Omaguiemo. Težki boji in borbe učiteljstva za dosto« jen in primeren položaj v človeški družbi, za >mate'rijelno !in moralno neodvisnost, za svojo in za svobodo šole, so učiteljstvo uspo* sobili, utrdili in izklesali, da je stalo strnje« no, oklepajoč se svoje organizacije, kakor skala. ki so se ot> njej razbili vsi besni va= lovi, ki so se vanj zaletavali. Priborjene materijalne in moralne dobrine niso ponieh« kužile učiteljstva. Učiteljstvo ni odložilo svojega orožja uma in srca, ampak se je vrglo na delo s še večjim pogumom, s še večjo goirečnostjo na polju šolstva in narod* ne prosvete. Njegov idealizem ni popuščal v najtežjih preizkušnjah, pa tudi ne v ugod* nejših trenutkih. Pri svojem delu ni zasle* dovalo nikoli sebičnih ciljev, ker taki niso v skladu z njegovim položajem in poklicem, a tudi ne z njegovo vzgojo in miselnostjo. Učiteljstvo se zaveda svojega poklica: vse* stranske vzgoje naše mladine. Ta poklic za= hteva ljudi trdne volje, požrtvovalnosti, po* trpežljivosti, ljubezni, vdanosti in vztrajno? sti, ljudi polnih idealizma! Brez teh lastno« Sii je težko biti narodni učitelj. Naše učis teljstvo je v službi šole in naroda z vsem svojim žitjem in bitjem. V okrilju svoje or« ganizacije se je z vsemi razpoložljivimi in legalnimi sredstvi borilo in delalo za po* vzdigo narodnega šolstva, narodne kulture, se izpopolnjevalo v svoji izobrazbi, a ;sto« časno ni zanemarjalo nobene prilike, da se poteguje za izboljšanje svojega socialnega položaja. Pravilno je namreč, da zavisi vse delo in vsi uspehi v šoli in izven nje od tega, s kakšno moiralno pa tudi materijalno silo razpolaga, ki se medsebojno nujno izpopol* njujeta. Danes se nahaja učiteljstvo — fcrez vseh pretiravanj — v zelo kritičnem položaju, kar se tiče njegovih gmotnih razmer. Po« novno se je že v naš^m stanovskem glasihi poudarjala sveta resnica, da bo učitelj po* stal predvsem le kruhoborec, ki ne bo imel več potrebne moralne sile, ne bo delal s pre* pričanjem, s srcem in dušo, ako ne bo gmofc« no primerno situiran. Pojavljajo se že znakl, ki ne obetajo nič dobrega. Že dalje časa se opaža, da je nastala v učiteljskih vrstah težka atmosfera, nerazpoloženje in malo= dušnost. Ti pojavi se javljajo zlasti v orga* nizaciji, kjer daje učiteljstvo izraz svojemu notranjemu Tazpoloženju. Naša organizacija je bila nekakšno ognjišče, kjer je iskalo učiteljstvo oporo in tolažbo, kjer je črpalo novih moči, dobivalo novih pobud za svoje delovanje in kjer je tudi odkrivalo svoje križe in težave. Organi« zacija je postala naša življenska potreba, Velike preizkiršnje, v katerih živimo, pa pre« tresajo temelje naše organizacije: vero po« edinca v potrebo in smisel organizacije. Na vseh koncih so pretresi, ki pričajo o nesta* bilnosti in neenotnosti pogledov na organi* zacijo in njene cilje. Zelo močni pa so po* stali nazori, da nam organizacija ni pofreb* na. ker ni uspehov, le v breme nam je, v kolikor moramo plačevati organizacijski davek. Društvena zborovanja so slabo obiska* na. Na njih ni potrebne živahnosti, aktivno« sti in zanimanja, na njih vlada neko mrtvilo. Z največjo težavo se vzdržuje potrebna du sciplina; društveni blagajniki imajo polne roke posla z izterjevanjem članarine. Apa« tija se lotcva učiteljstva do raznih društve^ nih prireditev. Popušča trdna volja in skoraj da popušča tudi idealizem. Rahlja se stanov« ska zavest, vezi solidarnosti se trgajo in pri* manjkuje potrebna borbenost. Povsod sre= čujemo le klic in pritožbo o skrajno težkem gmotnem položaju učiteljstva. Živimo v resnici v težkih irazmerah. Naši prejemki često ne zadostujejo za najnujnejše življenske potrebščine. Ne more« mo se stanu primerno obkči, a jkaj šele za* hajati in udeleževati se raznih prireditev. Vse je res, kar se v tem oziru govori in piše. Vprašanje je sedaj, ali je primerno in prav, da se učiteljstvo oddalji od svojega doseda* njega zadržanja, ali je prav, da se predamo dbupu in brezbrižnosti? Naj li cepimo svoje vrste, razderemo organizacijo, da si še po« slabšamo svoj položaj? S tem pokažemo pač svojo nezrelost, nerazsodnost in slabost, a uspehov ne bomo želi nikoli. Dve poti sta odprti pred nami, prva je pot borbe v strnjenih vrstah do končne zmage in druga je pot razcepljenosti in ma= lodušja. Za katero se bo odločilo slovensko učiteljstvo? . H. J.