5
Politične  stvari.
Slovenci na Primorskem.
Mnogokrat so „Novice" spregovorile besedo o žalostnem položaji Slovencev na Primorskem, poleg rednih dopisov od tam obravnavale so tudi v posebnih člankih posamezna vprašanja in posebno z ozirom na nespremenjeno postopanje tamošnjih merodajnih vladinih krogov — memo ravnanja za čas sovražnih nam vlad — nasproti Slovencem, vprašali smo, kaj bo s Trstom?
Nadjali smo se, da se vsaj po predrznosti tržaških Lahonov kaj spremeni v tamošnjih vladinih krogih in vendar enkrat nastopijo boljši časi za naše državno in narodovo mejo braneče brate. Pa vse naše nade ostale so do zdaj neizpolnjene. Še celo nasprotno zdelo nam se je zadnji čas, da narodnjaki slovenski nekako potrti omagujejo, ker jim ne pride pomoči od nobene strani, akoravno bojujejo z brambo svoje narodnosti ob enem tudi boj za mejo državno.
Zadnje dni, v seji mestnega odbora tržaškega dne 18. t. m., vendar se je pokazala iskra politične zavednosti in novega poguma pri tržaških Slovencih.
Mestni odbor imel je na dnevnem redu rešitev slovenske prošnje 1428 slovenskih očetov tržaških za napravo potrebnih slovenskih šol. Odsek, kateremu je bila ta „prošnja" izročena v poročanje;, predlagal je: to prošnjo vrniti prosilcem, ker je pisana v jeziku magistratu tujem, tedaj mestnim odbornikom nerazumljivem", in kakor je odsek predlagal, tako je tudi sklenila velika večina odborova. Ta sklep, ki pomeni: „V Trstu so Slovenci (26.000) tujci, tukaj velja samo Lah", bil je vendar tudi potrpežljivim Slovencem preveč, za prošnjo Slovencev oglasil se je odbornik Nabergoj in je ojstro šibal Lahooe, branil pravice tržaških Slovencev in je odločno trdil, da prej ne jenjajo zahtevati svojih pravic na svojih domačih tleh, dokler jih ne dosežejo. Oglasi se še drug slovenski odbornik, Lahoni so molčali, pa prošnjo vendar zavrgli.
Po glasovanji pa se oglasi vladini zastopnik, ne Depretis, ampak dvorni svetovalec Rinaldini in v obče začudenje izreče, da je večina odborova ravnala proti
pravici in postavi, ker je tudi ^slovenščina priznan deželni jezik.
Pa še drugo čudo se je zgodilo, na galeriji mestne dvorane bilo je nad 200 slovenskih poslušalcev, kateri so gosp. Nabergoju klicali „dobro \a in „živijo" in ga pozneje tudi na cesti spremljali z živijo-klici.
Priznati imamo tedaj pri tej dogodbi troje veselih znamenj. Prvič: odločnost gosp. odbornika Nabergoj a, pozornost tržaških Slovencev, ki so tudi v mestni dvorani pokazali, da se še svoje narodnosti zavedajo na svoji zemlji; konečno pa: nepristranski ugovor jladinega zastopnika zoper tržaško lahon-stvo. — Častite tržaške Slovence pa opozarjamo, naj nikar preveč ne „prosijo" svojih pravic pri tržaških la-honih, rajši naj si pravice iščejo pri državni sodniji na Dunaji, ker tam se ne bode prvič v takih slučajih pri-poznala pravica. Slovenski odborniki pa naj bi v mestni dvorani vsi in zmiraj kazali dejansko, da je v Trstu tudi slovenščina deželni jezik. Temu se tudi ne bodo mogli ustavljati lahoni posebno, ako na galerijah poslušajo Slovenci.