99
Po  širokih   stopnicah   stopimo v krasno  vežo, kjer nas prestreže vratar. Po marmornatem stopnišču nas  pelje v prvo   nadstropje   ter  nam  pokaže   par učnih sob. Zelo nam je ugajala slavnostna dvorana, ki je nekaj posebnega; zidana je v polukrogu,  ima amfiteatralno razvrščene sedeže,  več galerij in bogato   pozlačeno   stebrovje;   stene   so  modre  barve; zato   se  tudi   imenuje   „modra  dvorana".  Nekatere stroke imajo posebna poslopja, raztresena po hribčku med univerzo in mestnim gradom. Take stavbe so: medicinski,  anatomični  ter  patologični institut,  s katerimi sta v zvezi tudi velika bolnišnica in noriš-    i niča,  kemični laboratorij,  fizikalni  institut, zvezdama,   botanični vrt,  muzej švedskih starin,  galerija slik, vseučiliška knjižnica in še več drugih. Visokošolci  imajo torej prav lepo priliko, da se temeljito  izobrazijo. Zdravo podnebje, lepa okolica,  mirno  mestece blagodejno vplivajo na njih živce.   Rednih   profesorjev  poučuje  55  in   krog 60 privatnih docentov. Vseučiliščnikov je do 1800, večinoma iz srednje in  severne Švedske.   Dijaki nosijo bele, črno obrobljene žametne čepice. Osnovali  so   mnogo  društev   in skoraj vsako društvo ima lastno  hišo.  Posebnost  upsalskih dijakov je ta,  da se  ne  dvobojujejo;  dvoboj so zavrgli že 1. 1682. in so  zagrozili z ostrimi kaznimi  onim, ki bi   prelomili  to   postavo.  Pravijo, da ob času predavanj po Upsali vse mrgoli dijakov  in dijakinj,  katerim so tudi odprli vseučiliška vrata;   še za časa  počitnic  se  je izza tega ali onega ogla prikazala bela čepica.
Švedija ima samo dve popolni državni univerzi, v mestecu Lundu za južne in v Upsali za severne pokrajine, pa dve zasebni, v Stockholmu in v Goteborgu.
Po lepem drevoredu smo korakali proti nekdanjemu   kraljevemu   gradu,   ki   stoji   vrh griča. Sezidal je to poslopje Gustav Vaša ter ga rabil kot letovišče.  Kraljica Kristina je rada prebivala v njem;  tu  se  je pečala bolj z znanostjo kot  z  vladarstvom.   Po  dolgem  razmišljanju  je spoznala,  da  luteranska  vera   ni   prava.   V tem gradu se je odpovedala kraljevski kroni, sama pa je potovala na jug, proti Rimu; toda že medpotoma je  v  Inomostu  zelo slovesno prestopila h katoliški veri. Ponosna, zelo izobražena hči najmogočnejšega švedskega kralja Gustava Adolfa, prvobojevnika lu-teranske vere in zagrizenega sovražnika katolicizma, se je odrekla  kraljevskemu sijaju, da je mogla zadostiti svojemu srcu, ki jo je vleklo nazaj k resnici in k veri njenih pradedov!
Stari grad so pred leti osnažili, ga rdeče prebarvali ter nastanili v njem pisarne okrajnega glavarstva Upland, čigar sedež je Upsala. Na širokem
dvorišču so postavili čeden spomenik Gustava Vase. Kraj gradu je prav lep r a z g 1 e d na mesto in okolico. Pod hribom se razprostira na obeh straneh male reke mestece, iznad katerega kipi nekaj zvonikov in tovarniških dimnikov; po hribu in ob reki so zasadili lepe vrtove. Onstran mesta pa se širi rodovitna ravnina; razločimo več gozdov, par vasic in nekaj mlinov na veter.
Tovariša Čeha sta silila na odhod. Ogledali smo itak vse, kar nudi Upsala zanimivega. V kolodvorski

FRAGMENT ANONIMNEGA KIPA (les)
restavraciji smo se poslavljali: Čeha sta se peljala proti severozahodu v Trondjem, jaz pa v Stockholm. Prva vstopita Čeha; dolgo sta stala ob oknu in mahala z robcem; vsi trije pa smo nalašč prav glasno klicali: „Na zdar!" da so ljudje postajali pa se iz-praševali, kateremu jeziku pripadajo neznane besede. Vlak je bil dokaj prazen; saj se zvečer ljudje večinoma vozijo iz mesta, ne pa v mesto. Stopim v oddelek, nad katerim sem čital: Rokning forbjuden (kajenje prepovedano). Nasproti mi je sedel postaven gospod z  dvema  dekletcema,   ljubkima  stvarcama,