološki um zelo izdajalski stavki. CRNKOVIČ: Zame je največ, kar lahko človek doseže, daje zadovoljen sam s sabo. KUSAR: Tb je res, vendar ne pomeni, daje lahko zadovoljen sam s sabo vedno, ko naredi nekaj samo zaradi sebe. Marko Crnkovič ČRNKO VIČ: Torej bi moral vedno nekdo drug ocenjevati? Ali bi bilo to v redu? KUSAR: Ne, vendar če sam ne znaš oceniti... CRNKOVIČ: A je vedno treba dobiti neko potrditev ali zavrnitev od zunaj? KUŠAR: Ne, to ne, ampak če v človeku ni višjosti, ki bi mu bila referenca, se mora ozirati po njej zunaj sebe, in v tem primeru mu referenčni okvir dela nekaj drugega. CRNKOVIČ: Pa ne založnik! KUSAR: Žal marsikje tudi založnik. CRNKOVIČ: Jaz imam reference že v sebi. Vem, če bi pisal knjigo, če bi jo hotel napisati, ne mislim posnemati, ampak hotel bi jo napisati tako kot ta in ta avtor ali pa takšno knjigo, kakršna je ta in ta. Te reference že imam. KUŠAR: Se vam ne zdi, da to že pomeni, da bi želeli biti nekomu všeč? Da imate močne vzornike? CRNKOVIČ: V glavnem so mrtvi. KUŠAR: To ni pomembno. CRNKOVIČ: Je. Če je referenca to, da si nekomu všeč, potem je. KUŠAR: Če iščeš, da te nekdo pohvali, je to lahko tudi mrlič. Saj vemo, da lahko mrtve matere vladajo še bolj kakor žive. CRNKOVIČ: Ne dam veliko na to, kaj drugi mislijo o mojem delu. Saj že zdaj ne dam veliko, v okviru tega, kar pač počnem, saj drugače ne bi šel s Sobotne priloge. Zakaj bi šel na desetkrat manjšo naklado? Nista mi bistvena odziv in branost. KUŠAR: Verjamem, da vas ne briga, kaj neki neznani ljudje mislijo o vas, ampak kako določen človek ocenjuje vaše pisanje, vseeno če je to Baudelaire, ki sploh ni tako fiktiven. CRNKOVIČ: No, zelo malo je teh ljudi. Več ko jih je, slabše je. Če veliko ljudi misli kaj dobrega o tebi, potem je to že sumljivo. Več ko jih je, bolj gre za povprečje. Sodobnost 2001 I 218 Marko Crnkovič KUŠAR: Lahko bi šlo tudi za arhetipe, razumem, vi gledate bolj ekstro-vertirano. Kateri so posamezniki, katerih hvala bi vam neskončno godila? CRNKOVIČ: Živi ali mrtvi? KUŠAR: Vseeno, dobri so vsi živi. CRNKOVIČ: Baudelaire, Dickens, Montaigne, Pascal, Joyce ... Živi težko. No, tudi kak Slovenec bi se našel. KUŠAR: Se bojite, da se bo prevzel ali vam ni vseeno, da bi drugi... CRNKOVIČ: Ne, mogoče bi koga pozabil. Kar zadeva stare, bi bil po mojem všeč Cankarju ali Josipu Vidmarju. Ampak saj je vseeno: obstaja nekaj kolum-nistov, ki jih povprečen Slovenec, ki mene sicer bere, ne bo nikoli bral, jaz pa jih - tudi zato, ker me potrjujejo, da delam prav. Človek je lahko še tak individualist, pa vseeno potrebuje primerjavo. Potrebuje zavest, da je to, kar dela, prav. V slovenskem okolju tega ne dobim. KUŠAR: Mhm? CRNKOVIČ: Meni nič ne pomeni, da sem bil najbolj bran kolumnist... No, saj mi godi, seveda, da ne bom izpadel domišljav, ampak več mi pomeni, če v New York Timesu preberem kolumno Gail Collins ali Maureen Dowd ali to, kar pišejo Aaronovitch v Independentu ali Prowse v Financial Timesu ali Hitchens v Vanitv Fairu ali Barnes in Gopnik v New Yorkerju, in si rečem, wow, tako bi pa tudi jaz napisal ali saj sem že jaz tako napisal... KUŠAR: Kaj pa dialog z velikimi in večnostni moment? CRNKOVIČ: V kolumnah ga ni. KUŠAR: Ga imate v sebi? CRNKOVIČ: Po mojem ne, če se še nisem lotil knjige. KUŠAR: Beseda princip je počelo, pravir, pravzrok, vir spoznanja, nekaj bistvenega, pravilo in zakon, principi dišijo po večnosti. CRNKOVIČ: Nekateri ja, nekateri ne. Princip je odvisen od konteksta, v katerem pride do dileme. KUŠAR: Govoriva o filozofskem terminu? Sodobnost 2001 I 219 Marko Crnkovič CRNKOVIČ: Etičnem, no ... KUSAR: Mislim, da ni tako fleksibilen. Ali bova rekla, da principi poživljajo dobo in čas? CRNKOVIČ: Jaz sem zadrt racionalist in tudi etične zadeve razlagam razumsko. Ni nujno, da so principi nespremenljivi. Enkrat veljajo, drugič ne - vse je odvisno od konteksta. V bistvu sem kazuist. Vsak primer zase je odklon od nečesa, kar je že znano, ni pa norma. Ampak razlog je vedno racionalen. Vedno se da vse razložiti. KUSAR: Zakaj človek verjame, da se da vse razložiti? CRNKOVIČ: Zgodovina civilizacije dokazuje, da se asimptotično približujemo temu, da se da vse razložiti. Dvajseto stoletje je znanstvena doba. Pri iskanju resnice religija nima v tej dobi kaj iskati, vedno manj celo filozofija, vsaj njene klasične panoge. KUSAR: Vam stanje sveta to potrjuje? CRNKOVIČ: Ja. Dajte mi primer, ki ga ne bi mogli... KUSAR: Ne, ne, samo sprašujem, nič nisva še rekla o naši notranjosti, o iracionalni plati psihičnega sveta, o čustvovanju ... CRNKOVIČ: Ampak govorila sva o svetu, ne o človeku. KUSAR: Svet je v veliki meri sestavljen tudi iz ljudi. No, resda je v Avstraliji še enkrat več kengurujev kakor prebivalcev, ampak če od vsega, kar je na svetu, odštejeva ljudi, nama ostane precej neobdelanega, če bi želeli, da vaša trditev drži. CRNKOVIČ: Civilizacija ni človekov emotivni svet. KUŠAR: Ne? CRNKOVIČ: Ne. KUSAR: Ali je umetniška ustvarjalnost racionalna tvorba? CRNKOVIČ: Ni, sejo pa da racionalno razložiti. Genialnost nekega dela je že njegova razlaga. Pri tem seveda ne mislim znanstvene eksaktnosti. Sodobnost 2001 I 220 Marko Crnkovič KUŠAR: Kaj pomeni razložiti? CRNKOVIČ: Hmm. KUŠAR: Ali to pomeni razumeti? CRNKOVIČ: Ja. KUŠAR: Ampak človeku je dano več orodij. Dve sta zato, da stvarnost zaznavamo, dve pa zato, da jo vrednotimo. Kako boste svoje relacije z ljudmi z mislijo vrednotili? CRNKOVIČ: Na vrhu vsega je racio. Umetnost sicer dojemamo z estetsko senzibilnostjo, ker doživetje ni popolno, če ni intuicije, ampak zadnja instanca je razum. KUŠAR: Kako pa svoje emocije umeščate v ta svet? CRNKOVIČ: Intima se ne investira v svet, genialni posamezniki ne spreminjajo sveta s svojimi intimnimi doživetji. Svet se spreminja zaradi racionalnih odločitev. Vsako dejanje je racionalna odločitev, če ga gledam civilizacijsko, politično, zgodovinsko. KUŠAR: Jaz pa mislim, daje človek velik, če realizira osebna videnja. Zakaj je evropska civilizacija tako zelo drugačna od indijske? CRNKOVIČ: To je pa preveč temna davnina. KUŠAR: Tudi Evropa ni bila od vsega začetka tako zelo racionalna? CRNKOVIČ: Zakaj ne? KUŠAR: Vrhovi srednjega veka niso imeli tako atrofiranega duhovnega življenja, kakor je danes. CRNKOVIČ: Narodi so se preseljevali, ustanavljali verstva, samostane, racionalno so zadovoljevali svoje interese, politične, zgodovinske, znanstvene ... KUŠAR: Religiozna izkušnja je oblikovala življenje, tudi danes ga, če je kaj je. CRNKOVIČ: Religiozna izkušnja danes oblikuje življenje posameznika, ne pa več skupnosti. Šele zdaj imamo pravo razsvetljenstvo. V 18. stoletju seje vera v razum začela, ampak šele danes imamo vse razloge zanjo. Sodobnost 2001 I 221 Marko Crnkovič KUŠAR: Se vam nikoli niti za hip ne zazdi, da gre za navidezno pojasnjevanje? CRNKOVIC: Kozmologija, astronomija, atomska fizika se ukvarjajo z vprašanji, na katera klasična filozofija in religije niso mogle dati odgovorov. Prispevek religij in filozofije za civilizacijo je neprecenljiv v kulturnem, duhovnem, umetniškem smislu, ampak resnici se bolj približuje znanost. Zadnje odgovore bo dala znanost. KUŠAR: Kaj je bilo v vašem otroštvu najbolj močno? CRNKOVIC: Zelo sem bil navezan na starše, naredili so kar v redu človeka iz mene - no, vsaj zanimivega in znosnega. Vsako leto smo šli na morje s potovalko knjig in smo samo brali. Z očetom sva igrala vaterpolo in delala prevale v vodi, v glavnem smo pa brali. V puberteti so mi šli seveda na živce, v srednji šoli pač postaneš svojeglav in je bila družba pomembnejša. Na primerjalni književnosti je bilo samoumevno, da moraš nekaj pisati. Celo z leposlovjem sem poskušal, vendar sem pisal literarno kritiko. KUŠAR: Vas je kakšna drago stala? CRNKOVIČ: Najbrž ne. Gotovo sem si s pisanjem zapravil nekaj možnosti v življenju, ampak ker tega ne morem zatrdno vedeti, mi ni žal. Neposrednih težav pa nisem imel nikoli. Sem in hočem biti racionalist. V primerih, ko se emocijam ne morem upreti, se ravnam po njih, ampak si za odločitve skonstruiram racionalno razlago. KUŠAR: Vas ne zanima človekov psihični ustroj? CRNKOVIČ: Niti ne. KUŠAR: Bi pričakovala, da bi si novinarji želeli poznati človeka vsaj toliko kot umetniki. CRNKOVIČ: Če gledaš svet okrog sebe, gaje potrebno razlagati. Najprej sebi, potem pa še eventualno drugim. Zasebnega življenja pa ni treba. KUŠAR: Čeprav morate v njem sprejeti tudi stvari, ki jih ne morete razložiti. CRNKOVIČ: Česa si pa jaz ne morem razložiti? KUŠAR: No, povejte! CRNKOVIČ: Zakaj moja žena nikoli ne pospravi cedeja nazaj v škatlico. Sodobnost 2001 I 222 Marko Crnkovič KUŠAR: Vaš izbor glasbe pa najbrž ni racionalen? CRNKOVIČ: Seveda je. Poslušati Milesa Davisa je racionalno, Heleno Blagne pa iracionalno. KUŠAR: Ne smeva metati tehtnih stvari v racionalni koš, težkih profanosti pa v iracionalnega. CRNKOVIČ: Biti nekulturen je zame iracionalno. Ali ni logično, da pišem po racionalnem razmisleku, z emocionalnimi, romantičnimi primesmi? Moja stališča so normalna, jaz se imam za normo. Ne čudim se, da nekateri ne morejo tega sprejeti. Ne dovolim pa, da ima kdor koli mene za nenormalnega, kot nekaj, kar odstopa od norme. KUŠAR: Enostavne reči bolje zadenete, pri kompleksnih pa zdrsnete, simplifi-cirate. Za kompleksnost nimate potrpljenja. CRNKOVIČ: Malokatera stvar se mi zdi kompleksna. KUŠAR: V tem je vaša težava. Ne bi bila rada žaljiva, toda vse prej zaključite, kakor bi veliki mislec: z mislijo, še prej pa z bolečino, pa tudi z veseljem. Zakaj je masivna banalnost Slovenije tako velika? CRNKOVIČ: Zaradi fizične majhnosti in maloštevilnosti in zaradi splošnih svetovnih trendov, ki pa jih v Sloveniji še bolj čutimo. Po angleško se temu reče "dumbing down". KUŠAR: Danska, Latvija, Luksemburg? Katalonci? CRNKOVIČ: Katalonci so pripeti na Španijo. Ko smo bili v Jugoslaviji, smo bili banalni zaradi sistema, ne pa zato, ker smo bili del večje države. KUŠAR: Hmm. Kje vidite izhod? CRNKOVIČ: Če bo šlo po inerciji, bo šlo na slabše. Če se bodo standardi izboljšali zaradi političnega, kulturnopolitičnega, medijskega truda, bo šlo pa navzgor. KUŠAR: Kje pa je v Sloveniji največ pozitivne selekcije? CRNKOVIČ: Kjer gre za biznis, gre zares. KUŠAR: Delo je po dobičku resna firma, čeprav njihovi izdelki niso dobri. Sodobnost 2001 I 223 Marko Crnkovič ČRNKO VIČ: Imajo izgovor: dokler je dobiček, ni nič narobe. Kako boš nekomu dopovedal, da dela slabo, če dela dobiček? Samo tako, da mu daš misliti, da bi lahko imel še večjega, če bi delal še bolje. Ampak Delo ga ima že zdaj preveč in tega ne verjame. Pri RTV Slovenija pa ne gre za dobiček, ker je javni zavod, ampak morajo kazati program. Televizija je hiša ogromnih in množičnih frustracij. Prekleto dobro vejo, da zanič delajo, ampak se nimajo časa s tem ukvarjati. KUŠAR: Na Delu niso frustrirani? CRNKOVIČ: Seveda so frustrirani, ampak se tolažijo z denarjem in branostjo - kot da bi to bil kak kriterij. So pač osrednji dnevnik. Človek se pač prej loči, kot da bi zamenjal časopis. To je inercija, ki jo Delo izkorišča. Izmišljajo si nenehno nove priloge, ampak vse spremembe kažejo, da je projekt vse manj kredibilen. Obstaja jedro, ki vzdržuje novinarske standarde, ki so v Sloveniji verjetno najvišji, ampak še zdaleč niso več edini in bojo vedno manj. Prehitevali jih bojo tisti, ki imajo močnejšo motivacijo od statusa quo. Najhujše je delati nekaj pomembnega in biti kljub temu frustriran. Če je nekdo frustriran, ker je zavozil službo, kariero, šole, je to še razumljivo. Ampak novinarji? In ko bi bile vsaj odškodnine za frustracije normalne! KUŠAR: Pregledujete slovenske revije za literaturo in kulturo? CRNKOVIČ: Tako, tako. KUŠAR: Kakšne so bistvene razlike med Novo revijo, Sodobnostjo, Literaturo, Dialogi? CRNKOVIČ: Zaprte so v svoj krog. Prav je, seveda, da obstajajo. Nova revija ima toliko moči, da ji je uspelo lansirati še eno revijo. Ampak v eni številki Times Literarv Supplementa je napisano več pametnih stvari kot v vseh teh revijah skupaj v enem letu. V bistvu pa tega ne berem. Jaz imam svoje čtivo, svoj internet... Te stvari mi več dajo. KUŠAR: Kakšna je za vas razlika med meščanskim in urbanim? CRNKOVIČ: Temelj je podoben, vendar je urbano moderno, meščanstvo pa tradicionalno. Urbanost je špica, ki vleče svet naprej, meščani pa so konzervativni. KUŠAR: Nikoli v zgodovini niso bili, dokler jih partijska avantgarda ni naredila na polovici evropskega sveta za reakcionarje. Sodobnost 2001 I 224 Marko Crnkovfč Sodobnost 2001 | 225 Marko Crnkovič ČRNKO VIČ: Danes niso več meščani tisti, ki bi vlekli razvoj naprej. Meščani varujejo lastne pozicije, ohranjajo sprejete vrednote, ne nujno sporne, ampak stare. Edini, ki lahko vlečejo svet naprej, so urbani profesionalci, ki so pripravljeni zamenjati svoje vrednote za kaj modernejšega. KUŠAR: Kaj pa je moderno? CRNKOVIČ: Trendi, ki obstajajo v današnjih družbah: znanost, mediji, umetnost, industrija, biznis. Meščanske vrednote danes ne dopuščajo sprememb. KUSAR: Od kod vam te ideje? Da se meščana deklarira kot konzervativnega? CRNKOVIČ: V devetnajstem stoletju so še vlekli razvoj naprej. KUSAR: Tudi v dvajsetem, kjer niso bili dezavuirani. CRNKOVIČ: Zdaj pa ne več. Zdaj to dela urbani sloj. KUSAR: V Evropi je še veliko aktivnega meščanskega sloja. CRNKOVIČ: Ne, to je urbani sloj. Meščani so konzervativna socialna kategorija. KUSAR: Bi bila vesela, če mi razložite, kar trdite. CRNKOVIČ: Kaj sploh je meščan? Človek v svobodnem poklicu, ki živi v mestu, ali kaj? KUSAR: Ne, to je Ovsec, ki pa ni zaradi tega meščan, ampak zaradi drugih stvari. Ne moreva sedaj na sredini zamenjati vlog. Zanima me, zakaj trdite, da je danes meščanstvo Londona, Pariza, Stockholma, Bologne, Ziiricha ali Amsterdama konzervativno. CRNKOVIČ: Težko govorim za vsako mesto posebej. KUSAR: Od kod vam ideja, da je meščanstvo Evrope konzervativno? CRNKOVIČ: To je konzervativni srednji sloj tako v Parizu kot v Ljubljani. KUSAR: To zveni res kot kompleks, kot predsodek. CRNKOVIČ: Ne vem, kako bi vam to dokazal. Sodobnost 2001 I 226 Marko Crnkovič KUŠAR: Poskusite. Prej ste rekli, da se da vse razložiti. CRNKOVIČ: Meščan ima soliden socialni položaj, ki pa ga noče spreminjati. Ni propulziven, ni špica, ki vleče naprej. KUSAR: Ali danes pomeni nekaj velikega biti svetovni borzni špekulant, kupiti vse in vsakogar pod kakršnimi koli pogoji, konzumiranje vsega, ali je nekaj naprednega, da si zadovoljen s srednjo ekonomsko opremljenostjo in tuhtaš ideje, ki bodo še za čez petdeset in sto let? Kaj danes pomeni biti napreden? Grabiti kapital? CRNKOVIČ: Tudi. KUŠAR: Kaj je pred tudi? CRNKOVIČ: Razmišljati naprej, imeti širšo socialno zavest, pa zavest o samem sebi, poskušati izboljševati življenje s tem, da si dojemljiv za novosti, da si intelektualno bister, da opaziš, kaj se okrog tebe dogaja, da imaš širok horizont ... Saj za vas ne bi rekel, da ste meščanka. Imel bi vas za čisto spodobno urbano profesionalko. KUSAR: Ne, ne, jaz sem meščanka, zato pa toliko bezam v ta vaš kompleks. CRNKOVIČ: Saj sem tudi jaz zrasel v tem. Dišalo je po socializmu, kaj hočem, ampak bili smo meščanska družina - spodobna, dolgočasna in nevpadljiva družina, duhovno in materialno solidno situirana, iz centra mesta, niti ne nepomembna, taka tipična sixties, seventies meščansko-komunistična družina z vzorno opremljeno in pospravljeno dnevno sobo. Na dvorišču pa stala. Zame je bilo to krasno gnezdo. KUSAR: Pustiva zaenkrat izvor, če se pogovarjava, na kaj pristajava, na kakšne vrednote in na kakšen program za prihodnost? CRNKOVIČ: Osebno ali družbeno? KUSAR: Oboje. Osebno se uresničiti in s svojo realizirano kapaciteto, ozaveščenostjo podpreti kolektiv. Tako je človek vizionar z vplivom. CRNKOVIČ: Vizije kot metode nimam izdelane. Je pa to neka mešanica osebne, intelektualne in emocionalne, in socialne emancipacije z intelektualnim razsvetljenjem, racionalističnim načinom razmišljanja z vsemi možnimi dodatki, zaradi mene lahko tudi z religijo, ki je zame sicer bolj stvar karakterja ... Je to vizija? Sodobnost 2001 I 227 Marko Crnkovič KUŠAR: Pred seboj imamo kompleksen svet, na primer neorganizirano poslovanje, ločeno nacijo, krasno pokrajino in zemljo, človeški potencial, pretežno populacijo, ki se je navadila, da je individuum prepovedan ali pa da ga izživljajo na vikendu, kvarjenje na vsakem koraku: živali, ljudi, mesta, narave, negativno selekcijo, sisteme, ki frustrirajo, metropolo, ki to ni... CRNKOVIČ: Ali lahko ima vizijo človek, ki ni v položaju, dajo uresniči? Lahko imam sto vizij, pa bom še vedno samo kolumnist - to je vse, kar lahko naredim. Vizijo mora imeti Drnovšek ali kateri od teh. KUŠAR: Saj jo ima, ampak vsega tega ni v njej, pa še marsičesa drugega ne. CRNKOVIČ: Če rečem za vse ljudi, je vizija to, da človek dobro opravlja svoje delo. Dobro opravljati svoje delo je pravica, ne dolžnost. Tb je dolžnost samo pri politikih. KUŠAR: Človek ima najbrž pravico do uspeha in do smisla. Najbrž je ravno urbani liberalizem, meščanski že ne, postavil marsikaj na glavo, ljudi slabo kulturno opremlja, ne ozavešča jih, nenehno se moramo tolči za meje kulture, prava, kmetijstva, šolstva... Še nikoli nismo vedeli, da so zidovi med lepo urejenim svetom in prikritim kaosom tako zelo tanki. CRNKOVIČ: Vse težave izvirajo iz svobode, ki ni podprta s pametjo, racionalnostjo in etiko. Zgodovinsko gledano, lahko to svobodo res pripišemo meščanstvu, ne pa tudi tega, s čimer je treba danes to svobodo nadgrajevati. Ne bi pa zagovarjal meščanstva samo zato, ker je bilo v zadnjih desetletjih degradirano in skoraj izbrisano. KUŠAR: Niti ljubljanskemu meščanstvu ne pripisujem take neozaveščenosti, kaj šele evropskemu. Če se oba strinjava, da vsak živi, kot zmore, sva spet nazaj pri negativni selekciji ali pa pri normi, ki je oziroma ni postavljena. Meščanska norma je bila visoko postavljena in vsa današnja evropska višina še vedno sloni na evropskem meščanstvu. CRNKOVIČ: Izvira iz njega, ne pa sloni na njem. KUŠAR: Zdi se mi, da vaša urbana liberalizacija sloni na ekstrovertiranem amerikanizmu, ki ima svoje korenine, zgradbo in končno tudi cilje, izhajajoče iz modela, ki je zrastel pri njih. Predvsem je brez koordinat. CRNKOVIČ: Koordinate? Saj ni več nobene prave metafizike. Urbani sloj ne ve čisto dobro, ali je to, kar dela, sploh prav. Meščanstvo pa misli, da pozna metafiziko in daje vse skupaj organizirano v pregleden sistem. Sicer pa se jaz Sodobnost 2001 I 228 Marko Crnkovič osebno amerikanizaciji upiram. Od Amerike poberem kak dober pop, ki se me komaj prime, načeloma pa sem zadrt in nadut Evropejec. Amerika me v bistvu ne zanima - no, pa tudi Tibet ne. KUSAR: Vidim, da meščanstvo metafizike ni dovolj ponotranjilo. S čim pa naj danes pred intelektualno objestnostjo branim svoj pristni psihični status? CRNKOVIČ: Metafizika je razpadla zaradi filozofskega in duhovnega razvoja, ne zaradi komunistične revolucije, ne zaradi prve in druge svetovne vojne, ne zaradi atomske bombe, raka, aidsa ali norih krav. KUSAR: Po svetu danes drugače hodi, pa tudi v vsakem človeku seje. Mogoče sedaj bolj rovari v temi in pod zemljo, prej pa se je povprečju zdelo, da je bila na nebu in kaže pot. CRNKOVIČ: Danes je veliko teže delati dobro, kar je glavni dokaz, da je metafizika razpadla. Včasih so prekleto dobro vedeli, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je prav in kaj narobe. Danes pa je vse dvoumno. KUSAR: Če manipuliraš s svetom, manipuliraš tudi s svojimi instinkti in duševnimi doživetji, stališči, idejami, kulturno tradicijo, obredi družbenega sodelovanja. Glava ne razume globokega čustvenega zadovoljstva. CRNKOVIČ: Današnji vizionar je brez temelja in brez razloga. Zame je vizija to, da ne vem, kaj bo, ampak prav to hočem, in to je definicija današnjega razvoja, urbane predstave o svetu: ne veš, kaj bo, ampak točno to hočeš. KUSAR: Ne vem, ali bi vas tisti mrtvi za to potrepljali po rami. CRNKOVIČ: Ker ni zgrajenega sistema, si jemljem koščke, tudi tiste iz že preverjene zgodovine. Današnji s/et si sestavljam iz enega Baudelairjevega koščka in mojega razumevanja in drugih koščkov ter svojo nedefinirano vizijo poskušam dati naprej. Če je dobra zame, bo mogoče še za koga. KUSAR: Katere koščke pa poberete od Baudelairja? CRNKOVIČ: Od njega kupim vse. KUŠAR: Tudi njegov odnos do Boga? CRNKOVIČ: Ja. On je Boga sovražil, ker ga je čutil kot represijo, obenem pa kot nepogrešljivost. Meni pa ga ni treba, ker ga ne čutim in vanj ne verjamem. Sodobnost 2001 I 229 Marko Cmkovič KUŠAR: Kaj vam da Don Kihot? CRNKOVIC: Velika zgodba je, čeprav zame ni inspirativna. Je pa večna tema v tem smislu, da hoče človek narediti nekaj nemogočega, da fantazira in je poražen. Omenil sem ga bolj v kontekstu večnih knjig. Kar pa zadeva Dickensa in Dostojevskega, je realizem zakon. Zame sta najbolj fascinantna. Danes nihče ne more napisati Idiota: vsa ta psihologija, dvogovori, nianse, te zgodbe in odnosi! KUŠAR: Aha! CRNKOVIC: Danes bi lahko neki pisatelj vzel enako psihološko strukturirane ljudi, jih postavil v isto socialno in kulturno okolje, v isti čas, pa bi bil roman povsem nekaj drugega. KUSAR: Najbrž se vam ne zdi, da je znal Dostojevski samo pisati. CRNKOVIC: Tb je videl v svoji glavi! KUSAR: Imel je enormen talent za pisanje, pred njim so bili odlični ruski pisci, če že govoriva o pisateljskih standardih, vendar je imel dar tudi za globoko poznavanje človeka, vprašanja večnosti mu niso dala miru. Za globoko religioznost gre... CRNKOVIC:... in globok ateizem. Zgovorno je, da se pri vseh teh milijardah ljudi, ki so se po njem rodile, ne najde en sam, ki bi imel podobno senzibilnost. KUŠAR: Kaj pa vas tako neskončno fascinira pri njem? CRNKOVIC: Psihologija. Predvsem pa to, daje vse res. KUŠAR: Kako pa veste, da je res? CRNKOVIC: Vse je naravno, logično, kot bi opazoval sam, ne pa bral. KUŠAR: Je racionalno? CRNKOVIC: Ne, je pa natančno in preverljivo. Ibčno tako, kot bi bilo v resnici. KUŠAR: Pri njem doživite življenje, resnično življenje. Resnično življenje je v primeri z Dostojevskim manj resnično. Sodobnost 2001 I 230 Marko C rnko vič CRNKOVIČ: Zame je realističen tudi Čakajoč na Godota. Tudi zanj sem pripravljen reči, da je natančen in preverljiv. KUSAR: Oba imata ogromno čustev, čutnega in iracionalnega. CRNKOVIČ: Vse je narejeno stoodstotno natančno. Maksimalno prepričljivo. Tb je doživeto življenje na dlani, dobesedno kot da si med onimi ljudmi. Ali Dickens! KUSAR: Verjamete mu tudi brez izkušenj, v sebi čutite doživetje in vas gane, ne? CRNKOVIČ: Tudi. Modernizem v temelju ni presegel ne realizma ne romantike, ki sta podstat vsega. Tudi postmodernizem in vse drugo danes je samo redesign teh dveh temeljnih nazorov. Restvling, kot da gre za nov model avta. KUSAR: Vse vaše pisanje izhaja iz doživetja? CRNKOVIČ: Če mislite, ali lahko pišem kritiko, če sam nisem napisal knjige, ali šimfam oddajo na televiziji, če sam nisem napisal scenarija ... Najbrž ne mislite tega? KUŠAR: Ne. Ženska veliko doživetega pove o otrocih, čeprav jih ni rodila, tudi o mačkah lahko doživeto pripovedujemo, če jih dobro opazujemo in če nismo specializirani. Če si široko izobražen, če si varuh skrivnosti in zakonov, lahko veliko suponiraš. Velika razlika je, ali samo rečeš, da to ni dobro, pa to tudi ne, če te pa kdo vpraša, kaj je dobro, lahko samo rečeš: ne vem. CRNKOVIČ: Pravico imam reči, da ne vem. Vem, da ni dobro, ne vem pa, kako bi bilo dobro. Zakaj bi moral vedeti, kako je dobro, če hočem samo povedati, da ni dobro? / KUŠAR: Ne da bi moral, zdi pa se mi, daje razlika med tem, ko človek samo o nečem neznanem razmišlja, morda sanjari, špekulira ali pa predeluje izkušnje, podatke in doživetja. CRNKOVIČ: Doživetja česa? KUŠAR: Življenja. V romantiki in v realizmu so literati imeli velik talent in obilico življenjskega materiala, saj so stali v areni življenja. Romantiki in realisti so zelo veliko živeli. CRNKOVIČ: No, Balzac ni šel iz kabineta. Sodobnost 2001 I 231 Marko Crnkovič KUŠAR: Ko je pisal, ne, ampak že prej je sledil človeški komediji, če je prihajala pred njegovo pisalno mizo, ponoči je hodil opazovat življenje, pa še kaj drugega. Dostojevski je ogromno živel, Byron tudi. Tujina je najpomembnejša beseda angleških romantikov, bili so ljudje, ki so z dejanji šli za svojimi sanjami. Sanje so bile skoraj isto kot dejanja, dokler niso spoznali, daje vse to, kar je pred nami, samo sanjsko. Saj veste, kako so umirali. CRNKOVIČ: S tega stališča nisem jaz doživel nič. Mogoče je to razlog, da pišem kolumne in ne romane. Za to mi ni treba doživljati avantur v grški osvobodilni vojni, niti se sukati po londonskih in pariških salonih, ni mi treba ne v vojno, ne v Italijo, ne v zapor ... Sem samo lokalni kolumnist, za to pa zadošča, da gledam svoj mali svet s široko odprtimi očmi in da si jih ne zatiskam pred tistim, kar je onstran. Ne bi pa imel nič proti, če bi bil Bruce Chatwin ali Rvszard Kapuscinski. Ampak za to bi se moral roditi kje drugje. KUŠAR: Želela sem, da malo razjasnite, kaj vas pri teh literatih tako zelo fascinira. Zdi se mi, da sposobnost za njihova doživetja. CRNKOVIČ: Pri Bvronu bolj osebnost, pri Dostojevskem pa gre za literarno fascinacijo. Vsega, kar je napisal, ni mogel doživeti, ker je preveč genialno. KUŠAR: Kaj pa Pascal? CRNKOVIČ: Čeprav nikoli nisem imel dilem glede vere ali nevere v Boga, me je dokončno prepričal šele Pascal. Šele ko sem bral Misli, sem si rekel, da je očitno res bolje, da ne verjamem. Kot filozofija se mi zdi Pascal višek realne, praktične filozofije. Njegova moralna držaje bila vrhunska. Človek, kije želel verjeti v Boga, tega ni mogel dokazati. KUŠAR: Želel je verjeti, racionalno dokazati, vendar se je še bojeval za religiozno izkušnjo, za doživetje. Če me kdo vpraša, ali verjamem v Marka Crnkoviča, mu ne bom mogla odgovoriti, da verjamem, ampak, da vem, daje. Zakaj bi morala verjeti v Marka Crnkoviča, če vem, da je? CRNKOVIČ: Govoriva o Bogu ali o meni? KUŠAR: Racionalno doživeti Boga je nekaj drugega kakor doživeti ga, recimo, v svojem srcu. CRNKOVIČ: Doživetja Boga ni. Halo!? Če kdo trdi, daje doživel Boga, je imel psihične motnje. KUŠAR: To so najboljši stavki najinega pogovora. Moja teorija je, da se senzibilni učijo od modrecev, za manj senzibilne pa je življenje najboljša šola. Sodobnost 2001 I 232 Ma rko Crnkovič ČRNKO VIČ: Imam se za senzibilnega. Da ne verjamem v Boga, še ni dokaz, da nisem senzibilen. KUSAR: Če se imate za senzibilnega, najbrž še ne pomeni, da ste zares senzibilni. To, upam, veva. Tudi jaz se imam lahko za dobro pesnico ... CRNKOVIČ: To ni isto. Senzibilnost je samo ... KUSAR: Ali mogoče ni moja pesniška senzibilnost tista, ki jo najbolje poznam? Če jo pripoznam za največjo ... je največja? CRNKOVIČ: Zakaj pa ne? KUSAR: Ker je to lahko tako ali pa ni. CRNKOVIČ: Bog in senzibilnost? Ah, no, človek mogoče verjame v Boga zaradi frustracije, ki bi jo doživljal, če ne bi verjel. KUŠAR: Z vero v Boga nimam težav, ker vanj ne verjamem. Duša me je naučila drugačnih reči. Ljubezen da resnično izkušnjo o stvareh, ali ne? Če jo imaš, stvari so, če je nimaš, lahko verjameš vanje. CRNKOVIČ: Čakajte, izkušnja lahko pomaga človeku do tega, da napiše Brate Karamazove ali Idiota, nima pa izkušnja nič s tem, ali verjame v Boga ali ne. V Boga lahko verjameš, če se ti zdi, da obstaja, meni pa se to niti ne zdi - kaj šele, da bi imel izkušnjo. Jaz je nimam in sem prepričan, da je niti ne bom mogel imeti. Ergo, Boga ni. Lahko bi bil obsojen na smrt in pol minute pred streljanjem pomiloščen, kot Dostojevski, lahko bi bil anarhist, napol blazen in shizofrenik in genialen pisatelj. Vse to bi lahko doživel, Boga pa ne morem doživeti. / KUSAR: Ljudje so včasih živeli, nato pa se umaknili, tuhtali in pisali. V današnjem maničnem svetu so pa ljudje na življenje pripeti kakor na drogo. Prav na banalno, vsakdanje življenje. Bi vi lahko bili en mesec brez telefona, radia, televizije, recimo s psom v naravi, ampak ne divji naravi? CRNKOVIČ: To je res, ja. Vprašanje, ali bi zmogel. Sem bolj kabineten človek. KUSAR: Nimate dovolj tega praznega, banalnega sveta, vas ne vlečejo izkušnje, lastna notranja doživetja? CRNKOVIČ: Ne. Potrebujem predvidljivost okoli sebe. Sodobnost 2001 I 233 Marko Crnkovič KUŠAR: Je nezavedno močno, ali se vam zdi, da je to nekaj fiktivnega, da ni realizem? CRNKOVIČ: Pri meni ni zelo izraženo. Jasno mi je, da sem na neki način odprta knjiga, ampak to, kar bralci berejo, ni nezavedno. Ne bom trdil, da pokažem samo tisto, kar racionalno hočem, ker je v tem vedno tudi nekaj spontanega, nehotnega - mogoče podzavestnega, ne pa nezavednega. Psihoanalitiki ne bi imeli veliko početi z mano ali z mojimi teksti. Malo bi prišlo na dan, česar se sam ne bi zavedal ali kar bi bilo zelo različno od tistega, kar je že na prvi pogled očitno. KUŠAR: Zakaj mislite, da ni neznanega dela v vas? CRNKOVIČ: Baje sem muhasti dvojček, ampak po določenem času je te nepredvidljivosti konec. Mislim, da v meni ni veliko več od tega, kar vem sam o sebi ali kar dam vedeti o sebi drugim. KUŠAR: Spodobi se, da zaključiva s politiko in kulturo. CRNKOVIČ: Samo, da ne bom rekel kaj nespodobnega. KUŠAR: Zakaj mora biti minister za kulturo ženska? CRNKOVIČ: Zato, ker je resor dovolj nepomemben za žensko. Prej bojo imele ZDAAfroameričana za predsednika kot Slovenija žensko na čelu vlade. Samo v kulturi so lahko ženske glavne. Kulturna in ženska politika v Sloveniji pašeta skupaj, ker obe funkcionirata na deklarativnem nivoju, češ potrebujemo kulturo in potrebujemo aktivne ženske na javnih funkcijah. Eno in drugo nas kao bogati. Odnos do žensk je postal podoben odnosu do kulture: stvar načel ali magari koalicijske pogodbe, kar pa je v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem. Sicer pa je Drnovšek že od vsega začetka imel Majdo Sirca kot na dlani za ministrico za kulturo, pa je resor prodal Združeni listi, ne da bi trenil. Šele potem je to postal kvazifeministični problem. Politiki se bojijo, da ne bi postalo očitno, da se ženske bolje obnesejo kot moški. KUŠAR: Ali ni tukaj zajeta tudi kulturna senzibilnost, relacija do ustvarjalnosti? CRNKOVIČ: Po mojem je to nasploh problem senzibilnosti: moški nimajo ženske senzibilnosti, in obratno, kulturniki nimajo politične, in obratno, pode-želani nimajo urbane, in obratno, itd. V bistvu smo tu vsi malo krivi - eni seveda bolj. Drnovšku se, recimo, ni dalo niti na 200-letnico Prešerna. Je pač človek, ki ne potrebuje kulture, ampak kot premier bi se lahko pretvarjal, da Sodobnost 2001 I 234 Marko Cmkovič jo potrebuje vsaj občasno in za potrebe protokola. Kaj naj s premierom, ki nima niti toliko kulturne senzibilnosti, da bi šel na proslavo ob 200-letnici največjega slovenskega pesnika?^Kot intelektualca in človeka s kulturnimi potrebami me njegov odnos žali. Če pa doma v samoti bere Dostojevskega, se seveda opravičujem. KUSAR: Priznate žensko in moško specifiko pogleda na svet? CRNKOVIC: Vidim jo, ne znam sije pa razložiti. Tb je ena mojih malih ugank v življenju. KUSAR: Bi se strinjali z ugotovitvijo Vzhoda, da je modrost ženska lastnost, sočutje pa moška? CRNKOVIC: Ne bi se strinjal, ker sem Zahodnjak. Ženska je seveda lahko modra, ampak to bo vedel samo tisti, ki jo dovolj dobro pozna, ne pa družba v širšem smislu. Ženska je v funkcionalnost družbe drugače vpeta kot moški. Svet vodijo moški, zato je moška pamet hitro operacionalizirana. Za žensko pamet pa ve samo relativno majhen krog. Tako pač svet funkcionira. KUŠAR: Moško-žensko opazujem kot dualizem sveta. Kaj lahko moški danes relevantnega pove o ženski? CRNKOVIC: Razen o tisti, ki jo ljubi - nič. KUSAR: Mislite, da bi Slovenija prenesla štiri kolumniste Crnkoviče? CRNKOVIC: Slovenija prenese vse, zakaj ne bi tudi tega?! Ampak bojim se, da bi težko našli še tri take modele. Sodobnost 2001 I 235