229 FR. ŠTINGL:
JAROSLAV VRCHLICKY.
SLOVSTVENA ŠTUDIJA K PETDESETLETNICI PESNIKOVEGA ROJSTVA.
Nullius agricolae cultu stirps tam diuturna, quam poetae versu seminari pctest.
(Cicero „T>e leg.")
0$If^ ne 16. februarja pred petdesetimi 2^1§*la leti se je porodil Čehom v Lounih iSilliC velik pesnik — Jaroslav Vrchlickv '-^^^^^ (s pravim imenom Emil Bohuš Frida i). Nekateri češki časniki in kritiki ga imenujejo „kniže českych basniku" (knez čeških pesnikov.) In po vsej pravici. Čehi imajo mnogo imenitnih pesnikov, a v njihovem zboru je najimenitnejši in najzanimivejši pojav — Jar. Vrchlicky. 2) Noben izmed njegovih prednikov niti sedanjih vrstnikov ne nudi čitatelju toliko bogatega in raznovrstnega gradiva v proučevanje, kakor Vrch-licky. Njegova plodovitost je tolika, da se ž njim ne more meriti nobeden njegovih tovarišev na Češkem Parnasu. Pesnik, ki je v 28 letih svojega delovanja obogatil češko slovstvo z več kakor 50 knjigami izvirne lirike in epike, gotovo nima sebi enakega. Razen tega je izdal še več kakor 20 izvirnih dramatičnih del, katerim kritika, naj jih ocenja s tega ali onega stališča, pesniške nadarjenosti ne more utajiti; dalje je izdal več kakor 30 večinoma ogromnih pesniških del v prevodu in nekoliko zvezkov leposlovne in slovstveno-zgodovinske proze, katera je pa tudi prošinjena pesniškega duha. S temi deli je Vrchlicky prekosil vse dosedanje češke pesnike, in gotovo se ne bo kmalu Čehom porodil še tak pesnik. Izredna lahkota, s katero se našemu pesniku ponujajo
!) Primeri: Prof. E. Albert: Jaroslav Vrchlicky. Studie. Praha. 1893. — El. Krasnohorska: Češke bas-nictvi poslednich dvou desitileti. Osveta. Roč. 24. — Vlasf, roč. IV. a VI. — Hlidka literarni, roč. X. a XII. - Lit. Listy, roč. XIX. - Obzor, roč. XV.
2) Izpočetka je bil profesor na srednji šoli, potem tajnik češke tehnike, sedaj je profesor na češki univerzi v Pragi.
misel, izraz in oblika, z brezprimerno prožnostjo talenta, ki ga nikoli ne zapušča, je iz njega napravila neumornega in najmar-ljivejšega pesnika.
Pesniški proizvodi Vrchlickega se morejo primerjati bohotnemu tropičnemu pragozdu ali pa širokemu valovitemu morju.
Poglavitni vir njegovi pesniški slavi je ogromno bogastvo njegovih 1 i rs ki h in epskih proizvodov.1)
-*
Lirika Vrchlickega je valovito morje akordov, na katerem se od svetlih zvezdnih žarkov do demoničnega vrtinca temnih senc vrsti vsak vtisek nebes in zemlje. Malo je pesnikov v vseh slovstvih, katerih pesmi bi tako izražale notranje čute, od mehke in sladke miline do neusmiljenega sarkazma, od nedolžne šale do proroškega vzleta, od globokega premišljevanja do vulkanskega izbruha strasti, od mirne radosti nad življenjem do obupanja nad ničemurnostjo sveta, od ponosne samo-svesti do resignacije:
„Jako poutnik šel jsem svetem, zamvslil se nad ditetem i nad kmetem tež. . .
(Pisne poutnika.)
Tako pravi o sebi pesnik popotnik, ki je „vše videl, vše zna, všeho zakusil", pred katerega očmi „stoletja tečejo kakor reke". — Neko svojo pesniško zbirko je Vrchlicky na-zval „Motyli2) všech barev" in res so njegove lirične pesmi cveti ter plameni vseh barv, pesmi vseh čutov in vseh glasov.
Navadno govore o Vrchlickem, kakor da   bi   vsa   njegova   lirika  bila  le  strastna
i) Zbrane spise Vrchlickega izdaja založništvo J. Otta v Pragi v snopičih po 32 h. Dosedaj je izšlo 250 snopičev.
2) Metulji.
230
erotika, pomešana samo z mističnim ali pesimističnim premišljevanjem. Da, Vrchlicky je danes pesimist, jutri pa ne več; on ni filozof, kateri bi bil svoje mišljenje uredil v kak enoten sestav; on je le občutljiv pesnik, v katerem se vrsti svetloba za senco, dviganje s padanjem, kakor sploh v življenju in v prirodi. Poleg pesimističnih misli in obupnih dvomov izvirajo iz njegove poezije z enako močjo, z enako virtuoznostjo veselje, radost in vera v končno spravo, tako da v češkem pesništvu skoraj ni večjega optimista nego je Vrchlicky v nepregledni množini pesmi, katere izvirajo iz čistega, naravnega veselja do življenja. — Erotika ima sicer do našega pesnika veliko oblast, dasi nikakor ne preplavlja vse njegove lirične poezije, kakor marsikdo trdi. Najbolj erotične knjige Vrchlickega so „Eklogy a pisne". V ti zbirki opeva pesnik na vsaki strani svoje lire ljubezen z vsemi akordi, v tej knjigi je češki Anakreont.
Kakor vsi pesniki, opeva seveda tudi Vrchlicky v svoji liriki prirodo. Izvrstne take pesmi so v zbirkah Jak tahla mračna"i) in „Čarovna zahrada".2) Kako zna slikati morje z izpreminjajočimi se valovi, nebo z vso lepoto zvezd in oblakov, gozde z njihovimi skrivnostmi! Kako izvrstno zna označevati kraje italijanske in češke! Vrchlicky pa ni mrtev popisovavec prirode: vsi ti popisi so oživljeni, njih duša je antika. Zato pri Vrch-lickem še zdaj nimfa Echo blodi po šumah, Pan žvižga v trstu, še zdaj odmeva zemlja od dirjanja Kentaurov, noč mu je Sfinga in mladi dan Ojdip. Antika sploh in zlasti staro bajeslovje sta v liriki in tudi v epiki Vrchlickega činitelj odločilne važnosti. S posebno ljubeznijo se je zamislil v antične motive, in ravno v mitoloških snoveh se je njegova poezija povspela posebno visoko. Nekateri taki spisi so tako klasični, da bi bili dosegli gotovo svetovno priznanje, ako bi bili prišli izpod peresa Francoza ali Angleža.
A najlepše so vendar one pesmi, v katerih opeva Vrchlicky češko prirodo, češke
x) Kakor se vlečejo mrakovi. — 2) Čarobni vrt.
kraje: Njegova poezija je pricvetela v po-četku njegove pesniške spomladi na dan pod romanskimi vplivi, a ko se je navadila češkega ozračja in spoznala, da je njena prava domovina na domačih čeških tleh, so začeli izvirati iz njegove lire rodoljubni zvoki, tako gorki in globoki, da je postal Vrch-licky tudi naroden, rodoljuben pesnik. Toda naš pesnik se ne uklanja slepo vsemu, kar je češko, zato, ker je češko. Z bistro duhovitostjo biča tudi češke narodne grehe; ostre zglede neizprosne satire in pesniške polemike obsegata zlasti knjigi: „Brevif moder-niho človeka" in „Moje sonata".
Kakor je pesnikova epika prešinjena z liriko, deloma popisno deloma premišlje-valno, tako mu segajo tudi epske osebe in epski spomini večkrat v lirsko strujo. Večji tak zgled je „Vittoria Colonna" (romantična slika iz življenja Michelangelovega), manjši „Sonety heroicke" in nekatere lepe pesmi v zbirki „Fresky a gobeliny".
Lirika Vrchlickega je kakor bogat orna-ment, na katerem rasto iz cvetnih kelihov krasne dekliške postave, iz bujnih listov živalske in človeške bajne prikazni in na vitkih stebelcih se igrajo ptice in amoreti. Iz te bujne domišlije žubori neprestano in nepretrgano življenje, življenje, življenje . . .
Epika Vrchlickega je enaka njegovi liriki po svoji obsežnosti in tudi po umetniški vrednosti, da, epika bi celo nadkriljevala liriko, ko bi velikemu delu epičnih pesmi ne povečevala vrednosti baš krasna lirika, ki se nahaja v nji. Ravno tako kakor lirika, je tudi njegova epika zelo obsežna. Od prvih „Basni epickych" do najnovejše pesniške zbirke „Votivni desky" se je dotaknila njegova epika vseh znanih bajk in pravljic starega veka; predvsem se je zatopila v minulo, starodavno omiko narodov, ki so si po Sredozemskem morju menjavali bogove, poraze in zmage; mudila se je na budhov-skem iztoku, preletela je sredino in sever srednjeveške Evrope, dotaknila se je enkrat lahko zemlje Novega sveta in se zopet
231
vrnila v Evropo, kjer so ji reformacije, pre-kucije in moderno življenje nudili dovolj gradiva. S posebno ljubeznijo je obdelaval pesnik legendo, ne le krščanske, ampak legende vseh ver in vekov; zatopil se je v helenski mvthos in v skandinavsko pravljico, v legende starih vekov in plemen. Legenda je tudi najlepša in obenem najdaljša epiČna pesem Vrchlickega „Hilarion", ki šteje več kakor 4000 verzov; pesnik opisuje v nji življenje svetega asketa v puščavi, katerega edino stremljenje je, da išče pot do Boga. Izvrstno inačico ima „Hilarion" v „Legendi o sv. Prokopu". Nasproti afriški puščavi stoji tu češki pragozd; nasproti duševni drami zamaknjenega premišljevanja idila apostolskega delovanja. „Legenda o sv. Prokopu" je bila prvo pesnikovo delo, katero je črpal iz češke zgodovine. Pesnik, ki je s svojo domišljijo objel vesoljnost in vse narode iz vseh časov in krajev, je segel tudi v češko življenje, v dušo svojega lastnega naroda in je ustvaril celo vrsto pesniških del v tem duhu. In sedaj? Sedaj so se mu prikupile češke ideje, zaljubil se je v častitljivost češke zgodovine in v važnost češkega narodnega boja; dasi je njegova domišljija povsod doma, kjer cvete pesniška lepota, vendar čutimo, da njegovo srce ima svoj dom samo v Čehih.
V svojih epskih pesmih se bavi Vrch-licky tudi s socialnim vprašanjem. In Vrch-licky ne posvečuje socialnemu vprašanju, ali pravzaprav socialnim vprašanjem, samo nekoliko posamnih slik ali misli. Globoko je posegel v ljudsko dušo s svojo knjigo »Selške balladv". V njih se zrcali velika socialna rana, ki je bila ena izmed najbolestnejših in kateri je pesnik, kot zgodovinar gledajoč v preteklost, postavil veličasten spomenik. Dasi nam je težko trditi, kateri del njegove epike je najlepši, vendar o „Selskih balladah" moramo reči, da so najizvirnejša knjiga Vrchlickega. Njih gradivo je zajel neposredno iz zgodovinskih virov. „Selske balladv" so spominska knjiga, ki nam pripoveduje preteklo trpljenje, suženjstvo češkega ljudstva in trdi boj za osvoboditev.
Polni žar pesniške lepote je tudi razlit nad tistimi epskimi pesmimi, katerih motiv je ljubezen do ljudstva, odpuščanje in usmiljenje.
S posebno ljubeznijo proslavlja Vrchlicky v mnogih pesmih umetnost, drugje zopet proučuje vesoljnost sveta, večnost, skrivnosti življenja in smrti, Boga in vere.
V legendah in verskih bajkah Vrchlickega se shaja takorekoč celi svet. Zanimivo pa je, da pravoslavni z legendarnimi motivi napolnjeni svet našega pesnika niti enkrat, kolikor mi je znano, ni privabil k sebi navzlic svoji bizantski sijajnosti, ki bi mogla peresu Vrchlickega ponuditi marsikak sijajni predmet.
S tem sem samo s kratkimi črticami narisal vsebino lirike in epike Vrchlickega. Ako bi hotel opisati vse natanko, bi moral napisati ne samo ene, ampak več knjig. — Izpočetka sem omenil, da je Vrchlicky spisal tudi mnogo dramatičnih del in prozaiških spisov. O Vrchlickem kot dramatiku in pri-povedovavcu bom pisal pri drugi priliki. Sedaj omenjam samo to, da so njegovi pro-zaiški spisi prav dobri, dočim so njegove drame več ali manj srednje vrednosti; vendar se tudi v njih vidi takoj na prvi pogled, da jih je pisal velik in nadarjen pesnik. O prvi predstavi nekaterih njegovih dram češka kritika niti ni poročala, ker taka tiha kritika je z ozirom na Vrchlickega najbolj poštena in pravična.
*
Odlično mesto v češki književnosti imajo njegovi prevodi tujih pesniških del. Med velikimi pisatelji, katerih dela je prevajal Vrchlicky, se lesketajo imena: Dante, Tor-quato Tasso, Ariosto, Leopardi, Canizzaro, Carducci, M. Angelo, Victor Hugo, Le conte de Lisle, Hafiz, PoS, Goethe, Schiller itd. Ko bi Vrchlicky bil samo prelagal, bi si bil že s temi izvrstnimi prevodi zagotovil hvaležnost češkega naroda za vselej.
Pesniška dela Vrchlickega so zanimiva po svoji virtuozni obliki in umetniški opravi. Vrchlicky ima jezik čudovito v oblasti in je
232
češčino povzdignil do vsestranske popolnosti: od preproste pesmice do vzvišene ode, za vsako vrsto čuvstev, v miru in razburjenosti, v žalosti in radosti, za silo in milino ima sedaj češki jezik svoje izrazite barve in glasove. Čitatelja mora kar očarati bogata, raznovrstna in izrazna ritmika jezika; arhitektura zloga je pri Vrchlickem naravnost razkošna. Včasih se verzom Vrchlickega očita, da so težko umljivi, toda to velja le o nekaterih redkih zgledih. Večinoma je vse jasno in umljivo. Da se najdejo tu ali tam tudi nepravilne oblike, ni čuda pri toliki množini pesmi. O svojem jeziku lahko reče Vrchlicky s poljskim pesnikom Slowackim:
„Chodzi mi o to, aby je_zik gieitki1) Povviedzal wszystko,2) co pomyšli glowa, A czasem byl, jak piorun3) jasny, prejdki,4) A czasem smutny,5) jako piešn stepowa, A czasem jako skarga6) Nimfy mi^kki, A czasem pie:kny,7) jak aniolow mowa.8)
Da pa podamo objektivno sliko o pesniškem delovanju Vrchlickega, ne smemo zamolčati tudi tega, kar mu po pravici kritika očita.
Prvo očitanje se tiče izvirnosti njegovih poezij. Mlajša češka pesniška generacija je že večkrat poizkušala dokazati Vrchlickemu, da je to ali ono, kar je on izdal, že napisal kdo drugi. Da se kaže Vrchlicky v izvirni svoji poeziji zlasti kot učenec Viktorja Hu-gona, je sam priznal in s svojimi navdušenimi študijami o tem francoskem pisatelju tudi pokazal. A navzlic temu se mora Vrchlickemu priznavati izvirnost, dasi tuintam odsvit drugih pesnikov barva njegove duševne proizvode ; saj Vrchlicky jih ni samo čital, ampak jih je proučeval. In zato se mu je večkrat vrinil v pero kak odmev že pozabljenega   berila.    Tudi  ni  čudno
pri tako produktivnem duhu, ako mu včasih pride v spomin kaka lastna misel iz prošlih dob.
Po mnenju drugih kritikov zmanjšuje umetniško vrednost njegovim spisom ogromna raznovrstnost in različnost: Nedostaje jim enotnega globjega nazora. Ker nima Vrchlicky enotnega stalnega, svetovnega na-ziranja,  je  mnogokrat nedosleden, in zato
i) Gibčni. — 2) Vse.   -  3) Strela. 4) Brzi. — 5) Žalosten. — 6) Tožba. 7) Lep. — 8) Govor.
233
tudi njegovi nazori niso prepričevalni. Kar pesnik enkrat hvali, to drugikrat zasmehuje; čitatelj potem seve dvomi o njegovi odkritosrčnosti. —
Zato pa je umljivo, da so se slišali takoj, ko je nastopil Vrchlicky na pesniškem polju, v katoliškem češkem taboru očitajoči glasovi. Naš pesnik se obnaša nasproti dogmatično-verskim mislim  tako   prosto  in   smelo,  da
niso mogli proti temu molčati katoliški kritiki, in nastopilo je kmalu dovolj nasprotnikov proti njegovi pesniški smeri. Razni njegovi modroslovni nazori tako globoko segajo v vero, da je bil odpor neizogiben. Tako n. pr. odgovarja pesnik na vprašanje: „Kaj je človeško življenje in njegov pomen?"J)
„ Život lidsky — znela pisen — jeden hon2) a jedna tisen3) pred nim nic a za nim plisen,4) jeho vznik a cil je stin.5)
Strastno vživanje življenja z vsem egoizmom — to je svetovni nazor, za katerega se Vrchlicky večkrat ogreva: 6)
„Proto  libej,  pij, v tom moudrost veškera!7)
Po lastnih besedah pesnikovih je morala tasen steznik, katerega slači poezija:
»Moralka, jež „ne" fiki, to šnerovačka tesna, ji poesie svleka.8)
Kult poltenosti je Vrchlicky negoval zlasti v prvih pesniških zbirkah s posebno ljubeznijo. V njegovih zbirkah se nahaja cela vrsta pesmi, v katerih opeva poltenost „bez pout a clony" 9), z ognjevito brezobzirnostjo. Edini predmet nekaterih pesmi je samo kult ženskega telesa, n. pr. „Assaka Mala", „Soud Parisuv", „Lais", „Herodice" in v drugih. Seveda se s tem ne more strinjati krščanska morala. Tudi Vrchlic-kemu veljajo besede Vychodilove: „Dva razloga zahtevata, da se naj pesniki kar najbolj izogibajo nenravnih predmetov: Človeške družbe ne smemo opisovati slabše, nego je v resnici, in pa, kar je poglavitno, obvarovati jo moramo, da ne bo postajala s tem slabša, nego je
0 „Ruzne masky", 80.
2) Dirka. — 3) Tesnota, gnječa.
4) Plesnoba. — 5) Senca.
6)  Hudba v duši, 123.
7)  Vsa.
s) Dni a noči, 128. 9) Zakrivanje.
234
zdaj. Ako ne zahtevamo od pesništva, da bi blažilo ljudi nravno, smemo vsaj od njega zahtevati, da jih ne bi kvarilo. Če doseže toliko, da s kratkočasnim, zanimivim berilom ljudi blaži, zbuja v njih nravne čute ter jih neguje, je dosti storilo. Ako pa naravnost ali pa neposredno z opisovanjem grdih stvari v čitateljih zbuja nedovoljena čuvstva, je nenravno, je pohujšljivo in naj se zatira, tudi če bi iz njega prihajala še tako velika slava ali dobiček ... Zelo usodna je dvojna mera, s katero se merijo pesniška dela. Kritiko mora prešinjati zavest, da je estetika brez morale ali vsaj modroslovne, naravne etike, brez pomena. Zato je protislovno, ako se pravi: Ta pesem je lepo pesniško delo, dasi je nenravno. Nikakor, v nobenem oziru ni lepo, kar je nenravno."1)
*
Končujem. Iz moje kratke ocene vsakdo razvidi, kako obsežna je nadarjenost Vrch-
x) Dr. Pavel  Vvchodil:   Basnictvi   a  mravouka. Vzdel. bibl. kat. Praha, 1897.
ANTON MEDVED:
TRNJEVI ŠOPKI.
Stritar poje: „Milo se meni srce topi, ko te zagledam, deklica, ti. Stara si komaj štirinajst let, pa že zahajaš sama med svet."
lickega, katera se loti vsega, naj je staro ali novo, daljno ali bližnje; on vse pesniško predeluje, da postane pod njegovimi rokami umetniško delo; ako bi si kot predmet svoje pesmi izbral grudo prsti, pod njegovimi rokami — kakor pravi E. Krasno-horska — bi iz nje pricvetela poezija. To je glavni znak njegovega duha. Vrchlickj je pesnik v vsakem dihu, rojen pesnik po milosti božji. In pesnik je vselej, v veselju in srdu, v tugi in smehu, v samoti in v družbi, nad knjigo, nad življenjem in nad grobovi.
V njegov mirni, nepristopni Olimp ne sega boj političnih strasti. Čil in poln zanimanja za ideje in osebnosti, s katerimi občuje, delaven kakor bučelica, občuten kakor eolska harpa, učen, kakor malokdo, razvija vse te lastnosti v energično delavnost, a torišče njegovi delavnosti je izključno le — lepa književnost. Njej žrtvuje in posvečuje vso svojo življenjsko moč in krepost.
A
Nova quaedam legis, sed lima rasa recenli. Martial.
Jaz po svoje: Milo se meni srce topi, ko te zagledam, devica, ti: Stara si dobro nad trideset let, pa še zahajaš sama med svet!