LJUBLJANSKI FESTIVAL
FRAN VATOVEC
Tokovi kulturnega turizma, ki so pričeli
po drugi svetovni vojni preplavljati ves
svet, so zajeli pred 18 leti tudi Ljublja-
no. Zaplodili so v slovenskem glavnem
mestu klico festivalne misli. Prižgali smo
plamenico tvegane pobude, ki je vzniknila
v krogu mladega organiziranega turizma
v Ljubljani. 2e v maju ali juniju leta 1952
smo se v prostorih hotela Bellevue pogovar-
jali o ljubljanskih festivalskih prireditvah
na prostem. V novembru istega leta je bil
v okviru Turističnega društva Ljubljana iz-
voljen poseben festivalni odbor, ki sem mu
načeloval kot predsednik, od 1. januarja leta
1955 dalje pa kot prvi direktor Zavoda Ljub-
ljanski festival v organizacijskem sestavu
Okrajnega ljudskega odbora oziroma pozneje
kot načelnik zavodovega festivalnega oddellm
in programski šef. Se 'SO' v živem spominu
nekatere razvojne značilnosti in nadrobnosti
ob teh nedvomno pomembnih kulturno turi-
stičnih prireditvah, ki se odtlej pa do današ-
njega dne stalno ter smiselno dopolnjujejo.
Iz leta v leto širijo kulturni sloves slovenske
prestolnice doma in v svetu.
Ze od prvih začetkov nas je trpinčilo vpra-
šanje: Kje naj bo tisto spodbudno izhodišče,
ki naj pomaga uresničiti plemenito zamisel?
Znani, sloveči festivali se programsko nasla-
njajo na to ali ono znamenito kulturno,
umetniško ustvarjalno osebnost: salzburška
na W. A. Mozarta; bayreutska na R. Wagner-
ja; edinburška na W. Shakespeareja; mona-
kovska na R. Straussa; dubrovniška na M.
Držiča ter I. Gunduliča itd. Pa Ljubljana?
Svoje optimistične upe smo mogli vezati le
na bogate kulturne samodejne dosežke, na-
dalje na visoko stopnjo umetniške poustvar-
jalnosti naših ansamblov in kvalitetno glas-
beno tradicijo Ljubljane. Slovenska filhar-
monija (njena predhodnica je bila Academia
philharmonicorum), deluje npr. že od leta
1702, tj. komaj dve leti po ustanovitvi pari-
ške glasbene in plesne akademije (Academia
royale de musique et de danse).
Pa še turistične prvine. Trojno pričevanje
in spoznanje je predahnilo to pobudo: Ljub-
ljana je stapljalna točka pisanih pokrajinskih
črt in oblik; geometrično središče Slovenije;
glede na svoje turistično zaledje pa izrazito
prehodno ozemlje v turistični ključni poziciji
Ljubljanskih vrat, ki povezujejo ves ta svet
od alpskega visokogorja v balkansko smer.
Zares pokrajinski vtis prave Evrope v ma-
lem. Imenitna lega Ljubljane stopnjuje turi-
stično vrednost lepotnega pokrajinskega
okrasja.
Ne glede na to smo že pred rojstvom ljub-
ljanskih festivalov trčili na kopico pomisle-
kov: skomigovanje z rameni, cinični nasme-
ški. Vkljub pesimističnim jecljajem je po-
gumna misel mladega kulturnega turizma
vzplamenela. Alea iacta est! Z razvojnega in
programskega vidika bi lahko zajeli svoja
razmišljanja o ljubljanskih festivalih v štiri
ohdohja.
V prvem obdobju (1953) si utira pot pri-
zadevno, dinamično samorastništvo. Bolel nas
je zoprn kulturno turistični molk. Mar ni to
molčanje sililo k vprašanju: Zakaj prav v
osrčju Slovenije ta nerazumljiva pasivnost?
Zakaj to bedno držanje križem rok? Mar
nima slovenska prestolnica gostu, turistu ni-
česar povedati, ničesar pokazati? I. ljubljan-
ski festival naj prežene ta molk, naj nado-
mesti pasivno oblomovščino na tem področju
s tvegano pobudo. Utrnila se je kopica lepih
misli: ta ljubljanski festival naj bi manife-
stiral IS svojimi raznovrstnimi prireditvami
in razstavami na splošno kulturno kvalitetno
ustvarjalnost: poskrbi naj tudi za pošteno
razvedrilo; zamisel o vsakoletnih ljubljanskih
festivalih naj nadalje pomaga krepiti kultur-
no, izobrazbeno stopnjo naših delavcev. Se
več. Prerodi naj Ljubljano! Novo življenje
naj ji vdihne. Postavi naj jo v eno izmed
žarišč mednarodne kulturno turistične dejav-
nosti. Pribori naj ji salzburški festivalni slo-
ves v jugovzhodnem delu Evrope. Širi in po-
glablja naj zanimanje zanjo ter njeno festi-
valno pričevanje doma in v svetu. Seveda ne
čez noč, temveč polagoma, smotrno, previd-
no. Ljubljanski festival naj bi postal tradi-
cionalna manifestacija kulturne in umetniške
ustvarjalnosti na slovenskih in jugoslovan-
skih tleh. Po njem naj zaslovi Ljubljana med
jugoslovanskimi narodi, pa tudi čez državne
meje. Festivalna pobuda naj jo preoblikuje
v privlačno prireditveno žarišče z mednarod-
nim prizvokom.
V tem prvem obdobju smo mnogo iskali
in tipali. Prevladoval je preblisk preproste
enačice: vsega nekaj naj bi bilo, pa četudi
bi staknili med klenim zrnjem tudi prgišče
plevela. Tako se nam je izmuznil izpod rok
značilen programski nabiralnik, programski
mešanec. Naša tolažba: mnogokje na svetu
ubirajo nabiralniško programsko festivalno
smer. Tako smo nabutali v programski okvir
I. ljubljanskega festivala kar 72 prireditev,
ki so privabila 107.000 udeležencev iz vseh
delov Slovenije, pa tudi precej inozemcev.
Odkritosrčno je treba priznati: v hipertrofiji
količine so se dušili prvi nastavki želene ter
iskane kvalitete.
155
Na prvo razvojno in programsko prelom-
nico naletimo v drugem obdobju (1954—59).
S prenatrpanim, amatersko obarvanim začet-
nim festivalnim programom se nismo mogli
sprijazniti. Iz mrgoleče kvantitete naj bi se
izcimila sprejemljivejša programska smer.
Zagotovila naj bi nadaljnjim festivalom kva-
litetnejši predor. Po daljšem razmišljanju
smo se dokopali do spoznanja, da je le v kva-
liteti zagotovilo kontinuitete. Količinsko
zmešnjavo smo zalučali čez plot. Odsev te
dragocene odločitve je bil izrazito umetnostni
program II. ljubljanskega festivala (1954),
ki pomeni nestilno programsko enačico s te-
žiščem na prednostnem izvajanju domačili
umetnin v tem obdobju do leta 1959.
V organizacijskem pogledu pa smo že ob
II. ljubljanskem festivalu lahko presodili, da
terja taka programska zasnova širši organi-
zacijski okvir, saj se morata festivalna kon-
tinuiteta in tradicija zasidrati le ob naslonitvi
na širši forum, ki glede na pristojnost ter
finančne možnosti lahko krepi nadaljnji raz-
cvit festivalne pobude. III. ljubljanski festi-
val (1955) pomeni namreč razširjeno, real-
nejšo organizacijsko osnovo. Programsko je
bil namreč vraščen v proslavni okvir ob 10-
letnici osvobojene Ljubljane. Ta nova orga-
nizacijska osnova je namreč zajeta v obliki
posebnega festivalnega zavoda v okviru MLO
za glavno mesto Ljubljana. Ta pomembna
odločitev priča o zdravem razumevanju za
kulturno turistične pogoje in potrebe Ljub-
ljane, saj je bilo s tem dano zagotovilo za
kontinuiteto in kvaliteto ljubljanskih festi-
valov, ki ob tem preraščajo svoj prvotno
opredeljeni ožji okvir in se programsko pre-
livajo v jugoslovanski festivalni koncept
vzporedno npr. z dubrovniškim in splitskim.
Programski izbor je pritegnil tedaj v svoj
krog in kulturno hotenje najodličnejše soliste
ter umetnostne in folklorne ansamble Jugo-
slavije. Združeval je osnovne nosilce umet-
niške ter kulturne ustvarjalnosti in po-
ustvarjalnosti: dramo, opero, koncerte in fol-
kloro.
Tretje razvojno in programsko obdobje.
Za nestilnim umetniškim kulturnim festival-
nim programom (1954—1959), stkanem iz pi-
sanega sestava dramskih, opernih, koncertnih
in folklornih prvin, je zablestela prelomna
stilna festivalna programska podoba, ki pre-
vladuje v osnovi še danes na vsakoletni pri-
druženi nestilni del dopolnilnih križanskih
prireditev. Prelomnico pomeni namreč jesen
1959, ko je zavodov upravni odbor soglasno
sprejel predlog pisca tega članka kot takrat-
nega načelnika festivalnega oddelka, naj bi
bil program poletnih prireditev od leta 1960
dalje stilno enotno poudarjen s težiščem naj-
prej na baletu. Glede na to pomeni VIII.
ljubljanski festival 1960 ob sočasni zvezi s
prvim posvetom naših baletnih umetnikov in
s prvo razstavo o jugoslovanskem baletu v
bistvu I. baletni festival Jugoslavije. Jesen
leta 1960 pa prinaša stilno programsko do-
polnitev v okviru naslednjega tj. IX. ljub-
ljanskega festivala (1961), ko si utira pox
hienalno programsko prireditveno zaporedje:
sodobni balet —• sodobna opera. Ce je bil v
ospredju pozornosti leta 1960 baletni festi-
valni program, se je naslednje leto premak-
nilo programsko težišče na operne predstave.
Vzporedno so se razpletale v Križankah še
druge pobude. Gre za nekatere poskuse npr.
med drugim za lažjo programsko smer jesen-
ske »Vedre Ljubljane<^ s težiščem na operet-
nih in komedijskih predstavah. Poskus se ni
posrečil. Naleteli smo delno na odpor v dolo-
čenem krogu slovenske kulturne javnosti.
Razen tega so po naga j ali hladni septembrski
večeri v letnem gledališču v Križankah, ki
so pregnali predstavo v operno gledališče,
kar pa ni bilo v sklad ju s programom pred-
stav in prireditev na prostem tj. v letnem
gledališču ali preddverju Križank. Zato je
bila II. »Vedra Ijjubljana« hkrati tudi poslo-
vilna.
4. april 1962 je prinesel organizacijsko pre-
osnovo: rojstvo y>^Prireditvene poslovalnice
FestivaU. Nedvomno je ta sprememba bla-
godejno vplivala na nadaljnje razvojne mož-
nosti križanskih poletnih prireditev. Festival
nima več različnih oddelkov, ki so dotlej de-
lovali v njegovem okviru v času 1955—1961.
Med drugim je omeniti zlasti zelo uspešno
Eksperimentalno gledališče s predstavami v
prenovljeni Viteški dvorani ter oddelek za
kulturno in družabno vzgojo.
Posebno trd oreh je pomenilo vprašanje
prireditvenih lokacij. Ob prvem festivalu
1953 smo sanjali o vrtu Doma JLA. Sodili
smo, da smo odkrili »Ameriko«, da je vpra-
šanje lokacije rešena stvar. Srčkana naivnost.
Okolje je bilo tukaj res prijetno. O specifič-
nosti, ki je neogibno vezana na festivalne
zasnove in tradicije, pa nobenega sledu. Ra-
zen tega usodna motnja: pretesen oder. Ob
»Rigolettu« npr. so se drevesna debla kar
zibala na odru. Nastopajoči so morali skrbno
paziti, da jih niso prekucnili. Pa še nepre-
trgani piski železniških lokomotiv z onstran
ceste. Pravljica o prvi festivalni lokaciji je
žalostno mrknila še ob dežju, ki nas je pre-
ganjal v operno hišo.
Drugi jestival 1954. Uprizoritveno teži-
šče se je premaknilo v značilno okolje zgo-
dovinskih Križank, ki pa so se že porajale
izpod rok velikega mojstra arh. J. Plečnika.
Oder smo postavili na spodnji del Trga
francoske revolucije. Lokacija je bila pri-
mernejša. Z železniškega hrupa nas je zane-
156
slo v mirno, dostojanstveno zavetje ljubljan-
ske vseučiliške in kulturne četrti. Se zmerom
pa je prevladoval vtis improvizacije. Razsež-
nosti odra in orkestrskega prostora so motile
s svojim nesorazmerjem. Preneznaten padec
trga je oteževal oblikovalcem na zadnjih se-
dežih razgled do odra. Pa še razne težave
tehnične narave. Naliv ob »Morani-« je od-
plavil tudi drugo festivalsko lokacijo na
prostem.
Pomislili smo na Novi trg. Zaključena ce-
lota. Padec bi zaradi razglednosti ustrezal.
Pa tista odprtina proti Ljubljanici? Kako bo
kaj z akustiko? Zaskrbelo nas je. Načrt je
terjal preveč investicijskih sredstev. Zato je
splaval po vodi.
Med tem pa so že rasle Križanke. In zorele
v monumentalno umetnino pod Plečnikovo
mojstrsko roko. Knez vrhunske estetike na
Slovenskem je izlil tukaj iz stvariteljske in-
tuicije in ko v slutnji bližajočega se konca
svoj najžlahtnejši biser. Njihovo preddverje
je dognano v svojem prostoru dn podobi.
Akustiki ni kaj oporekati. Kot ustvarjeno je
za prireditve in predstave intimne, komorne
narave. Danes je preddverje turistična atrak-
cija, zlasti v poletnih mesecih, ko je zvečer
bogato razsvetljeno.
Prehod pod arkadami nas pripelje v letno
gledališče. Namenjeno je dramskim, opernim
ter baletnim in filmskim predstavam ter na-
stopom domačih in inozemskih folklornih
ansamblov. Prva predstava je bila v tem pri-
jaznem kulturnem okolju 11. junija 1955.
Preddverje in letno gledališče sta osnovni
lokaciji ljubljanskih festivalov. V resnici pa
pomenita le eno lepotno doživetje. Povezani
sta tako, da ni mogoče misliti na dve sočasni
festivalni prireditvi v preddverju ter hkrati
v letnem gledališču.
Tudi ljubljanski grad nas je vabil. Z dr.
Kreftom ter inž. Francem smo tavali pozimi
1955 po snegu in stikali za najprimernejšim
grajskim kotičkom zaradi predvidene uprizo-
ritve »Tugomerja« ali »Celjskih grofov«. To-
da stvari niso tako preproste. Pomislili smo
na to, da je treba zaradi odzivnejše udeležbe
olajšati dostop na grad (vzpenjača, žičnica,
dvigalo). Razen tega še ustrezna električna
osvetljava za uprizoritvene namene. Tedaj ni
bilo mogoče zagotoviti večmilijonskih finanč-
nih sredstev.
V stalnem sestavu Križank ne bi smeli pre-
zreti festivalnih predstav v zgodovinski Vi-
teški dvorani in v malem dvorišču za križan-
sko cerkvijo, ki ga je krstil virtuoz arhitek-
ture J. Plečnik glede na osvetljavo z nad 200
žarnicami za »peklensko<^ dvorišče. Prav tu
so bili tudi nekateri simpoziji v zvezi s festi-
valnimi vprašanji.
Vzporedna lokacija je bilo rotovško arkad-
no dvorišče. Ljubko intimen prostor, tedaj
namenjen predvsem komornim koncertom.
Sredi festivalne prazničnosti je posijal zad-
nja leta nov lokacijski biser: rotovški atrij.
Pomembni folklorni nastopi so tudi v obsežni
dvorani tivolskega doma.
V primeru neugodnih vremenskih razmer
smo se zatekali v operno in dramsko gledali-
šče, pa tudi v dvorani Slovenske filharmo-
nije in hotela Union. Vprašanje rezervne lo-
kacije pa danes ni več tako pereče, saj je
mogoče ostrešenje letnega gledališča v Kri-
žankah.
Pred 17 leti smo bili torej še kar pogumni.
Seveda ni manjkalo malodušnih »poklicnih«
dvomljivcev. Godrnjavsali so. In nas pošiljali
med važiče. Zares prijazen poklon. Karavana
pa se je pomikala dalje. Pričevanje naših
dni: festivalno kulturno seme se je bujno
razraslo. Prireditve v edinstveno privlačnih
Križankah so se globoko zasidrale v zavest
kulturnega slovenstva. Pretopile so se z nji-
hovim lepotnim čarom. Tedaj tvegana zami-
sel se ni spridila v bedno pravljico. Blišč
Križank rase iz leta v leto in z njimi redne
poletne kulturne prireditve rastoče kvalitete.
Mednarodno sloves Ljubljane so zadnja
leta širile in krepile pomembne športne pri-
reditve v Tivolski dvorani. Ne bi pa smeli
prezreti ali omalovaževati ustreznega deleža,
ki pripada v tem pogledu tudi edinstvenemu
čaru in žaru naših Križank:
Ko vkopan ob vhodu postojim,
v lepote preddverne strmim:
tu naše so torej Križanke.
Med stebri tam levo soho uzrem:
mojster •— umetnik,
stvarjalec njihov silni — Jože Plečnik.
Poslednjič starčevske je sile stisnil
v sladko bolečino,
ko da iz školjke zajel je srčno biserno
žlahtnino.
Namenil je rodu svojemu najlepše
pisanke:
iz srčne zato je krvi ustvaril Križanke.
157