Poštnina plačana v gotovini.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
CENA DIN 1.—
Leto VI.	Ljubljana,	dne	17.	aprila	1937.	Št.	15.
Zaplenjena resnica ima večjo silo kot tisočkrat izkričana laž!
Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pri Poštni hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21-09.
Profesor Radovan Prosenc
Naš marljivi sotrudnik nas je dne 13. t. m. zapustil. Odšel je na novo službeno mesto v Bijeli.no, kamor je bil prestavljen po potrebi službe. Ne dvomimo, da si bo brat Prosenc tudi v Bijelini pridobil splošne simpatije in mnogo prijateljev, pa si kljub temu želimo, da bi. se kmalu zopet vrnil v našo sredo. Uredništvo je z njegovim odhodom težko prizadeto in mislimo, da mu bo najprisrčnejša od-hodnica, če mu zatrdimo, da bomo vztrajali. Brat Radovan, zdravo!
Uredništvo.
Mladina — na delo!
K nam vedno češče prihajajo čitatelji »Pohoda« z dežele, da povprašajo po novicah in potožijo svoje skrbi. Prihajajo pripadniki vseh slojev. Opravek imajo v mestu, na sodišče ali bansko upravo morajo, pa se oglasijo še pri nas. In vsi ti nosijo v srcu ležke skrbi in ponavljajo vedno enaka vprašanja:
Ali bodo res znova reducirali uradniške prejemke? — Nočejo priznati kmetske zaščite in posestvo pojde na boben. — Zdaj, po novem proračunu bodo menda zopet znižane nabavke premoga za železnice in v revirjih bo baje še več praznovanja. — Vse same težke skrbi, kajti od tega je večinoma odvisen obstanek družine. Otroci so mogoče v mestu v šoli — kdo ve, ali so vsak dan vsaj enkrat siti. Ali pa niti za zvezke in knjige nimajo in se domače, meščanske šole ne morejo izdelovati. No, pa zdaj je lažje, ker lahko hodijo bosi, ni več tak mraz.
In ko tako potožijo, tedaj pride vedno isto vprašanje. Ali bo kmalu kaka sprememba? Kajti slabše itak ne more biti iii vsaka sprememba, vse, kar pride, more prinesti le oddiha. Niso namreč gmotne skrbi edino. Ti mali imajo svoje nazore, svoje misli, ki so jim bile nekdaj, o prostem času, izvor neštetih razgovorov. Zdaj je bolj nerodno. Malo bolj svohodno se izraziš -— saj ni vsakdo advokat ~—pa imaš neštete sitnosti: zasliševanja, globe m če ne moreš plačati — zapor. Ovaduštvo ni še nikoli tako cvetelo kot sedaj. Vse v smislu starega izročila. No, pa to stanje je na deželi razčistilo položaj. Nacijonalisti so stopili skupaj, ker jim ni dovoljeno javno, delajo prikrito. Seveda, lahko to ni. A vzdržati je treba.
Kaj pa v mestu? Ali so tudi tu nacijonalisti tako edini? Ali se tudi tu zbirajo, kujejo načrte? Kaj je, da se o njihovem delu ne čuje ničesar? —
Vse to je resnica. Dočim na deželi stojijo ljudje skupaj in se ne menijo dosti ne za stranke, ne za njihove šefe, ampak mislijo samo to, kako se bodo čim bolj strnili v svoji borbi proti separatizmu, se sefi strank ne sporazumejo. Mogoče imajo kak prikrit dogovor po starem vojaškem načelu: ločeno korakati, skupno udariti. Toda ločeni koraki so zdaj kaj nesigurni. In tako se zdi, da vsi pričakujejo le neke rešitve, o kateri sami ne vedo, od kod bo prišla, medtem si pa prav nič ne prizadevajo pokazati svojo voljo, da bi razbite čete zbrali in se spustili v borbo. Borba 6 polemičnimi članki, v katerih smeš povedati kvečjemu desetino resnice, to ni borba. Pri nas so razmere take, da se mora borba prenesti na teren, na deželo. Od vasi do vasi, iz hiše v hišo naj se čujejo glasovi nacijonalistov, iz tovarne v tovarno naj se prenaša naša beseda.
Predvsem pa naj bo odločna mladina. Mnogo imamo idealnih in borbenih fantov, ki w bili in so še pripravljeni pretvoriti besede v dejanja. Še imamo mladino, ki je bila vedno najvernejši glasnik jugoslovanskega nacijo-nalizma. Še so mladi ljudje, ki hočejo delati, čeprav vedo, da delo zahteva včasih tudi težkih žrtev. In če imamo tako mladino, zakaj bi ji ukazovali, naj sedi na zapečku, ko lahko napravi toliko koristnega. Zakaj bi jo v njenem hotenju umetno zadrževali, ko se pa hoče izživeti. Delo, čeprav napačno, nikoli ni greh. Delo za svoje ideale je, četudi gre preko zakonov, pošteno, dokler ga lahko opravičimo v svoji notranjosti in dokler je naši skupni stvari koristno. Zato bodi vsakega sveta dolžnost, da ob vsaki priliki, ki se mu le nudi, in če se mu ne nudi, naj jo poišče — z vsemi močmi dela za naše ideale. Dolžnost nas Vseh pa je, da se takrat, ko je v zadregi, zberemo in mu pomagamo. Če je treba, tudi 'i dejanji!	B.	Š.
Resnica o naši severni meji
Podajamo v naslednjem izvleček govora, ki ga je imel v Narodni skupščini brat dr. Jančič, bivši predsednik Oblastnega odbora NO v Mariboru.
Znano je, da živi na naši severni meji nekaj Nemcev, ki jih je pred vojno naselila Sudmarka. To društvo je imelo nalogo, da je s podporo bivših avstrijskih državnih oblasti nasilno germaniziralo povsem slovenska mesta. Bivša avstrijska vlada je slovenske odpadnike protežirala pri sprejemu v državno in privatno službo, medtem, ko je narodno zavedne Slovence neusmiljeno preganjala. Siid-marka se je pozneje združila z društvom »Deutecher Schulverein« in še danes deluje na tem, da bi preko Maribora pridobila v svojo posest čim večja zemljišča. Še dane6, po 18. letih ujedinjenja, dokazujejo Nemci, da imajo pavico na te kraje, kar sledi iz naslednjih publikacij:
1935. leta je izšla v Stuttgartu knjiga: »Sprache und Volkstum in der Untersteier-mark. Avtor je Gerhard Verner.
V	tej knjigi se nahajajo trditve, ki se glasijo takole: »Na osnovi teh preiskav zaključujemo, da
v Spodnji Štajerski razlikujemo ne le dveh, marveč tri narodnostne skupine.
1. Tiste, ki govore nemški, 2. Vende in 3. Slovence, t. j. nacijonalne Slovence. Kakor Vendi, tako se tudi Slovenci poslužujejo v medsebojnem občevanju slovenskih dialektov, toda njihovo sorodstvo ne gre delj kot do te jezikovne enotnosti, kajti razlikujejo se v tem, da se Vendi prištevajo k Nemcem in se bistveno razlikujejo od Jugoslovenov, med katere štejemo Slovence. Vendi so v Spodnji Štajerski v večini. Oni vidijo v nemštvu svojo naravno in zgodovinsko vodstvo in so tako ti kraji brez vsakega državno-političnega razmo-trivanja odrejeni za nemštvo, ki jih je treba smatrati s stališča skupnega narodnostnega teritorija za nemška obmejna ozemlja.«
Na podoben način razpravlja o naših krajih tudi Belic v svoji knjigi: »Aus Grenz und Auslandsdeutschtum« (Ohmejni in zamejni Nemci). Belic smatra, da je
teritorij Dravske banovine obmejni nemški teritorij
in pravi, da se je zgodila Nemcem velika krivica, da so po mirovnem diktatu odcepljeni od svoje matice. Toda ti Nemci si žele k svoji matici nazaj.
Če proučujemo nemške publikacije o Podravju in o Slovencih, opažamo od 1928. leta sem, da postaja nemški maksimalni program iz 1. 1919. polagoma nemški minimalni iredentistični program. Vse te nemške publikacije lažnjivo predstavljajo javnosti naše nacijonalne oduošaje, če trdijo, da v Podravju živi narod, ki govori neko nemško-slovensko mešanico in čuti nemško. Ta naš živelj nazi-vajo z imenom »Vendi« in hočejo s tem oživeti predvojne nemškutarje.
Dočim se je ta kampanja proti nam vodila do 1918. leta iz Gradca in le deloma iz Dunaja, so pozneje zanesli poedinei — predvsem
0. Mual, H. Karstanjen, Martin Wutte in celo sin slovenskih staršev dr. Kamilo Morocutti
—	zanimanje in borbo za našo severno mejo v berlinske časopise, predvsem v list »Gor-mania« in berlinski reviji »Zeitschrift jiir Geopolitik« in »Volk und Reich«.
Ne le vsi ti avtorji, temveč tudi mnogi drugi so pričeli objavljati bombastične zemljevide
o	neosvobojenih bratih in krvavečih ranah nemških mej. Vzporedno s temi številnimi publikacijami, pa je pričel pošiljati »Institut za proučevanje nemškega naroda na jugu in jugovzhodu« v Munchenu vedno več nacijonal-nih delavcev, predvsem akademikov v naše kraje, kjer naj vsestransko proučijo prilike. Nemško - naeijonalna propaganda skrbi pri tem, da pridejo ti akademiki v družbo samo s tistimi osebami, ki so naklonjene nemški nacijonalni misli. Tako je n. pr. nastal tudi spis »Pas Untersteirische Drauland. Deutsches Grenzland zivischen Unterdrauburg und Mar-burg«. V spisu, ki ga je objavil Kraft Doris
1. 1935, se trdi, da je Spodnja Štajerska v kulturnem pogledu nemška, v narodnem pogledu pa so mesta in trgi nemški, kmetje Vendi,
inteligenca pa jugoslovenska. Časopisi, brošure in knjige take vsebine prihajajo med naše ljudi po točno odrejenem načrtu.
Kaj je z naše strani napravljeno za pobijanje, te propagande?
Doslej še nismo culi, da bi sedanja vlada karkoli povzela v tem smislu, kajti zdi se, da za vlado ti problemi sploh ne obstojajo, ker je menda važnejše premeščati nacijonalno urad-ništvo, pričenši od učitelja, sodnika in upravnega uradnika, pa do zadnjega organa finančne kontrole.
Edino mariborski »Časopis za zgodovino in narodopisje« brani naše narodnostne pravice, registrira napade na naše kraje in jih pobija. Toda kaj more ta revija napraviti proti veliki nemški premoči in celo brez najnujnejših denarnih sredstev? Kajti njene prošnje za podporo imajo isto usodo kot prošnje tolikih drugih naših važnih organizacij: padajo v koš.
Med kakšnim življem se ta germanska propaganda širi?
Naš živelj na severni meji lahko delimo v sledeče skupine:
Zemljedelce — kmete, ki posedujejo toliko zemljišča, da bi v normalnih prilikah kot so bile nekoč, lahko skromno živeli. Danes jim to življenje ni več mogoče, ker svojih proizvodov ne morejo vnovčiti.
Kajžarje, ki posedujejo samo beraško kolibo z nekaj pohištva in kako njivico, s čemur pa ne morejo preživljati niti sebe, niti &voje rodbine in se morajo udinjati bogatejšim kmetom in posestnikom, ali pa iti na delo v tovarne.
Viničarje, ki nimajo nikjer ničesar in so nastanjeni v tujih vinogradih, kjer čuvajo in obdelujejo za bedno nagrado.
Na severni meji imamo poleg naših ljudi številne tujce,
ki so posestniki najlepših vinogradov, industrijskih in obrtnih podjetij. Ti tujci gredo trajno in zvesto vzporedno s političnim razvojem v Nemčiji. Vedno so prezirali naš jezik. Poprej so bili socijalno-demokratsko orientirani, sedaj pa so postali navdušeni Hitlerjevci. Le še v prevaljskem srezu najdemo simpatizerje Avstrije.
Tak državljansko-nemsko orientirani posestnik poseduje n. pr. v okolici Gornje Radgone okoli polovico vinogradnega zemljišča, na katerem živi viničar, ki je socijalno in idejno odvisen in je brez vsake zaščite. Tak viničar je človek, ki goji v sebi še iz časa fevdalizma vkoreninjeno viničarsko zavest. On jc
politično neustaljen, ker je pod vplivom de-magoških gesel. Lavira med komunizmom in hitlerizmom, vse z namenom, da bi si zagotovil bodočnost. To je element, ki je v zgodovini menjal svojo orientacijo od »štajeroijan-stva« preko meščanskih političnih struj, ki pa še ni zapadel vplivu komunizma in hitleriz-ma. Pametna državna, socijalna in gospodarska politika bi ga lahko pridobila za jugo-slovensko državno politično misel. Kljub vsem naporom se pa za viničarja ne more dobili nikake podpore in vse, kar je bilo v preteklem letu, to je bilo pet brezplačnih kart za prevoz koruze, ki bi se jo moralo plačati po dnevnih cenah.
Vsi inozemski in domači agenti, ki hujskajo naš obmejni živelj proti naši državi, imajo tako najlepši teren za svoje delo, ki jim ga je s svojim postopanjem pripravila vlada sama. Kajti — lačen želodec je najnevarnejši revo-lucijonar.
Narodni voditelji
Bivši jugoslovenski pomočnik ministra notranjih poslov — takrat je obstojalo tudi za njega jugoslovensko državno in narodno edin-stvo — dr. Ivan Pernar — je januarja t. 1. na nekem zboru imenoval Karla Kovačeviča pijanca ter nagovarjal ljudi, naj Kovačeviču izpidijo brke. Kovačevič ni molčal ter je odgovoril dr. Pernarju v »Jugoslovenskih Novi-nali«, da bi bilo treba vprašati gostilničarje v Vlaški ulici, kdo izmed njih dveh zahaja več na vino, pa ga je pri tem tudi opozoril na usluge, katere mu je on — Kovačevič — svojčas izkazal. Kovačevič trdi, da je Radič Stjepan izključil dr. Pernarja iz stranke ter zahteval od njega, da se odreče poslanskega mandata radi »petrovaradinske afere«, ki jo je Radič označil kot »pljačko i korupcijo« ...
Šibeniška »Tribuna« ugotavlja, da dr. Pernar doslej sploh ni odgovoril na te težke obtožbe Kovačeviča ter pristavlja: »Vsled tega mora vsak pošten Hrvat odrekati dr. Pernarju pravico, da zahaja med narod in se pred* stavlja kot njegov prvak. To vse dotlej, dokler ne dokaže, da njegova »petrovaradinska afera« ni nobena »pljačka i korupcija« in dokler ne dokaže, na kakšen način je postal lastnik dveh palač v Zagrebu.«
Šibeniška Tribuna upravičeno odreka doktorju Pernarju pravico, da zahaja celo v Dalmacijo ter soli preprostim kmetom pamet s svojimi krilaticami: »Jugoslavija je fikcija, nesmiselnost, vrniti se moramo na leto 1918!« Pri tem opozarja Tribuna, da pišejo ravno (Nadaljevanje na 2. strani)
Jz govora . . .
Senatorja Milutina Dragovima
»Da morem pokazati stanje, v katero smo prišli, se moramo vrniti nekoliko v našo prostost. Vsi poznate malo predvojno Srbijo, njeno ustavo, njeno delo in njeno svobodoljubje iz let 1903 do 1911 in 1912. Ta naša stara predvojna Srbija je dajala primer svobodne države, svobodne narodne volje, primer partijske organizacije itd. Takrat je obstojala svoboda naroda, svoboda zborovanja in dogovarjanja, takrat smo imeli tajno glasovanje. Vsak je poznal svoje dolžnosti in svoje pravice v politiki, pa je poznal tudi meje. Takrat so vodili režimi račun o vsem, o delu, o disciplini in o spoštovanju zakonov. Ranjki Pasic mi je pripovedoval, kako lepo je bilo sodelovanje med njim in šefi opozicije, kadar je šlo za interese države, če ne po dvakrat, vsaj po enkrat na leto jih je pozval, da pregledajo delo v ministrstvu zunanjih zadev in da jih obvesti o zunanje-političnem položaju države. In ravno g. Ljuba Davidovič je bil oni, ki je skupaj z ranjkim Veljkovičem pregledal delo ministrstva zunanjih zadev in se čudil, da je vse tako v redu. Drugič je prišel Davidovič v isto svrho iz Vranja. Za pot od Vranje do Beograda je plačal 44 Din, nazaj ravno toliko, izplačanih mu je bilo natančno 88 Din.
Gledali so torej celo na 2 dinarja in mu niso izplačali niti okroglih 90 Din. Iz tega se vidi, kako skrbno se je upravljala državna imovina. Kdo pa danes poziva koga, da naj pride in pregleda delo v ministrstvih!
Danes imamo popolnoma drugo politiko, drug red in drugo vladavino kot tedaj. Mi smo tekmovali, kdo bo več napravil za narod in državo. Mi smo tako vzgojili tudi naš narod v predvojni Srbiji, zato je narod tako sijajno in junaško prenašal vsa bremena in vse žrtve za svobodo te države in za svobodo našega naroda. Ta narod je bil prepričan, da vrši svojo sveto dolžnost, kadar gine in daje cvet svoje mladine na žrtvenik narodnega edinstva in državne skupnosti in mirno lahko rečem, da ie naš narod ginil in dajal žrtve za edinstveno državo, za skupno svobodo i Srbov i Hrvatov
i	Slovencev. Nikomur ni prišlo na um, da bi ginil in dajal žrtve za samostojno Hrvatsko ali Slovenijo. Naj ve vsak, ki se ga tiče, da ne bo srbski del našega naroda nikdar odobril in dovolil nobene druge oblike vladavine kot ono, ki jo določa ustava od 8. 9. 1931.
Glejte, takrat smo bili v resnici enodušni in takrat ni bilo niti Dragoslava Djordjeviča niti drugih, da bi rekli, da so Hrvatje in Srbi en narod, oziroma da niso. Zakaj ti inteligentni gospodje niso tega govorili v letu 1915., ko smo prejeli v Niški skupščini mirovno ponudbo, glasom katere nam je ponujala Avstrija Bosno, Hercegovino in NovopazarskiSandžak? Takrat je bila kraljevska vlada pooblaščena za odgovor, da ne bomo prenehali z vojno in
N a š p o k r e t
Oblastni odbor v Mariboru
Oblastni odbor NO v Mariboru ima 26 krajevnih odborov, od katerih sta pač najdelav-nejia oni v Studencih pri Mariboru in obmejni v Marenbergu. Vse premalo ima Narodna Odbrana aktivnih delavcev, a še ti so gmotno večinoma šibki, kar velja ne samo ia Maribor, temveč za ves oblastni teren. Težko delo povzročajo tudi zelo slabe komunikacije.
V splošnem je v Mariboru in podeželskih krajih večina nacijonalnili delavcev istočasno udeležena tudi pri delu v Sokolu, strelskem pokretu, Jadranski Straži, Rdečem Križu, Protituberkulozni ligi, gasilnih društvih, raznih športnih, strokovnih, političnih, dobrodelnih, tujsko-prometnih društvih itd. To vsekakor izčrpa telesne in gmotne sile in povzroča, da eni in isti ljudje nobenemu od svojih društev ne morejo posvetiti polne delavnosti. Težko se tudi v narodno ogroženem 'iašem področju odraža politična razcepljenost in z njo zvezana možnost persekucij. Nemški element pa je v naših krajih politično enotnejši, gmotno ugodnejši in ga v nemali meri podpira tudi naša domača, notranja državna po» litika pridobivanja, po drugi strani pa se močno opaža osvežujoči val kljukastega križa.
Narodna odbrana v Celju oživljena
V Celjskem domu, bivši trdnjavi celjskih Nemcev in nemčurjev, se je vršil v torek dne 23. marca občni zbor krajevne organizacije NO ob prav lepi udeležbi vodilnih celjskih narodnih borcev. Občni zbor, ki je moral biti radi nekega formalizma označen kot ustanovni občni zbor, dasi obstoja Narodna Odbrana v Celju že od leta 1920., sta obiskala tudi zastopnika ljubljanskega Oblastnega odbora Narodne Odbrane, br. dr. Cepuder in profesor Prosenc.
Zborovanje je vodil br. Prekoršek, ki je obširno prikazal dejansko stanje nacijonalne borbe v Celju, važnost in potrebnost pojača-nega delovanja Narodne Odbrane, a tudi pritegnitev čim več mlajših nacijonalnili ljudi k preizkušeni gardi starih nacijonalnih delavcev.
NARODNI VODITELJI
(Nadaljevanje s 1. strani)
tako naši »prijatelji« v Rimu in Pešti ter zaključuje: »Kako lepo se skladajo »prvaki« z našimi »prijatelji«! Toda, lahko napravimo zaključek, kdo izmed njih bi imel od te sloge koristi!«
Još Hrvatska ni propala, dokler žive med Hrvati ljudje, ki znajo gledati trezno v hrvat-sko proslost, pa so vsled tega brezobzirni tudi napram današnji hrvatski slavi in njenim prvakom. Iz udobnih palač je res prijetno voditi hrvatski narod ter ga prepričevati o strašnih krivicah, ki jih ne trpi le narod, marveč jih morajo prenašati predvsem njegovi prvaki. Kje bi bil ves hrvatski seljački po-kret, da ni »prvakov«, ki potrebujejo ta po-kret ne za hrvatski narod, marveč za sebe. In kje bi bili danes vsi naši separatistični pokreti, da nimamo preveč ljudi, ki so zaverovani samo v sebe in svoje namišljene sposobnosti, pa se ne čutijo dovolj močne za resnično, popolnoma enakopravno tekmovanje v širni, jugoslovenski Jugoslaviji. Zato rine vsak svojo glavo med svoje štiri stene in brska po zaprašenih arhivih, da bi vsaj iz prošlosti skonstruiral kak dokaz svoje današnje vrednosti.
Toplo je bil sprejet referat br. dr. Cepudra o namenu Narodne Odbrane, o njeni najaein-kovitejši organizaciji ter o njenem neodstop-nem stališču do važnih vprašanj naše notranje in zunanje državne politike. Br. prof. Prosenc je pregledno poročal o nacijonalnem tisku in njegovi važni vlogi v današnjih prilikah. Tudi celjski Odbranaši bodo skrbeli za čim večjt razširjenje glasila »Narodna Odbrana«, kakor tudi listov »Pohod« in »Naša Volja«, ki zastopata jasno jugoslovensko linijo.
Izvoljen je bil sedemčlanski upravni odbor, ki mu predseduje br. dr. Bavdek Jože, podpredsednik je br. dr. Vrečko Drago, tajnik Veble Aleksander, blagajnik Posavec Andro; odborniki: Kramer Jože, Voglar Franio, ing. Marjanovič Boško. Nadzorni odbor pa tvorijo br. dr. Ernest Kalan, dr. Milko Hrašovec in Ivan Prekoršek.
Ker so bili pred ustanovnim občnim zborom • .v';'.' •..-vi Pripravljalnega odbora, da je bilo oteženo obveščanje članstva, o občnem zboru, bo v treh mesecih nov občni zbor, na katerega bodo povabljeni prav vsi celjski Odbranaši, ker bo poskrbljeno, da ne bo več ni-kakih ovir za ustanovitev, odnosno poživitev nacijonalne organizacije v nemčursko obarvanem Celju.
Z ESarodno Odbrano na Oplenac
Ker se je doslej na tozadevno našo okrožnico javilo toliko udeležencev, da je romanje na Oplenac v vsakem pogledu zagotovljeno, sporočamo, da bo to romanje v dneh 4. do 6. septembra 1937, da si obenem ogledamo tudi veliko revijo vojske na Banjici o priliki rojstnega dne N j. Vel. kralja Petra II. Seveda bodo bratje iz Beograda oskrbeli kar najboljši ogled zanimivosti naše prestolice.
Vozna cena po železnici in z autobusom ter potrebna prenočišča in prehrana je preračunano skupno na Din 395.—, vendar bomo skušali doseči le večje znižanje.
Vsi krajevni odbori in poverjeništva naj zbirajo obvezne prijave za naše romanje na Oplenac in naj nam do vključno 15. maja javijo poimenski seznam prijavljencev, pri čemur dodajemo, da se morejo Odbranašem in njih družinskim članom priključiti k temu romanju tudi drugi nacijonalisti.
To naše romanje naj znači ponovno manifestacijo Odbranašev Dravske banovine za smernice, ki jih je v srečo ujedinjenega naroda in enotne Jugoslavije, postavil blagopo-kojni Kralj Ujedinitelj. Pričakujemo, da boste za udeležbo tega romanja razvili živo agitacijo. Podrobnejša navodila slede.
Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani
Pačenje zgodovine
Separatistični apostoli se poslužujejo vseh mogočih in nemogočih sredstev, da bi dokazali pravilnost svoje teze o samostojni individualnosti in etniški razliki posameznih delov našega naroda. V tem so veliki zlasti naši Hrvatje, ki izrabljajo danes med drugim tudi Matijo Gubca in Ivana Posanca kot dokaz velike nacionalne zavesti in samostojne državnosti hrvatskega naroda. Pri tem pa je zgodovinsko dejstvo, da je šlo za upor kmetov, ki so zahtevali enakopravnost vseh ljudi, ter odstranitev fevdalizma in ukinjenje plemiških predpravic. Resnica je tudi, da je bil takrat ban v Zagrebu škof Juraj Draškovič. Ta je dal obsoditi Matijo Gubca in Ivana Posanca na one strašne muke, ki sta jih morala prestati pred svojo smrtjo, ta je tudi napačno informiral takratnega cesarja Maksimiljana, da je dal obsoditi na smrt Matijo Gubca, ker se je proglasil za kralja.
Ravno tako si laste današnji Hrvati Evgena Kvaternika, ki je organiziral v septembru leta 1871. upor proti Ogrski. To pa čeprav je imenoval Kvaternik za poveljnika svojih čet Srbina Rado Čujica in čeprav je pustil blagosloviti orožje in čete od pravoslavnega popa v Rakovici.
Šibeniška »Tribuna« karakterizira prav dobro postopanje hrvatskih separatistov, ko piše tozadevno v svoji številki od 6. IV. t. 1.:
»Vsak pameten človek more zaključiti, da se je Matija Gubec boril in upiral proti fevdalizmu, proti podložnosti kmetov. Naš Veliki Kralj Uedinitelj je postavil načelo, da pripada zemlja onemu, ki jo obdeluje. Zato so bili z zakonom ukinjeni fevdi, pa tudi poda-nistvo kmetov in slični odnošaji. Vsled tega se naš kmet ne more več buniti proti temu, proti čemur se je bunil Gubec, saj je danes kmet svoboden na svoji lastnini. Ne daje več niti petine, niti desetine, on je popclen gospodar svoje zemlje.
Kvaternik se je boril proti tujini, Avstriji in Madžarski, ki sta pritiskali naš narod. Iskal je pomoč pri pravoslavni Rusiji, dobival je
podporo pri največjem Jugoslovenu škofu Strossmajerju, upor je zanetil dogovorno s Srbom Radom Čujicem, pravoslavni duhovnik pa je blagoslovil njegovo orožje. Vsled te< ga je imel Kvaternikov upor čisto drugi cilj kot mu ga danes pripisujejo »prvaki«. Kvaternik se je skupaj s Srbi uprl proti skupnim neprijateljem Srbov in Hrvatov.
A kaj naj rečemo o klerikalcih, pri katerih se opaža tako navdušenje za prirejanje zaduš-nic po Gubcu, Kvaterniku, bratih Radičih in dr. Slarčeviču. Vsak ve, pa to vedo prav dobro tudi klerikalci, kdo in na kako zverinski način je dal usmrtiti Matijo Gubca; da so Kvater. nik, brata Radiča in dr. Starčevič strahovito mrzili klerikalce, ker so se zavedali, da so klerikalci vsa nesreča našega naroda; da je Stjepan Radič v parlamentarnih volitvah klerikalce popolnoma potolkel in se niso upali v politiki sploh pojaviti, dokler je bil on živ, vsled česar je duhovnik Lukas napisal, da je Stjepan Radič ciganske pasme, da ni v njem niti kapljice hrvatske krvi ter da ni vreden, da bi bil voditelj naroda. Pa kljub temu imajo klerikalci glavno besedo, takozvani nasledniki velikega učitelja Stjepana Radiča in dr. Starčeviča pa to dovoljujejo! Mi se temu ne čudimo. Ni več strahu božjega in sramu človeškega. Razvija se komunizem, razbijajo se glave svečenikom, vrše se vlomi v cerkve in župnišča itd. Vse to, kakor da bi se prav nič ne tikalo klerikalcev, pa se jih vendar toliko tiče! Rusija, Meksika in Španija bi morale biti zelo poučna šola predvsem za klerikalce!«
Priznamo, da so zapisane nekatere besede v »Tribuni« tako, da bi jih tudi za naše razmere ne mogli zapisati boljše in točnejše...
IZ UREDNIŠTVA
Vsled preobilice gradiva so mnogi članki ostali neobjavljeni. Prosimo cen j. dopisnike potrpljenja, vse pride na vrsto.
Uredništvo.
Politični pregled
Novosadski zdravnik dr. Matič, ki je bil že pred leti izključen iz Narodne, odbrane, nadaljuje s svojo gonjo proti naši organizaciji. Ni mu dovolj, da je »Narodna Odbrana« prinesla faksimile njegovih intrigantskih pisem, kajti zaveda se, da ima ■'	*	i	je
o'. ,rrr'; . -t p.r ’ j '	1	močno	zaščito	in	inspiriran
(xl krogov, ki so blizu vladi, je pričel napadati vodstvo organizacije. Ta gonja je nov primer, kakšnih sredstev se poslužujejo gotovi krogi, da bi v NO zanesli razdor. Za akcijo dr. Matiča je. značilno, da se poslužuje službenih informacij celo iz Dravske banovine, ki pa so se pokazale kot povsem napačne. Razumljivo je zato, da dr. Matič nima za sabo niti slabo poučene novosadske javnosti in smešni so tisti, ki so potisnili dr. Matiču denar in orožje v roko, misleč, da bodo tako uspeli napraviti razdor v Narodni odbrani, katere članstvo ima v svoje vodstvo neomejeno zaupanje.
ii
Že zadnjič smo poročali, da je bil izvršen poslednji poizkus zbližan ja med srbijanskim in hrvatskim delom Združene opozicije. Kako je ta poizkus uspel, to je zaenkrat še vprašanje. Gotovo je, da so v Beogradu kakemu nadaljevanju pogajanj z dr. Mačkom zelo malo naklonjeni. Tako se tudi razlaga d
J 1
J.
t, K
vii	'v?'’//’	ji’ i>,: v1 j1 ' vr> J H'.	■
*>pyr»V»'jV, ’ rJ.trrl’ ,ir.'l‘jr* ,/\	.	■ ,nr
K ” f. t iV r .T’ *" /V' ~v kateri poda jajo svoje poglede na naše politične razmere. Da je ta lti’	i!..	^v
t './’/• f.rHti' ‘uh /• •	t	* .fv t m
ifi f\' o‘Ir, p- J’
' y' :	1 V' S tem v zvezi so
tudi ostri napadi na Ljubo Davidoviča, ki so se nizali dan za dnem v »Samoupravi« in jih je deloma ponatisnil tudi ljubljanski »Slovenec«.
Malo je verjetno, da bi se dale razpoke, ki so nastale v združeni opoziciji, še kako zacementirati. Vzrok je pač stališče dr. Mačka, ki se je moral vdati pritisku od spodaj in ki je prešel na konfederativno bazo v svojih političnih akcijah. Zato izven Hrvatske tudi r,e najde več zaveznikov v resnih grupah in je tem več pozornosti obrnil na konsolidacijo v svoji lastni stranki.
tj-4/ j.‘	J"
■	s-	...,’; Ut Ju . J .
fcv
,L
ČUVAJMO JUGOSLAVIJO!
I. •/-''.'v' !■’ /i /c j’.	'	i	'Jrf k
SP.r 1*1	1	A*;.’.'.',	t :'l
U %	.	.	r.	.-t	'i
NAŠE GESLO JE:
»SVOJI K SVOJIM«!
da ne bomo zaključili miru, dokler ne bo tudi poslednji Srb, Hrvat in Slovenec svoboden in dokler ne bomo vsi ujedinjeni. Takrat se ni spraševalo, ali smo en narod ali nismo, šli smo, da ginemo in padamo. Vi vsi dobro veste, kaj vse je pretrpela mala Srbija tekom umikanja preko svoje lastne zemlje, preko Kosova in preko albanskih planin. Vojaki so šli ne da bi vedeli, kje bodo prenočili in kje so njihove starešine. Niso vedeli, ali se bodo vrnili ali ne in koga bodo našli doma. Šli so, ker so ljubili državo in Kralja, hoteli so dati vse svoje sile za svobodo svojih bratov in za veličino svoje države.
Tako smo šli, pa smo se vrnili, izvršili pro-boj solunske fronte in prišlo je Ujedinjenje. Čim pa smo se ujedinili, so prišli z vseh strani v vse partije komolčarji, ljudje velikih ambicij, ljudje, katerim ni bilo za to, da zavzamejo mesta po svojih sposobnostih in zaslugah. Nastala je prava dirka, kdo bo komu podvalil in kdo bo koga oboril. Tako je prišlo do let 1921, 1922 in 1923 in gotovo nismo imeli niti ene stranke, v kateri ni bilo prepirov in nesloge in raznih frakcij. V medsebojnem prepiranju in razpravljanju smo izgubili nekaj let. Pogajali smo se, kovali koalicije, delali dogovore in sporazume, pri tem pa slabo služili interesom naroda in države. In ko je prišel oni nesrečni 20. junij v Narodni skupščini, je moral priti za njim tudi 6. januar. Prišel je 6. januar, da reši narod ne demokracije, marveč anarhije, ki je omajala demokracijo in jo pretvorila v anarhijo.
Prišel je 6. januar, toda vedite, da je bila mala Srbija navajena živeti v svobodi in je vedno z nezadovoljstvom sprejemala ukinjenje ustave in razpuščanje parlamenta. Toda 6. januar — to lahko izjavim in tega mi ne bo mogel nihče zanikati — je sprejelo z zadovoljstvom in navdušenjem 96 % prebivalstva! Zakaj? Ker se je narod naveličal prepirov in vsiljivcev, ker mu je bila zoprna koalicija, ki jo je morala skleniti Radikalna stranka z Dže-mijetom in z Nemci, da bi čuvala državno edinstvo. Zoprno mu je bilo tudi nadrejeva-nje uradniškega aparata in spoznal je, da mu bo razpravljanje o politiki upropastilo to, kar je s tolikimi žrtvami priboril. Predvsem pa, narod je veroval svojemu Kralju. On mu ni bil samo vladar, marveč tudi vojni tovariš, ki je znal v resnici čutiti za kmete. S tem svojim molkom in odobravanjem ukinjenja ustave in parlamenta je hotel naš narod domovini in tujini povedati, da je Kralj gospodar, da je Kralj vojni tovariš, da smo mi Njegovi, On pa naš in da vodi svoj narod, kakor smatra za potrebno On kot nas Kralj in naš vojni drug.
Fatalnost 6. januarja pa je po mojem mišljenju v tem, i	' J	A-* / r L	. i. 4.	pri-
T »'■	\	•.	1.	\	.fW/i
•	'*•*!.	'jr).	i*	.fMjTC-
i>'h M r ’ ’ r / »ii je j*J 'j>v» Če bi bilo prišlo v kabinet Petra Živkoviča na ministrska mesta nekaj kmetov, obrtnikov in trgovcev iz vse države, bi bili gotovo bolje odigrali vlogo šestojanuarskega režima kot se je zgodilo, ker so vstopili v sestojanuarski re-
žim politiki. T;	<"•>	"tior,>n 1 '"kj-ht-
’. t .<*jj} .* J' •. ,’rJr.e\u 1 Kr*'ji, . Wr»-rlf'*,	iemn.
Storili so to, da bi obdržali svoje dohodke in svoje položaje, da zavirajo šestojanuarski voz, pa da zrušijo vlado o primernem času in napeljejo vodo zopet na svoj mlin. Taki ljudje iz šestojanuarske politike so odbili druge politične može, ki bi bili vstopili v ta režim, če bi bili pozvani. „*'*/?„ 3». t	La	*»it/a
Čuvajmo Jugoslavijo!
Isti Ljuba Davidovic, ki je pošten človek, toda malenkosten politik, je metal za časa volilne vlade Velje Vukičeviča polena in kamenje na volilno vlado, celo na ranjkega Kralja ter kričal, kako je mogel dati Kralj volilno vlado Vukičeviču, ki nima za seboj nobene stranke. Grmel je in grozil, da bo po zaključku volitev obračunal z vsemi. Pa je isti Davi-dovič, ki je na vse kriplje rušil Vukičeviča, sklenil z njim potem koalicijo in napravil trdnjavo okoli njegove vlade. Zakaj? Samo zato, da sta sla v vlado Aca Mijovič in Grol in da ga je Aca Mijovič nato izdal pri prvi priliki. Dne 6. januarja 1929. je prišla vlada Petra Živkoviča po osebni volji blagopokojnega Kralja. Kralj Aleksander je imel sicer veliko
sposobnost za ocenjevanje političnih ljudi in je poznal vse politike do prstov, p. r n-7 J?
Čuvajmo Jugoslavijo!
Peter Živkovič je odšel kot predsednik vlade 4. aprila 1932., na njegovo mesto je prišel Voja Marinkovič. Nato smo dobili Srskiča, nato Uzunoviča in tako dalje po vrsti. Hotelo se je in delalo se je na ustanovitvi nove stranke, ki naj bi izvajala svoj program ter naj bi v narodu razširjala in v narodno dušo vcepljala šestojanuarsko idejo Blagopokojnega Kralja, kajti ta je bila najbolja garancija in najboljši temelj našemu državnemu edinstvu, naši bratski ljubezni, našemu strankarskemu življenju, ki bi naj združilo Srbe, Hrvate in Slovence, da bi se v okviru iste partije in na podlagi istega -rogama dogovorili in zjedi-nili, dopolnjevali drug drugega in se medsebojno podpirali v čuvanju naše države in pripravljanju čim zadovolinejšega življenja' vsem Jugoslovenom v njih delu in poklicu.
Toda čutil se je nesrečni strankarski ključ bivših partij, čutilo se je, da vedno rujejo eni proti drugim. Če je bil nredsednik vlade bivši radikal, so bili nezadovoljni demokati, če je bil demokrat, so bili nezadovoljni radikali, zemljoradniki itd. Mučile so se težke muke in
Iz drugih //stov
Zakaj je Srbija postala Jugoslavija?
»Hrvatski dnevnik« piše:
»Zagreb, 8. aprila. — Današnja »Samouprava« zelo ostro napada Ljubo Davidovica radi njegovega članka, s katerim je pozdravil prihod dr. Beneša v Beograd. »Samouprava« očita Ljubi Davidovicu, da zahteva, naj demokratske države sodelujejo izključno z demokratskimi državami. Da bi to pobila, našteva »Samouprava« zasluge, ki jih je carska Rusija delala Srbiji. »Samouprava« zaključuje svoje razpravljanje takole:	»če se hoče
govoriti o »vezanju«, se veže vsak s tistim, ki mu lahko pomaga. Tudi Haile Selassie se ir vezal z demokracijami, ki so danes v glavnem gospodarice v Zvezi narodov v Ženevi, pa je izgubil prestol in državo. To je bilo točno po receptu Davidovica. Toda po receptu modrega Nikole Pašica se je Srbija vezala 1914. leta z reakcijonarno in demokraciji nesimpatično Rusijo in preko nje pozneje z monarhistično Anglijo in Italijo, pa vse lo republikanske Francije in Zedinjenih ameriških držav. Če bi se bil ta naš velik človek držal recepta in pameti Ljube Davidovica — Srbija bi bila danes K. und K. avstroogrska provinca in ne močna in ujedinjena Jugoslavija«.
Klerikalna kultura
»Sokolska prosveta« poroča:
»Reakcijonami klerikalni list »Hrvatska ■straža« gre v svoji netolerantnosti napram kulturnim vrednotam tako daleč, da napada celo Njegošev »Gorski vijenac«, o katerem pravi, da je nemoralno delo. »Hrvatska straža« piše: »Naj »Gorski vijenac« hvali kdor ga hoče z estetske strani. Toda etika ga mora obsoditi. Zato bi treba to delo iz šolske lektire odstraniti.«
»Gorski vijenac«, biser naše književnosti, lahko napada samo tisti, kdor splob ne razume in ne more ceniti kulturne dobrine, kulturne vrednote, kdor nima ničesar skupnega z jugoslovenskim narodom, kdor hoče kulturo jugoslovenskega naroda uničiti ali pa komur je v napotje napredek jugoslovenskega naroda in njegove kulture.«
Neprecenljive zasluge
»Slovenski Jug«, glasnik omladine JRZ, opisuje vse tri tajnike glavnega odbora JRZ, gg. Dušana Trifunoviča, Ljubo Pantiča in Franceta Smodeja. O tem slednjem pravi, da je poznan celokupni javnosti kot velik jugo-slovenski nacijonalist in eden najboljših poznavalcev manjšinskih vprašanj, kateremu daje Slovenija iskreno priznanje za njegovo uspešno borbo proti prodiranju tujega elementa v slovenske kraje.
V Sloveniji deluje mnogo jugoslovensko nacijonalnih organizacij. Vse te doslej niso imele časti občutiti delovanja g. jugosloven< skega nacijonalista Smodeja v pozitivnem smislu. Ne bi rekli, da se on ne spozna v manjšinska vprašanja, zlasti, ker se danes tudi JNS in različni nekdanji p. v. srbofilski elementi cesto prištevajo k manjšinam.
PO NASI ZCAVL
Verujem, da je priroda nepristranska in da $e sposobni rode taf^o v palačah kot v f$očah, — zato $e bom boril proti vsaf^i protet^ciji, sposobne pa bom pod-piral neglede na njih poreklo.
„Veru;em“ /Zarodne Odbrane, točila 7
Uspehi kuhinj Nj. Vel. kraljice Marije
Za inšpektorja za zdravje otrok v vseh kuhinjah N j. Vel. kraljice Marije je postavljena zdravnica gospa dr. Natalija Nikolajevič, načelnica šolske poliklinike v Beogradu.
Že deset let se osvežujejo in hranijo mladike, ki bi bile morale pasti kot pokošeno žito, že deset let se dvigajo in zalivajo cvetlice, že deset let se hranijo in oblačijo najrevnejši med revnimi, že deset let je preteklo, odkar so pričele delovati dijaške kuhinje N j. Vel. Kraljice Marije.
Pred tem časom so tavali po ulicah Beograda, Zareba, Skopi ja in Ljubljane, po SplU tu, Sarajevu in Cetinju, Celju in Mariboru, Plevlju in Križevcih, bedni in lačni ubogi dijaki in sanjali o kruhu, obleki in sreči. Običajno so to bili bledi in suhi otroci, brez nege in prehrane, brez staršev otroci, ki jih ni nihče imel s čem nahraniti ali obleči. Nihče jih ni pripravljal v šolo, nihče jim dajal nasvetov. Bili so to otroci nesrečnih staršev, ki jim je usoda dodelila večno bedo in pomanjkanje.
Ko pa se je pojavila Nj. Vel. kraljica Marija, se je takoj zainteresirala za socijalno bedo in siromaštvo šolskih otrok. Njeno dobro in plemenito srce je bilo ganjeno od težke in nesrečne usode uboge mladine in takoj je prožila svojo pomoč. Pričela jih je hraniti, oblačiti in jim pomagati, da z gotovi jo svoje šolanje, da bi lahko koristno služili narodu in državi. Kako je velika ljubezen N j. Vel. kraljice Marije do mladine, se vidi tudi v tem, da je dala za protektorja kuhinj princa Andreja, ki dorašča skupno s svojimi siromašnimi tovariši. Vsi, ki so stopili v dijaško kuhinjo N j. Vel. kraljice Marije, so izšli iz nje srečni in zadovoljni, hvaležni za pazljivost, zaščito, nego in skrb.
V kuhinjah N j. Vel. kraljice Marije je bilo skupno izdanih v Beogradu, Zagrebu, Skop-lju, Ljubljani, Splitu, Sarajevu, Cetinju, Celju, Mariboru, Plevlju in Križevcih 2,251.667 obrokov hrane. Dnevno se hrani 3000 šolske mladine. Iz fonda jih je oblečeno 1000, na zdravljenje je poslanih 1000 otrok. Pri tem težkem in plemenitem delu pomaga N j. Vel. kraljici Mariji marljiva in neumorna gospa dr. Natalija Nikolajevič iz Beograda, ki je upravljala in nadzirala delo vseh kuhinj. Njeno neumorno in požrtvovalno delo je dalo sijajne rezultate na humanem in socijalnem polju. N j. Vel. kraljica Marija je uvidela njene ogromne zasluge in jo je postavila za inšpektorico za zdravje mladine v kuhinjah kraljice Marije.
Tudi z dejanji. ..
Naš čitatelj nam piše:
»Dovoljujem si sledeče konstatacije: izvajanja v »Pohodu« podpišem z obema rokama, toda, ali je sploh nemogoče združiti in idejno prepojiti nase nacijonaliste? ...
Čemu smo se pač družili iz vseh strank na-cijonalisti v svetovni vojni, ako ne z edinim
iskreno priznam, da v začetku nisem odobraval ustanovitve te stranke. Kljub temu izjavljam, da je zajela ta stranka narod in pričela poganjati korenine ne samo v Srbiji, marveč tudi v novih krajih pri vseh onih, ki so bili za narodno in državno edinstvo in za našo srečo. Ali ne vem, od kod in zakaj, morda kot prokletstvo božje za stare grehe — prišla je vlada g. Jevtiča. Prišla je, da izvrši volitve, čim smo čitali volilne izjave in videli sestavo vlade, nam je bilo jasno, kaj bo in kam bo vse to vodilo. Med narod so se metale razne krilatice in ideje, šlo se je celo tako daleč, da se je reklo: kar je bilo včeraj, to je dane9 zastarelo. In dobili so volitve. Pred volitvami je prišlo vprašanje, ali bo šla JNS v volitve proti politiki vlade g. Jevtiča. Govorilo se je, da bodo s tem razdvojeni volilci, razdvojeni prijatelji državnega in narodnega edinstva in da se bo s tem ustvarilo ono, česar nihče ne želi. In pametno je storila JNS, ko je sklenila, da ne gre v volitve, marveč da se naj glasuje za ono skupino, ki je po programu najbližja JNS. In najbližja je bila lista Jevtiča, ker je podala izjavo, da je za državno in narodno edinstvo in za idejo šenstojanuarske politike. Volitve so bile končane, prišla je skupščina. Toda vsi vemo, kakšna sloga je vladala v tej volilni vladi. Da je šlo vse nepravim potom, kaže pismo, katero so izdali današnji sodelavci dr. Stojadinoviča, takratni sodelavci Boška Jevtiča in njegovi najiskenejši in najbližji, po Mojem mnenju pa tudi najbolj fatalni tovariši v volilni vladi. To je pismo, pisano s stra*
vr
1.
r/\/. ?'§ <Jf, U1,1 l ■ W 1. ii!W >'1d' 1
li-ri/V	’ f~'" ' 'K'	-•	1
'	n. V tem pismu stoji:
»Dragi brat! Narodna skupščina je razpuščena in volitve so razpisane za 5. maja t. I. Moramo torej vedeti, kaj naj delamo mi zem-ljoradniki in kako naj se opredelimo.«
Odgovor je bil ta: »Mi zemljoradniki ne smemo ostati ob strani, mi se ne smemo vzdržati glasovanja, ker ge za usodo kmetov, za njih biti ali ne biti. Zato moramo vsi zemljoradniki čim bolj živahno in v čim širšem obsegu sodelovati pri bodočih volitvah. Imeti moramo v bodoči Narodni skupščini številčno močno skupino kmetov — zadrugarjev, ki bodo moško in odkrito iznesli vse nevolje in težkoče našega kmeta ter bodo iskreno in dostojno zastopali in branili interese kmečkega naroda, katerega je privedla gospodarska kriza in slaba uprava do roba propasti. Kmeta je treba rešiti, z njim pa tudi državo, saj je on njen hranitelj in branitelj.
S kom bomo šli in glasovali? Imamo na razpolago tri možnosti: 1) Ali sami ali 2) z opozicijo ali 3) z Boškom Jevtičem.
1)	Sami ne gremo na volitve. Zakaj? Zato, ker bi pomenil tak korak že vnaprej naš poraz. S posebno listo ne bi dobili ničesar ter bi izpostavili svoje ljudi nepotrebnim stroškom in raznim neprijetnostim. Po sedanjem volilnem zakonu mora imeti vsaka kandidatna lista vsaj po enega kandidata v vsakem srezu, v mestih pa po dva in še več, pa je premalo časa, da bi izpolnili te zakonite pogoje. Ne-
ciljem, da ustvarimo Jugoslavijo? Čemu smo izpostavljali življe,nje, kot desorganizatorji avstrijske vojske in kot dobrovoljci, ako ne za svet cilj — ustvaritev narodne države. Ali smo se borili zato, da sede pi polnih jaslih — ki sploh ne bi smele biti jasli za nikogar — kričači, ki so delali ravno nasprotno od tega, kar kričijo danes!
Zdi se mi, da bo treba zopet kritičnih dni, da se bodo znašli vsi nacijonalisti spet v skupni fronti. Šele pred nekaj meseci sva izmenjala z rajnim dr. Pivkom nekaj misli o današnjem stanju. Stvar je obvipna, je dejal. Jaz sem sicer precej njegovega mnenja, obenem pa predvidevam, da nevarnost zopet strne razkropljene množice. Ali ni mogoče to pospešiti? Še eno mi ne gre v račun. Pri današnjem stanju razmer ni mogoče doseči uspehe samo s pasivnim pisanjem, marveč bi bilo potrebno nastopiti tudi z dejanji ...«
Lojalno popravljamo
? V »Pohodu« z dne 3. t. m. smo priobčili članek »Na naslov KDE«, v katerem smo ožigosali nepravično merilo, katerega so se po-služile KDE pri izrekanju kazni v dveh konkretnih primerih tatvine struje. Naknadno smo se prepričali, da so KDE v tem primeru nepristransko postopale ter da je bilo ožigosanje tega slučaja neutemeljeno, ker teh tat'in niso prijavile KDE, marveč orožniki.
Hudič na Posavju
S Posavja poročajo: V neki fari na Dolenjskem imajo vnetega božjega služabnika, ki si je hotel pridobiti posebnih zaslug za nebesa z agitacijo za naročitev »Slovenca«, »Domoljuba« in drugih enako pobožnih listov.
Ta vneti služabnik je obral vso faro in ostrašil ljudi, ki so naročeni na »Domovino« in druge napredne liste, da imajo v hiši — hfidiča! Mnogo ljudi se je ustrašilo božje jeze, a še več radi ljubega miru in so naročili »Slovenca« in »Domoljuba«. Kolika je provizija nebeške milosti, ki jo za to prejema ta pohlevni služabnik in če ni v denarju, ni znano.
Drugod je bilo tudi malo smole. Tako je nekje pri vstopu ob molitvici za katoliški list moral slišati, da imajo v hiši že hudiča, ampak, da ni bel, da je črn in da je pravkar vstopil...
Nekateri so ga željno pričakovali in tudi vabili, naj še pri njih poagitira za z nebes priporočene liste, a je očividno v skrbi za svoj debeli blagoslovljeni blagor, previdno izostal.
Sicer se pa hudičevanje prav dobro razvija. Tako poročajo z bregov Save.
»Najlepše bukvice so ta urlaubarski pos« — so včasih peli fantje - rekruti.
Zdaj jim ob tej priliki silijo za klobuk katekizme — po Din 12.—.
»Komunizem« se širi med klerikalnimi vojaki na Dolenjskem. To za zato, ker skrbe generali samo za črne zamorčke in zase in prav nič za bele — domače »redove«.
Da bi bil pokopan
s cerkvenimi častmi...
Pred tedni so javili svojci prevžitkarja Jakoba Senekoviča v Velki oblastem, da je umrl na posledicah kapi 82 letni prevžitkar J akob Senekovič, ki so ga dva dni pozneje pokopali na tamošnjem pokopališču. Sedaj pa so do-znali orožniki, da si je pokojni Jakob Senekovič sam končal življenje na ta način, da se je v skednju obesil. Orožniki so sedaj svojce pokojnega Franca Senekoviča ovadili državnemu tožilstvu radi varljivega informiranja oblasti. Svojci 6o pri zaslišanju dejali, da so prijavili naravno smrt pokojnega Senekoviča radi tega, da bi bil pokopan s cekvenimi častmi, sicer bi bil pokopan brez njih, kakor to predpisuje cerkcv. Zadeva bo seveda imela svoj epilog pred sodiščem.
(»Mariborski Večernih-«)
Tudi zadoščenje
»Slovenec« je priobčil 26. I. 1937 pod naslovom »Kaj pravite?« skrajno neokusen izpad proti akciji Svoji k svojim ter proti onim idealistom, ki so to akcijo pričeli in jo vodijo kljub vsem težkočam^se danes. Očital je, da je izplačala Akcija iz denarja, kasiranega za propagandne tablice, tantijeme svojim odbornikom ter nove revolverje svojim uslužbencem.
Vsled tega je vložil Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani tiskovno tožbo proti odgovornemu uredniku »Slovenca«, ta pa je imenoval sodišču pisca v osebi g. Kočevarja Cirila, poročevalca in sotrudnika »Slovenca« ter je g. Kočevar na sodišču tudi priznal, da je v resnici on avtor tega članka. Oblastni odbor NO smatra, da ni potrebno nadaljevati postopanja v tej zadevi, ker zadošča ugotovi, tev, kdo je bil oni, ki si je na tak način predstavljal delovanje akcije Svoji k svojim. Toliko kot obvestilo nacijonalni javnosti.
Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani
D O
I S I
Loče pri Poljčanah
V nedeljo, dne 4. aprila 1937 je v Ločah nastopilo novoustanovljeno domače pevsko društvo »Slovan«. V svojem drugem koncertu nam je moški zbor, ki šteje 20 mladih kmetskih fantov, zapel pod vodstvom Silvestra Orla 14 predvsem rodoljubnih pesmi. Ker je to prvo v Ločah ustanovljeno pevsko društvo, je bilo pričakovati, da bodo domači učitelji prvi, ki bodo to narodno ustanovo podprli, bodisi z navzočnostjo, bodisi s članstvom pri prvem in drugem koncertu, posebno še, ker se učiteljstvo v Ločah redno udeležuje prire* ditev društev, ki ne gojijo izključno nacijo* nalne zavesti, kakor jo goji društvo »Slovan«. V Ločah so namreč učiteljske moči, ki so celo sodelovale na prireditvah nekega društva, kjer je slovenska govorica zapostavljena. Ljudstvo pa takim izgledom v veliki meri ne sledi. Napolnjena dvorana pri koncertu društva »Slovan« nam je bila v nedeljo najboljši dokaz za to. Pevsko društvo »Slovan« je bilo od naroda priznano z gromovitim aplavzom in z dvema prekrasnima šopkoma slovenskih nageljnov. Od pevskega društva »Slovan« v Lo« čah pričakujemo še mnogo lepega, dobrega in za narod zdravega dela.
mogoče je torej, da bi postavili posebno zem-Ijoradniško listo.
2)	Ravno tako ne moremo iti na volitve skupaj z opozicijo. Zakaj ne? Ker znači sodelovanje z opozicijo oživljenje, novampirje-nje starih strank — radikalov, demokratov, Spahe, Mačka in dr. Korošca.«
CJ!., piodaK^/T/jk	v?'m iti i« 0 v Ma-
—	..	,\ V 'V. .
"• Glejte, taka iskrenost vla« da danes. In ker je delal Jevtič s takim društvom, je moral propasti. Prišel je kabinet dr. Stojadinoviča, mojega bivšega prijatelja, morda tudi bodočega, ker ne vem, kaj se bo še vse zgodilo. In verujte, da sem bil vesel, ko je dr. Stoiadinovič sestavil vlado. Računal sem: izkušen politik, dober finančnik. In pritegnil je dobro društvo, dr. Spaha in dr. Korošca, ter proglasil svojo vlado za delavno, češ: »ne brisa me nartija, mi hočemo rešiti in urediti državo, da popravimo in dvignemo gospodarsko Btanie«. S"*Me delo ie zasnoval na šestojanuarskem manifestu, na ustavi od dne 3. septembra itd. Kaj hočete še boljšega, za božjo voljo, to je vendar divota! In ko smo se vsi veselili, je postalo naše veselje še večje, ko je vstopil v vlado tudi dr. Spaho, o katerem smo vedeli, da je bil na listi dr. Mačka in da je z njim popolnoma združen. Bili smo veseli, ker je vstopil v vlado	’	f\
Računal sem: Bog pomagaj, ti ljudje so se skesali, vrnili so se na pravo pot in priznali, da je to pot, po kateri je treba iti.
Koliko je bilo Srbiji ležeče na tem, da se pomirijo strasti in verska napetost, sledi najboljše iz dejstva, ki ga moram vpisati v dobro Liubi Davidovicu, da je bil z njegovim dovo« ljeniem dr. Maček nosilec državne liste. Zamerim mu samo to, ker je prevaril volilce in prijatelje v predvojni Srbiji, ko je trdil, da je njegov sporazum z dr. Mačkom o državnem edinstvu, državnih poslih in državni ureditvi že gotov, pa ga iz gotovih razlogov pred volitvami ne more objaviti.
Srbijanci so podprli to listo ne morda radi vere, da je Maček velik državnik in da bo rešil današnje težko stanje, marveč zato, da bi uvideli tudi Hrvati, da smo jim mi Srbi v resnici prožili kot brat bratu obe roki, da jih privedemo sem, da pridejo v Narodno predstavništvo, da se pogovorimo in rešimo skupaj vsa vprašanja na korist te države, ne pa da sedimo eni v Zagrebu, drugi v Beogradu in se prepiramo, ali smo bratje ali nismo. Ali mislite, da nas ne boli, ko nas žalijo, naziva jo cigane, Vlahe, cincarje itd., mi reveži pa vse to prenašamo na ljubo bratstva in edinstva, prehajamo preko vseh teh žalitev ter preko govorov, državnih v Sarajevu in Zagrebu te* kom vojne, ter preko dogodkov v Ložnici in na Kolubari, pa tudi preko dogodka, ki se je odigral pred 20. leti v Kragujevcu za časa okupacije.
(Nadaljevanje sledi.)
ŠIRITE »POHOD«
Prazne sanje o hramu slave
V	»Sloveniji« — i kje pa drugod! —- smo čitali te dni članek o smislu in veličini našega Narodnega gledališča, kakor si namreč oboje predstavljajo vrhovi našega slovenoborstva. Tisto pisanje je sicer vsebinsko prav brez vsakega smisla, vendar pa je v nekem drugem pogledu zelo zanimivo. Izdaja namreč do emešnosti pretirane težnje onih krogov, ki so jim samobitnost, samoniklost in svojskost one himere, na katere obešajo svoj mahedravi separatistični program. Pisec podzavestno iz3a-ja svojo bojazen, da morda le nismo narod, ko nam nedostaje še tega in onega. Da se temu čimprej odpomore, je eden izmed ideologov »Slovenije« sedel in sklepal članek, ki je v izdatnem delu debelo tiskan, ki pa kljub temu ne presega nivoja običajnih izlivov sentimentalnega slovenoborstva.
Pisec ugotavlja, da naše gledališče ni so. ustvarjalec evropske gledališke umetnosti, pa bi to moralo biti; da nimamo velikega romana; da nimamo velikih slikarskih del; da slovenska umetnost še nikoli ni govorila z mogočnim, velikim glasom. S tem je izdal tiho in skrito, toda zato nič manj skelečo bolečino slovenoborcev. V njih vrstah se neprestano čuje obupna tožba, da nimamo velikega tek-sta, da nimamo velikega platna, ne velikega kipa, ne velike partiture, ne velikega narodnega eposa in še marsičesa, kar imajo drugi narodi.
Človeku se kar samo po sebi vsili vprašanje: Čemu nam je le potrebna vsa ta veličina? Če bi jo res potrebovali in bi bila odraz življenja in duševnosti našega ljudstva, bi jo gotovo že davno imeli. Ker pa menda ni drugega, kakor kaprica nekaterih bahačev, je pa nimamo in tako si je junaki ne morejo zatikati za svoj samonikli nedeljski kastorec. Vendar je ta nedostatek tako velik, da vedno greni življenje slovenskim samonikležem. Ta silna težnja po veličini izhaja namreč iz težkega spoznanja, da morda le nismo polnovreden narod, ko nam manjka toliko važnih atributov. Predstavljajo si namreč narod kot skupek ljudi, ki o sebi lahko trdijo: Mi imamo velik tekst, veliko platno in veliko partituro! No, in ker vsega tega nimamo, je bistroumna »Slovenija« položila svoj prst na našo rano in velela slovenski stvariteljski sposobnosti: Bistahor! Zdaj bomo imeli v kratkem vse ono, kar sestavlja pojem naroda. Dokler se pa to še ne zgodi, je pa se vedno nevarnost, da bi nam kdo dejal, niste narod, ker nimate velikega teksta, platna in partiture. Ali niso primitivne te težnje in bojazni slovenoborcev? Še primitivnejši je seveda recept, kako odstraniti te pomanjkljivosti. Namreč potre* bujemo resničnih, ustvarjajočih umetnikov, ki pa morajo zajemati iz globočin slovenske biti in morajo imeti obenem svetska stremljenja. Vse to se pa da vzgojiti, pravi pisec in zapiše »dalje prihodnjič«. To napoved si lahko tolmačimo samo na ta način, da bomo v prihodnji številki »Slovenije« najbrž čitali slične recepte za druge panoge umetnosti, gornji velja samo za našo odrsko umetnost.
Na eni strani, kjer se končuje ta fenome« nalni članek, pa je neki drugi pisec v podlistku nanizal toliko smešnih pretiravanj, da je to preveč tudi za stolpce »Slovenije«, ki smo vendar vajeni njenih samoniklih in neprostovoljnih komizmov. Saj gospodje morda dobro mislijo, kadar pa kaj napišejo, pa mora biti človek samo vesel, da »Slovenije« živ člo-
vek izven naših meja ne čita. Če pa jo kdo, jo gotovo čita samo, da študira psihične motnje pismenih ljudi.
Ta zmešani podlistek ima naslov »Sanjarije o Ljubljani«, pa bi bil lahko skrila zafrkacija. Saj piše, da imamo na naši univerzi toliko »šol« s tradicijo, kolikor profesorjev deluje na nji. Enajst »šol« s tradicijo imenuje po imenih, ostale pa strpa pod potrpežljivi itd., itd. Naša univerza je mlada, vsa čast ji, toda tradicije še nima bogve kakšne, tem manj jo imajo posamezne »šole«: Vebrova, Cankarjeva itd., itd.
Nadalje dekretira podlistkar: »Ljubljana mora postati mesto glasbe. Že se počasi obdaja s prijetnim, blagodejnim aromatičnim ozračjem glasbene umetnosti.« Prav tako piše mož in misli, da je zadel v črno. Potem veže svoje otrobe dalje: »K glasbeni spada tudi
plesna umetnost. Vsi slovanski narodi so našli krepak, lep in plemenit izraz svoje duševnosti
V	plesu«. Res, vsi z edino izjemo Slovencev, ki razen bednih ostankov sploh nimamo narodnih plesov. Zato pa pravi člankar, da bi se morala v Ljubljani osnovati stalna narodna plesna šola, ker »Slovani sedaj že lahko pokažejo Evropi svoje narodne plese«.
Nato preide k spomenikom, ki jih imamo v Ljubljani premalo, zato pa mu šine v glavo presrečna misel, da si postavimo hram slave. Kakšne in čigave slave, ko vendar pravi prejšnji članek, da nimamo ne velikega teksta, ne velikega platna, ne velike partiture kljub tolikim »šolam« s tradicijo in kljub aromatičnemu ljubljanskemu glasbenemu ozračju. Tako pri »Sloveniji« kvarijo papir in greše zoper zdravo pamet. Še mnoge sramote bi nam nakopali, ako bi imel list kako publiciteto. Megalomani, psihiatra bi človek poslal nad vas!
F. V.:
Iz revirjev
Malokaterikrat se oglašamo iz naših zagorskih revirjev. Pa ne moremo drugače, ker ne moremo mirovati, ko se nam pa čedalje boljši časi obetajo. Saj še sami gospodje ministri pravijo v Beogradu, da so vsi ljudje zadovoljni. Pa kaj bi ne bili zadovoljni, ko pa se plače gospodov poslancev vedno dvigajo, samo da glasujejo »pravilno«.
Nam ne gre za to, za koga naj se glasuje, temveč le za to, da bi se na narod ne pozabilo, kot se vedno pozablja. Nihče se ne spomni, da narod gine od gladu in bede v taki državi kot je naša, medtem ko se tujci mastijo in kradejo vsevprek. Nam nacijonalistom pa ne puste, da bi pošteno povedali svojo besedo na svoji zemlji.
Človek ne sme misliti, kakšno socijalno pravičnost imamo v svoji lastni državi, ki ima toliko naravnega bogastva, pa si ga tuji kapital del za delom prilašča. Če pa rečeš pošteno, dobiš pa tožbo ali pa te proglasijo za komunista in nevarnega državi, kljub temu, da si pošten jugoslovenski nacijonalist. Dobro vemo, zakaj se boje pravega jugoslovenskega nacijonalizma! Bilo bi konec raznih afer in manipulacij z narodnim premoženjem.
Naš narod je sit raznih političnih preklarij in nastopili bodo ljudje na vodstvo, ki so se res borili predvsem za gospodarsko svobodo našega naroda. Takega tlačenja delavnega naroda še ni bilo kakor je sedaj.
Plače padajo, draginja raste, ne oglasi se pa nihče na merodajnem mestu, da bi priskočil na pomoč tej bedni delavski raji. Sedaj, ko so bili velikonočni prazniki — nekdaj veliko veselje za vstajenje — povsod velika žalost, tako da je bila marsikje namesto kolača solza v očeh mater, ko so spraševali )tro-ci, zakaj pri njih nimajo nič.
Ko pomislimo na to, stisnemo zobe in skrčimo pesti, človek zgubi vse pomisleke na oblast, itd., itd.
Čitali smo pisanje v čakalnici, kjer piše uprava državnih monopolov, da je izposlovalo pri ministrstvu za šume in rude, da kdor bi se bavil z monopolskim blagom, da bo takoj odpuščen. Vemo dobro, pa tudi uprava državnih monopolov ve, da se vsak delavec bavi s tem blagom in povemo jasno, da vživa-
mo po večini sam saharin. Mogoče bi kdo vprašal, zakaj tako. Pa lahko takoj povemo, da samo radi tega, ker nimamo denarja za sladkor, ker je predrag.
Za mesec april je napovedanih 12 delavnih dni. Din 38.— na dan, pride mesečno 450.— dinarjev. Od tega še odtegljaj okrog Din 150.--mesečno. Koliko ostane? Leta 1923. do 1925. je bilo v čakalnici vedno napisano, kako je bilo na plačilni dan, kar je bilo močno pretirano, danes pa TPD ne obesi slike v čakalnico za plačilni dan, ko je jok in stok žena, ko dobi prazen plačilni list. Doma je prepir, ko ni ne za mleko ne za druge življenjske potrebščine. Vprašanje je vedno eno in isto, kje naj vzamem, kam naj te dinarje dam?! Baš danes bi bilo potrebno, da se obesijo slike plačilnega dne!
Vemo, da pride čas tudi za nas, da bo zasijala tudi nam zarja Vidova, da bodo popokale verige suženjstva tujemu kapitalu.
Že se tresejo grobovi padlih herojev, že vpije kri, prelita na bojnih poljanah, ker ni bila kri prelita za razne špekulante tujih in domačih krvosesov, ampak za resnično osvoboditev našega naroda, ne pa da bi propadal in ginil v pomanjkanju.
Tudi »Slovenec« vpije proti beli kugi, ko se pojavlja v najbolj hribovski vasi. Ne bo je ustavil noben misijon ali agitacija pri spovednicah, ustavili jo bodo le dobri in pošteni ukrepi, da pride narod do kruha in bo komunizem izginil. To se lahko napravi s pametnim gospodarstvom, nikakor pa ne z raznimi aferami.
Čas prihaja, bratje! Ni se nam treba bati. Ker smo pošteni, imejmo zaupanje v Narodno odbrano m njeno vodstvo. Če je Narodna odbrana znala in pretrgala verige raznih mogotcev v bivši Avstro-Ogrski, bo znala tudi sedaj, da nas povede v ono pravo svobodo, da zagledamo čimprej zarjo Vidovo in se vrne narodu, kar je narodovega, socijalno pravičnost, večji kos kruha, kar nam pripada po vseh naravnih in božjih zakonih na naši jugoslovenski zemlji.
Bratje, na plan, vstajenja našega sedaj je dan, saj narod naš je velik in močan, da ne boš vedno ti tlačan in vedno bičan sam!
Drobtine
nKuhinja laži11
Pod tem lepim naslovom piše »Slovenec« z dne 6. aprila: »Kakor vedno ob važnih dogodkih, tako je tudi zadnji čas zopet začela delovati znana ljubljanska »Kuhinja lažic. Širi najgorostasnejše vesti, ki so seveda vse izmišljene. Vlada je zadnje dni že trikrat padla, odličen funkcijonar se je z avtomobilom smrtno ponesrečil (v času, ko je sedel pri svoji pisalni mizi in delal), ministra dr. Korošec in dr. Krek bosta izpadla iz vlade itd., itd. Vse to širijo s prozornim namenom. Prav bi bilo, ko bi oblasti razširjevalcem takih laži stopile nekoliko na prste.«
Kuhinja laži ali lažnjiva menza res poceni in na debelo postreza javnosti. Prijatelji »Slovenca« še niso bili nikoli (?) v tej kuhinji laži, kajti amnestija, ki je onemogočila izvedbo tolikih procesov proti neresničnemu pisanju »Slovenca«, je kriva, da niso tudi strogo katoliške slovencarje videli na delu v kuhinji laži.
Ker jadikovanja »Slovenije« odrasli ljudje
—	razen par izjem — ne poslušajo več, si išče revica nov krog čitateljev. In ker ga med mladino ne najde, si ga mora šele privzgojiti. Zato se obrača na otroke in — čujte kaj pravi, da jih bo učila?
»Da je bil Stanko Vraz pust sanjač in pesniška ničla, da pa so naši resnični vodniki Trubar, Prešeren, Levstik in Ivan Cankar.«
Kako spravlja »Slovenija« to svojo izjavo v zvezo z »gentlemanskim dogovorom«, ki ga je sklenila s klerikalci, ni povsem jasno, ker je bil Trubar vendar protestant in je samo kot tak pisal slovensko biblijo v času, ko mu niti ni bilo znano, da je slovenščina drug jezik od srbohrvaščine. Pa tudi sicer je malo nerodna reč, ker so klerikalci Prešerna, Levstika in Cankarja vedno preganjali, zdaj pa gre »Slovenija« in jim napiše tako polomijo. No, mogoče pa ima gentlemanski dogovor kako tajno klavzulo, po kateri so tudi take nerodnosti dopuščene, v smislu gesla — »vse za vero in dom, vse zoper dravobanske likvidatorje«.
»Bogoljub«, aprilska številka 1937, prinaša prav zanimiv »koledar apostolstva molitve za april 1937«. V tem mesecu je glavni mesečni namen molitev, blagoslovljen po sv. očetu: moliti za katoličane, živeče med drugoverci. Posamezni dnevi meseca aprila so v molitvah posvečeni raznim namenom, n. pr. 1. apnla smo molili za srečno izpeljavo našega konkordata, 10. aprila smo molili za mednarodni mir in ljubezen, kajti Franco nikakor ne more priti v Madrid, 12. aprila, ko je minister Djuro Jankovič napovedal učiteljstvu JRZ, da bodo dobili državni uradniki povišar.je plače, pa so oni molili v namen lepe priprav na večnost. 16. aprila so molili za Slomšek-Baragovo beatifikacijo, ki najbrže kljub znanemu mariborskemu shodu in stotisočem podpisov vernega slovenskega ljudstva nikakor še noče priti. 19. aprila se moli za ponižanje sovražnikov božjih, in sicer 22. aprila za Španijo, Mehiko in Rusijo. Za Abesinijo ni več treba moliti. 24. aprila pa bodo molili zlasti po ljubljanskih cerkvah za mesto Ljubljana in njene potrebe.
Bog daj, da bi bili vsi uslišani!
 ...................f«	ji. ... i..im I.,',-!. II ■.
Paberki l nadzorovanj
Sedeli smo na vrtu majhne prifarske gostil-stilne, pomenkovali, srebali vino in kadili.
Tovariš Vladimir je spregovoril: »Da vam povem še nekaj o učiteljskih nadzorovanjih«. .. — Tovarišica Draga se je začudila: »Kdaj si bil nadzornik?« Tovariš se je nasmehnil: »Govoril bom v obratnem smislu, kakor pišejo nekateri gospodje svoje spomine, s stališča učitelja do nadzornika. Tildi to je vredno besede!«
Lagodno smo se zleknili na naslanjače in puhnili nove oblake dima v zrak.
Vladimir je začel: »Kmalu ko sem nastopil službo, sem spoznal, da je težko ustreči gospodom nadzornikom. Ne toliko radi učnih in vzgojnih uspehov, temveč radi drugih dejstev.«
Spogledali smo se. Kam meri tovariš? — To je natolcevanje.
Nadaljeval je: »Takoj po prvem nadzoro* vanju sem videl, da nisem tovariš — učitelj gospoda nadzornika, temveč podrejena oseba, približno v takem razmerju, kakor šolska služkinja do upravitelja.«
Hoteli smo oporekati, ni se dal motiti.
»Bil sem začetnik in sem enostavno mislil: tako je prav, avtoriteta se mora spoštovati. Molčal sem in sem se ponudil gospodu nadzorniku, da ga spremim do sosednje šole, ker je bila visoko v hribih in bi se gospod nadzornik utegnil izgubiti. Hvaležno je odklonil in me prosil, naj mu dam fantiča, da ga bo vodil.
Najbrže rad samotari in nabira floro za herbarij med potjo, sem pomislil, pa sem šel k tovarišu, ki ga je nadzoroval dopoldne. »Ne jezi se,« je rekel, »ta gospod te nadzoruje zunaj šole. Kakšen učitelj si, izve pri drugih ljudeh, pri tebi napiše samo zapisnik.«
Imenitna metoda, sem vzkliknil. Saj pravijo: ljudski glas, božji glas. Naenkrat sem se zgrozil. Kaj, če je posedel pri gostilničarju, kamor ne zahajam.
Potem je prišel drugi. Ravno opoldne, ko sem bil pri kosilu. Vedel sem, da še ni kosil, pa sem ga tovariško povabil, naj prisede. Vsega je bilo dovolj.
»Hvala,« je izjavil, »moram obdržati ravnovesje najinih položajev. S podrejenim ne jem.« Zaletelo se mi je, skoraj sem požrl žlico. Ta sedi na nebeškem tronu, sem si mislil. Med nadzorovanjem je postal žejen. Pozabil sem na podrejenost in ravnovesje, pa sem mu ponudil čašo malinovca. Pogledal me je očitajoče, kakor da sem ga razžalil, in povprašal, kje bi bilo mogoče dobiti drugje. Pri fari. Stekel ie fantek po malinovec uro daleč, ki ga je gospod nadzornik pozabil plačati.
Tretji se je predstavil: »Prosim, pokažite učno sliko!« Odrezal sem se slabo. Prosim, sem mu rekel, pokažite mi takšen nastop. »Nimam časa,« je dejal, »ob priliki.« Te prilike ni nikdar bilo.
Četrti je gledal samo na disciplino. Živahnega razgovora ni pustil. Otroci so morali odgovarjati samo na vprašanja. Ako sem jih vprašal, je zamrmral: »Katehetska metoda.«
Pri tem gospodu sem moral vedno molčati. Bil je vseveden. Dasi je bil star, je bil oznanjevalec nove šole. Tovarišice, ki so bolj hu-
dobnega jezika, so pa pravile, da nosi v torbi primerne spise iz raznih knjig, ki jih potem servira učiteljstvu kot lastna pedagoška in metodična dognanja na 30 strani obsegajoče zapisnike.
Peti je zahteval istinito delovno šolo. Ko smo govorili o čebuli, smo jo risali, slikali, oblikovali, duhali in pokušali, da je sedaj niti v jedi ne prenesem.«
Dragi je bilo preveč: »Pretiravaš, zato se smeješ.« Tovariš je odgovoril: »Smejem se, ker'je resnica!«
Posegel je starina Marko: »Vladimir ima v marsičem prav. Kolikor nadzornikov, toliko metod, ki se pa bolj preizkušajo na učiteljih, kakor pa primerjajo z doseženimi uspehi. Pred desetletji smo gojili formalne stopnje, sedaj gojimo formalni kompleks in enote. Vse formalno. Lastnega izživljanja in nazora ne smeš imeti, slediti moraš samo nadzorniku.«
»Zato se ne premaknem z mrtve točke, kljub vsem nazorom, da oživimo šolo!« je trdo zagolčal Vladimir.
»Nadzornik pa mora imeti tudi nekaj razvedrila ob težavnem nadzorovanju,« je nadaljeval tovariš, »zato zbira razne slovniške napake in živčne slabosti učiteljev, ki jih izda oh svoji upokojitvi, in se ozira z zadovoljstvom nazaj v svoja plodna leta. To skrivnost je izdal neki mlad gospod nadzornik tovarišici Dragi, ko je mesto dvojine rabila množino.« Draga je povesila glavo.
»Take zbirke poznam,« je rekel stari Maiko, »vredne so čitanja in — smeha.«
»Najslabše pa je, fc:< J i* ss	je
zasekal Vladimir. »Takrat nastopi nov kurz in gorje ti, če ne zaobrneš. Dosedanji nadzorniki
se poslove, pridejo novi, i •
j ui,’L piiTr, ti ji pt^jervuik - vr sv. > •
, - •
»Da,« se je oglasil Marko, »to vemo mi stari. Avtoriteta ostane in stara praksa. Le nov duh je treba uvesti, ki je bolj potreben za narod, a kazati moraš isti ponižni obraz.«
Vladimir se je razhudil: »Z učnim načrtom balinajo. Prvi zahteva vso snov po učnem načrtu, drugi kompleks, tretji črti učni načrt (nekaj njegovega), četrti hoče samo vzgojo, peti samo izvenšolsko delo, šesti te zato oceni slabo, sedmi sam ne ve kaj. — Vsi so pa zaverovani v svoje namišljeno poslanstvo, kakor divji petelini v svoje kikirikanje, da morajo po svoje preobraziti srez. Poslušaj samo njihove nastopne govore propagandnih ministrov.«
»Da,« je rekel Marko, »tvoja individualnost in znanost, ki si jo nabral pri realnem študiju vzgoje in pouka, je ničeva. Poslušaj njega, ki je tvoj gosood ...!«
»Jaz sem prišel na čisto«, je rekel Vladimir. »Nadzornike bi morala nastavljati vlada na predlog učiteljskega udruženja. To pozna pedagoške zmožnosti svojih članov ravno tako dobro, kakor politične stranke politične sposobnosti nastavljenih nadzornikov - eksponentov. Dokler pa tega ni, sem obesil na šolska vrata napis: Memento mori: (Upam, da mi Prešeren ne zameri.)
Dolgost časti nadzomiške je kratka, kaj znancev že zasula je lopata,
Odprta noč in dan so padca vrata! vrnitve dneva ne pove nobena pratka.
Janez Pikupok.
Ureja Bojan Šantel. — Odgovarja in izdaja za Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. z. z o. z.: Franjo Kokolj. — Tiska Tiskarna Slatnar d. z o. z. v Kamniku. — (Vodnik in Knez).