1V4
Korist dobre knjige
Pripoveduje Janko Leban.
gra je otrokom pravo veselje! To je vedel Radovan, sinek brdkega in poštenega meščana. Tudi on se je često vesclil s svojimi tovariši ob različnih igrah. A nad vse rad sc je igral — vojakc. Ej, ko si je pripel torbico za patrone, opasal si sabljo in zadel puško na ramo, pa bi ga gledaii, kako je moško korakal po sobi! Bil je Radovan tak, kakor ga optsuicm v pesmi:
Čvrst vojak in pa srčan dični naš je Radovan! Prav junaški s pusko v roki, s svetfo sabljico ob boki, hodi kakor general — to zares vojak je zal!
Nekega dne je priredil soscdov Mirko, najljubši Radovanov prijatelj, veselico: strcljanje v tarčo! Vsi povabljeni otroci naj bi prišli v vojaški opravi na Mirkov vrt »strcljat v tarčo«. Sevcda je bil povabljen tudi Radovan in obljubil je tudi, da pride ob doloceni uri prav gotovo,
Popolnoraa vojaski opravljen je že korakal po svoji sobi. Že je hotel oditi k Mirku, ko se odpro vrata. Vstopil je Radovanov oče s knjigo v roki.
»Ljubi Radovan,« je resno izpregovoril oče, »ti pa zanemarjaš to knjigo, ki scm ti jo daroval na tvoj rojstni dan! Saj se mi menda nočes kazati nehvaležnega, kaj? Tu imaš knjigo! Pridno jo prcbiraj! Šele, ko mi boš znal iz nje nagladko povedati kako povestico ali kaj drugega, se boš smel iti igrat k Mirku.
Hencajte, to so bile neprijetne besede za Radovana. Posebno šc, ker se je blizala ura, ko bi bil moral že biti na Mirkovem vrtu! Ža-losten je po očetovem odhodu odpasal sabljo in porinil v kot puško in torbico za patrone. Potem se jc pa naslonil na stol, povesil oči ter jel modrovati: »Zdaj naj pa zopet čitam! In prav zdaj, ko bi se tako rad igral! Pes poberi to knjigo! Ko mi jo je pred štirimi tedni daroval oče, mi je rekel: »Vzemi to knjigo, prebiraj jo, morebiti ti bo celo v srečo!« Kakor se zdi, mi je pa ta knjiga le v nesrečo! Toda ne po-maga nič! Oče se ne šali! Moram slušati, čc mi je ljubo ali ne ! Pa, da bi le bilo v knjigi vsaj kaj smešnega; toda vse je v njej tako resno! In zdi se mi, kakor bi gledal iz vsake vrstice resni obraz našega učitelja!«
Po takem premišljevanju odpre Radovan knjigo in jo začne preli-stovati. Najde v njej tudi nekaj življenjepisov slavnih mož. VeČkrat precita prvi življenjepis, tako da ga zna že skoro napamet. Nato pa stopi k očetu v drugo sobo ter mu nagladko pove življenjepis. Oče je bil tega zelo vesel. »No, zdaj pa že lahko greš k Mirku, pa se pošteno zabavaj! Veruj mi, knjiga ti bo stajšala današnji dan!« In res: Radovan je bil ta dan tako dobre volje, kakor še nikoli prej. Še enkrat tako ljubo mu je bilo danes bivanje med tovahši . , .
195
Ko se je vrnil zvečer domov, so bili nekateri prijatelji pri očelu. Poklicali so Radovana, pa je moral še enkrat ponoviti tisti življenjepis. Vsi možje so se veselili, ko so Čuli kako lepo in gladko je znal Radovan govoriti. Oče pa je velel Radovanu, naj princse svojo hranilno pusčico, pa je spustil v njo krono. »Ej, ej! Knjiga vendar ni tako slaba,« si je mislil Radovan, posebno, ko je vidcl, da so tudi očctovi gostje vrgli v puščico nekaj cvenka . . .
Nekaj dni potem pa je v šoli vprašal gospod učitelj: »Kdo mi zna povedati kak sestavek gladko brez pogreška?«
»Jaz, jaz!« se oglasi Radovan in takoj začne pripovedovati povest, ki se jo je naučil iz knjige, darovane mu od očeta,
»To je biio izvrstno!« opomni gospod učitclj. »Dokazal si, kako si priden. Odkazati ti hočem častno mesto, postaviti te za »dekuriona«, posebno Še zato, ker se vselej Iepo vedeš. Sedi le-sem v to klop, na prvo, častno mesto!«
Mladi čitatelji gotovo ne veste, kaj je to dekurion ali dekurij. Viditc, v starem Rimu so predstojnika ene dekurije, t. j. enega oddelka dcsetih mož, imenovali dekuriona. Nekako tako je bilo tudi v nekdanji šoli. Učenec, ki je sedel v klopi na prvera mcstu na desno, se je imenoval dekurion. Bil je nekak nadzornik drugih otrok iste klopi. Seveda so bili za dekurione izvoljeni le najboljši učenci.
Lahko si mislite, dragi moji, kako jc bil Radovan vesel, ko je bil povišan za dekuriona! Kar žarel jc v lice in oci so se mu svetile.
Poslej pa mu je postala knjiga nad vse Ijuba. S knjigo v roki je vstajal in s knjigo v roki je legal spat. Včasih so morale čaka, puška in sablja dolgo čakati, da jih }e Radovan zopet vzel v roke.
Vcrujte mi: Gotova je resnica, da Bog čudovito blagoslovi pridnega človeka! Tudi z Radovanom je bilo tako! Ker je veliko čital, se je množil zaklad njegovih vednosti vedno bolj. Posebno sc je odlikoval v zgodovini in je postal sčasoma — učcn mož. Povzdigoval se je od časti do časti. Če so ga kdaj vprasali, kako je bi!o mogoče, da se je dvignil tako visoko, potem je stopil k omari za knjige, pa vzel iz nje drobno knjižico in rckel: »Glejte, tej knjižici se imam zahvaliti za srečo v svojcm življenju! Moj blagopokojni očc mi je daroval to knjižico ter mi voščil, naj bi imel srečo ž njo. In zgodilo se je, kakor je rekel! Knjižica mi jc bila angel, ki me je vodil k dobremu!«
Dragi, mladi čitatelj! Če ti naroči gospod učitelj ali oče, da čitaj kako knjigo in se uči iz nje, stori to rad! Najsi se ti morebiti v prvem hipu ne ljubi čitati, tnisli le vedno na to, da ti knjiga lahko postane vir   prave   sreče!