550
C. GOLAR: GOZDNA.
„Kako si mogel spati? Te ni nič žrlo?"
„Bah!" se je pretegnil. „Nekaj me je grizlo in peklo, pa to ni zame nič novega; vajen sem jih."
„ Srečen!"
„Kaj pa vi?"
„Nič! Gledamo in čakamo, da se dvigne solnce . . ."
Vsa teža njegovega mučnega nerazpoloženja se je tiho osredotočila v to edino točko. Napeto so molčali, stiskali glave pri okencu in vdihavali v razbolele grudi opojni hlad jutra ...
Tam v dalji se je vžgalo rosno nebo, se razvnemalo in zakrvavelo v silnih plamenih . . .
„Zora, jutro!"
Na stežaj so odprli in planili na ulico; počepali so pred barako v prah, da si ohlade pekoče otekline.                         (Dalje prihodnjič>)
i
C. GOLAR:
GOZDNA.
Žari se poletje, in solnce hodi visoko — sredi gostega smrečja pot v šumo vodi globoko.
Kjer vir iz skale izvira, in rase bršljan zeleni, rdeči se divja roža na obraščeni steni,
tam deklica bela
o mladi ljubezni sanja,
in bor se od daleč
'kot stari svat ji priklanja.