ZADRUGAH
GLASILO NABAVLJALNE ZADRUGE ŽELEZNIČARJEV LJUBLJANSKE POKRAJINE
Št. 12	Ljubljana, 1. decembra 1943.	Leto XX
io—Tla&z mah, gaspadacstva—B
Perutninar v decembru
Kokoši.
Pozimi moramo posvečati kokošim še prav posebno pažnjo, saj prebijejo v kur-nici po največ ves dan. Le v sončnem in suhem vremenu jih spuščajmo na prosto, v dežju in snegu pa jih imejmo zaprte. Vsak dan je treba kurnico počistiti in sveže nastlati z zrezano slamo ali pa s šotnim drobirjem. V posebni posodi naj ima perutnina vedno na razpolago oster pesek, zdrobljene jajčne lupine ali pa zdrobljeni izid ni omet ter zdrobljeno lesno oglje. Ko pritisne oster mraz, pazimo, da ne zmrzne voda v napajalnikih. Najbolje storimo, če nudimo kokošim vodo trikrat na dan in nekoliko pogreto. Zlasti nesni-ce popijejo mnogo vode, saj vsebuje jajce 2/s vode. Ker zmrznejo perutnini v hudem mrazu kaj pogosto grebeni in podbradki, se jih priporoča večkrat namazati z vazelino ali s kakšno drugo mastjo. Najprej zdrgnemo zmrzli greben s snegom, nakar ga namažemo z vazelino. Ako pa je greben na konceh že močno omrznjen, otekel in črnkastomoder, ga previdno umijmo s špiritom in nato namažimo še z jodom. V sončnih dneh kurnico pridno zračimo. Ponoči zavarujmo okna s plahtami ali pa s slamnatimi rogoznicami. Ne pozabimo dati perutnini vsak dan nekoliko zelenjave. Ako nimamo nobenih zelenih listov zelja, ohrovta ali endivije, jim dajmo vsaj peso, ki jo zataknemo v žebelj, da jo živalce kljujejo. Seveda pazimo, da ni pesa zmrz-la, ker povzroča sicer prebavne motnje. V mehko zamešano hrano primešajmo namesto otrobov deteljčni ali senen drobir.
Pozimi je vsekakor dobro nuditi perutnini vsaj nekoliko žitnega zrnja in sicer zvečer (ca 5 dkg na kljun in dan). Koruza in oves je najprimernejša krma. Mehko zamešano hrano pogrej mo in dajmo živalim le toliko, kolikor jo pojedo naenkrat. Eventuelne ostanke pravočasno odstranimo, da ne zmrznejo. Zmrzla hrana je namreč strup za živali.
Stare kokoši, ki se še niso popolnoma preperile, imejmo na toplem in suhem ter jim dajmo nekoliko več koruze kot običajno. V zamešano hrano jim dajmo tudi zdrobljene sveže kosti, sončično seme ali pa konopljo.
Gosi in race.
Gosi začenjajo navadno nesti že v januarju, zato jim že v decemru nudimo več ovsa kot navadno. Čim več tudi spuščajmo plemenke na prosto in k vodi. Vodni perutnini ne škodi suh mraz, pač pa vlaga v hlevčkih. Zato skrbimo, da bo hlevček-- za vodno perutnino vedno suho nastlan. Najprimernejši nastil je šota, ki vpija mokroto. Da leisena tla v hlevčku prekmalu ne segnijejo, jih namažemo s karbolinejem, ki obenem tudi razkužuje. Vodno perutnino krmimo čim več z zelenjavo (zeljem, ohrovtom, zmečkanim krompirjem in korenjem). Zvečer jim natrosimo zrnja. .
Domači kunci
Kadar zmrzuje, dajmo kuncem le toliko zamešane hrane, kolikor jo požre naenkrat. Ostanke odstranimo, saj jim zmrzla hrana silno škodi. Živalce, ki so povžile zmrzlo peso ali korenje, navadno poginejo. Vedno pa naj bo v jaslih kuncem na razpolago suho in zdravo seno. Čez zimo bomo ohranili samo plemenske živali, vse ostale pa bomo zaklali. Izpraznjene hlevčke je treba čimprej temeljito očistiti ter prebeliti z apnom.
Ker so kunci neobčutljivi za suh mraz, uspevajo še najbolje v kučnicah na prostem. Seveda moramo živalcam na prostem hlevčke toplo nastlati in kadar sneži in dežuje, kunčnico zavarovati s kako plahto ali staro vrečo. V zelo hudem mrazu je treba kunčnice na prostem zavarovati s slamnjačami.
Bodočih plemenskih živali se ne priporoča krmiti preobilno, da se ne opitajo. Opitane plemenke se zlahka ne oplode ali pa ostanejo navadno celo jalove.
Ako hočemo imeti res dobro plemensko družimo, ne smemo vsako leto menjavati samca niti samic. Bolje storimo, da obdržimo dobre samice po več let, zlasti one, ki nam mladiče dobro odgajajo in tudi podedujejo dobre pasemske lastnosti. Prvovrstne samice obdržimo zato raje 5 do 6 let. Šele ko imamo res dober njih zarod, odstranimo stare živali.
Ne pozabimo dajati kuncem pozimi vodo, zlasti če jih krmimo po največ s suho krmo. Pazimo, da se ne prikradejo v kunčje hlevčke miši in podgane, ki odjedajo živalim hrano in prenašajo razne bolezni.
Popravek: V 11. štev. „Zadrugarja“ je napravil tiskarski škrat grobo napako. ^Pravilno sušenje k u n č j i h ik o -ž i c“ je postavil na koncu 5. odstavka namesto besede:	n ajnes pametnejše
besedo: najenostavnejše. Natlačeni kunčji meh s slamo ali s papirjem je res najenostavnejše, a tudi n a j n e s p a metne j š e, saj bi bila na ta način posušena koža povsem brez vrednosti. Noben kun-cerejec ni tako nespameten, da bi v današnjih dneh zametaval draigo kunčje krzno. Zato pa bo vsako kožico posušil ali na natezilniku ali pa na deski. Upam, da tiskarski škrat ni „potegnil“ v svoje mreže nikogar, ki bi nabasal meh s slamo ali s papirjem.
Koze
Koze so občutljive za mraz in prepih. To si moramo dobro zapomniti. Prav pogostokrat se nam koza pozimi prehladi in preneha molzti. Zato skrbimo, da bodo koze imele topel in nastlan hlevček. Ce se okna dobro ne zapirajo, zavarujmo jih s slamo ali vrečevino. Prav tako obijmo čimprej podboje vrat, ki se slabo zapirajo, s spleteno slamnato klobaso. Kdor razpolaga z zatišnim prostorom, naj spušča kozo v sončnih opoldnevih za nekaj časa na prosto, da se žival razgiblje.
Da ohrani koza dober tek, ji dodajajmo hrano čimbolj izmenoma, n. pr. zdaj seno, potem deteljo, nato posušeno listje ali vejnik, ovseno slamo, graševino, fižolovko in dr. Pitne vode naj ne dobi lede-nomrzle, pač pa postano in ev. nekoliko pogreto. Nikoli ne dajaj kozi zmrzlc hrane!
„Koline° — rejca domačih kuncev
Kmalu bomo imeli tudi rejci domačih kuncev „koline“. Delo in skrb bosta obilo poplačana s slastno pečenko, ki je zlasti dandanes redkokdaj; na mizi malega človeka. Ker pa ne gojimo kuncev samo zaradi mesa, marveč tudi zaradi lepe in
drage kožuhovine, bomo kunce začeli pobijati šele takrat, ko bodo povsem izmenjali dlako. Seveda je treba najlepše živali odbrati za nadaljnjo rejo. Temeljito pregledamo in ocenimo najkrepkejše samice, ki jih odberemo za pleme. Odlične plemen,ke iz prejšnjih let obdržimo še nadalje in jih zato ne zakoljemo. Prav tako obdržimo tudi samca, zlasti če je dober plemenjak.
Kunca, ki ga nameravamo' zaklati, položimo na mizo ter ga primemo z levico za uhlje, z desnico pa ga krepko udarimo z oglatim količkom v zatilnik. Omamljenemu kuncu prerežemo brž nato pod vratom žili odvodnici Da kri hitreje odteče, privzdignemo zadnji del. Da ne okrvavimo kožuha, mu nato ovijemo glavo s časopisnim papirjem. Brž nato kunca še gorkega slečemo. Na zadnjih nogah mu zarežemo kite, razprostremo noge ter vtaknemo mednje palčico ali pa star lesen obešalnik, ki ga obesimo na vodoraven drog, ali pa na poševno stoječo lestvo. Pribijati žival z žeblji na vrata, se ne priporoča, ker smo na ta način precej ovirani pri nadaljnjem odiranju zlasti na hrbtu. Če pa visi živalca prosto v zraku, lahko od vseh strani pridemo blizu in ji zlahka potegnemo kožo čez ušesa. Najprej zarežemo z ostrim nožem kožo okrog- kolen na zadnjih nogah, nakar potegnemo z nožem od kolena proti repu in sicer na mestu, kjer se dlaka cepi. Zdaj potegnemo iz kože še repek. Ko smo kožo previdno odločili okrog kolen, jo krepko potegnemo do prednjih nog. Kjer se koža teže loči od mesa, si pomagamo z nožem. Seveda moramo biti pri tem delu zelo previdni, da ne prerežemo kože. Prednje noge odrežemo na členkih in jih nato izvlečemo iz melia. Zdaj odločimo še kožo na glavi in prerežemo' ušesna hrustanca. Ko je žival odrta, ji iztaknemo oči ter izvlečemo drobovje. Pri tem pazimo, da ne prerežemo sečnega mehurja. Z nožem zarežemo natančno po sredi t. j. po trebušnem šivu in potegnemo iz trebušne votline drob in jetra. Iz jeter izločimo še žolčni mehur. Očiščenega kunca obrišemo nato s čisto cunjo, da odstranimo event. kri. Z vodo nikar ne izpirajmo mesa, pa tudi ne polagajmo odrtega kunca po več ur v vodo, ki raztaplja redilne snovi, zaradi česar je meso manjvredno in tudi postane sluzavo.
Odirati kunca ni težko, vendar je treba pri tem delu paziti, da ne prerežemo kožuha, ki nam daje prvovrstno in odlično krzno. Mlade živali mnogo laže oderemo kot starejše. Preden^ angorce zakoljemo, jih navadno ostrižemo, kožo pa ustrojimo za usnje. Ako pa imajo lepo lesasto dlako, jih' lahko oderemo, ne da bi jih prej ostrigli in kožo ustrojimo za
krzno. Seveda je treba angoree skrbno in redno česati, da ne dobe svaljkov, ker bi bil sicer njih kožuh brez vrednosti.
Naš vrt v decembru
Na zelenjadnem vrtu nimamo sedaj posebnega dela. Preden nastopi mraz, pospravimo nepovezano endivijo. Ob lepem sončnem vremenu jo potujemo ter položimo s kepami zemlje vred v vlažen pesek ali mivko v suhi in zračni kleti. Večkrat jo pregledamo ter odstranimo gnile in nagnite liste. Endivijo lahko spravimo tudi v izpraznjeno gnojno gredo, ki jo pa moramo ob lepem vremenu prezračevati. Še najbolje jo pa shranimo ob zidu hiše na južni strani, kjer jo lahko čim dlje pustimo neodkrito ter jo šele pred nastopom hujšega mraza zavarujemo s slamo, z listjem in deskami. Seveda je treba endivijo varovati tudi pred dežjem ter poskrbeti, da deževnica hitro odteče. Prav tako izrujemo z grudami zemlje tudi zelje in ohrovt ter ga zagrebemo na zavarovanem kraju na vrtu, da ga imamo pozimi hitro pri rokah in ga nam ni treba šele okrog iskati izpod snega. Zeljnate glave lahko zasujemo v zemljo tako, da štrle koceni iz zemlje, t. j. z glavami navzdol. Karfijole, ki imajo še prav nežne glavice, ker še niso povsem razvite, spravimo v klet z grudo zemlje vred. Cez nekaj tednov se nam bodo že prav dobro razvile. Nekaj najlepših kolerab spravimo tudi v klet ali pa v izpraznjeno gnojno gredo, da jih spomladi posadimo za seme. Podzemeljske kolerabe izpulimo prav pozno, saj niso posebno občutljive in prenesejo tudi po 8° mraza. Lepim in trdim zelnatim glavam porežemo korene ter jih shranimo za zimo v suhi kleti na polici. Da se cim dalje ohranijo sveže, je prav, da jih zadelamo s senom ali z listjem. Rožnati kapus pustimo lahko na prostem, ker mu mraz ne škodi. Po potrebi obiramo glavice, ki so v tem času prava delikatesa. Lahikio ga pa tudi pred nastopom mraza izpulimo in zagrebemo v zeml jo na zavetnem prostoru. Tudi ohrovt pustimo v zemlji, saj mu mraz nič ne škodi. M o t o v i 1 c a pa nikar ne pokrivajmo z listjem ali s slamo, ker se pod takšno odejo zaduši in nam spomladi sploh ne požene več. Radičeve korenine izkopljimo, potrgajmo liste in pustimo samo srce ter jih posadimo v zemljo v zaiboj, ki ga postavimo v temen prostor na toplo, bodisi v toplo klet, v hlev ali pa v kuhinji pod štedilnik. Korenine pokri jemo še 10 cm visoko z rahlo zemljo, mivko ali pa žag'ovino. Kmalu po-ženo blede krvavordečkaste ali zelenkaste liste, ki jih sproti požanjemo in uporabimo za solato. Zimsko špinačo raz-
redčimo, ker se nam pregosta le slabo razvije in rada čez zimo segnije. Korenje izpulimo in shranimo za zimo v kleti v mivki. Cimo samo odtrgamo, ker korenja obrezovati ne smemo. Enako poskrbimo za p e t r š i 1 j. Izpul jenega posadimo v ne prevlažno mivko in shranimo v kleti. Zeleno izrujemo, očistimo uvelih, suhih in nagnitih listov ter prisujemo z mivko v kleti ali pa v gnojni gredi. Pospravimo še zimsko redkev. Da nam ostane čim dalje sveža, jo zasujemo z mivko. Črni koren previdno izkopljemo, da ne ranimo korenin. Še najbolje pa storimo, če ga sproti izkopavamo, saj mu tudi najhujši mraz ne škoduje. Tudi por pustimo lahko zunaj na prostem, ker ne zmrzne. Spravimo ga le toliko, kolikor ga čez zimo rabimo. Drobnjak presadimo v zabojček ali v cvetlične lončke, ki jih postavimo v kuhinji na svetlo. Š p a r g -1 j e m porežemo stebla, ko popolnoma dozore in se posuše, nakar steblovje sežgemo, da uničimo s tem razn eškodljivce. Šele spomladi populimo vse v zemlji ostale štrclje in jih sežgemo. Le tako bomo zanesljivo uničili ličinke špargljeve muhe.
Tudi premetajmo kompostni kup, še preden zapade sneg. Med kompost potresimo nekoliko živega apna v prahu. Sedaj je tudi najprimernejši čas, da 'izpraznimo greznico in znosimo goščo na kompostni kup.
Sobne cvetlice pozimi
Lončnicam je treba zgornjo plast zemlje pozimi večkrat zrahljati z lesenim klinčkom. Brž ko se pojavi na zunanji strani cvetličnega lončka zelena prevleka, osnažimo lonček z ribarico in mlačno vodo. Ko se začno cvetlicam lončnicam napenjati cvetni popki, jih prenesemo v toplo sobo na svetlo okno. Kakteje imejmo bolj na hladnem in jih pozimi le malo in poredko zalivajmo. Ker so členaste ali božične kakteje že nastavile cvetne popke, jih prenesimo v toplo sobo na okno1. Zdaj jih tudi ne smemo več obračati, ker nam v nasprotnem primeru popki odpadejo. Zato zaznamujmo mesto na lončku s kredo, da bomo pozneje vedeli, kako postaviti cvetico zopet na okno.
Cvetice, ki jih imamo podnevi v vazi, postavimo čez noč v večjo posodo (vrč ali čeber) z mrzlo vodo tako, da sega voda skoraj do cvetov. Na ta način se cvetje ohrani dalj časa. V jeseni presajene vijolice in druge cvetice imejmo v zmerno topli sobi na oknu. Kako lahko vsakdo okrasi svoj domek tudi v zimskem času z zelenjem in tudi s cvetjem, ne da bi kupoval v cvetličarni drage cvetice, ho-
čem tu navesti. V plitvo posodo ali na krožnik položimo plast vate, ki jo orosimo z mlačno vodo. Na vato potresemo prav na gosto lečo. Če skrbimo, da je vata vedno vlažna, bo leča čez tri dni že skalila. Vsako zrnce bo pognalo in v par tednih bo posoda polna dišečega zelenja. Pa tudi cvetje si vzgojimo na prav enostaven način. Na vrtu ali v gozdu odrežemo mladike grmov, ki navadno zgodaj spomladi cveto. Mladike vtaknemo v mlačno vodo', ki jo vsak dan s svežo zamenjamo. Posodo z mladikami pa postavimo na sončno okno. Že čez par tednov se popki odpro in prikaže se zelenje in nato še cvetje. Čim bolj na sončnem kraju je posoda z mladikami, tem prej in lepše vejice ozelene in se razcveto. V ta namen je zlasti priporočljiva forzicija s svojimi rumenimi in mandljevec z rožnatimi cveti. Prav tako pa tudi okrasne tako zvane japonske č r e š n j e. Primerne za v vazo so tudi vrbove in leskove šibe. Pa tudi vejice sadnega drevja, ki jih narežemo na drevesu, kjer rastejo pregosto, se v vazi razcveto. Medtem ko bo zunaj visok sneg pokrival dol in breg, bo v našem stanovanju poganjalo po-pje ter se razvijalo zelenje in cvetje, ki vas bo navdajalo z upanjem, da bo skoro konec mrzle zime.
Ko kupuješ prašička
dobro najprej poglej, kako živalca žre. Ako opaziš, da hlastno žlampa in vse dočista iz korita požre, je to najboljše jamstvo, da je prašiček zdrav in se bo dobro redil. Pa še nekaj mora biti s tem v zvezi, t. j. dobra rast, kar seveda zavisi v glavnem od pasme. Prašič slabe pasme ne bo uspeval, četudi ga krmimo z najboljšo hrano. Žival dobre pasme pa se redi, da je veselje.
Katera pasma je najboljša? Tista, ki povsem ustreza potrebam našega časa in daje lep in rasten zarod. Izmed mnogih prašičjih pasem omenim najprej domačo na visokih nogah in z dolgim rilcem, ki je bila nekoč dobra, saj je bil prašič domače pasme v hrani zelo skromen, a tudi utrjen in odporen proti boleznim. Njegova slaba stran pa je bila v tem, da je rasel počasi. Ogrski in hrjatski prašiči se pri nas niso obnesli, četudi je ta pasma za ogrske in hrvatske razmere prav dobra. Imajo veliko masti in se hitro opitajo, a so zelo podvrženi raznim kužnim boleznim. Za naše mrzle kraje tudi angleški jorkširci ne pridejo v poštev, ker so preobčutljivi. Nemci so s križanjem domače pasme z jorkširci zredili sedali jo nemško pasmo, ki ima še precej visoke noge. velika navzdol viseča usesa in poln život. Ti tako zvani
h e š e v c i t. j. jorkširci, križani s hano-verskimi domačimi prašiči, so razširjeni vsepovsod in so se tudi pri nas dobro obnesli. Dajejo lep in rasten zaro-d. Naši Dolenjci rede tudi križance jork-Šircev z domačo pasmo in dose-segajo kaj lepe uspehe.
Ko kupuješ prašička za rejo, pojdi k rejcu, da si ogledaš svinjo in si ga tam izbereš. Na „sejmu“ boš redkokdaj dobil dobro žival. Ako je svinja majhna in ne znatna, ne moreš od mladičev pričakovati čudežev. Pa tudi slabo krmljena svinja ne more prehraniti številnih mladičev, žara li česar mladiči zakrknejo in ni tudi pozneje iz njih dosti prida.
Mladiče naj svinja doji vsaj 8 tednov: za pleme določene živali pa naj bodo pri svinji delj časa. Najpoglavitnejši pogoj za poznejšo dobro rast in zdravje je namreč materino mleko.
Zunanji znaki dobrega prašička za rejo so: kratek rilec, debel vrat, kratke noge (t. j. za polovico nižje kot je visok život) s krepkimi in ravnimi koleni, stagnjen in raven hrbet, svetle oči in gladke bliščeče ter :koraj ležeče ščetine. Slabo pa izrabljajo hrano in se opitajo prašiči z dolgimi rilci, visokimi nogami, z uslcčenim hrbtom, motnimi očmi in nasršenimi ščetinami.
Zdrav prašič žre rad vsako hrano. Brž hlastne h koritu, ko mu hrane prineseš. Tudi ima zavihan rep. Dvakrat zavihan rep nosi prašič, ko se posebno dobro počuti. Bolan prašič pa nosi povešen iztegnjen rep. Tudi je njegovo blato trdo. Po koritu izbira in tudi ne žre hlainpaje. Prehlajena žival kašlja. Ako ima prašič vroča ušesa, priča, da ima vročino.
Ko prašička kupujemo, ga spodimo po d volišču, da se naskače in nekoliko upeha. če opazimo, da ne kašlja, je to dokaz, da je zdrav. Pripominjam, da se prašiče navi dno bolje opitajo kot prasci. Dva prašička pri skupnem koritu se navadno bolj.: opitata kot če je v hlevu eden sam. Ne l upuj premladega pujska, marveč vsaj 8 ali — kar je še bolje — 1» tednov starega, ki ga je svinja do tedaj dojila. Prezgodaj odstavljen prašiček ne bo nikoli dober pitanec. 3 mesece star mora tehtati 20- -25 kg. Odstavljenega pujska moramo vsej en mesec nato dobro krmiti s posnetim mlekom in tudi z zrnjem. Šele nato ga lahko krmimo bolj z zelenjavo, t. j. d -teljo, sočno travo, mlado otavo ali vnukom pomijami in z odpadki iz kuhinje in vrta. 5—4 mesece star praši«: mora tehtati 50-^60 kg, 6—7 mesecev star pa celo 90—100 kg, saj se zredi na dan za % kg.
Damjan Valicn:
tvt DOLINA GRADOV
ul I In
(Konec.)
V bližini parne žage Turjaških ob Krki stoj i menda največji in naj lepši grad v Sloveniji, grad Soteska, prostoren četve-rokct z visokimi odprtimi stebriči, ki obdajajo dvorišče. Tlak je iz črnega in belega marmorja, na desni strani stoji del in, na levi pa krilat konj, iz kamena izklesana vodometa, v grajskem obzidju pa stoji kip Herkula; v gradu je krasna zbirka slik in galerija grofov Galleinbergov. Nekdaj je stal visoko na hribu grad Stara Soteska, ki je danes v ram alinah. Sprva je bil last S o t e š k i h vitezov, ki se omenjajo leta 1251., pozneje je prešel v last pl. Scheyr, ki so tu gospodarili do konca XVI. stoletja, ter so posest podedovali grofje Gallenbergi. V dobi turških napadov je bila Stara Soteska važna trdnjava, ki je bila utr jena z močnim obzid-
jem i i obrambnimi stolpi. Jurij Sigmund groi Gallenberg je grad Stara Soteska dal podi sli ter zgradil okoli Ista 1680. sedanji grad v baročnem slogu, ki je od leta 1745. last I ur jaških. Nad glavnim vhodom v grad ; ; grb grofov Gallenberg«v in sončna ur. \, v prvem na ds ti opju gradu je grajski .kapela, v obzidan ;m sadnem vrtu je okrc jel stolp „hudičev turen", pod gradom pa stoji na odcepu ceste kamenit kip sv. Jane vi Nopomuka iz lt ta 1759.
Staro livni žužemberšk' grad so zgradili naj Ir le že mejni grofi v IX. stoletju ali pa morda tudi oglejski patriarhi. Prvič se omenja leta 1216. ter je bil utrjen s 6 štolo! Štirioglati stolp z več nadstropji v srtdini je najstaiejši del ter je bil zgrajen v romanski dobi, stanovanjski, prostori ‘o bili zgrajeni v zgodnji gotski
dobi, obrambne stolpe in obzidje pa je dal postaviti cesar Ferdinand I. leta 1526. Pozneje so grad okrasili z balustradami
in arkadnimi hodniki. Leta 1295. je bi! grad last Goriških grofov, ki so tu imeli svoje ministeriale Žužemberške viteze, ki se omenjajo, leta 1211. Ko so Goriški grofi leta 1574. izumrli, je grad postal last Habsburških, ki so ga dali v fevd Turjaškim, v popolno last pa so ga prejeli leta 1558. Leta 1591. je grad pogorel, ter so ga pozneje restavrirali, ter uporabljali do leta 1895. za prostore državnih uradov, sodišča in jetnišnice. Notranjost gradu je sedaj že v razvalinah.
Pri Gradišču se vidijo razvaline gradu Lanšpreža, ki je stal na visokem hribu pol ure od sedanjega gradu istega imena. Prvotno je bil grad last L a n š p r e š k i h vitezov, ki se omenjajo leta 1260. Še danes dobro ohranjeni grad Lanšprež je zgradila rodbina grofov Gallenbergov ter je sedaj last rodbine p! Wurzbach.
Na gričku zahodno od vasi Mirne stoji Mirenski grad, obdan z močnim obramb-
ni m zidovjem in s številnimi strelnimi linami; grad se prvič omenja letu 1165.: prvi lastnik gradu je bil vojvoda Ulrik Španhajmski, ki se je leta 1250. odrekel vsem pravicam do gradu v korist oglejskih patriarhov, ki so tu nastavili svoje ministeriale M i r n s k e viteze. Okoli leta 1435. je grad prešel v last Celjskih grofov, leta 1456. pa v last Habsburžanov; pozneje so se lastniki pogosto menjavali, danes pa je last dr. Rili a. K Mirenski go spoščini je spadal nekdaj tudi grad Dob, ki stoji jugovzhodno od vasi Mirne na bregu med Mirno; prvotni stolp Dob je stal v bližini gradu Rakovnika ter je bil last Dobskih vitezov, ki se omenjajo leta 1320. Ko so 'Dobski vitezi v XV. stoletju izumrli je stolp prehajal na razne lastnike, v XVII. stoletju pa ga je kupil pl. Wazenberg, ki je stari stolp da! podreti in zgradili sedanje poslopje.
V Mali Loki stoji grad Mala Loka, ki je bil sprva last baronov Gallov, sedaj pa je last Gospodarske zveze, ki je v njem namestila gospodinjsko šolo.
Nad vasjo Škrljevo stoji grad Škrlje-vo, ki je bil sprva last ženskega samostana v Krki na Koroškem, nato last krške ško-
fije, od leta 1616. last rodbine Mohorčič, pozneje last Turjaških, sedaj pa je last rodbine Podobnik.
K vasi Gornje Ravne spada Kumpolj-ski grad, ki je bil nekdaj last plemiške rodbine Barbo, nato last grofov Apfalt-rern, sedaj pa je last kmeta iz Gornjih Raven.
Blizu vasi Miho vica stoji grad Draško-vec, katerega prvi znani lastniki so bili Dr-aškoviči, lastniki ljutomerskega gradu. V XVII. stoletju je bil grad last baronov Jurišičev, sedaj pa je last rodbine Trenz.
Na Korinjskem hribu so še vidne razvaline gradu Korinj, ki je bil sprva last K o r i n j s k i h vite z o v , nato grofov
Cečarjev, že v Valvasorjevi dobi pa je bi! grad v razvalinah.
V dolini Krke in njenih pritokov je šs več manjših gradov, saj je novomeški srez zelo gosto posejan s srednjeveškimi gradovi in gradiči, ki nam pričajo, kako velikega pomena je bila Dolenjska v srednjem veku, saj je bil okoliš Novega mesta do XII. stoletja državno obmejno ozemlje, pozneje pa so se začele premikati meje proti vzhodu preko Gorjancev v Belo Krajino. Zemljiški gospodje, tako Višnjegorski, Spanheimi, Goriški grofi, Celjski, itd. so svoja velika zemljišča razdelili na posamezne zemljiške gospoščine, ki so imele za svoja upravna središča gradove, v katerih so prebivali zemljiških gospodov ministeriali, ki so imeli skoraj popolno upravno in sodno oblast nad podložnimi kmeti, kajti zemljiškim gospodom, ki so podpirali politiko nemških vladarjev, niso zadoščali maloštevilni vazali, ki so jih privedli s seboj, ter so morali zato privzeti za službo na gradovih, v dvorcih in vaseh, pri upravi in sodstvu, zlasti pa za vojaško službo na gradovih in utrdbah tudi nesvobodne in polsvobod-ne ljudi; tako .je nastopil prvi močnejši socialni dvig slovenskega naroda, ki je bil tem pomembnejši, ker pri nas Slovencih ni bilo širokih slojev svobodnikov, pa tudi ne večjega števila tujih plemiških rodov, ki bi kratili vodilno vlogo tem novo rastočim slovenskim slojem. Za na-daljni razvoj teh novo rastočih slojev — slovenskih ministerialov in vitezov pa je bilo najvažnejše, da so dobili službena zemljišča; tako je nastala plast manjših slovenskih zemljiških gospodov, ki so se imenovali po vaseh, v katerih so prebivali, ali pa po gradovih, ki so jih dobili v fevd. V teku XIV. in XV. stoletju pa so ti slovenski viteški rodovi polagoma izumirali, njihova posest pa je prehajala v last raznih cerkvenih ustanov ter močnejših plemiških rodbin, dokler ni v XV. stoletju prišla v last Habsburških, ki so jo povečini razprodali ali oddali v dedne fevde. Tako je minula doba, ko je grad gospodoval nad vasmi in ljudmi, ki so tam prebivali, saj SO' bili gradovi pač samo izraz dobe fevdalizma, ki je šla preko naše zemlje in ki se ne povrne nikdar več, zato gradovi po’agonia propadajo; mnogo gradov pa je že popolnoma izginilo in nam o njih govore le še ustna izročila pradedov, ki so prehajala iz rodu v rod in pa napisana zgodovina.
Ministeriali = knežji uradniki in služabniki.
ofe uprave
Cenik živil
Mlevski izdelki:
Moka, enotna		kg Lit	270
Polži špageti	Testenine:	kg Lit	3"90 5"90
Plima	Riž:	kg Lit	
Deželni pridelki:
Čebula, domača	kg Lit 5 05
Česen	
Krompir	„	„	270
Gobe, suhe, zavitek	„	15'—
Sladkor:	
Sipa	kg Lit 9'40
Sol:	
Morska	kg Lit 1'50
Žitna kava:	
Pr oj a, mešanica	kg Lit 25'20
Mast:	
Čajno maslo	kg Lit 50'—
Ribe - paštete: Sardele, očiščene v slani	
vodi	2 kg Lit 173'—
Sardele, v slani vodi	kom. .,	2.25
Sardele v olju	„	„	2'50
Delikatese:
Naš čaj
Naš čaj, steki, velika Naš čaj, steki, mala Lipovo cvetje v zav. Lit Pa radižnik Gorčica, odprta Juhan, na drobno Kvas
Kocke „Dado“ Marmelada Sir parmezan Soda, jedilna Limonin prašek
zav. Lit 5‘80 „ 36'50 , 21-18'—, 12'— in 6'— kg „ 12;-,,	»	27 —
dkg. Lit 0'70 kg „	20'—
kom. „	0"30
kg ,. 2770 „	„	52'10
zavitek „	575
„	..	1'50
Pudingi in pecilni praški:
jajčni nadomestek	zav. Lit 3"20
Rumenilo	,. ., 1'60
Vanili sladkor	,. ., 1'60
Pecilni prašek	., ., 1 '60
* Vsa vina se prodajajo samo v zadružnih gostilnah.
Dišave:
Janež	zav. Lit	175
Kamilce	kg „	
Kumna	zav. „	175
Lavorjevo listje		175
Paprika		5'—
Poper, mlet	» •’	5'—
Tekočine:		
Kis za vlaganje	ltr. Lit	15'—
Ivis vinski		9’40
Olje - nadomestek, 1 1 24'-	-, 14 1 „	15'—
Olje namizno	ltr. „	15'50
Krema-marsala		60'-
Vino Traminec	« „	34'	
Vino Burgundec		24'—
Malinovec	kg „	
Potrebščine za perilo:
Milo enotno	kg Lit 8"—
Milo tekoče, toaletno	stk. „	S'50
Pralni praški:
Biserka	zav.	Lit 1 ‘90
Pralin		„	1'50
„Luce“ (Lux)	„	„	2'50
Snežinka in Belinka		„	5'60
Lug		„	7'80
Svilenka		„	5'55
„Evo“ 'A kg	»»	„	7'20
Druge potrebščine:
Plavilni papir	zav.	Lit	0'65
Pralni stroji, pločev.,	mali	kom.	„	53'—
Pralni stroji, pločev.,	vel.	,kom.	„	38"—
Vrvi za perilo, razne dolžine	kg	„	60'—
Ščipalke za perilo	kom.	„	0'50
Toaletni predmeti:
Milo, toaletno, enotno Chlorodont, zobna krema, mala Albodont Kalodont
Olje, orehovo, pristno Olje za sončenje in masažo Krema za kožo, nočna Krema za kožo, dnevna Šampon „Elida“
Brinjevo olje, odprto
kom. Lit 3'20
tuba „	3'50
„	„	4-10
..	.,	7'50
stki. „	8'—
„ „ 8'-doza „ 13"— „ „ 12'— zav. „	3"—
kg „ 150'—
Potrebščine za čevlje:
Krema, črna, mala „ rjava „ rumena „ bela
šk. Lit 4"50 3'50 ,,	,, in
šk. Lit 4'50 3'30 šk. Lit 5'40
Mast za čevlje V s	šk. Lit	6‘50	Metle, velike	kom. Lit		22'r 0
Krtače za blato	kom. „	8'—	Metlice, za posodo			f"0
Krtače za mazanje		5'20	Obešalniki za obleko			
Krtače za sveti jen je kom.	Lit |6‘—	10'—	Olje ,".a šivalne stroje	stki.		4" —
Vezalke, črine, kratke	par „	1'50	Peresniki	kom.		2' -
„	„	dolge		2'—	Čistilec za okna	„	„	25,-
„	rjave, kratke		t'50	Pesek za emajl, posod )	zav.	„	2'--
„	„	dolge		2 —	Sveče	kom.	„	
			Semena, razna mali	zav.	„	i"5:>
Razno:			Čistol	doza		4'75
		| 5'60	Solnice, lesene	kom.		.
Celofan papir	zav. „	I 1-05	Štrucniee, velike		„	
Čistilo za pa.rkete	doza Lit	46'—	Škatle karton.	kom. Lit 4'50			5"5 >
Črnilo	stki. „	2'40	Svinčniki, navadni	„	d	0"6 i
Grafit	kom. „	0'50	Svinčniki, tintni		M	V50
Gobice za pomivanje		2'50	Smirkovo platno, rjavo		M	3'--
Krtače za obleko	kom.	Lit 'iC-	24'—	Vera in Kristal			
„	za ribanje 1	kom. „	12'—	(mesto "V im-a)	zav.	»j	2"l(i
„	za ribanje 11		8'—	Vžigalice	š-kt.	9,	0'4I)
za roke		7'50	Zobotrebci	zav.	„	0"2'i
za roke. dvostranske „	„		13'80	Papir, toaletni	m	i*	3"5()
Lončki papir. Vi kg		1*50	Žitniki, razni (žeblji)	kg	»	
Lončki papir. 1 kg		2‘—				
„Mali sadjar"	knjiga „	y -	Kurivo:			
..Mali vrtnar"		3 —	Vulkanit	kg 1 j 11		5"40
Metle, male	kom. „	17'50	Drva, žagana	”		0"40
	T r g o	vine zaprte				
Ker se mora opraviti letni popis blaga in zaključek,
bodo zaprte:
manufakturna trgovina dne 29., 30. in 31. decembra ves dan.
obe špecerijski trgovini pa 30. decembra popoldne in 31. decembra ves dan.
Vljudno prosimo vse člane, naj upoštevajo to objavo, se pravočasno oskrbe s potrebščinami in zgoraj navedene dneve ne prihajajo kupovat, da ne pridejo zastonj, ker bodo trgovine zaprte.
Članom z dolenjskih prog!
Člane z dolenjskih prog obveščamo, da bo zadruga, čim bo to tehnično mogoče, takoj uredila dostavo živil na progo kot preje.
UPRAVA.
Obvestilo
Člane in čitatelje „Zadrugarja“ obveščamo, da ■ iaš list od januarja 1. 1944 <’o nadaljnjega ne bo več izhajal. Sotrudnikom se za njih dosedanje sodelovanje p.i listu iskreno zahvaljujemo.
Uprava.	Uredništvo.
Našim članom, njihovim rodbinam, vsem železničarjem in prijateljem zadružne misli želimo mirne in zadovoljne božične praznike in srečnejše
novo leto!
UPRAVA.	UREDNIŠTVO.
Herausgeber — Izdajatelj: Nabavljalna zadruga železničarjev Ljubljanske pokrajine, Ljubljana, Cesta Soške divizije. * Scliriftleiter — Urednik: Dr. Benko Leopold, Ljubljana, Cirjl-Mctodova c. 89. * Fiir — Za: J. Blasnika nasl.. Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani: V. Jeršek.