20
Kratkočasno berilo.
Harač. *)
Zgodovinsko - romantičen obraz.
v
Ceski spisal Prokop Chocholousek.   Poslovenil PodgoriČan.
I.
Žalosten je spomin na Črno goro — res žalosten na tisti čas, ko je Črna gora zdihovala pod turškim jarmom, ječala zaradi lastnih vladarjev, zaradi njihove iznevere; ko so junaški, srčni Črnogorci uklanjali se bisurmanom, pa narač plačevali v Stambul. Tega časa se Črnogorci ne  spominjajo  radi;   še  dandanes jih je
*) Glavnica, davek od glave.
sram ; kadar se spomnijo, še zdaj jih jezi takratna suž-nost vselej, srd in maščevavnost obletuje, kakor pred-dede leta 1703, takrat, ko so tako hudo maščevali se nad Turki in poturčenci.
Ali kaj?! Vendar je Črna gora okusila sad svoje nesloge. Črnogorci so le skrivaj škripali z zobmi. Morali so divjo jezo tajiti vselej , kadar je bisurman pobiral harač; kaj neki bi bilo pomagalo, ako bi bili kljubovali , ker ^so Turki obe trdnjavi imeli v oblasti, iz nju pa jih Črnogorci ne bi bili izpodili, ker so ska-darski vezirji, potomci odpadnika Staniše, tako stanovitno podpirali jih, vzlasti pa, ker med Črnogorci nesloga, zvito podžigana, ni hotla ugasniti, tako; da se je odpadstvo od pravoslavne vere ^dan za dnevom močnejše širilo, da ga ni bilo na Črnogorskem moža, ki bi bil narod budil od mrtvih. Kdor je hotel kakor prost junak živeti, ta je moral ali na nedostopne gore, ali pa v lesove, ker — samo med tacim skalovjem, le v lesovih je bilo zavetje še varno. Kakor Srbska, Bosna in vsi drugi deli srbskega carstva, tako je morala tudi Črna gora zdihovati v turški sužnosti: pokoriti se za grehe svojih preddedov.
Na vhodu je skalnati Ostrog, na jugu pa Sutorman ugajal črnogorskim junakom, da so se zbirali v njunih jamah. Mrzelo se jim je živeti v turški sužnosti: raji so prosto živeli v svoji domovini, pa po gorah in v lesovih, ter borili se s prokletim vragom, ki je hotel zatreti narod, zatreti Kristusovo vero; raji so živeli po tacih krajih, kakor pa Turku pokorni bili, ter v njegovi sužnosti zdihovali. Na skali, pod ktero reka Crnojevič beži iz cetinjske doline; na skali, zvrh ktere se vidi trdnjava Obod, tam na tej skali ravno — tabore nekteri prosti junaki. Vsi so junaški, vsi orjaški, vetra in solnca obžgani, — pa čili, — prav živa podoba, kako ročni so v boji. Malo prostora imajo med smrekami, ki rasto ob skalnati gori, rasto med skalovjem tudi, da^kakor zid kviško strle, tako, da le divja koza ali pa Črnogorec more skozi na vrh, na kterem je na straži mlad junak , zahaljen v struko, — junak, ki nič ne mara za hudi veter prosinca meseca, — junak, ki meni nič tebi nič oči opira proti jugu: tje, kjer pod Obodom Crnojevič svoje valove vali v skadarsko jezero. Doli pod strmo skalo pa so junaci; — al nevoljni so; toda kaj bi ne bili? Jezi jih pohajkovanje.
„No, ti Bogdan?" — oglasil se je mladeneč, ki je dozdaj nestrpljivo prehajal z mesta na mesto, pa obstal pred sivim junakom, ki je ležal na zemlji z glavo na skalo naslonjeno, zahaljen pa v struko. „Ali bodem še dolgo tako pohajkoval; dolgo še roke držal za pasom, kakor da ne bi bilo pod  milim Bogom  nič  opravka?"
Sivi junak pa je oči vprl va-nj; začelo se mu je izdehati.   „Kaj jaz vem to?" — odgovoril je kratko.
„1 kdo pa, če ti ne" — zavrnil ga je mladeneč; „kdaj solnce zopet zašije, — kdo drug bi vedil to, če ne ti, ker si tako znan z vladiko ?" *)
Pa Bogdan ni nič odgovoril. Vzdignil je glavo, zažvižgal in zaklical navzgor:
„Sokol Mandušic!"
„Hoj!" — oglasil se je doli s skale na straži stoječi junak.
„Ali ne vidiš še nikoga?" — vprašal ga je Bogdan zopet.
„Snežne oblake nad Ostrogom, vodne megle nad skadarskim jezerom, nad Obodom pa sokola, ki kroži v zraku, druzega pa nič ne vidim" —* odgovoril je junak s skale doli.
„No, Vuk Martinovic, zdaj menda si slišal, ali ne?" — obrnil se je  Bogdan  hladan  k mladenču;  —
*) Vladar svetni in duhovni ob enem.
21
„sveti vladika  še ni  na poti,   ne bodi  tako nepotrpež-ljiv vendar !a
Vuk je pobesil glavo.
„Hm, Bog ve, če se vrne kdaj več ali ne?" — spregovoril je drug; kajti glasni razgovor je bil vse privabil okoli Bogdana.
„Bog ve — res": — zganil je ta z ramami — „kajti Turku ne sme verjeti človek."
„Res, res!" — potrdili so vsi okoli — „kdor verjame Turku, ta s sitom zajema vodo."
„Zakaj se je pa dal verolomnim bisurmanom v roke nae vladika?" — vprašal je Vuk, kakor da bi bil očital.
„Aj, Vuk, da bi vendar Bog in sveti Ivan razsvit-lila tvojo mlado glavo" — djal je Bogdan — „zato da bi sprevidil, da sveti vladika ni drugače mogel za slavo Kristusovi veri. Pa zakaj me pa tako neverno gledate? Ali ne verjamete niti svetemu očetu, niti meni? Kaj mislite, da bi bil on kar tako zapustil svoje otroke, pa ravno zdaj, ko je vse pripravljeno že? Ali morebiti celo mislite, da bi bil lahko odrekel ubozim bratom v Zenti, ter ne blagoslovil jim cerkve?"
„Ne, tega mi ne mislimo" — mahali so z rokami vsi in branili se.
„Dosti si je izgovoril ta pasji, odpadniški, ta izda-javski pes, ta oderuh: skadarski paša; dosti mu je morala dati uboga raja v Zenti, da je smela potlej cerkev sezidati si, pa še ni bilo zadosti mu. Morali so plačati tudi, da je sveti vladika smel v Zento. Ali bi bil mogel tedaj reči: Jaz ne grem."
„Tega res ni mogel.   Prav imaš!" — trdili so vsi.
„Mislim da ne" — vihal si je  Vuk brke,   natezal
pas — „al to je pa vendar hudo, ker ne vemo, ali se
sv. oče vrne ali ne;   tje je šel,   za  nazaj pa ne vemo,
kako bode."
;,Res je taka!" — potrdilo jih je nekoliko nevoljno. „Prav res" — potrdil je tudi Bogdan — „sej Danilo Petrovič — naš sveti vladika je   vedil to že prej. Ali vse eno, junaci!  Le upajmo v Jezusa Kristusa, da morebiti vsaj ta pot Turek ne skali svoje obljube."
„Pa vendar, kaj pa, ako ga ne bode nazaj?" — oglasilo se jih je nekoliko.
„Ako se pa to zgodi, potlej pa ne smemo rok imeti za pasom" — djal je Bogdan — da si že zdaj vem, da se bode potem obotavljal marsikdo, ki zdaj komaj čaka znamenja nad te krvoločnike."
„Prav govoriš" — oglasil se je med junaci star junak, sivih obrvi, sive brade. Na čelu in po druzem obličji so se mu poznali mnogi obrunki (brazgotine), ki jih je bil dobil v bitvah. „To vem tako za trdno, da nič tega ne. Se ko je Soliman, skadarski paša, takrat sem bil še mlad, — mlajši nego si ti, Vuk Mar-tinovič, tačas se nisem še bril, še le temnelo se mi je pod nosom; ko je Soliman prilomastil bil na naše gore, požgal nam vasi, razril Cetinje s samostanom vred; še takrat je vstala bila vsa Gora, brez razločka stari in mladi, in na Podgorici smo tako otepli Solimana, da so se volkovje pa orli potlej dolgo gostili s Turki in po-turčenci, tako je bilo nastlano ž njimi. Soliman sam ni prej nehal bežati, dokler se niso skadarske vrata zaprle za njim. Ali Bog! kaj nam je pomogla ta zmaga? Soliman obšel nam je bil trdnjavi, vladika pa ni znal podžgati junakov, da bi bili prepodili Turka. Nekteri so hotli tako, nekteri tako, da ima Soliman že zadosti, tako, da je bisurman nazadnje vendar-le ostal tam, kjer je; ^skadarski paše, ti izdajniki pa so bili zmirom hujši, in Črna gora pa še zdaj harač plačuje temu psu. Fej te bodi, sramota!"  Plunil je.
„Aj, zlodej   vendar!" — hudili  so  se drugi,   celo hladno-krveni Bogdan  se je bil razsrdil;   skočil je po-
konci, z nogo vdaril ob tla, potegnil se za brke, iskreče gledal okoli, kakor bi bil gledal, nad kom bi se maščeval zaradi tacega zaničevanja, ki se je zgodilo bilo Črni gori.
„Ali ne to samo, junaci!" — nadaljeval je stari vojnik. „Tudi vero nam bi rad zatrl bisurman. Ali ne vidite, kako se nam posmehujejo, kako nas zaničujejo vselej, kadar častimo Boga po verskem zakonu, po navadijnaših očetov? Ali ne vidite, koliko je že potur-čenih Črnogorcev? Pred leti, pred nedavnim še so bili pa naše prave vere, še slavni junaci. Kaj pa naše dekleta? Te, te! Ali ne vidite, da ne marajo nič za naše ljudi več? Ali ne vidite, kako jih zapeljujejo ti psi?" — vprašal je, ostro pogledal Vuka Martinoviča 9 tako da je Vuk kar pobesil oči.
„Hoj!" — vskriknil je Bogdan — „ženska je krhka trst; kakor veter vleče, taka je. Za malo lišpa pa pozabi brata, pozabi očeta, matere, vsega, no, kaj bi več govoril: ali pa menda ni res tako?"
„Kje bodemo jemali pa junake , vojake, ako bodo dekleta zmirom tako sramovale se naših junakov? Bogdan Radonic, ali pojde to še dolgo tako naprej?" — vprašal je sivi Črnogorec.
„Ako Bog da, ne!" — odgovoril je Bogdan jezen. „Ne pojde, pa tudi ne bode smelo" — zatrdil je še enkrat.
„Ce ne vemo kaj, to mora biti!" — oglasili so se vsi okoli; „mi nimamo deklet, nimamo sester ne za Turka, ne za poturčenca. — Al kaj ? Kadar ne bode več dom& za naše junake zadosti deklet, pojdemo pa v turške konake po-nje, po bisurmanske dekleta, ki jih rode naše rodne sestre. — Dobro! Turk naše, mi pa turške, pa bode!"
„Ali slišiš, Lazo JuraŠkovic!" — obrnil se je Bogdan k starcu, in jezno ogledal se po junacih, ki so bili okoli.
„Slišim, slišim" — djal je stari junak JuraŠkovic; ,,al od tega sklepa do spolnitve cesta je še dolga; ako ne bode vladike več nazaj , pa zastane vse tako, nobeden se ne bode nič menil za obljubo, veter jo je odnesel že daleč, verjemi mi Bogdan Radonič!"
(Dalje prihodnjič.)
   28
Kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko - romantičen obraz.
v
Ceski spisal Prokop Chocholoušek.   Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
Zdaj se je Radonic jezno spel pokonci, zasukal brke, podprl se z roko pod pazuho, iskreče gledal in rekel: „Kaj misliš , da sem jaz Lazo, ki vse zidaš le na vladiko? Ali morebiti vas on popelje v boj, ali pa jaz Bogdan Radonic, vaš gubernator, kaj praviš, kteri izmed naju?"
„Kdo pa drug, nego ti!" — odvrnil je Juraškovic, „za teboj pojdemo vsi vojevodje, vsi glavarji s svojimi junaci, kakor hitro sveti vladika naša razdružena plemena spoji s svojo besedo; on uname boj, ti se bodeš bojeval, mi pa s teboj vred, tako je to!"
„Saj je pripravljeno že vse" — odbijal je Radonic — „lahko prebijemo tudi brez njega, če mora že tako biti."
,,Bog z nami in sv. Ivan, tako je!" — oglasilo se jih je nekoliko, večina je pa vendar molčala: pobesili so glave, kakor ne bi bili verjeli gubernatorju.
„Veš kaj" — djal je Juraškovic — „take besede so za bisurmana ; on lahko tako govori, za tako hrabrega junaka, kakorŠen si ti, pa niso, celo ne za vodnika hrabrim junakom. Ti naših plemen ne sprijazniš, ne pomiriš brez sile, on pa; ti odpadnikov zopet ne pridobiš za pravoslavno vero, on pa jih bode; zatoraj ti pravim, Bogdan Radonic, pa tudi vsem družim: Jaz Lazo Juraškovic, ki sem se bojeval s Turkom Bog ve kolikokrat, pridobil si mnogo zaslug že , ko ste vi večidel vsi še bili materam  v naročjih,  jaz   pravim:   v
Danilu Petroviču je solnce priplulo nad Črno goro, ako tedaj pasji Turek prelomi svojo besedo, kakor je navajen; ako ne izpusti našega vladika, potlej pa ne vem, kako bode, potlej pa res ne bode nič druzega, kar podati se bodemo morali, vedno bodemo živeli v turški sužnosti, za naše duše ne bode več upanja, Kristusova vera izgine, mi pa bodemo prokleti odpadniki, kakoršnih je že več naših narodnikov. Junaci, Bog nas se usmili, druzega nič ne pravim!"
S pobešeno glavo je Radonic poslušal Juraškovica; nič ni mogel odvrniti mu, ko je rekel, da ne more z lepo združiti razdruženega naroda; sram ga je bilo zaradi prejšnjega ugovora; zato je tako molčal; molčali ^o pa tudi drugi.
„Hoj, bratje junaci!" — oglasil se je Martinovic raznet; tudi njemu so bile Juraškovičeve besede globoko segle v srce; al v njegovih mladih prsih — junaških in vročih, je bil učinek ves drugačen, nego pa družim. »Hoj, bratje junaci! Lazo Juraškovic vidi črne oblake tam, kjer vshaja zora jasnega jutra; veste, — pa to je njegova stara navada; to vemo pa tudi vsi, da se ne boji nikoga, še vraga ne. Naj Bog stori z nami kakor mu drago. Prisezimo še enkrat, da ne damo slavne Kristusove vere nikoli, naj se zgodi, kar koli."
„Prisezamo!" — oglasili so se vsi; tako je bilo mladenčevo navdušenje raznelo jih.
„Pobratim Mandušic!" — zaklical je Martinovic na skalo — „ali nas slišiš?"
„Slišim in prisezam!"
„Prisezimo, bratje junaci!" — govoril je Martinovic dalje — „prisezimo, da se več ne udarno Turku; prisezimo, da raji umrjemo, kakor prosti junaci!"
»Bog čuje  obljubo našo!" — odgovorili so junaci.
„Božja kletev, Božje maščevanje naj zadene tistega, ki bi utegnil prelomiti to obljubo!" — zagrozil se je ManduŠič s skale.
„Jaz dobro vem, da je ne bodem; pa moji bratje tudi ne; to zagotovljam Bogu in vam, bratje junaci!" — djal je Martinovic z veliko vernostjo, stopil bliže h krogu, ter začel vroče nadaljevati: ^Ali to ni še zadosti! Storiti moramo še več, nego verni ostati Kristusu, in Turke biti do poslednjega izdiha, da Črna gora popolnoma ne utone v sužnosti, pa da ne bode poblaten sv. Križ; bisurman da ne bi več opraviti imel po naših gorah; da ne bi več plačevali harač, ej bogme! še mnogo več, nego to moramo!"
„Tedaj govori, govori!" — veleli so mu poslu-šavci nestrpno.
„No, povedi kaj, mladeneč!" — rekel mu je Bogdan — »tvoje besede so žive, kakor junaška kri, modre."
Lazo Juraškovic je prikimal, da je Bogdanovih misel.
Mladenča je to vnelo, ker so ga tovarši, naj nadaljuje, ker sta ga pohvalila gubernator pa slavni vojevod Juraškovic. Srčno je vzdignil glavo, oko se mu je svetilo, poravnal si je pas,   pa  z vzvišenim glasom začel:
„Vojevod Lazo Juraškovic je djal, da mi vsi vemo, da bisurman našim dekletom s priliznjenostjo neveri srca, da je toraj marsiktera že pozabila svoj rod in Boga; da zapuščajo svoje roditelje, svoje brate, — pa vse le za prazen lesk. Nujmo, bratje junaci! Tega ne smemo dalje trpeti, da bi nam Turek jemal, zapeljeval krasotice, bodeče matere črnogorskim vojnikom. Skrb-nejše nego dozdaj naj oče varuje hčer, brat sestro, junak ljubico; raji naj mrj6 nam pod rokami, nego pa, da bi se neverile Bogu in narodu!"
Ta nasvet je silo presunil Črnogorce.
„Jaz imam tako milo  sestro" — šepetnil je eden.
„Jaz pa tako lepo dekle, ki me tako rada ima; kako bi —" — odmajeval je z glavo drug.
Pa mladi Martinovic se je oglasil ter z glasom in obličjem grajal junake: „Vi niste Črnogorci za kak ju-našk sklep. Obetate radi, kakor Turek, al k delu, k izpolnitvi se spravljate kakor boječe ženstvo."
„Hoj, da bi te tresek! — kaj praviš? Kdo nas je kdaj vidil, da smo v boji križem držali roke?"
„Prav ima Vuk Martinovic!" — oglasil se je Mandušic , ki je poslušal, kaj so se menili pod skalo, pa vendar pazil na vse strani.
„Ali ste slišali Mandušiča, — sokola naših bojov-nikov!" — opomnil jih je Bogdan Radonic. „Komur je mar domovina, mar njena sloboda, mar junaška slava, ta daruje marsikaj. Ala! Kdor je z Martinovičem, ta naj priseže, zato da bodemo vedili, koliko pravih junakov imamo v bratrstvu!"
Osramoteni so gledali v tla vsi, kteri so bili prej zoper Martinoviča. Nekako v zadregah so si popravljali kape, natezali pasove; le vsak z enim očesom so gledali tovarše, kako da so njih zadele gubernatorjeve besede, ali vsi so stopili k njemu pa k Martinoviču.
,,Hm" — oglasil se je eden izmed njih nekako boječe — „saj ima tudi Martinovic sestro!"
„Ima jo, pa je Mandušičeva nevesta" — oglasil se je drug.
„Imam jo" — djal je mladi junak — ,,pa ako se izneveri Črni gori, tukaj-le prisezam , da ne bodem branil jej življenja."
„Pa tvoji bratje?" — vprašali so nekteri.
„En Martinovic za vse, vsi za enega!" — odgovoril je srčno Vuk.   „Tudi za-nje prisezam!"
„Jaz sem pa porok za tvojo prisego, za tvojo zve-stost, Vuk, pobratim moj!" — djal je Mandušic na skali; „pa kdor neče biti z nami zmirom, z nami povsod , ta naj le gre, kamor mu drago , čem prej, tem bolje. Na kogar se človek ne more zanašati, temu tudi verjeti ne more."
„Mi vse eno ne pojdemo" — odločili so se zdaj obotavljavci. „Junaškega imena vendar nečemo one-čestiti zarad sestra, zaradi ljubimce; le naj velja Mar-tinoviceva: smrt izdajniku, smrt odpadniku — moškemu ali ženski, to je vse eno!"
Zdaj se je razvedril Juraškovic: „Tako, tako, junaci! To je prav! Ta naš sklep naj od danes zanaprej za zakon velja po vsi Črni gori, in bogme, da nam solnce: sv. prostost kmali ozlati gore!"
„Bog nad nami, sv. Ivan z nami!" — djal je na to tudi gubernator Bogdan Radonic. v Razkril se je in pobožno pokrižal. „To naj velja po Črni gori do danes: Eden za vse, vsi za enega; smrt izdajniku, smrt odpadniku — kdorkoli je. Pleme Neguševo, to je tako sklenilo; Bog daj, da bi tudi druge plemena bile ž njim; kadar pa se vladika vrne, bode pa blagoslovil naš sklep, amen!"
Junaci so se razkrili vsi kar zaporedoma, pokri-žali, se poljubili drug druzega, in še enkrat djali: „Tako naj se zgodi, amen!"                      (Dal. prih.)
    29
43
Kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko - romantičen obraz.
v
Ceski spisal Prokop ChocholouŠek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
Tako tedaj so junaci ustanovili zakon, potreben vojnemu narodu, — zakon, posled kterega je Črna gora zadobila samostalnost.
„No Vuk!" —¦ šel je stari Juraškovic na stran ž njim. „Tvoj nasvet, ta zakon je slaven. Martinovicevo ime zmirom bo živelo med narodom. Vedno ga bodo zanamci s čestjo jemali v misel. S spoštovanjem ga bodo imenovali vselej, kadar si bodo pravili, kako se je oprostila domovina. Da bi nam Bog vendar dal dočakati te njene prostosti!   Al pomisli" — omoknil je.
„Kaj neki?" — poprašal je Martinovic.
„Pomisli na svojo sestro!" — djal je Juraškovic in bistro gledal mu v obličje.
„Moja sestra je sestra moja, iz naše krvi" — od vrnil je Vuk ponosno, pa skor razžaljen, da si upa kdo dvomiti o sestrini vernosti, o njeni zvestosti — „ona ne onečesti svojega rodu nikdar. Ponos za nas brate, ker imamo tako sestro! Ponos za Mandušiča, ker je njegova nevesta."
„Dobro, vse dobro!" — prikima Juraškovic. „Res je Helena krasna; krasna kakor jutranji žar, pa ponosna, zvesta svojemu rodu, da svojega srca ne obeta vsakemu. Tega še Mandušic ne vem če ve, ali tudi tako" — omolknil je zopet.
„No?" — povprašal je brž mladeneč — „povedi vojevod! Leta so ti uže obelila lase, obsivila brke; tvoja slava se razlega daleč, delj nego pak seza senca naših gora. Kadar ti govoriš, ne mahaš po zraku, ne žlobudraš praznih besed! Govori! Gledi, ušesa imam že nastavljene \"
„Ali nisi še slišal, kako kregulj grdo vpije po naših gorah, po dolinah?" — opomnil ga je Juraškovic skor z začudenjem. „Ali ga^nisi še vidil, da v mraku ogleduje lep čoln, ki po Crmnici pluje k viherskemu bazarju (trgu), kjer se za Martinovicevo hišo skriva v jelševini, in iz kterega Turčin stopa na breg? Ali nisi še vidil, kaj delaondi? Nisi še slišal, kaj šepeta z devico, krasno kakor jutranji žar, z mladenko na vsem svetu tako, kakoršna je tvoja sestra. Pa tega slavček ne popeva v tihi noči; ampak kregulj , ta v6 , kaj se pogovarjata, — on, ki spremlja Ahmed-bega, obodskega poveljnika."
Vuka je to pretresnilo; zvesto je poslušal Juraško-viča in debelo gledal ga. V prsih mu je kipelo in zaprlo glas.    Se le čez nekoliko časa je spregovoril.
„Ali je Mandušic tudi slišal tega kregulja?"
„Kdo to ve?" — odgovoril je Juraškovic — »vprašaj svojega pobratima, saj si brat njegove ljubice."
»Tedaj je pa legal deroči tič" — zavrnil je Martinovic nekako prepričalno in srčno — »njeni ljubimec bi ga bil, vem, da prvi zagledal in zaslišal. Vojevod! Jaz pravim, da je legal, saj poznam svojo sestro , poznam njeno ljubezen do mojega pobratima, kteri jo ljubi z junaškim srcem; Helene Martinovičeve ne omami, nje ne prekani zapeljiva kača."
„Tem lepše, mladeneč!" — spregovoril je Juraškovic, ko je bil Vuk omolknil — »prav rad pravim, da je kregulj legal, ali da so mu bistre oči oslabele."
44
„Pa ko bi bilo vendar-Ie res to" — nadaljuje Vuk
—  ter tvoj tic krakai resnico , verjemi mi, da Helena ne uide kazni, ne uide našemu zakonu."
Juraškovic je pokimal: „Premisli prej , potlej pa le nuj!" — djal je kratko in odstopil.
Zamišljen je Vuk strmel pred-se. Sprva ni slišal, da Mandušic na skali daje znamenje, da nekdo gre.
„ Vladika, vladika! Ali ga vidite?" — vriskali so junaci.
„Ne, ne, motite se, saj ni on!" — zavrnil jih je Bogdan Radonic in obličje se mu je pooblačilo pri tej priči — „saj to ni znamenje, da bi on šel. Kaj pa vidiš, Mandušic?" — zaklical je navzgor.
„Samo poslanca vidim" — odgovoril je stražnik, ki je gledal v daljavo , in z roko zaslanjal si oči, da bi boljše razločil, kdo da gre. Ako me oko ne goljufa, Ivan Martinovič je; zdaj gre iz Zente. Le čakite, kmali izvemo, kaj je pozvedel."
„E veste kaj, to je slabo znamenje, presneto slabo"
—   šepetali so junaci s pobešenimi glavami. „Vladika bi moral vendar že priti 5 tretji dan že ga čakamo, pa ga še zdaj ni!"
Bogdan je pomenljivo pogledal JuraŠkovica , Juraškovic pa je molčal in zgibal z ramama.
Kakor v grobu, tako je bilo vse tiho pod skalo. Se le, ko se je bil poslanec prikazal vrh skale, potlej so se začeli glasiti junaci.
„No Ivan, kako je? — vprašali so nekteri skor enoglasno.
„Zakaj si pa sam prišel?" — vprašali so drugi.
,,Kje pa je vladika?   ali pride kmali,   ali ne še?"
—   povpraševali so ga ostali.
„A, junaci, pa ste vendar tako nestrpljivi, prav kakor otroci!" — pokregal jih je gubernator.
Poslanec pa ni nič odgovoril nobenemu vprašanju. Molčal je in stopal naravnost doli po skalnati stezi, ki je bila natura sama izsekala jo va-njo, pa tako ozko in navzdol, da se je še Črnogorec moral tam pa tam poprijemati za skaline, zato da mu ni spodletelo.
Mandušic je dozdaj zvrh skale pazno gledal na vse strani, zdaj pa se je še enkrat ozrl na okoli, potlej pa hotel za Ivanom. Ali naenkrat je obstrmel, kakor da je zagledal kaj čeznavadnega, stopil nekoliko naprej, tako da ga pod skalo tovarši niso več vidili, in nepremakljivo je gledal k Obodu, pod kterim reka Crnojevic svoje valove vali in izliva skadarskemu jezeru v naročje.
„Danes tedaj zopet" — spregovoril je sam sebi tako, kakor bi bil prej prežvečil vsako besedo ; „ha hudičev Turek! ne pravijo mi bratje zastonj, da sem sokol. Bogme, tudi danes nimam oči mrenastih. He, kako se ladjica ziblje tam po vodi, kakor pandirek; a le čaki — v Vihri!" •— zažugal je s pestjo, potlej pa Šel s skale. Ko je prišel doli med tovarše , gotovo ni nobeden mislil, da ga je s skale spravilo kaj druzega, nego radovednost, kaj je Ivan Martinovič izvedel v Zenti.
Ivan je stal že sredi junakov, ki so ga izpraševali na vse strani; toda on jim ni odgovarjal — znamenje, da ni nič dobrega.
,/Tiho junaci, tiho!" — zapovedal je gubernator. ?,Ne bodite otroci; junak ne sme biti tako radoveden. No govori v imenu Gospodovem, Ivan Martinovič!" — obrnil se je k njemu, ko so bili drugi umolknili, skor osramoteni; „no zdaj pa le povedi, kaj si izvedel; pa ne vem, tvoje obličje je temno?"
„Povedi mi" — začel je Ivan — „Bogdan Radonic, gubernator naš, povedi, ali se še kdo da zvitemu, lažnjivemu Turku?"
„Nihče   več  ne;   tega  ne  tega;   sam  hudič je   ž
njim!" — odgovoril je Bogdan, ter jako čudil se Ivanovemu vprašanju.
„Ali je varno verjeti Turku?" — vprašal je zopet Ivan, in torej ogibal se pravemu odgovoru.
,,Bog se tebe usmili vendar, Ivan Martinovič!" — začudil se je Bogdan še bolj; „ali Še ne veš tega: da kdor Turku verjame, ta s sitom zajema vodo? Zakaj nam ne odgovoriš ter ne poveš, kaj si izvedel v Zenti, kako kaj zastran našega vladika, to to!"
„Ha zato"' — djal je Ivan tako čudno , da se res ni moglo poznati, ktera prevlada, ali zloba ali bol, — naš vladika je s sitom zajemal vodo, zdaj pa —"
„Hej, kaj pa zdaj?" — vpili so skor vsi enoglasno; „zakaj nečeš povedati, kje je zdaj?"
„1 kje, v Skadru je v ječi!" — odgovoril je temno.
(Dalje prihodnjič.)
61
Kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko - romantičen obraz.
v
Ceski spisal Prokop Chocholoušek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
II.
Tiha je noč; le vcasi zapihlja vetrič, da se zibljejo In pljuskajo valčki na Crnici; le včasi na obali šepeta jelševo perje, ktero s sadom vred le tam pa tam še po drevji krasi veje in vejice, ktere se vijo, kakor bi žalovale po svoji minuli krasoti, in bale se bodočnosti, kakor navadno decembra meseca, ko se s poslednjimi silami jesen bori se zimo za vlado. Noč na pol svetla objema krajino; kajti sivi oblački skupljeni plujejo po nebu, ter branijo svetiti mesecu in zvezdam; raji se sami napajajo z bledim svitom. Zato vidiš v taki noči vse samo na pol, vse kakor v dimu, ali pa kakor da bi gledal skozi dva zavoja; toraj pa tudi v taki noči več pomaga uho nego oko.
Sliši se, kako pluskajo valovi na reci v zatoku, okoli kterega rastejo jelše tako gosto, da se ne vidi skozi; — pa čisto drugače pluskajo, nego navadno na površini ali pa ob obali. Kdor je uže slišal ali vidil kaj tacega, ta lahko precej pozna in ve, da se čoln ziblje na vodi, da-si ga ne vidi v zatoku , z jelšami obraščenem; sicer je vse tiho, — le reka ne miruje in vetrič ne med jelšami; pa ta nemir se tako vjema, kakor bi srce srcu milo-plameče šepetalo.
„Kaj se obotavljaš, solnce življenja mojega?" — zaslišalo se je, lehotno kakor iz možkih prsi. „Že je moj konak pripravljen za-te. Hiti, hiti v varno zavetje — zvezda! Idi, o idi, da te ne umori zimni mraz, ti roža skalna; oh! še hujše neugode nego mraz i zimske vihre tebi prete na teh gorah. Idi z menoj ; danes je tako tiho; saj se ne pozna cesta za čolnom: nihče ne bode vedel, kod si šla v svoj raj, kjer bodeš huriska, kjer bodeš blažila ljubljenca mogočnega paša skadar-skega — mene Ahmed-ago. Saj mi priča že tvoje oko, da me ljubiš, tvoj blaženi smeh; to čutim, kadar me objemaš; tebi v naročji ne maram nič za vse slasti v prorokovem raji."
Plamočutno stiska k sebi žensko postavo — prekrasno, veličastno; ona pa se mu brani stiskati k prsim, le objeti se mu ne da, ker ne more strpeti njegovega strastnega ognja.
„Zakaj da se obotavljam?" — šepeta, pa tako sladko, kakor da bi najmilejše pel slavček, ali vendar je tako hladna, da srce ne šepeta nikoli tako hladno — ,„zakaj se obotavljam iti v tvoj konak, kjer bi le skozi zamrežene okna iz tvojega harema gledala na gore po prosti domovini?"
„Na — proste gore?" — poprašal in začudil se je Ahmed-aga zaničljivo.
„Prostejše, prijaznejše gotovo nego tvoj konak" — zavrnilo ga je dekle skor na pol glasno in vilo se mu iz rok, ker je hotel objeti ga. Moji bratje mi niso zmirom za petami; ne boje se tako za me, za prosto Črnogorsko hčer; zato jim ne morem skaliti zaupnosti zboga" — in obmolknila je, kakor bi se bila zbala povedati, kar ji je bilo na misli. „Oj, ti Ahmed-aga! — klonila se je k njemu — „ali se ti že gnjusi najin večerni shod, ali nemara tvoja ljubezen ne plameni nič več tako, kakor je sprva? Res je to, da si pašev ljubljenec , ali meni se tako dozdeva, da tebe veže na me vse kaj druzega nego ljubezen" — djala je in z obema rokama zakrila si obličje.
„Alah-kherim!" — vzdihnil je Ahmed, vil roke in stegnil po krasni devi in stisnil jo na srce. „Jaz — da te ne ljubim, huriska moja, jaz, ki hočem tvoj sužnik biti do smrti? Oj , gotovo te je eblisa obsenčil. Poslušaj me" — začel je bolj tiho, tako, kakor tak človek, ki pripoveduje kaj jako važnega; ustopil se pred devo, rok njenih pa ni spustil, ampak stiskal jih še bolj — „poslušaj me Helena, hosudarka moja! djala si, da si prosta črnogorska hči; kje pa cvete ta prostost, kje je tisti posebni raj na teh prokletih gorah? Morebiti v Rieki, nad ktero sveti polomesec, in v kteri se vijejo z bastij bunčuki (konjski repi) — na znamenje, da črnogorski kaurinje so raje tistih pravovernih, ki častijo Ala in njegovega preroka? Ali je nemara ta prostost v Obodu, kjer jaz, tvoj sužnik, čuvam nad ošabno, samopaŠno črnogorsko rajo, da ne skipi njena prostost, s ktero se tako ponašaš, hosudarka moja? ha! ha!" — zasmejal se je zaničljivo. Ošabni so kaurinje po teh gorah, prosti pa vendar niso, pa tudi ne bodo, dokler so nam v pesteh, dokler morajo paši dajati harač Še raja inostrana; pa tudi ta senčica njihove prostosti jih še mine, potlej bodo pa popolnoma podloga bisurman-ski peti."
Dekle se je prestrašilo, toda Ahmed si je drugače mislil ta strah; stisnil jo je k sebi in ves raznet nadaljeval :
„Verjemi mojim besedam, sej govorim iz prave gole ljubezni, ker te tako ljubim, da noben kaurin svoje hosudarke ne ljubi tako. Iz same ljubezni ti razodevam skrivnosti, kterih dozdaj še živi duši nisem razodel. Strašni oblaki se zbirajo nad Črno goro, pa samo zarad njene ošabnosti, idi tedaj, o idi, jasna zvezda moje duše" — vroče prosi; solza mu igra v očesu, ves raznet vije roke Crnogorki okoli vratu, s čelom pa ji sloni na rami. Idi z menoj, zdaj je se čas; idi, aa te ne vjame strašna nevihta, ki je nad Črno goro. Tvoja blagost, tvoje življenje je moja blagost, moje življenje. Kdo je porok za to, da bodem potem mogel rešiti oba: tebe in sebe. Izpoznaj mojo ljubezen, reši me, ljuba moja. Ti si krasnejša nego cvetoča roža, Ala mi je priča! milejše ne žari nobeno oko nego tvoje, bodi tudi milostivejša; osreči me, da bodem srečen, tako, kakor še nihče ni bil, pa tudi ne bode; reci, da pojdeš , — da pojdeš precej zdaj z menoj v konak!"
Dekle se ni moglo ustavljati taki ljubezni; naklonila se je k Ahmed-agi, objela ga, toda ne do cela pritisnila se mu k srcu, tudi poljubiti ga ni hotla. Djala je: „Saj pojdem, pojdem s teboj, Ahmed-aga! ali zdaj še ne, danes ne, dokler —" — omolknila je zopet, kakor da bi ji bilo sape zmanjkalo.
(Dalje prihodnjič.)
84
Kratkočasno berilo.
H a r a č.
Zgodovinsko - romantičen obraz.
v
Ceski spisal Prokop Chocholoušek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
»Nadaljuj, hosudarka!" — vzkliknil je aga omamljen skor glasno. »Nadaljuj; povedi, kaj moram še storiti prej, da mi zasveti sreča, po kteri tako hrepenim. Kar je kadaj storil kdo, to tudi jaz storim za-te. Stavim! Ko bi bil le kdo že solnce strgal z neba, gotovo bi ga tudi^ jaz , da bi ž njegovo svetlobo obžaril tebe, solnce moje, čeravno mi tvoje oči jasnejše svetijo nego solnčni žar; milejše nego mescev lesk; govori, povedi, kaj še prej ?"
»Blagosloviti me mora še prej sveti vladika — odgovori deklica — čeravno pošteno ne zapustim domovine, brez blagoslova vendar ne morem s teboj ; kajti blagoslov bode moja edina tolažba, ako mi utegne vest očitati, zakaj sem zapustila svoje brate, zakaj premilo izdala domovino."
Ahmed je nehal nagovarjati jo. Molčal je, truden in ves zamišljen je stal pred njo:
„Alah-Kerini!" — privije se naposled bolesten vzdih iz njegovih prs; „menda te eblisa mami s svojim strupenim dihom! To je nemogoče V"
„Zakaj.nemogoče" —- začudilo se je dekle; „sej to ne bode več dolgo trajalo, k veČemu dva, tri dni — in vladika se vrne, potlej pa sedem v tvoj čoln in bodem tvoja sužnica za svojo domovino" — vzdihnila je pri teh besedah tako lehno, da je Ahmet gotovo ne bi bil slišal, da ni tako vlekel na ušesa. »Zakaj tako siliš me?" — nadaljuje zopet dekle, pa razumnejše — »zakaj je nemogoče to, kar bi jaz rada, ali bi se rad le —" — omolknila je zopet — »to pa že ne to; po tem tacem me nisi nobenkrat še ljubil!" — djala je še, potlej ^pa stopila od njega.
»Caki, hosudarka, čaki!" — vzdihnil je Ahmed in roke stegnil po devici. »Niti rožni grmiček ne ljubi jutranje rose, niti lilija čistega vodnega curka tako, kakor jaz ljubim tebe; al te ne prosim milosti že dosti dolgo časa — jaz aga, ki imam mnozih življenje v svojej oblasti, dasiravno si mila kakor luna in krasna, kakor cvetje maja meseca, al vendar tako slabo uživam tvojo miloto, tvojo blagost; ali nisem dosti pohleven? O sem, pa bodem tudi zanaprej , samo toliko mi obljubi, da bodeš moja! S tem pa, kar zahtevaš, goniš me za zmi-rom od sebe — in moriš, ti iskra mojega življenja!"
Mladenko so te besede stresnile, kakor bi jo bil krč napal; toda mirno je stala in gledala ago: „Ka....?" odprla je usta naposled na pol, toda jezik je zaostal jej.
»Tako je hosudarka, Aiah-ii-Alah!" — djal je Ahmed nekako zmagovito; spoznal je, dekle da se je zbalo, »Zastonj ! Nikoli ne priclo iz temnih zaklepov skadarskih stolpov ta črni menih, kterega imenujete vi svoje solnce, orla črnogorskega. Dobro vemo, da je povžigal vašo ošabnost, vašo samopašnost. Bismilah! Česa neki ne izvedo prerokovi ljubljenci? oh! — pa jasni skadarski paša mu je še velel, naj se rado volj no vda, — paša, čegar je po rodu ta gora in vse, kar živi po njej ? Sam Alah je razsvetlil ga, da se je že naveličal gledati, kako ta neverski pes, ta kaloger pljuje pravovernim mosleminom v obraz, in grdi prerokovo brado" — zlobi se Ahmed pozabivsi, da ga posluša kristjanska črnogorska hči.
Te Ahmedove besede so zelo zadele dekle; stopila je od njega, podprla se pod pazduho z levico, žugaje stegnila desnico proti njemu, in vshitjeno, srdito gledala ga; on pa od strasti zaslepljen ni zapazil njene srditosti, njene nevolje.
»Pa list, obljuba tega tvojega paše?" — ostro je spregovorila in vprašala naposled Helena.
»Obljuba je že izpolnjena, hosudarka!" — smeja se škodoželjno aga in mane roke vesel; tudi noč ugaja njegovi strasti, da se goljufa, da ne vidi divjega ognja devici na žarečem obličji; da ne vidi maščevalnosti v njenih iskrečih očeh; »vse je že izpolnjeno, kakor je bil jasni paša obljubil črnemu menihu v pravodnici. Kaj misliš, da pravoverni moslemin ni mož beseda? — Vas vladika je varno popotval v Zento; kakor vi pravite sami, blagoslovil ondukaj kaursko cerkev brez zadržka — preroku na sramoto in neČast, da se je Kaaba tresla tisto uro; pa vendar se je zopet izjasnilo Alahovo obličje njegovim ljubljencem, ko je ta kaloger, največi protivnik njegovega preroka, stopil skozi vrata — s kadar s k e, kjer ^e zdaj pokori v ječi; kajti da se zopet lahko vrne na Črno goro, zato da bi zopet snoval upor, tega mu ni nihče obljubil. Zato je zdaj izginila poslednja senca vaše prostosti, in naše maščevanje, pravično za tolikero zasramovanje, zadene to prokleto goro; — in te vihre bi rad jaz obvaroval in otel tebe, jutranja zvezda mojega življenja; zakaj — zdi se mi tako, da živim še le od tistega  trenutka,  ko si mi obljubila
85
svojo milost. O Helena!" — vskliknil je strastno ginjen. Začel je zopet milo prositi: ,,Ne mudi se dalje na teh gorah, umakni se gotovi nesreči, idi z menoj, moja ljubezen ti je razodela že vse; moja ljubezen je globejša nego morje; neminljiva kakor alkoranova vlada, neizmerna kakor podnožje Alahovega stola, kakor nebeški obok" — zopet se je približal in prijel jo za roko ; ona pa mu je pustila jo; zamišljena je stala pred njim, kakor mrtva podoba: le podnevi bi se bilo vidilo, kako se je tresla; kako je lice kmali zarudelo ji, kmali pre-bledelo: kako se je čelo pooblačilo ji v nevolji, pa sopet razjasnilo. — „Idi z menoj: v mojem konaku te ne bode tiščalo v noge, tla so pokrite z mehkimi po-grinjali, niso tako trde, kakor vaš skalnati svet. Po vaših gorah brije mrzel veter, — ne dolgo, pa se bode vaša zemlja napajala s krvjo; v mojem konaku pa vonjajo arabske dišave, vonja olje iz rože Siraske. V mojem konaku bodeš imela sužnikov; tu pa moraš sama biti pokorna svojim bratom, sama biti povsod, sama prijeti za vsako delo; v mojem konaku pa bodeš
le zapovedavala družim rokam;-------tebi pred nogami
bodem pa jaz, da ti bodem z obličja bral želje, ter izpolnil jih vselej, še preden bodeš velela. Kaj bi rada več? Ti bodes hosudarka, žena moja; jaz pa sem pašev ljubljenec, gospod, zapovedovavec obodski; kmali pa bodem tudi zapovedaval veliki krajini."
Zdaj je omolknil, še dihal skor ni; tako je poslušal, kaj mu odgovori dekle. Bistro je gledal, kakor da bi bil rad poznal na njenem obličji, kako so jo zadele besede, če so se je prijele ali ne.
Ona pa ni nič pokazala, da bi ji bile Ahmedove besede segle v srce; ampak šepetala je sama za-se: ^Ljubljenec pašev, zapovednik v Obodu, jaz pa njegova jzena!"
Čuden smeh se je zazibal ji po obličji, tak da bi se bil po dnevi prestrašil ga Ahmed. Skionila se je k njemu in boječa djala: „Zadosti je; Ahmed! s teboj pojdem."
„Alah-Akhbar!" — razveselil se je aga neznano; „vendar so se enkrat džini vmestili v tvoje srce, meni pa odprle vrata k tvoji milosti, zvezda moja! Idi tedaj idi; poslušaj , kako valčki na reki tiho šepetajo; prijazno te vabijo, ker bi skor radi nesli te in spremili v moj konak, poslušaj!"
Pa kar naenkrat je obstal, pogledal v daljino, kjer so bile poslopja s sadnim drevjem. Napenjal je oči, da bi bil kar najdelj moč vidil; pa ni nič zapazil, samo drevesa; pa slišal je, kako je veter šumel med golimi vejami: „Kaj je bilo to?" — vprašal je aga sebe in svojo tovaršico, ter boječe majal z glavo.
(Dalje prihodnjič.)
104
Kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko-romantičen obraz.
Ceski spisal Prokop Chocholousek.  Poslovenil PodgoriČan.
(Dalje.)
„Nič ni, nič; suha veja se je ulomila, pa je padla na tla" — djala je deklica mirna in toliko, da je ni smeh posilil, ker se je Ahmed tako bal. „Menila seur, da ti ne bi slišal zdaj, če bi se tudi nebo podiralo nad nama, pa si vendar slišal še vejo, ki je vetrič odlomil jo! aj Ahmed! — zdaj pa vem, da so prazne tvoje besede, da je ljubezen prazna kakor pena na vodi. Kdo bi verjel tebi, kdo bi se zanašal na tvoje obljube?"
„Pa sem vendar tako slišal, kakor bi bil kdo stopil na vejo in da bi se bila prelomila, — tako gotovo , kakor gotovo je Alah edini bog, Mohamed pa njegov prerok" — djal je Ahmed resno; — „pa ker ti tako hočeš, verjamem, da je solnce temno, noč jasnejša nego solnce. Povedi, in jaz ti bodem verjel; zakaj, vem, kako me ljubiš; tudi jaz ljubim tebe, —• tako, da bi storil za te vse, če je še tako nemogoče kaj."
„Ne, ne Ahmed!" — seglo mu je dekle v besedo in delo roke na rame — „jaz ne tirjam nič tacega, kar je nemogoče."
„Ha, zvezda moja!" — šepeta Ahmet; neizrečena blagost ga obhaja, in ustnice se mu tresejo.
„Prisezi!" — reklo mu je dekle in še bolj pritisnilo se k njemu — „prisezi pri svojem alkoranu, da izpolniš to, kar bi jaz rada, pa ti bodem poslušna."
„Prisezam pri alkoranu" — djal je Ahmed — 7,pri-sezam pri svoji ljubezni; večno naj bode raj zaprt moji duši, če ne izpolnim svoje obljube, tvoje volje, ti solnce moje blagosti!"
„Ti si ljubljenec pašev" — začela je mladenka važno, toda lehotno — „ti lahko  storiš, za kar bi kdo
drug mogel dati življenje; naj bode tako ali tako, vla-dika Danilo Petrovič mora biti  osvobojen!"
„Alah-Kerim !" — ustrašil se je Ahmed.
„Kakor hitro Črna gora pozdravi na Cetinji svojega vladika" — nadaljuje mladenka, kakor da ne bi bila vedila, kako se je prestrašil Ahmed — kakor hitro me blagoslovi, kar se zgodi precej prvi dan, ko pride, pa pojdem s teboj, kamor bodeš hotel."
„Alah-Kerim, Alah-Kerim!" — kliče Ahmed; obrača se od mladenke in z rokama zakriva obraz.
„Zdaj si že prisegel" — djala je Helena kratko brez vse potrpežljivosti.
„Res, prisegel sem" — potrdil je Ahmed — kaj sem storil?" — vije roke. „Poslušaj me!" — stopil je zopet pred dekleta. „Spolnim ti voljo, — to moram, da si otmem dušo; al Helena Martinovičeva! jaz bodem potlej zato tvoj mož, tvoj gospod, pa ne sužnik več!"
„To nič ne de" — odgovorilo je dekle srčno — „če bode treba, bodem tvoja sužnica in —" — umolknila je naenkrat. „Beži Ahmed, beži, beži" — opomnila ga je resno: kajti blizo že se slišijo človeške stopinje, kakor da bi več možakov prav močno teklo."
Le trenutek se je še pomudil Ahmet, da bi se prepričal, odkod tak lomast v tako skritem kraji, al kakor blisk, tako hitro se je obrnil in zgubil v jelše vino.
Že je slišalo dekle, kako je voda pluskala ob čoln, kako ob čolnu pelo veslo, za kterim je voda vršela, kar petero moških priteče pred njo.
„Kdo je zbežal od tebe, Helena Martinovičeva?" — vprašal je prednji: mladeneč visoke postave, širocih prs, močnih pleč. Neuljudno je prijel deklico za ramo, drugi so obstopili,  eden pa stopil prav pred-njo.
„Kdo drug nego Ahmed-aga, obodski poveljnik, brat Djuro!" — odgovorila je Helena boječa.
„Za menoj, bratje!" — zapovedal je Bogdan — zapeljivčev čoln ni tako uren kakor orel; presneto da tudi ta ne uteče moji svinčenki: za menoj, eden naj straži izdajnico tukaj!" — in že je hotel od tu.
„Kaj hočeš, nepremišljenec? Caki!" — zadržalo ga je dekle — „ali ne veš, da je vladika zajet v Skadru? ali bi ga rad umoril z Ahmedom vred?"
Vsi so obstali.   „Prav!   Res je!" — oglasili so se.
To bi se gotovo zgodilo" — potrdil je tudi Djuro, vrnil se je zopet in stopil pred sestro ter vprašal:
„Pa kdo ti je povedal o turški verolomnosti za-stran vladika?"
„Kdo drugi nego Ahmed-aga sam?" — odgovorila je Helena ravnodušno. „Oj, stari Lazo Juraškovic!" — imenovcl ga je Vuk Martinovic žalosten — „vendar je le res tvoj kregulj krokal resnico!"
„Bog in sv. Ivan!" — vskriknil je Djuro — „to tedaj vse je osnovano le zarad tvoje ljubezni s prekletim poganom. Oj bože, oj bože!" — glasno je tožil — bolestno in jezno. „Hči Martinovicevega rodu^se je izneverila svojemu rodu — pozabila, da je Črna gora prva slišala njen jek in smeh; da so se ji prsi napajale z vetrom, ki pihljd po Črni gori — ta nehvaležnica! Za prazen lesk, za priliznjene besede je vragu, sovražniku Kristusove vere, prodala svojo domovino, svoje brate, svojega ženina."
„Lažeš!" — skočilo mu je dekle v besedo vse razneto.
Djuro je prijel za handžar. Hotel je ta trenutek kazniti predrzno sestro s smrtjo. Pa tudi gotovo bi se ne bil nič zmenil za to, čeravno je bila njegova sestra, ker mu je rekla lažnjivec, — da ga ni tovarš prijel za roko.
Djuro je obstal, jezno pogledal na-nj, odmajal ne-kolikokrat z glavo, potlej pa zaničljivo in na glas se zasmejal:
„— Jaz —*¦ da lažem! ali slišite bratje, ali slišiš pobratim Ivan Mandušic? pes Turek je utekel dekletu iz naročja nam pred očmi, zdaj pa pravi, da lažem I sama je povedala, da sta se pomenkovala o naši domovini, da ima verolomni skadarski paša našega vladika v ječi: pa vendar pravi, da lažem! no, dobro, Helena!" — obrnil se je k dekletu mrzel, pa mladenka je hlad-nokerveno poslušala njegovo očitanje, gledala mu v srdito obličje. Res si bila naša sestra, sestra bratov Mar-tinovičev, to je res: ali kaj je sestra, kri krvi naše v primerji z domovino, v primerji z njeno bodočo srečo? Nič; slina od ust — djal je in plunil; brat Vuk, kak zakon so junaci ustanovili in potrdili z lastno prisego, kakor si jim bil ti nasvetoval?"
,,Eden za vse, vsi za enega, smrt izdajniku, smrt odpadniku, bodi-si kdor koli" — djal je Vuk, najmlajši izmed Martinovičev s temnim glasom in žalostno pogledal sestro.
„Tako, tako!" — potrdil je Mandušic; „Vuk je prisegel tudi za vas, bratje Martinoviči!"
„Dobro tako!" — oglasili so se vsi.
„Zmirom mora biti vsak Martinovic za vse in vsi za enega" — djal je Djuro. „Nobeden izmed nas ne onečesti svojega rodii, samo Helena je pozabila na svojo sv. dolžnost. No sestra!" — obrnil se je zopet k nji ; »slišala si junaški zakon, slišala tedaj tudi svojo sodbo* Ne misli, da je ni roke, da bi izpolnila nad teboj naš junaški zakon, zato ker si naša sestra; jaz, najstarejši izmed vas, glavar Martinovicevega rodu, jaz sam učinim to, kar zapoveduje sveti zakon, zato da očistim naše ime" — djal je resno Djuro Martinovic; ali glas mu je čudno tresel se pri zadnjih besedah.
„Caki, brat Djuro!" — oglasila se je zdaj Helena — „ti veš, vi tudi veste mili moji bratje, pove-dite, če nisem res na vaše privoljenje zaročila se pričujočemu Ivanu Mandušiču?"
„Da, da, to je res!" — potrdili so bratje.
„Prav" — djal je Djuro — „tem hujše za-te, ker nisi izdala samo domovine, ampak skalila tudi dekliško sramožljivost, dekliško čast, pa nevesta hrabrega junaka, -------radovoljno, ne iz sile, — ker kdo bi smel
siliti prosto črnogorsko hčer? poljubovala si kukavnega Turka, prokletega pogana in izneverila se zvestemu rodnemu junaku.   Ali ni res, pobratim Mandušic?"
Ali Mandušic ni nič odgovoril, ampak samo z glavo potrdil Djurove besede.
„Tedaj naj me on sodi" — djala je Helena. „Mož ima pravico nad ženo, ženin nad nevesto, potlej še le brat — nad njo — nad svojo sestro!"
„Tako je že od nekdaj to!" — oglasili so se bratje.
„Prav; tako je" — potrdil je Djuro; ali slišiš Ivan Mandušic? tvoja nezvesta nevesta se zanaša na-te, ali hočeš poslušati jo?"
„Saj sem že vidil zadosti sam, nima mi kaj povedati več" — odgovoril je Mandušic — „ali vendar, resnica je zmirom resnica, — vse eno, poslušal jo bodem."
„Menda se vendar ne daš prevariti priliznjenim besedam; menim, da te ne zmore spomin na prejšnjo ljubezen?" — vprašal je Djuro skrbno.
„Nikar se ne boj" — djal je Mandušic — verjemi^ pobratim Djuro, slabost nikoli ne bode moja tovaršica* še nikoli ni bila, pa tudi zdaj ni."
„No, dobro tedaj" — pokimal je pokojno resni Djuro; „tedaj se ne bojim našemu imenu za čast. Idite bratje, pustimo ženina —samega pri nevesti: sodnika pri grešnici. Z Bogom, Helena, Bog ti odpusti tvoia pregreho" — djal je še, toda tako ginjen, da si ne bi nihče mislil, ker je bil dozdaj tako^resen. Zmogla je ljubezen   do   sestre,   zmogel ponos Črnogorcev,  koma
105
rodna čast ni bila vodna pena; odšel je , gotovo zato, da nejbi še bolj pokazal, kako mu nemir krči srce.
„Ce se moreš opravičiti, sestra" — izpregovoril je Vuk skrban — ^opraviči se tudi nam — svojim bratom, ki smo iz mladega skrbeli za-te, da si tako krasno vzrastla; opraviči se nam, Helena!"
„Brat Vuk, ti milček moje duše" — odgovorila je nežno, tako ljubeznjivo — „tega ne morem, le moj ženin, moj hrabri, zvesti ljubimec, izve moje skrivnosti, in naj potem stori, kar spozna za dobro!"
„Tedaj pa z Bogom, sestra Helena, z Bogom ll( — poslovil se je Vuk žalosten — pozabi poslednji trenutek to, da sem jaz nasvetoval ta zakon, kteri najprvo zadene tebe.a                                                  (Dal. prih.)
106
118
Kratkočasino berilo.
Harač.
Zgodovinsko - romantičen obraz. Češki spisal Prokop Chocholoušek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
Kakor on, tako so se ločili drugi bratje tudi od sestre; — žalostni so šli s pobesenimi glavami; tesno jim je bilo pri srcih: pa kaj, smrt je bila odločena vsa-kteremu odpadniku, vsakteremu izdajniku?
Tiho je šepetala Helena; solzna je gledala za brati — dokler je slišala njihove stopinje, — dokler ni izginila njih senca v daljini; potem pa se obrnila k svojemu sodniku, k Ivan Mandušiču.
Klavrn je stal Ivan pred njo — na videz hladnokrven, ko so se bratje poslavljali; pa ko se je Helena obrnila k njemu, še zmirom je molčal, kakor da bi čakal njenega ogovora.    Se le čez nekoliko časa je iz-
pregovoril, ker le ni izpregovorilo dekle, bodi si da je bilo tako zamišljeno ali pa gin j eno.
„Helena Martinoviceva! čas hiti — rad bi pa, da bi noč prikrila to, kar se ima zgoditi; povedi še to, kar imaš, česar nisem sam vidil."
„Ivan Mandušič!" — začelo je dekle močno gi-njeno: „ali bi rad do cela slišal vse? pa ne zameri in ne sodi prehitro."
„Sej sem ti že rekel, da!"
,,Odgovori mi tedaj na to vprašanje: ali sem te kdaj prevarila le z eno samo besedo, ali sem kdaj kaj skrivala pred teboj, ali sem kdaj tajila svoje občutke?"
„ Ahmed-aga!" — izgovoril je Mandušič kratko pa resno.
„Odgovori mi najprej na moje vprašanje: ali se je kdaj zgodilo to do danes?"
„Nobenkrat še ne" — odgovoril je Ivan; čeravno nista bila danes še le prvič skupaj z Ahmedom, pa vendar si že delj nezvesta mojej ljubezni."
„Prav imaš" — djalo je dekle resno — „res nisva bila danes prvič z Ahmedom skupaj, in verujem v Boga, v Kristusa, da tudi ne poslednjič — na srečo domovini (ali vendar se ti ne izneverim), tvoje ljubezni pa vendar nisem izkalila in tudi ne izkalim."
„Zakaj tako nedoločno govoriš, to je bisurman naučil te, kaj ne? govori razločnejše, ne umejem te."
»Povedi mi dalje, Ivan Mandušič, ženin moj" — nadaljevalo je dekle, nič se ni zmenilo za njegov ogo-vor — „povedi, kdo je tolikokrat svaril te pred bisur-manskimi nakanami zoper tvoje junake in mojo domovino, da se je zlobni Turek tolikrat čudil črnogorski premetenosti."
„Ti Helena" — odgovoril je Mandušič odkritosrčno — „pa jaz še zdaj ne vem, od kod so bile vselej tvoje razodetja, kje si vselej izvedila take skrivnosti: bisurmanske namere."
„Obodski poveljnik, Ahmed-aga, ta mi je razodeval jih" — smejalo se je dekle.
Mandušič jo je pogledal, zasuknil se na peti, udaril po čelu, toda nič ni djal na to.
„Ali ljubezen razodeva ljubimčeve skrivnosti? kaj misliš, Ivan?"
„Ne, nikoli ne!" — odgovori Mandušič  prepričan.
„Tedaj še nisem nič zarad ljubezni imela z Ahmedom" — djala je resno.
„Kaj pa?" — vprašal je Mandušič in stopil bliže k nji; „govori Helena, kaj te je motilo, da si se shajala s Turkom? nekoliko se mi svita, ali vendar ni mi še jasno, zatorej govori, opraviči se; zaupaj mi vse tako, kakor si mi takrat, ko si mi obljubila ljubezen. Sej ves, jaz sem Ivan Mandušič!" — pristavil je možko in udaril se na prsi; toda glas njegov ni bil nič več tako drzan kakor prej, ampak zaupen in gorak.
„Češčena bodi nebeška Mati!" — razveselilo se je dekle. — „To — to je zopet tvoj glas; nisem se zmotila, ko sem tebe, Ivan moj, izvolila za sodnika!" Stopila je k njemu in objela ga: „Črna gora ti pravi sokol, jaz pa ti pravim junak, moj ljubček, in da bi bila vredna tvoje ljubezni, to sem si prizadevala zmirom."
Mandušič se ni branil njenemu objemku, čeravno sam ni hotel precej objeti je, ali vendar, — njena ča-rovna krasota — njena ljubeznjivost ga je zmogla; razprostrl je roke, objel jo in gorko stisnil k srcu.
„Verjamem ti, Helena, ljuba moja!" — pritisnil je svoje usta na njene, ali mladenka se mu ni branila kakor se je Ahmedu. Dala se mu je poljubiti in poljubila ga je sama.
„Zmirom so še neomadežene moje usta" — šepetala je, — „ni se še dotaknil Ahmed-aga mojih deviških ustnic, — še, o še te smem poljubiti — ljubimec
moj,  še enkrat------------naposled!" — djala je vshit-
jena in glas umrl je v nji.
„Ne še zadnjikrat ne!" — odvrnil je junak, držal od sebe dekle v svojih močnih rokah, do cela zamaknjen v njeno milostno obličje. „Povedi, zakaj naposled?"
„Poslušaj me, ljubimec!" — začela je čez nekoliko časa, ko se je bila zopet ohladila, kajti dozdaj se je nedrije vzdigovalo ji kakor valovi na razburjenem morji, oko nenavadno zarilo, usta pa tresle sprva skor pri vsaki besedi. „Ko se mi je v srcu ljubezen unela za te, obljubila sem, da očistim oskrunjena imena svojih črnogorskih sester, ktere so tolikrat pozabile Boga, pozabile domovine. Tudi meni se je približal Turek Ahmed-aga. Priliznjeno je govoril, jaz pa sem poslušala ga; izvedila sem marsikaj, kar je zadevalo tebe, tvoje junake, in prav hodilo vam potlej, ali da bi ga bila le samo kak trenutek ljubila?! sej nisem nobenkrat pozabila, da sem hči Martinovičevega rodu, daje milček mojega srca ženin Ivan Mandušič, sokol črnogorski!" — umolknila je.
„Naprej, Helena, naprej!" — djal je nestrpno mladeneč.
,,Ali naprej ?" — povzame dekle in pogleda kakor ne bi vedilo naprej — „tudi potlej sva se še shajala na tem mestu. Gorko, priliznjeno je govoril Turek, jaz, pa sem poslušala ga; zakaj — vedila sem, kaj preti Črni gori; ali hotela sem biti vredna črnogorskega sokola. In danes — ravno pred eno uro sem izvedila, da imajo vladika zaprtega, — kar je ravno to, kar vsa domovina — sužna."
„Prav, prav" — potrdil je Mandušič nevoljen.
„Potlej" — vspela se je devica, oko je plamelo ji, plamčlo tudi lice, ali mirno je nadaljevala: „dalje sem jaz — dekle — ali Helena Martinoviceva, tvoja nevesta, tako daleč spravila, da se kmalo zopet vrne naše jasno solnce — naš vladika.
„Stavim, sej se mora!" — oglasil se je Mandušič — ,,če ne, razrijem skale, razrijem skadarske bastije, ter izkopljem med njihovimi razvalinami grob verolomnemu poturčencu Bušatlimu in njegovi drhali."
„Skadarskih skal ne razrije handžar, bastij ne pre-tresne in ne razruši vaša jeza, vaša hrabrost" — od-majevalo je dekle — „zastonj bi vi s svojo krvjo rudili skadarsko zidovje, bisurman bi se vam smejal. Vladika Danilo Petrovič bode osvoboden, Črna gora dobo nazaj svojega vladika za drago ceno, ne za kri, ne za smrt!"
„Za kako ceno pa? ali jo ti veš?" — vprašal je Mandušič; sram ga je bilo, ker se je ženski ponašal s tako nemogočostjo.
„Ivan Mandušič!" — izpregovorila je veličastno : „jaz bi se bila sama rada darovala za tako čast; ali ker je znano, kaj imam z Ahmedom, zatoraj vidim, da se moraš tudi ti darovati; jaz pa ti rada pustim večo čast, sej si moj ljubimec; to je ljubezen do tebe; ljubezen do domovine, premile domovine."
(Dalje prihodnjič.)
119
128
Kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko-romantičen obraz.
v
Ceski spisal Prokop Chocholoušek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
Zdaj se je vspel tudi mladeneč, podprl z levico pod pazduho, desnico pa vzdignil. „ Govori Helena, ljuba moja — moja duša! jaz sem Ivan Mandušic, za svojo domovino, za njeno slavo se ne bojim nobene nevarnosti, za-njo darujem vse."
„Vedila sera, sej poznam tvoje srce" — djalo je dekle. „No, tedaj poslušaj! — ali —" obstalo je naenkrat, pritisnilo se k njemu in začelo ^govoriti tako, kakor govori mati otroku, ki že umira. „Se enkrat me pritisni k svojemu vernemu srcu, da še enkrat čutim, kako ti bije; še enkrat pritisni svoje usta na moje, da si iz njih nasrcem stanovitnosti in srčnosti za bodočnost, in da v spominu na tvoj poljubek pretrpim bodoče ma-deževanje svojih ustnic, poljubi me še enkrat, še naposled!"
„Grovori Helena, govori ljuba moja!" — je djal oblačen, ali vendar srčan; — „povedi, kako se bodeš darovala?"
„Precej , samo malo počaki!" — šepetala je mladenka, prijela se za čelo, kakor bi bila mislila, kako bi nadaljevala, potlejvpa položila roko na nemirno srce, da bi ga utolažila. Čez nekoliko časa se je zopet za-vedila. Vspela se je in prejšnja resnoba je objemala ji obličje.
,,Več nego živenje" — začela je lahko ali važno — „več nego živenje hočem darovati za domovino: cena, s ktero odkupim vladika in ž njim vred Črno goro, ta cena je najina ljubezen, to plačilo sem jez sama!" Umolknila je, vprla oči v Ivan Mandušiča, al on — junak je tresel se kakor hrast, v kterega se vpira vih&r; prijel se je za čelo.
„Ali uraeješ to ceno, Ivan Mandušic" — povprašalo je dekle resno; — ,,domovina zahteva, da ji daruješ svojo ljubezen, menda se ne bojiš take daritve?"
„Ne, ne bojim se je!" — odgovoril je Mandušic srčan.    „Povedi mi le, kdaj se bodeš darovala."
„Kadar me vladika v Cetinji blagoslovi, precej tisti dan pojdem z Ahmed ago" — djalo je dekle tako žalostno , kakor bi bilo jokalo zaradi svoje prezgodnje smrti.
„Dobro!" — prikimal je Mandušic; — „ni te še oskrunil Turek niti s svojimi ustmi niti z rokami!"
„Nikar, nikar!" — zaprosilo je dekle; če Turek izpolni svojo obljubo, potlej moram jaz izpolniti jo tudi; telo sem obljubila Turku, al srce ostane tvoje in zvesto Črni gori; dušo pa ohranim in priporočim Bogu, tega pa menda nečeš, da bi stopila pred njegovo obličje, pa ne izpolnila svoje obljube, svoje prisege? Ne ne, tega nečeš?" — djala je sama sebi — ,,potlej bi moja in tvoja daritev ne bila daritev več, ampak prevara; domovina pa postane prosta in slavna le, če se darujeva za njo!'*
„Helena Martinovičeva!" — začudil se je Mandušic — „ti si srečnejša nego sem jaz — jaz, čigar ime slovi po vsi Črni gori; do zdaj se še ni slišalo nobenkrat, da bi kaka ženska upala si kaj tacega. Ce storiš to, potlej si očiščena ti, očiščeni tvoji bratje; potlej bode pozabljeno to, kar si zakrivila. Izpolni svoja obljubo! Prav si imela, ker si zaupala v me, dobro! ne razdere ti upanja tvoj Ivan Mandušic, kterega si tako močno ljubila v svojem junaškem srcu. Idi, greva k tvojim bratom!"
129
„No, pa idiva, ali ne žabi tega, da to vse je skrivnost, dokler se ne vrne vladika" — opomnila ga je in hotla prijeti za roko.
„Ne, zdaj že ne več!" — ognil se je Mandušic — „jaz nimam zdaj nobene pravice več do tebe, sej nisi več moja nevesta!"
„Ahmed-agina pa tudi ne" — djalo je dekle žalostno — „ampak njegova sužnica sem."
„Kdo pa misli na-nj!" — zavrnil je Mandušic za-ničljivo: „druzega ženina si izbrala si, — tacega, ka-koršen ti ne bi nikoli mogel biti jaz" — djal je navdušen.
„Ha kaj?" — začudil se je Djuro Martinovič; — oba sta prišla?"
„Nate zopet svojo sestro, dragi pobratimi" — djal je Mandušic neznano vesel; čestite jo bolj nego ste jo dozdaj, bolj nego svojo sestro.   Ona je nevesta —"
„Ali tvoja nevesta, Ivan?" — segel mu je Vuk vesel v besedo.
^Črnogorska nevesta črnogorska, ne moja!" — oglasil se je Mandušic z vzvišenim glasom — „vladika naš bode, — ali, vladika je že osvoboden!"
(Dalje prihodnjič.)
135
Kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko - romantičen obraz.
v
Ceski spisal Prokop Chocholousek.  Poslovenil Podgorican.
(Dalje.)
in.
Vladika Danilo Petrovič je bil res osvobojen. Ska-darski paša namreč je silo rad imel Ahmed-ago, ker se mu je znal uklanjati; Ahmed je pa dobro vedil to. Nagovoril je paša, naj izpusjti kalogerja; da zato gotovo ne bode nič pomagano Črni gori, ako ga oprosti, dobro pa je vendar-le, saj lahko nastavi za-nj lep odkup, kteri pride zdaj v paševo blagajnico, pozneje pa od splošnega plena ni gotovo, da bi dobila veliko ali pa še celo nič ne.
„Bismillah, sej je res tako!" — potrdil je paša — „prav imaš, Ahmed-aga!" — kimal je in prebiral per-ziške biserje na konec nabrane. ^Koliko bi neki cenil tega psa?" — šepetal je. „E kaj! za tega kalogerja je tem psom največ" — izpregovoril je glasno. „Na-znani jim Ahmed-aga, naj plačajo 3000 beneških cekinov, pa jim izpustim meniha!"
To je bilo strašno veliko za Črno goro tačas, vzlasti ker so bili revni. Vse so spravili skupaj: žene in dekleta so  dale  svoje  lepotije;  možje so darovali srebro
in zlato s svojih pušk.   Pa vse to ni bilo  še zadosti 5
•p
136
morali so prodati vse zlate reči iz samostana in iz ce-tinjske cerkve, da so spravili toliko skupaj.
Turki so pripeljali vladika iz Skadra na Podgorico. Tu so črnogorski poslanci Ahmed-agi dali odkupnino, sprejeli svojega vladika in z velicim veseljem spremili v Cetinje na stolno mesto.
Se dan danes narod popeva takratno veselje, ko se je vrnil vladika. Kakor bučele iz ula v ul, tako so odhajali in prihajali Črnogorci: vojevodje, glavarji, ju-naci, ženske, dekleta — vsi v Cetinje po blagoslov, in zato, da so zopet vidili svojega vladika in poklonili se mu.
Dan hiti; že delj nego dve uri ljudstvo čaka vladika in njegovega blagoslova; glavni vojevod stoji pred samostanskimi vrati in odganja ljudi; opominja jih, naj potrpe; stari Lazo Juraškovic je pa zraven prav široko stal in pomagal mu jih odganjati.
„Zakaj ste junaci vendar tako nestrpljivi, kakor otroci?" — djal je, nepremakljivo stal, in za pasom držal roki. „Ej, to je vendar! sram me je! sej še Turek ni tako silen, kakor ste vi!" — kregal je ljudstvo, k njemu obrnjeno, ker so se tako rinili — „kaj se vam tako mudi domu k ognjišču, da se tako tlačite in rinite, kakor da ne bi mogli počakati. Une-le ženske, nje pustite naprej, njim se bolj mudi, da vam izkuhajo kaše in speko pogače: ali prisezam, da tudi one ne pridejo k vladiku, če jim ne privoli sam, in ako bi tudi bile še radovedniše nego so muselmanke."
„A kaj to govoriš, vojevod!" — oglasilo se jih je nekoliko; sram jih je bilo, ker jih je Juraškovic pikal s tacimi besedami, zadej pa so nekteri posmehovati se jim. „Ali misliš, da smo mi ženske, da se sučemo le krog ognjišča? Mi toliko maramo za tisto tvojo kašo, za tisto pogačo, — ko bi ti vedil, vojevod, koliko!"
„No, no, sej ni nič zato, junaci" — smejal se je Juraškovic; — „sej dobro vem, kako se utolaži vaša nestrpljivost, sej vas poznam" — djal je prostosrčno.
„Mi tebe tudi, slavni stari vojevod" — zavrnili so umirjeni.
„Ali radi bi vidili vladika" — izpregovorili so zopet nekteri.
„Sej ga bodete vidili, junaci, le čakifce!" — obljubil jim je Juraškovic — „sej veste, da se zdaj posvetuje z gubernatorjem."
„Kaj pa Martinoviči?" — oglasili so se.
„In Mandušič?"
„In njegova nevesta — Martinovičeva Helena?"
„Ali že dolgo časa črnogorsko junaštvo zapoveduje svojemu vladiku?" — oglasil se je Juraškovic z resno nevoljo.
„Bog nas varuj tega in sv. Ivan!" — ustrašili so se vsi tega očitanja. „Zivio naš vladika, solnce črnogorsko!" — zadonelo je iz tisuč grl naenkrat.
Bratje Martinoviči s sestro vred in Ivan Mandušič so že od ranega jutra pri vladiku; gubernator Bogdan Eadonič sam jih je bil peljal k njemu.
Vladika je poslušal najprej gubernatorja, kaj so storili za popolno svobodo domovini, kake priprave so delali, ko njega ni bilo doma; slišal, kak zakon so ustanovili junaci; kako so se skrivaj shajali pred obodskimi skalami, zato da niso zbudili turške pozornosti; poslušal je Heleno, njene brate, njenega ženina; ali bratje se niso nič manj čudili Heleni, nego vladika sam.
Ko je Helena bila povedala, kaj je imela, zamislil se je vladika. Večkrat je pogledal krasno junaško dekle. Vse je bilo tiho.
(Dalje prihodnjič.)
162
Kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko - romantičen obraz.
Ceski spisal Prokop Chocholouaek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
„Kaj misliš, sveti oče!" — izpregovorii je guber-nator: „ali je nedolžno ali ne — dekle, ali mora Turku izpolniti svojo obljubo?"
„Ona se hoče darovati za-me" — odgovoril je vladika, — „zato ne, da bi sodil jaz; pa sej tudi ne morem. Povedi mi ti, junak, ki si njen ženin" — obrnil se je k Mandušicu — „povedi, kaj ti misliš, kako ti sodiš.   Odgovori namesto mene!"
„Ona sama je prepričala me" — djal je Mandušic pokorno ali resno — „da z verolomnostjo ne utrdimo svoje svobode in slave, ampak da jo izbujajo in jač6 le žrtve. Ker se hoče le sama darovati za-te, sveti vladika, zatorej se je zaročila s svojo domovino in našo domovino; domovina pa mi je svetejša, nego vse drugo; Helena Martinovičeva ni več moja nevesta; ona mi je in bode le v svetem spominu, dokler bodem živel."
Vladika je pobesil glavo in obrnil se k bratom Martinovičem.
„Kako mislite pa vi?" — vprašal jih je: „govori ti Djuro za svoje brate!"
„Mi nismo do tega trenutka čisto nič vedili za to njeno skrivnost, sveti oče, jasni vladika!" — djal je Djuro; — „to je že prirojeno, da dekliško srce več upa ljubimcu, nego bratom. Naš pobratim Ivan Mandušic, sokol črnogorski je že povedal, kaj misli, mi pa pravimo: naj se zgodi tako, kakor je on rekel! Turek je bil mož beseda, Helena pa ne prelomi svoje obljube; v tem poznamo kri naše krvi, sestro svojo!"
„Tako je!" — oglasili so se bratje.
„Zdaj si slišal, gubernator Bogdan Radonič!" — izpregovorii je vladika; „tako naj se zgodi, dekle bode tudi v turškem haremu še zmirom verna černogorska hči; nadjam se, da bode tamkej boljše pospeševala naše sveto prizadetje nego doma. Poklekni tedaj, hči; poklekni, da ti izpolnim željo — da te blagoslovim!"
Helena je zdaj pokleknila, pobesila glavo, da se je zemlje dotikala s čelom; tudi drugi so pokleknili in trkali na prsi, ko jo je blagoslavljal vladika.
„Blagoslovi te trojedini Bog, hči moja; milost njegova naj bode zmirom nad teboj do zadnje ure — za tako blagodetje, — milost Boga Očeta, ljubezen Boga sina in svetost svetega Duha.   Amen."
Potem je vladika razpel roki in tiho molil še nekoliko časa; vsi s Heleno vred so s pobešenimi glavami čakali, dokler ni vladika izpregovorii.
„Vstani, hči moja!" — izpregovorii je naposled, ko je bil odmolil; ,/vstani, pripravi se za strastipolno, žalostno živenje — za nevernega Turka; mi si bodemo prizadevali na vso moč, da bode kmali konec tvojega živenja; da se zopet vrneš med svoje rodne sestre — njih kraljica — vitežnja svoje domovine."
Helena je vstala; njeno solzeno obličje — to je zadosti pričalo, kako se je sama s seboj v srcu borila v tem kratkem času; pa ko je vladika govoril poslednje besede, razjasnilo se je njeno obličje, toda le za trenutek; obrnila se je, in z bolnim smehom pogledala Mandušiča.
„No gubernator!" — obrnil   se  je  vladika —- „ali si slišal,   kako se Turek  pripravlja,   da bi vzel Črno goro;   kako si  že naprej obeta,   da sv. križ povalja v blatu, in do cela zatare sv. pravoslavno vero?"
Gubernator je srčno odvrnil: „Sveti oče, če Bog dd in sv. Ivan, mi ne bodemo za pasom držali rok, naj le pride Turek!"
„Potlej bi bilo že pozno nemara, ljubi gubernator"
—  djal je vladika  in majal z glavo:   mi moramo sami prehiteti Turka, sami storiti to, kar on namerja."
„Dobro!" — potrdil je gubernator radovoljen — „sej veš,   da te slušamo:  jaz in moji junaci;  le ukazi
—  mi se ne bodemo obotavljali."
„Srečna Črna gora, če bosta gubernator in vladika zmirom tako enih misli, kakor ti mojih, Bogdan Radonič!" — djal je vladika; jasno je bilo njegovo obličje — „sami moramo začeti, če nočemo poginiti. Koliko naroda je že skupaj za naš namen?" — vprašal je.
„Sej veš sam" — zganil je gubernator z ramami — „sej veš, da črnogorski narod je razdeljen, česar je Turek kriv. Nekteri so predrzni junaci; nekteri pa, ne vem, kako bi rekel, strahopezdljivci; na odpadnike, ki so se izneverili Bogu in narodu, na te pa še ne mislim."
„Tedaj niste nabrali dosti naroda tačas , ko mene ni bilo domd?" — nadaljeval je vladika oblačen.
„Bratje Martinovici so hodili iz vasi v vas, iz hiše v hišo" — odgovoril je gubernator — „ali niso jih dobili veliko, — sej pravim — povsod ta nesrečna raz-pornost — ta razdvojenost; sam sem govoril z vojvodi, z glavarji, mnogi že komaj čakajo povelja, mnogi pa le z glavami majo. Tako, da zdaj veš, kako je, sv. oče!" „To je slaba, strašno slaba!" — potožil je vladika — „ali vendar, to se mora zgoditi; ko bi me bilo tudi konec zato, tega vendar ne smem pustiti, da bi narod časno poginil, ali pa, ako bi zatajil svojega Boga, za večno poginil, sej bodem Bogu odgovoren za-nj."
„Ej, tedaj le zapovedaj!" — djal je gubernator skor že nestrpljivo — „sej nas je še zadosti, lahko očistimo svojo zemljo, iztrebimo ž nje Turke in poturčence; obo-tavijavci gotovo potegnejo z nami, kakor navadno.   Pa
163
razun tega!" — obstal je naenkrat, kakor da mu je šinila kaka dobra misel v glavo — „pogledi sveti oče, tu jih imaš pred seboj" — ogovori jih sam; kdo ve, za kaj vse so pripravljeni — vsi veseli, ker te zopet imajo med seboj?"
Vladika se je zamislil, čez nekoliko časa pa djal: „No, naj pa bode. Al če tudi ta nada splava po vodi, ali ostanete zvesti svoji obljubi, ali dovršite sami to sveto veliko delo?" — vprašal je, pogledal gubernatorja in po pričujočih junacih.
„To sem že povedal, ali naj trikrat povem?" — presekal mu je gubernator besedo.
„Jaz svoje ljubezni ne darujem zato, da bi se ta pasji Turek napajal s Helenino milostjo" — oglasil se je Mandušic in položil roko na prsi; — jaz mu svatbeno posteljo posteljem v bisurmanski krvi! Caki ti Turek — ti pes — obodska trdnjava ti bode svetila nad glavo k poroki. To sem prisegel; to tudi storim!" ,,Mandušic je naš pobratim, svetli vladika" — ^prijel je za besedo Djuro, najstarši brat Martinovič — „ne pustimo ga samega, ko bi tudi ne bilo naše sestre, ki se bode darovala za domovino in za slavo Martino-vičevega rodu. Mi ji postavimo slaven spominek iz turških črepov; verjemi mi to, oče sveti!" — vzdignil je desnico.
Globoko zamišljena je bila Helena dozdaj; nič ni vedila, kaj se pomenkovata vladika in gubernator; pa sej ju še slišala ni morebiti; še le Mandušičev glas je izbudil jo iz zamišljenosti.^ Poslušala je njegove resne besede, poslušala brata. Čudno so se zarile jej oči! čuden smeh se je zibal okoli njenih ust; al vendar je pokimala z glavo nekolikokrat.                  (Dal. prih.)
186
Kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko - romantičen obraz.
Ceski spisal Prokop ChocholouŠek.  Poslovenil Podgorican.
(Dalje.)
„Hvalo tebi, Bogdan Radonič, hvalo tudi vam ju-naci v domovininem imenu za vašo radovoljnost. Zberi mi vojvode in glavarje na dvoru, zato da vidim, kako sprejmejo moje besede?"
„Gledi gospod!" — pokazal je Djuro na svojo sestro — „dekle je slišalo naše pogovore, ali sme tudi med glavarje?"
„Naj le pride. Obnašala se je prav moški; izmed tisuc bi jej bil le eden kos" — djal je vladika — „naj sliši tudi moške posvetovanja."
Heleni se je neprijazen smeh zazibal okoli ust, ko je to vprašal brat. Spokojno je pokimala z glavo, ko je vladika tako govoril; britka srčnost ji je oblila obličje.
Vojvodje in glavarji so že na samostanskem dvoru. Vladika je šel in pokazal se najprej ljudstvu. Ljudstvo je bilo dozdaj glasno: zdaj pa je hipoma utihnilo, da je bilo kakor mrtvo — vse tiho. Vsi so pokleknili ter pobožno trkali na prsi, kov je vladika razprostrl roke, da je blagoslovil klečeče. Se le, ko je sveti oče odšel, potlej se je začel^zopet prejšnji veseli nemir. Iz tisuč grl je donelo: „Zivip svetli vladika Danilo Petrovič! Zivio solnce naše! Zivio sveti oče, živio, živio!"
Vladik a je ljudstvo zapustivši šel med vojvode in glavarje, kteri niso bili nič menj veseli in navdušeni nego ljudstvo pred samostanom. Marsikteremu sivobra-demu starčku so od velike radosti solze vdrle se po ovenelih licih izpod sivih obrvi, ko so zagledali svojega vladika — prej resno otožnega, zdaj pa tako mirnega obličja — prostega; ko so vidili, da mu nič ne de ska-darska ječa. Neznansko veselje jih je obhajalo, ko je pozdravljal na vseh straneh vojvode in glavarje: tu že stare ruvače, kterim so se poznali na obrazih jataganje iz množnih turških bitek, tam srčne junake — mlade sokole, kteri so še le nekolikokrat bili poskusili se, kako da znajo letati.
Tudi vladika je bil navdušen. Goreče je govoril, toda ne o svojih nadlogah v ječah, ampak o domovini, o sveti veri: kaka krivica se je zgodila Črnogorcem pred davnimi časi, ko je^ odpadnik in izdajnik So-liman Bušatli razdružil Črnogorce in vzel jim trdnjavi , kteri ste v tuji oblasti in moči — kljub vsej črnogorski hrabrosti. Vera od tega časa zmirom huje peša in umira junaška slava. Turek da zametuje sv. križ in pljuje črnogorski hrabrosti v obraz , pobira harač. „Ce bode to tako naprej" — djal je — „kmali bode sv. križ v blatu, kmali izgine naša sv. pravoslavna vera; črnogorski narod je že zdaj le na pol kristijansk. Ne dolgo — pa bode sužen, kmali bode Turek teptal po njem, ter poteptal ga i utopil vso njegovo slavno minulost!"
„Sto vragov, to se ne sme zgoditi!" — vskriknil je razsrden Djuro Martinovic, in za njim vsi, kolikor jih je bilo mlajših: „Kakor gotovo je Bog v nebesih, tako gotovo se ne zgodi to, ne, ne!"
Starejši pa so resno majali z glavami. Ognjeni srd jim je švigal iz oči. Delali so pesti, škripali z zobmi; zakaj — grizlo jih je to, ako jim res mrkne slava, ki so si jo priborili v toliko slavnih bitkah. Pa so vendar molčali; nobeden ni nič rekel, ker so bili že navajeni vsakoršnih grenkost v tacih zadevah; pa tudi zato ne, ker se jim v srcih slavnejša bodočnost ni bila unela tako, kakor mlajšim.
Pa kdo bi zato mislil ali djal, da niso ljubili svoje domovine, svoje vere? Sej so se tudi bojevali za obe; le to je bilo, da jim ni moglo v glavo, kako bi mogla tako naenkrat napočiti ta slavnejša bodočnost. Zatorej so molčali pa mislili in pogledavali vladika.
„Bratje!" —- oglasil se je vladika — »ogenj pa voda si nista prijazna, noč ne more biti tam, kjer solnce sije. Kaj hočete raje: ali da noč za zmirom ogrne naše gore, ali da solnce — slava in naša prostost prežene to na pol temoto, v kteri smo zdaj? Na pol temota ne more večno trajati, mora se umakniti ali popolni noči ali pa dnevu. Kaj bi raje: da se Turek šoniri in gospodari po naših gorah, ali da sv. križ vlacta; kaj bi raje,  le izvolite!  ne smemo več dolgo časa premišlje-
187
Tati, Turek ne čaka. Nujmo, spojimo in odloČimo se v imenu svete vere, v imenu drage domovine : vstavimo se popolnoma turški oblasti} na naših gorah ne sme Turek nič več nič imeti."                    (Dal. prih.)
210
kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko - romantičen obraz.
v
Češki spisal Prokop Chocholoušek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
„Zivio vladika Danilo Petrovič!" — zavrisnila je mladež — „všeč jim je bil ta nasvet; „živila sv. vera, živila slava junaška!" Starejši glavarji pa so le molčali; nikakor jim ni moglo v glavo, kako bi se naenkrat dalo to, kar toliko let ni bilo mogoče vsej edinosti , vsej hrabrosti ne: kako bi pregnali Turka iz varnega, trdnega zavetja: iz Rieke i Oboda?v Ako pa še izpodleti ? tem veča nesreča potlej za Crnogoro, potlej še le se do dobrega vgnjezdi nadloga, ktere bi se radi iznebili: vgnjezdi nevera, vgnjezdi sužnost. Ker sveti vladika unema za tak nevaren čin, kaj zato? vladika je svet mož , ki pa ne ve niti kaj je puška niti kaj je handžar, še menj pa, kaj je junaška bitka, kako se junakom izpreminja osoda. Ne, ne; to ni tako; to je predrzno, vsaj za zdaj; morebiti poznejše, pa to se bode že vidilo še, kako bode, kaj da Bog!"
Vladika je pazil na večino glavarjev, ki so molčali. Dobro je vedil, zakaj molče. Globoka žalost se mu je razlila po obličji. Umolknil je, čez nekoliko časa pa zopet vzdignil glavo. Proroška srčnost se mu je zarila v očeh. „Vi ste že navajeni take mrtvaške tihote" — izpregovoril je mirno — „vas že zdaj slepi prihodnji solnčni žar. Idite tedaj mirno z mojim blagoslovom; kar tiče mene, jaz pa ali kdaj pozdravim žar jasnega solnca, ali pa umrjem prej, noč me pa ne zajme, ne, ne!"
Te besede so prešinile starce: začelo se jim je srce nekoliko tajati, ali zakaj vladika zahteva tako očito nemogočost? Oni, izkušeni vojaci, dobro vedo, kaj se d& storiti v boji; zakaj gredo stran, potrti sicer in s pobešenimi glavami, ali vendar gred<5 ; morebiti zato, da bi prepričali svojega vladika, da je nemogoč ta nasvet; nemara zato, da ga privedo zopet na pravo cesto, na pravo pot.
„Bogdan Radonič! Ti si že prej vedil to, da bode tako, že tam pred obodskimi skalami" — oglasil se je Lazo Juraškovič, kteri je bil še ostal z nekoliko voje-vodami in glavarji — „vedil si, da bode tak marsikdo, ki je prej komaj čakal tiste prilike in povelja. To je res" — kimal je — „od obljube do spolnitve je dolga cesta, zatorej ni čuda, ker je marsikdo že onemogel na nji; tem radostnejše pa je to s tacimi, ki so se namenili in odločili za kaj. Ha, svetli vladika, razvedri se, zmaga je zdaj še gotovejša."
„Zakaj?" — poprašal je vladika nujno — „kako bi vas eno pest samo doseglo to, kar se vsemu narodu nemogoče zdi?"
„Ali nas je malo ali veliko, vendar poskusiti moramo" — oglasil se je gubernator — „vidili bodemo, kaj Bog d&, in sreča junaška, čeravno ne vem, zakaj bi nam bila zmaga gotovejša zdaj, nego, da vstane ves narod?" — uprl je oči na Juraškoviča.
„Zato, ker se zve, da ni obveljal nasvet svetlega vladika" — odgovoril je ta — „Turek pride potlej v tem večo nevarnost. Dosti nas bode potem, da uže-nemo Turka, in ko hitro bode prvi napad srečen, verjemi gubernator, vsi, ki jih je zdaj tako hitro izmanj-kalo, ti bodo potlej prvi bojevali se zoper bisurman-stvo, kajti — sram jih bode zarad današnje boječnosti. Veš, ali jaz jih poznam; kaj sem že malo imel opraviti ž njimi? ha, sv. Ivan!"
„Hej, ti stari junak!" — plosknil je Radonič z rokami — „kako vendar dobro veš, kje in kako se kdo vjame!"
„Tako pojde to tako, svetli vladika!"
„Sej bode tudi moralo iti" — potrdil je Djuro Martinovič — „to prisezam Bogu in tebi, sveti oče, prisege pa, bogme, da ne izkalim. Samo to povedi — kdaj zažari se dan za naše maščevanje?"
„Res, tako se mora izgoditi" — djal je vladika na pol glasno sam sebi; „ni še zapustil Bog svojih otrok, kteri verujejo in upajo va-nj in v njegovega sina Jezusa Kristusa!" zaklical je z vzvišenim glasom. ,,Po danes čez tri dni bode pravoslavna cerkev obhajala spomin na Kristusovo rojstvo, junaci!" — govoril je, ali tresel^ se mu je glas; „rad bi, da ta dan sreča zažari tudi Črni gori.
„Sej bode, gospod!" — zagotovili so ga Martino-viči enoglasno.
„Kristus se je rodil svetu, prostost se rodi naši domovini!" — oglasil se je gubernator popolnoma zagotovljen, stari Lazo in drugi so pa prikimali , da se mora to tako izgoditi.
„Ali, junaci!" — nadaljuje vladika — „maščevanje, to ni tako potrebno, ampak da s handžari v rokah branite in varujete sv. pravoslavno vero; kdor sprejme sveti krst, ter vrne se pravoslavni cerkvi v naročje, ta naj živi, ta bode potlej naš brat!"
„Amen!" — rekli so enoglasno naposled, ko je končal vladika — in prisklonjeni so se s čelom dotek-nili zemlje, potlej pa mirni in srčni vstali in ginjeni si segali v roke, ko so se poslavljali. „Cez tri dni!" pravili so drug druzemu.
„Jaz nad Rieko, vojevoda Lazo Juraškovič pa nad Obod!" — djal je gubernator.
„Ne tako, ne ne, gubernator" — uprl se je Man-dušič. „Helena, moja bivša nevesta, njeni bratje in jaz moramo še prej obiskati Ahmed-ago v Obodu, potlej pa le, kadar bodeš hotel. Sej veš, ne, kaj sem obljubil Turku?"
„Vem, vem — dobro!" — potrdil je ročno gubernator; „no, to moraš pa vendar pustiti Mandušiču, brat Lazo" — obrnil se je k Juraškoviču — „moraš, čeravno si vojevod, star junak že!"
„Meni je to vse eno" — odgovoril je Juraškovic — „zame je zadosti opravka tudi kje drugej!"
Tako so se razgovarjali in porazgovorili, zato da bi potlej vsak vedel, kaj in kako, kadar dobode znamenje in povelje nad Turka.                      (Dal. prih.)
211
245
Harač.
Zgodovinsko-romantičen obraz.
Ceski spisal Prokop Chocholoušek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
Jasen je bil dan, jasen pa tudi večer. Obnebje je Čisto in mrzlo. Prvi krajec meseca pluje po čistem nebu in tako jasno sveti, kakor bi mu žarki primrzovaii k zemlji. Sneg pokriva temena črnogorskim goram, da čisto, kakor srebro, se lesketajo v mesečini. Po dolini se dela ivje drugodi in ob Cermnici, ktera se urno vije v skadarsko jezero.
Martinovicem iz hiše v Vihri se vidi po ozkej krajini tje do srebroleskečih gora, kterim noč zavija temena; vidi se doli na reko, ktero na obeh straneh obdajajo livade; vidi se do tistih skal, ki na levi in na desni sezajo noter do Cermnice, ktera se potlej zavija na desno, zopet dalje vije po livadah, in pluje v skadarsko jezero.
Veličastna tihota je povsod, kamor se ozreš; nobena živa stvar ne budi tvoje pozornosti, tudi veter ne med drevjem ob zatoku: med tistimi jelšami, ki so to-likrat poslušale, kaj je šepetal Ahmed-aga. Več oči strmi memo vrta pri hiši tje na krajino, ali ne naveličajo se njene pustote, ne naveličajo mrtvaške tihote po njem.
„Kaj je to, da ga tako dolgo ni!" — šepnil je nekdo, kakor da ne bi bil hotel izkaliti te tihote.
„Morebiti se je premislil" — oglasil se je drug — „v nemar pustil obljubo, kajti — zdaj bi vendar moral biti tukaj — že kdaj."
„Ne misli tega, pobratim Vuk!" — odgovoril je tretji; ,,kaj misliš, da se volk tako malo meni za plen, Turek ne zamuja ugodnih prilik. Boji se boji; gotovo kaj čuti, pa ga ni zato; ha, pa že pride, — — — gotovo! Ti, pogledi pogledi tje-le!" — izpregovoril je naenkrat glasnejše, in pokazal doli k skalam, med kte-rimi Cermnica teče z viherske doline.
„Nekaj črnega se giblje sredi reke, pa ne morem prav viditi, kaj je, ker mi brani senca skalna" — odgovori^ je Vuk in napenjal oči, da bi spoznal, kaj je.
„Coln je čoln, v njem pa Ahmed-aga, zdaj gre* po svojo nevesto" — djal je s tacim glasom, da je bilo težko poznati, ktera izmore, ali bol ali srd.
„Ne pravimo ti zastonj sokol, pobratim Mandušic!" — djal je Vuk in gledal doli na reko; „že res, čoln je; kako se mesec blešči na veslu."
„Zdaj pa je že čas, da zakličem Heleno" — izpregovoril je resno zopet ta, ki je najprvi bil začel govoriti.
„No, pa jo zakliči, brat Djuro!" — djal je resno Vuk, zato da bi njemu ne bilo treba.
„Ne ne!" — odrekel mu je Djuro; „le ti jo pokliči, Vuk,  ti si njen milček."
„Res, res!" — potrdila sta brata.
Vuk je pobesil glavo in molče šel v hišo.
„Kaj tako premišljuješ, pobratim Mandušic?" — vprašal je Djuro, ker je vidil, da pobratim zamišljen &
komolcem podpira glavo na zid. „Kaj praviš , ali ne bi s puško posvetili Turku, ko bode že imel sestro, tvojo nevesto, potlej pa vzeli mu jo, da je ne onečisti ta pes? Ona zato vse eno izpolni svojo prisego, mi pa svojo obljubo. Ako mu jo kar tako pustimo, kaj pa potlej? Povedi, kaj misliš ti? jaz sem že sam premišljeval to."
„Veš kaj, to ni nič, pobratim Djuro!" — odgovoril je Mandušic resno. „Tako bi Turek storil, bisurmanu pa nečem biti podoben v enacih zvijačah. Jaz premišljujem le to , ali je še lahko ali ne žena prostega junaka, mati njegovih otrok tako dekle, ki se je iz ljubezni do domovine vdalo njenemu vragu; darovalo za njeno blagost."
„Ha!" — oglasili so se vsi trije bratje.
„Vprašaj svojega srca, kar ti ono pove, to pa stori!"
—  izpregovoril je po dolzem molčanji.
„To ti že odgovorim na obodskih razvalinah" — odgovoril je Mandušic navdušen.   „Tiho! Vuk se vrača
—  pa sam! zakaj neki?   Kje pa je tvoja sestra?"
„Kje je Helena, Vuk?" — povprašali so bratje.
„Pred svetimi podobami se še mudi" — odgovoril jim je omolklo; — „nisem si mogel kaj, nič več nisem mogel gledati je; spomnil se matere, spomnil bratov, ko je poljubovala svete podobe in poslavljala se od njih.   Aj, zdaj-le gre!" — pokazal je na hišo.
Iz nje je stopila Helena prosto ali varno; srčnost je sijala ji iz obličja; krasno so se ji zarile oči pod gladkim čelom; nič se ni poznalo ji niti na licih, niti sicer, da bi bila kaj žalostna; bližala seje bratom. Kako je bila vendar krasna v ti magični mesečini! Mandušic ni mogel strpeti pogleda na-njo.
Stresnil se je, pobesil glavo in segel k srcu, kakor da bi bil hotel zadušiti žgečo bolest, ki se ga je lotila bila; skor da ni vedil, zaječal je: „Toliko krasnih žrtev, pa pasjemu Turku? Ali, Bogu bodi priporočeno, mora se tako zgoditi za Črno goro" — osrčil se je ter zopet povzdignil glavo, da je zatajil svoj bol, — ker ni hotel, da bi ga bila osramotila.
„Z Bogom bratje, z Bogom za zmirom" — ogovorila je Helena svoje brate — „z Bogom, ali ne na veke!"
„Kako govoriš sestra, kukavica moja!" — začudil se je Djuro temno, objel Heleno, pritiskal k srcu in poljuboval na čelo; ,,kaj je to: za zmirom, ali vendar ne na veke?"
„To je moja vera v Jezusa Kristusa; upam, da bodem rešena, brat; potlej se pa ne ločiva več!" — šepetala je Helena mu na prsih.
Poslovila se je od vseh štirih bratov, potem pa obrnila k Mandušiču: „Spremi me do vrat, Ivan!"
Mandušic jo je precej slušal: šel je ž njo k veličini ozkim vratom, odpehnil jih, na stežaj odprl in vstopil se.
„Helena!" — ogovoril jo je, pa glas se mu je tresel.
„No, kaj bi še rad, Ivan?" — vprašalo ga je dekle vse vdano.
„Nič nič, draga moja!" — djal je raznet — „čez tri dni bodeš rešena, Črna gora bode — oproščena z veseljem pozdravljala tebe — svojo hčer, brate in mene."
„Jaz se zanašam samo na Božjo milost" — odvrnilo je dekle, in odmajevalo z glavo — „čez tri dni rešitev" — djalo je nekako tiho. „Ali ti, ali nisi pozabil pogojenih znamenj?"
„Moj spomin je zvest" — djal je Mandušic.
„Coln je zavil v jelševo senco že" — poklical je na pol glasno Djuro.
?,Tedaj z Bogom, Ivan!" — djalo je še dekle v tem poslednjem trenutku, z vso silo se je premagovalo
in srčilo, pa premagalo se je; še enkrat mu je scisnilo roko , odprlo majhne vrata , stopilo skozi nje in samo zaprlo jih za seboj.
Kakor k zemlji primrznjen, tako je gledal Mandušic za Heleno, kakor da bi bil rad vedil, kod potlej za njo; samo — v prsih mu je tako plalo , da je bila še podoba, da se ni izpremenil v kip.
„To je vendar" — izpregovoril je naposled in globoko vzdihnil — „nisem mislil tako težke ločitve, cela Gora mi je ležala na prsih. No , pa zdaj je že dobro,, le še osveta, a potem-ej , vidiva se na obodskih ba-stijah!" Pokojen se je pridružil bratom Martinovičem zopet ter ž njimi vred gledal za Heleno.
Polehno se je bližala mestu, na kterem se je shajala z Ahmedom; že je bila tam, ko se je v zatočji zaslišal šum in tlesk z rokami.
„Ahmed-aga!" — oglasila se je na to Helena, ter stopila v senco, ki so jo delale gole ivnate jelše.
Jelševina je zašustila; začelo je ivje padati na tla, kakor sneg, kadar mede; na tleh so zapokale suhe veja in Ahmed-aga je stal pred Heleno.
„Tu sem , Helena!" — ogovoril jo je kratko, pa mogočno, kakor je bil obljubil takrat, ko sta bila zadnjič skupaj. Ali naenkrat v je obstal: mesec je ravno na obličje svetil milostni Crnogorki, zdela se mu je danes še lepša nego takrat. Naglo se je izpremenil glas, naglo izpremenil svojo mogočno postavnost. Omamila ga je bila Crnogorkina krasota. Začudil se je : „Allah! kako krasna si danes, hosudarka! Milota eden-skih hurisek ti sije iz obličja, otožna ljubeznjivost ti žari iz oči. Kaj ti je? Huriska, solnce moje! Kdo ti je kaj storil?" — govoril je mlačen, toda ni se mogel vzdržali, stegnil je roke in pritisnil jo na prsi.
„Cas beži in že poteka, Ahmed!" — odgovorila je Helena mirno zopet.
„Hosudarka! Tebe zebe, ne?" — nasmejal in čudil se je Ahmed. Idi, idi!" — obrnil se je k čolnu in potegnil Heleno za seboj. Kmali bodeš v mojem konak^ kmali bodeš kraljevala v njem, jaz bodem pa tvoj sužnik, — ne gospod, kakor sem se bil zarekel. Razodeval ti bodem svojo ljubezen, razveseljeval te, da se ti ne pooblači jasno čelo!"
Helena je stopila nekoliko za njim , potlej pa obstala in ozrla se. Se je vidila rojstno hišo in vrt; vidila petero moških, eden izmed njih pa da je slonel na hladnem zidu z glavo, da bi se mu bilo vroče čelo ohladilo, — da zato, to je srce šepetalo ji, srce pa ne laže.
Tudi ona je pobesila glavo; prsi so se jej močno dvigale, solze vdrle iz oči in lesketale po licih.
„Ne pobešaj glave, hosudarka, kakor v Baalbeku vrba svoje veje v žalosti nad stanovanjem, kteremu žuga več nesreč kmali; ne gledaj nazaj, odtrgaj se od te zemlje, čakajo te veče radosti,  krasnejša bodočnost.
Helena je vzdignila glavo, še enkrat pogledala na očetov dom, naglo sklonila se k zemlji, poljubila jo^ vstala, in potlej izginila v jelševino, Ahmed pa za njo.
Ne dolgo — in Ahmedov čoln se je zibal po Cerm-nici, ali kmali je izginil za skale — Martinovičem in Ivanu Mandušiču izpred oči.                        (Dal. prih.)
246
274
Kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko - romantičen obraz.
Oeski spisal Prokop Chocholoušek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
IV.
„Bismillah!a — hudil se je Mustafa, skadarski paša — ,,v petih dneh bode pa druga pela tem črnogorskim psom, o jaz dobro poznam to svoje ljudstvo; ne puste kamena na kamenu, česar pa ne poškodijo ali celo ne uničijo, to pobero za-se, da bi pa dali svoj plen, ha! menda menijo, da sem jaz tak blazen (norec), da mislim, da je brž zadosti, da mi le pokažejo kaj, potlej pa, da sem zadovoljin precej? Ne, ne! To bi bila prevelika škoda, res škoda, toliko žita in kastra-dine**), toliko radzevine ***) pustiti tem zlodjem, tem požresnikom, ki niso nikoli siti. Eh! vso zimo moram živiti svojo družino, vse vojnike, te požrešne Albane, pa s polovico tega žita in s kastradino — aj Mashai-lah! kdo bi jim želodce nabasal ž njo? Kastradino pa radzevino dobro plačujejo beneški kupci. Tako, nič drugače ne, še enkrat naj plačajo harač te črnogorske kune. Pojutrejšnjem bodo ti psi obhajali rojstvo svojega Issa ****); jaz pošljem pa poberalce po harač" — nasmejal se je sladko.
Tako se je skadarski paša pripravljal za pravoslavni božič. Ali tudi Črnogorci niso križem držali svojih rok; pripravljali so se nad Turke, ne sicer sploh vsi, ali vendar, pa tako tiho , da niso nič vedili taki, ki niso mogli na vojsko, še manj pa bezposleni Turci v Rieci in Obodu.
Napočila je bila božična vigilija 1703. leta. Jasno je solnce priplulo nad Črno goro, — ali halilo se je v hitre, sive oblake, kakoršni se pozimi radi večkrat kar
v
**) Kastradina je prekajena koštrunovina, ali pa kozlovina, Črnogorci baratajo ž njima.
***.) Radzevina — to je tak les, ki kože barvajo ž njegovim listjem. Latinski se imenuje: rhus cotinug, laski: scodano, nemški pa: Periickenbaum.
****) Jezusa.
275
nanagloma zbero na obzorji, kale nebo in  naznanjujejo ali sicer burno vreme ali pa sneg.
„Bratje junaci! Ali vidite? sneg, sneg! Kakor nalašč! Kako naglo se je izpremenilo na obzorji!" — djal je Martinovic Djuro junakom — zbranim na njegovem prostornem dvorišči pred hišo. Nekteri so bili že stari vojniki, nekteri pa še mladi jastrebi, ki so se bili še le operili (porastli) in z detinsko radostjo komaj čakali, kdaj polete prvič v boj, kjer jih čaka slava, čaka sreča. Vsa Vihra je bila na nogah, Martinoviči so bili pa načelniki, ker — oni so znali boježeljne, maščevalne srca vnemati Viherčanom. „Veste kaj, bisurman gotovo ne misli, da Črnogorec napade, celo v tacem vremenu ne, kakoršno se napoveduje, toda mraz nam ne ohladi vročih src, ne uduši zlobe naše, naše jeze. Bog sam pomaga, ker nam ugaja z vremenom. Posvečeno bodi njegovo ime!" — djal je ponižno.
„Amen!" — potrdili so vsi.
„Bratje!" — začel je zopet Djuro" — veliki dan se je danes probudil nad Črno goro; velik je naš namen, in prav primerjen današnjemu dnevu. Kakor je današnjega dne pred več nego pred 1700 leti sreča zasvetela vsemu svetu, ker se je Kristus rodil: tako naj danes zasveti rešenje, zasveti svoboda nam, zato da bodemo prosto živeli po svojih gorah, kakor so živeli naši preddedje, otroci blagoslovljenega Ivana Cernojeviča!"
„Bog te usliši!" — oglasili so se starejši junaci.
„Zgodi se, Bog daj!" — potrdila je srčna mladež.
„Da, zgodi se zgodi!" — potrdil je Djuro — »prostost nam zašije za zmirom. Sezite si še enkrat v roke: obljubite, da raji umerjete, kakor pa, da bi nadalje živeli v sužnosti, tudi v najmanjši ne, kajti tudi njena senca samo-mori junaka."
„Jutri morebiti ne bodem že več živ, ali pa z vami vred veselo klical na razvaljeni Rieci, na obodskih podrtijah, na turških truplih, hode po mrtvih odpadnicih: „Vse oslobodi, hurra!"
„Vse oslobodi!" — zavpili so navdušeno vsi, skočili si okoli vratov ter začeli se poljubovati.
Bratje Martinoviči in Ivan Mandušic so pa molčali in podali si roke: njim ni bilo potreba nobene besede, nobene obljube; saj so bili že od davno vsi tistih misli, trdne volje.
„Bratje!" — oglasil se je zopet Djuro — „naš pobratim Ivan Mandušic mora še domii. Junaci Podgo-ričanje, Bolievičanje in Sotoničanje so obljubili, da pridejo k njemu, da jih popelje v Obod, da pasjemu Tur-činu Ahmed-agi pokažejo, kako lepo je Ivanovi nevesti v naročji, v naročji Martinovičevi Heleni" — in pljunil je srdit. „Mi pa pojdemo za njim: moramo tudi obiskati sestrinega morivca."
„No, to je gotovo da" — oglasili so se junaci — jezni, vsi razkačeni.
„Vzemite tedaj kozarec, natočite si vina (pokazal je na kamenene čebre sredi dvorišča) in pijte, toda prej prižgite vsak svojo blagoslovljeno svečo, kakor je naša stara navada. Pijte na svojo srečo in na slavo Kristusovo , čigar ime edino bodemo vprihodnje častili po Črni gori."
Ponižno, z veliko častjo so junaci prižgali vsak svojo svečo (prinesli so jih bili seboj), pokleknili na zmrzle tla in potihoma molili vsak sam za-se, ker se je na današnji dan rodil Izveličar, potlej pa so drug za druzem vstali, in ko je tudi poslednji bil odmolil, stopil je Djuro Martinovic prvi k čebru, napolnil kozarec, za njim bratje, za njimi Mandušic, za Mandušicem pa drugi po starosti noter do zadnjega vsi. Ali še je bilo ostalo vina v poslednjem čebru, zato je Martinovic nagnil, da so še to izpili, ker o tacih prilikah ga ne sme ne kapljice ostati nobenkrat.
„V imenu trojedinega Boga!" — djal je Djuro pobožno z vzvišenim glasom razoglav — „bodi češčeno Kristusovo ime zdaj in na veke, njegova čast naj vedno živi po naših gorah!"
„Amen, Amen!" — odgovorili so junaci in priklo-nivši se odpili so vina blizo za prst.
Djuro je zdaj ugasnil svojo svečo, potlej pa še drugi za njim.
„Carju Lazarju na spomin, na spomin vsem junakom , ki so ž njim vred na Kosovem padli za Kristusovo slavo, spomin na njih naj nam večno živi v srcih, in k maščevanju spodbada nas !"^— napil je Djuro.
„Zivili!" — odzdravili so Črnogorci in zopet pili vsak iz svojega kozarca.
,,Tudi oče naše domovine, Ivan Cernojevič!" — oglasil se je zopet Djuro — „njegov silni duh naj bode danes nad nami, njegovo ime — turški strah, naj danes razvije svoj skalnati grob, skale obodske!"
„Zivio!" — zavpili so junaci srčno, zmagovito.
„In naš sveti vladika Danilo Petrovič in vsi vrli pravoslavni junaci!" — nazdravil je Djuro.
„Zivio! Zivio!" — vpili so vsi za njim in izpili iz kozarcev, samo Mandušic ne; ko so vsi z dnom navzgor zabrnili kozarce ter voščili si srečo , stopil je on na sredo, kozarec dvignil nad glavo, ter opomnil:
„Bratje junaci! Pozabili ste prve črnogorske hčeri, —- hčeri, ki je več nego življenje darovala za domovino, ki je svoje telo brez srca pa brez ljubezni darovala pohotnemu Turku. Do smrti bode živela mi v spominu Helena Martinoviceva, moja nevesta!"
Zdaj še le je izpraznil čašo in z dnom navzgor obrnil,   junaci pa so  molčali  in   skor osramoteni pobe-
Sili   0C1.
Ostro je Djuro Martinovic pogledal Mandušiča. Zamislil se je za časek, kakor bi bil kaj premišljeval, in majal je z glavo.
„Ze drugič sem iz tvojih ust slišal te skrivnostne besede, pobratim Mandušic" — stopil je k njemu in vprašal: „ali je Helena tvoja nevesta?"
„To izveš danes na obodskih razvalinah" — djal je Mandušic.
„No, tudi dobro, sej ne bodem čakal dolgo časa več; pobratim, zdaj pojdeš precej, ne?"
„Saj zdaj je zadnji čas že" — djal je Mandušic — „sam Bog z vami, bratje junaci!" — poslovil se je. „Pred Obodom se vidimo zopet, potem vse oslobodi, hurra!" —- zasuknil je puško nad glavo ter odšel.
„Vse oslobodi!"  — zavpili so Črnogorci.
(Dalje prihodnjič.)
302
Kratkočasno berilo.
Harač.
Zgodovinsko - romantičen obraz. Ceski spisal Prokop Chocholouaek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
Niso se razdoneli njihovi glasovi, že je blizo 12-leten mladenček pritekel na dvor: „Turki; Turki, pa pobirač skadarskega paša!"
„Kaj bi pa ta rad?" — povpraševali so se.
„Vse eno" — oglasil se je Djuro — „nič — le brž domu vsi, zato da Turek ne zapazi nič, da se ne izdamo. Podajte se, ponižajte se, kakor se niste Še no-benkrat; saj bode kmali drugače."
Brž so se razšli vsi, vsak na svoj dom; kakor bi trenil, tako hitro je bilo dvorišče prazno.
„Ivan!" — obrnil se je Djuro k svojemu bratu — „ti si urnejši memo druzih svojih bratov. Brž idi k Mandušicu, povedi mu, da je paša poslal pobirače in spremstvo ž njim; reci, naj brž razglasi to, pa da bi gubernator in Juraškovič pohitela."
Že je bil Ivan na cesti za Mandušičem.
„No, kako je?" — vprašal je Djuro Ivana, ko je bil prišel še le čez dobre četrt ure nazaj.
„Juraškovic je djal, naj mirujemo, dokler nam znamenja ne dade po gorah."
»Saj to sami vemo" — zavrnil je Djuro — „menda Lazo misli, da smo tako nestrpljivi, ali ka-li? — No dobro! eden izmed nas, bratje, bode stražil, pa naj varuje: zmiraj mora gledati po gorah, kdaj dade znamenje. Ha! ali slišite Turke, kako se dero, kako je to vpitje? moram naproti jim! samo —Bog in sv. Ivan, dajta mi toliko potrpežljivosti, da še ta pot pretrpim turške razžaljivosti 7 da mi kaka ostra beseda ne uide iz ust."
Poldne je bilo že davno. Naglo se je dan k večeru nagibal pod temnim sivim nebom, s kterega so padale goste snežinke, kakor je bil Djuro napovedal že zjutraj — al Turki so bili še zmirom v Vihri.
„Vidiš!" — djal je sredi starašinov Djuro tfobiraču, ki je s čibukom v ustih pri kavi sedel v gorkr njegovi hiši. Djuro je dobro vedil, kako mora častiti Turka^ kako streči mu, da ne skali njegove potrpežljivosti; ž njim prišle kavasove (desetnike) pa so častili, stregli jim v druzih hišah. Dobro se je to pot godilo v Vihri desetnikom, in Djuro Martinovič je govoril in vel se tako pokorno, da se je Turek prav čudil: samoljubno, mogočno si je gladil brado.
„Vidiš!" — djal je Martinovič — „tako je to od tačas , ko so naši izdani očetje zgubili svojo prbstost, da mora Črna gora harač (davek) plačevati c|ru v Stambulu; da ga dajamo že drugi tedeu po novem letu, potlej pa precej čez tri, štiri nedelje zopet."
„Bog nam je priča, da je res tako!" — potrdili so starašine.
„Prej je bilo tako, a zdaj pa ni več, pa tudi ne bode, bismillah!" — odvrnil je Turek pobirač resno. Kavo je bil že izpil in čibuk tudi izkadil. „Ali mislite vi kavrinje, da se bode pravoverni moslem zmirom trudil po teh prokletih gorah v Ucem snegu, kakor in kadar se bode ljubilo vam? Eb, to ne bode tako ne zanaprej. Jasni paša je djal: ,,,,Naj plača harač to vražje ljudstvo"", zato morate dati ga zdaj! ali bi se radi ustavljali mogočnemu pasu, kaj? O ve revne gorske kune, kaj se vam zdi! Mashallah!"  — zavpil je jezno.
Djuro je zabrnil usta na stran; pa ugriznil se je v jezik , zato da mu ni kaka ostra zdrknila ž njega. Popravljal in natezal je pas na sebi z eno roko , ena pa mu je nevoljno igrala s handžarom;   pa pobirač je
mislil, da to tako dela v strahu, zato ker ga je prevzela groza.
„Dosti je tega besedovanja že" — nadaljeval je Turek srdito — ,,naoje ušesa imajo zadosti že, noč bode kmali. Nobene besede ne več zdaj, harač sem, tako vam velevam, tako se mora zgoditi, tako gotovo, kakor gotovo je Alah edini pravi Bog, Muhamed pa prorok njegov, če ne —!" — zažugal je, potem pa vstal s kamnitega stola.
„A1 pomisli vendar, gospod!" — oglasil se je eden izmed starašin — „noč bode, predno si odmeriš prvo mero."
„Ha! boste pa pri luči merili; saj ste se obotavljali podnevi" — odvrnil je Turek zaničljivo.
„Vsaj pomisli, da je danes sveti večer pri nas" — oglasil se je drug.
Pobirač je grdo pogledal ga, pa ni nič odgovoril, ampak prav debelo plunil pred-nj.
„Ker tedaj ne more drugače biti" — spregovoril je zdaj zopet Djuro Martinovič — „res ni druzega, da
—  podajmo se. Znesite svoje suti na bazar (trg), da pobiravec našo udanost, našo pokornost lahko pohvali jasnemu pasu."
„Dobro, dobro!" — kimal je pobirač, pa gladil si brado — „tudikavrin zine kako pametno časi, Inshillah!"
„Martinovic Djuro!" — šepetali so Djuru na uho mlajši junaci — že odpravljeni na bazar — „menda ne misliš, da bi še danes harač dali temu psu?"
„Le čakite malo" — opomnil jih je nepotrpežljivo
—  „jaz bi mu sam rad posvetil s puško, raji zdaj kakor pozneje; al čakati moram, ker ne vemo, kdaj bosta pripravljena gubernator pa Juraškovic. V eni uri, pa se nam lahko skazi vse; saj teh vragov, teh odpadnikov vse polno mrgoli po Črni gori; kmali bi izvedili v Kieki ali pa v Obodu! Pa — ako Bog dd, jutri bode že drugače!"
Res — Viherčanje so znesli žito na bazar, da bi bili pri svitlih lučih odmerili vsak svoj harač; prvi je bil pa Martinovič sam, ki je svoje žito postavil k meri.
„Ha! kaj to, presneti psi?" — razsrdil se je naenkrat pobirač. Zdaj je bil že srečnejši, sirovejši, zato ker je imel kavasove okoli sebe že. „Kakošno imate mero?   ali bi nemara radi goljufali jasnega paša, ne?"
,,Pa pogledi sam, da ne porečeš, da—", — djal je Djuro hladnokrvno, ali obličje mu je obsijal rudeč žar — „to je mera, ki ste si jo sami odločili za Vihro, le pogledi; saj znamenje se še pozna!"
Zdaj mi pa še odgovarjaš, ti kavrin!" — zarenčal je Turek še hujše — „ali morebiti misliš, da ne morem ukrotiti tvoje ošabnosti? E revež, kako lahko — — tvojo in vsem, kolikor jih je. Jaz pravim, ta mera je premajhna, pa mi ti vgovarjaš?" —- dvignil je desnico, v nji pa čibuk; mislil je udariti ga.
Ali Djuro Martinoviča je jeza zgrabila prav do dobrega: na vsem životu se je tresel in strašno gledal. Kakor strela, tako mu je srd švigal iz iči. Tovarši so razkačeni stopili bliže. Pobirača je vendar-le nekaka groza spreletela.   Pobesil je roko nekoliko.
„Taki meri dve za eno!" — zadri seje; „saj bode morebiti še tako goljufan jasni paša; kdo ve, če ne?"
„Pa kaj vendar gubernator dela tako dolgo?" — šepetal je Djuro — „ali ga Juraškovic zadržuje ali kaj? To je pa vse eno predolgo, vendar bi moral biti var-nejsi."
„Meri!" — zarenčal je Turek.
„Pazite!" — zašepetal je Djuro tovaršem, pa segel, zvrhoma naspel mero, iztresel žito, prazno posodo postavil na prejšnje mesto zopet, pa roke križem del na hrbet in obrnil se k pobiraču:
„To, mislim, da je vendar dobra mera!"
„Jaz sem že djal" — odgovoril je Turek — „dve taki meri za eno, ti pa bodi vesel, da smeš dihati, Mashallah!"
„Caki Djuro!" — oglasilo se je naenkrat nekoliko junakov.
Vsi so se obrnili. Na zapadnih gorah so vidili rudeS žar, v njem pa snežnike v spremenljivih barvah, kakor opal, da se je zdelo, kakor bi bili rubini in smaragdi z biseri protkani padali na zemljo, ob enem pa so slišali od Martinoviceve hiše, kako je Ivan silno upil:
„Vse oslobodi, hurra!"
„Vse oslobodi!" — hušknili so junaci — zbrani na bazaru, in z golimi meči mahali nad glavami.
Djuro se je sklonil, zgrabil hrastovo mero, zatočii jo nad glavo in tako vskriknil, da je njegov glas nad-krilil vse druge junake, ki so razdraženi upiii.
„Turki! Gledite, tako-le vam bodo Črnogorci vprihodnje plačevali harač! Gledite!" — in težka mera se je Djuru nenadno izmuznila osup-njenemu pobiraču na glavo, ter razletela se na mnogo kosov, Turek pa se je z razbito glavo mrtev zgrudil na tla.
„Alah! Pa da bi mi žrli blato?" — zahudil se je kavas, ki je bil srčnejši memo drugih njegovih to varšev. Zgrabil je za jatagan ter hotel se vpreti; al oglasilo se je nekoliko samokresov, pa se je zvrnil tudi on. Drugi so se pa kar podali, nobeden se ni nič branil, še žugnil ni nobeden.
Tako je tekla prva turška kri na Vihrskem bazaru, ter črnogorsko zemljo porosila na prostost in slavo Črnogorcem.
„Zakurite zdaj na več krajih!" — zapovedai je Djuro Martinovič — „da daljnejšim bratom plamen naznani , da že slobodimp in slavimo domačo zemljo! — Bratje moji — Ivan, Štefan pa ti Vuk, — vi pa zdaj le brž! Vzemite dobrih junakov seboj, pa idite! Pre-iščite polja, preiščite vasi — vse do Rieke. Iztrebite z zemlje vsakega, ki vam pride pod roke: bodi-si Turek ali odpadnik. Ne prizanesite nikomur, če ne veruje v Kristusa, če se ne dd z blagoslovljeno vodo krstiti na večno izveličanje. Jaz pa pojdem k Obodu, kakor sem bil obljubil Mandušiču."
Zavihtil je handžar nad glavo in zavriskal: „Vse oslobodi, hurra!" potlej pa kar zginil s svojimi junaci.
„Vse oslobodi!" — zavriskali so junaci, razdeljeni v tri trume, ki je vsaka zavila na svojo stran.
Kmali je bilo na bazaru vse prazno v nočni temi, v tem burnem, sneženem vremenu. Po skalah je ogenj švigal v temo; okoli ognja pa so se veselile ženske z otroci pri sebi, pa kurile, ter naznanjale začetek črnogorske oslave. Starčki, ti pa so si radostni stiskali roke, veselo se razgovarjali, saj že niso mogli več sukati orožja. Čudili so se , pa se niso mogli načuditi „Kdo bi bil vendar mislil to, da dočakamo tacega dne?'
(Konec prihodnjič.)
303
310
kratkočasilo berilo. Harač.
Zgodovinsko-romantičen obraz.
Ceski spisal Prokop Chocholoušek.  Poslovenil Podgoričan.
(Dalje.)
Kako milo je v Ahmed-aginem konaku v Obodu! Tla so pogrnjene, nič Helene Martinovičeve ne tišči v noge; krasna Crnogorka počiva na prelepem divanu v izbi. Sredi izbe je peč, v nji pa živo oglje iz rožnega lesa. Tam v kotu sužnica s sklonjeno glavo čepi na bobku(lavorji)^ zato, da kadila deva na oglje. Dim se dviga iznad žrjavice, razpenja po izbi in vendar tako vonja! Pa Helena se ne meni za vse to nič, ampak na-pol leži, na-pol pa sedi na mehkem divanu. Ali sv. Ivan! Kako krasna je ta Crnogorka! Zato ni čuda, da se je Ahmed ves zagledal va-njo. Aga sedi poleg nje; ona pa je že delj časa zamišljena, da ne vidi aga kakor sužnika zraven sebe; ne vidi lepote v konaku, niti sužnice, kako streže.
,,Alah-Kerim!" — vskliknil je Ahmed-aga, ko je zapazil, kako se je potemnilo njeno čelo; kako tresle se ji obrvi; ko je slišal, kako vzdiha. „Kaj ti je vendar? hosudarka, povedi mi!"
Prijela se je za čelo, z drugo prosto roko pa obrnila se k Ahmedu: „Nič mi ni, spomnila sem se na dom, na brate. Danes bodo pri ognji pa pri blagoslovljenih svečah obhajali Odrešenikovo rojstvo; jaz pa ne bodem pri njih!"
„Blagor ti zato, huriska moja!" — djal je Ahmed, „zakaj — po Črni gori bode kmali drug ogenj plamenil!"
Temna rudečica je Heleni oblila obličje; oko se je zaiskrilo ji, pa vendar je dosti hladno odgovorila: „Vem, vem, saj si mi^že dosti povedal, kako se pripravljate, da bi pogubili Črno goro; kmali ne bodem imela domovine več, kmali nikogar, nego —".
„Mene" — segel je v besedo ji Ahmed — ,,jaz bi ti rad namestoval brate, namestoval vse, kar ti je milo in drago, kakor si mi ti vse, kar svet ima lepega; ti si mi vse veselje!"
Helena se je nagnila k njemu; smeh ji je zaigral okoli ust:
„Ali bodeš zmirom tako ljubil me — brez prenehanja?" — vprašala ga je.
„Zmirom zmirom!" — obljubil je Ahmed — „tudi kadar Asraelova *) perut zašumi nad menoj , ponese moja duša tebe v spominu v prerokov raj."
„Kdo bi se branil taki ljubezni?" — vskliknila je Helena. „Tudi jaz ti prisežem: živela bodem s teboj, tvoja bodem do smrti" — obljubila je veličastno.
„Alah!" — vskriknil je Ahmed.
„Samo danes mi še privošči spomin na minulost" — zaprosilo je dekle.
„Vse, hosudarka, vse, kar hočeš" — dovolil je Ahmed ročno — »povedi mi! Kar te veseli, vse ti storim."
„Res me ljubiš" — tlesknila je Helena z rokami, kakor v detinski radosti — „idi tedaj, Ahmed, idi in pogledi, ali božični kresovi gore že, ali še ne po naših gorah?"
Precej je Ahmed slušal krasno Crnogorko ; al nekako zamišljen, skor nemiren se je vrnil.
„Kaj pa je, kaj ti je ot&mnilo čelo, dragi moj?" — vprašala ga je Helena.
„Kresovi gore povsod po gorah že" — djal je Ahmed — al tolicih nisem še nikoli vidil. Ne vem, nič dobrega se ne nadjam."
*) Asraela Turki imenujejo smrtnega angelja.
Ko bi ne bil gledal po sobi, ampak Heleno, vidil bi bil, kako radostno se je njeno oko razžarilo naenkrat, tako pa ni nič vedil.
„Jaz res ne vem, zakaj te skrbi to? Ali je kaj slabega to?" Helena bi mu bila rada pregnala skrbi. „To ni nič tacega, to je le plamen nad grobom črnogorskega naroda."
,,Bismilah!" — razvedril seje zopet Ahmed-aga — „saj je res, hosudarka! reci, da gori najina ljubezen." „In vidiš, Ahmed!" — potrdila je Helena — »Črnogorci osvečujejo grobove, pa najina ljubezen gori tudi. Vsedi se k meni, nasloni se z glavo na moje prsi, povedala ti bodem kaj o svoji mladosti."
Slušal je Ahmed, al brzo skoči na noge. „Ali slišiš! — — Kaj je  bilo  to?" — vstrašil  se je in vlekel na ušesa.
„Nič ni nič; vihar je, vpira se v okna in zanaša sneg va-nje" — pregovarjala ga je Helena.
,,To ni vihra" — odvrnil je Ahmed-aga — to je —." Puške   so   zagrmele   pred   trdnjavo,   vse   okna  so zapele.    Črna gora in osveta! — zaslišalo  se je v konak, tako se je razlegalo.
„Tu so!" — vskliknila je Helena in skočila z divana.
„Izdajstvo! pa ne boj! Za-te, hosudarka, in za Obod ni nobene nevarnosti; upokoji se, ne bode ga Črnogorca čez ta prag v konak" — tolažil je Heleno Ahmed-aga in hotel venkaj.
„Kam, Ahmed, kam, ljubi moj?" — obesila se je Helena na-nj in pridržala ga.
„Branit Obod, branit tebe, hosudarka!" — djal je Ahmed in branil se: „pusti me, ne zadržuj me, ali ne slišiš črnogorskih pušek, kako drzno se oglašajo pred paševo trdnjavo?"   Vnovič so zagrmele puške.
,,Pa idi!" — rekla je Helena — „jaz pojdem pa s teboj, saj sem ti obljubila, da se do smrti ne ločim od tebe."
„Ti   hočeš   z  menoj  — —   ti?"  — zavrnil  jo  je Ahmed — „v boj med  svinčenke,   ki  jih Asrael  raz meče, bodi vendar pametna."
„Jaz sem črnogorska hči, nič se ne bojim ne pušek ne handžarja" — odvrnila je srčno Helena. Zopet krik! Ahmed potegne jo iz Jtonaka. Zunaj je bila velika zmešnjava. Črnogorci so bili nenadno napadli posadko ponoči; zato se ni mogla vspešno braniti, le visoko obzidje je pomagalo sprva; kakor hitro pa so prišli na-nj, potlej so bili pa na trdem. Se enkrat so ustrelili, da so še hujše zmotili Turke, potem pa so jih s handžarji v rokah gnali trdnjavi od vrat po ozkih ulicah na majhen prostor pred aginim konakom. Marsikteremu Albancu je glava odletela v sneg, marsiktero turško truplo je rudečilo sneg, ki je bil še le zapadel.
„Vse je izgubljeno, aga!" — vpili so Albanci — ^izgubljeni smo, šajtan sam pomaga Črnogorcem!"
„K smodnišnici!" — zapovedal je Ahmed — „va-rujte, pazite na-njo, ako nam to vzemo, potlej je zastonj vse, sicer pa nič ne morejo nam."
Pa kar sam jo je mahnil k smodnišnici, ki je bila poleg njegovega konaka. Ahmed ni bil boječ, njega ni pretresnil, nič prestrašil ne precej prvi krik. Helena pa je bila Ahmedu za petami. Obstala je ter poslušala Mandušica, ki je vpil: „Nad-nje, junaci! Nad-nje, nad-nje! Zaskočite jim cesto k stolpu (smodnišnici)!"
„Vse oslobodi!" — slišalo se je od druzih vrat — silen ,krik — Helena je izpoznala Djurov glas.
Črnogorci so zavrisknili, rinili naprej , da jim ni mogla nobena sila nič; hej, kako so lesketali se handžarji, kako turške glave odletavale v sneg, al vendar-le niso mogli do smodnišnice.                         (Kon. prih.)
311
319
Kratkočasilo berilo.
Harač.
Zgodovinsko-romantičen obraz.
Ceski spisal Prokop Chocholoušek. Poslovenil Podgoričan.
(Konec.)
„Slaba je, pobratim Djuro!" — potožil je Man-dušič s pobešeno glavo, kaj nam pomaga to, ker so te revne hiše v oblasti nam, pa smodnišnica ne?"
Djuro je gledal na stolp, gledal silno zidovje, pa vprašal, kakor da bi ne bil slišal Mandušiča: „Kje pa je moja sestra?"
Mandušic je pogledal gori, ali skočil nekoliko nazaj; zdelo se mu je, da tam vrh smodnišnice vidi žensko postavo; vidil je, da je res, da poleg Ahmed-age stoji ženska. Precej je vedil, da je to Helena; samo obleka se mu je zdela čudna, taka, v kakoršni je ni nikoli vidil.   Ta ga je motila.
„Helena Martinovičeva! Ali si ti, ali me slišiš?"
„Jaz sem jaz, slišim te, Mandušic!" — odgovorila je Helena.
Ahmed se je obrnil; nič ni vedil, da ima Heleno pri sebi.
„Oj hosudarka!" — začel je svariti jo — »zakaj si šla iz zavetja, tukaj ni varno za-te."
„Varno je varno, Ahmed-aga!" — odvrnila je — „prav pravi kraj je za-me. Tam doli v stolpu sem storila vse, kar sem imela, zdaj sem prišla pa lesem, zato da še enkrat vidim gore po svoji domovini, da bi slišala brate in črnogorske junake še enkrat, predno umrjem."
„Kaj pa to praviš?" — začudil se je Ahmed — „varnejša sva tukaj nego bi bila za obodskimi grad-bami, in predno jutri solnce utone, pride na pomoč vojska iz Skadra.    Kaj govoriš o smrti „peri" moja?"
„Jaz da sem „peri" tvoja?" — nasmejala se je Helena — „kaj si mi že pravil o vaših „peri-ah" — da so nad vse lepe? Slišala sem, da s svojo ljubeznijo pogubo naklanjajo ljubimcem."
„Jaz te ne urnem" — reče Ahmed prestrašen.
„Ali vendar nisem „peri" tvoje vere" — nadaljevala je Helena — „svojemu ljubljencu nisem naklonila nikakoršne pogube, tebi pa sem — osveto Črne gore. — Ivan Mandušic!"
„Slišim te, ljuba moja!"^— oglasil se je. „Nevesta Črne gore bode tudi slavna Crnogorceva nevesta; ni ti ljubezni do mene zadušil Turčinov objemek!"
„Ali^za zmirom me je ločil od domovine! Nikoli več me Črna gora ne vidi žive; naj pa veter saj moj pepel raznese po njenih gorah, in spomin na-me naj ne ugasne narodu. — Od stolpa idi s svojimi junaki, da vas ne zaspe. Zdaj pa z Bogom za to življenje, Ivan! Z Bogom tudi ti, brat moj, z Bogom! Zmirom naj Martinoviči Turkom branijo na Črno goro — odkupljeno z mojo smrtjo!"
„Alah-Akhbar!" — vskriknil je Ahmed. Minila ga je bila potrpežljivost. S strastno zlostjo je Heleno prijel za roko: „Tedaj si izdaj niča, lažnjivka? Kaj si storila, nesrečnica!"
„Saj hočem izpolniti svojo prisego: saj ostanem do smrti pri tebi" — odvrnila je Helena mirno — — „ne več dolgo, in pod gomilo bodeva oba, kmali se stolp zruši na naji."
Komaj je bila izgovorila, stresnil se je stolp. Tako strašno je zahreščalo in zagrmelo, da nikoli tako ne grmi, tudi takrat ne, kadar grom najhujše divja. Razlegalo se je nad krajino po visočinah. Kamenje je letelo na vse strani; s strašnim ropotom je padalo na vse strani;   s strašnim ropotom je padalo na zemljo in
grmadilo se po Turkih-------— zasulo Heleno Mar-
tinovičevo.
Tako so Turki izgubili ključ do Črne gore, izgubili trdnjavo Obod. Njegovo podrtino še dandanes lahko vidiš nad reko Crnojevičem, lahko vidiš gomilo slavne črnogorske hčeri, Helene Martinovičeve. Reko pa sta tudi v ti noči gubernator in Juraškovic zmogla in tako razrila, da je ni ne sledu ne tiru več.
Tako so Črnogorci harač plačali Turkom 1703. leta o božiču, in potlej še večkrat. Zmagovito so Črnogorci vpili 1703. leta: „Vse oslobodi, hurra!" in črnogorski sinovi še dandanes vriskajo: „Vse oslobodi, hurra!"
320