Prof. Dolfe Lapaine je umrl Radio je na kratko sporočil, da je 15. septembra t. 1. v Zagrebu umrl prof. Dolfe Lapaine. Pogreb, da bo v nedeljo na Mirogoj. Tako je torej odšel. brez slovesa. Stotine njegovih nekdanjih učencev se ga spominjamo. Meni je prav živo v spcminu. Še preden nam je postal profesor, smo o njem slišali, da je veseljak, dobričina. Pa smo brž uganili in sklenili, da bo sedaj konec raznim težavam. To smo sklenili z ozirom na dobrohotnost novega profesorja. Če bi pa v katerem nrimeru ne šlo popolnoma gladko, smo bili seveda tudi pripravljeni, da novega gospoda »navlečemo«; za dober izid takega početja smo računali na veselo plat njegove čudi. No, ni bilo treba nofoene potegavščine, ker smo takoj spoznali, da je prof. Dolfe v resnici dobra duša, ki ni od nikogar zahteval več kot je vsakdo zmogel. Kjer ni šlo in ni šlo in kjer je vendar nekaj moralo biti zaradi paragrafcv, je pa sam mnogo naredil, ali pa zatisnil oči, ko je bilo popolnoma očitno. da ubogi grešnik ni sam izvršil zahtevanega dela. In tak ni bil samo do nas v šoli, marveč sploh v življenju. Zato so ga mnogi izrabljali in v hudobnosti o njem čenčali. S tem so le razodevali, da ne razumejo niti tega, kako si on posadi široki klobuk na glavo. Ni čudno; bili so z niim samo na zunaj tedaj, ko je gostil in razdajal smeh. Do njegove notranjosti se niso niti poizkusili dokopati. On je bil hlapec lepote, služil je le njej, zato ga je marsikdaj življenje prezrlo in teplo. Nekaterih trenutkov ob njem ne bom nikcli pozabil. Bilo je pod večer svete noči, ko sem ga srečal. Oba sva bila osamljena, pa sem krenil z njim v njegovo stanovanje. Tam je bilo vse pripravljeno za božično idrevo. Postavil ga je. Ko so se oglašali polnočni zvonovi, je prižgal svečice, nato pa brez besede segel v omaro po staro soldaško violino. Zaigral je ckorno »Sveta noč, blažena noč«. Igral je Desem in jo igral ter jokal vedno glasneje, dokler ni bruhnilo iz njega: »Toliko lepote je, toliko bi jo rad razdal, pa nimam komu, sam sem, nikogar ne bo po meni...« Prečudna sveta noč. Ali pa tisti dan: .srečal sem ga hitečega do znancev. Čemu? Da izprosi nekaj grošev posojila, ne zase, marveč zato, da jih bo poslal gojencu, ki ga je pripravil na akademijo. Oni mu je pisal, da ne more živeti, Dolfe pa brez denarja, zato hajdi si sposodit zani na svoje breme. Kdo pozna še takšnega dobričino! Sedaj ga ni več. Žal mi je, da se nisva poslovila. Ko sva poslednjič govorila, je dejal: »Fant, veš, celota je važna, podrobnosti so samo zanimive. Povsod se tega drži. Zdravstvuj, sotrpin!« Počivaj v miru Dolfe! Ljubič Tone.