Akvilejska cerkev med Slovenci
v dobi njihovega pokrščevanja.
Zgodovinska študija. — Spisal dr. Jožef Gruden.
Zgodovina krščanstva je zgodovina omike in prosvete. V tistem hipu, ko je kak narod sprejel krščansko vero, je stopil v krog kulturnih narodov. Z evangelijem mu ni bila vsajena samo kal nadnaravnega verskega življenja, temveč zastavljen je bil tudi temelj njegovemu naravnemu razvoju. Ti razlogi nas dovolj opravičujejo, da se ob zgodovini našega naroda bavimo z zgodovino krščanstva in se zlasti radi oziramo nazaj v starodavno ddbo našega pokristjanjevanja. Kulturna zgodovina je v sedanjih dneh na dnevnem redu, toda če jo hočemo dodobra poznati, moramo preiskovati temelj, na katerem sloni.
Pri krščevanju Slovencev sta sodelovali akvilejska in solnograška cerkev. O poslednji nam znani Anonvmus'), klasična priča iz devetega stoletja, obširno poroča; delovanje akvilejskih patriarhov pa je še zavito v gosto temino. Tu nam nedostaje zanesljivih in natančnih virov, kakor jih imamo za severne slovenske pokrajine. Zato seje med Slovenci o vplivu akvilejske cerkve na Slovence primeroma kaj malo razpravljalo 2), in nekateri nemški zgodovinarji so ta vpliv sploh tajili3).
1)  Anonvmus. „De conversione Bagoariorum et Carantanorium." Izdal Kopitar v knjigi »Glagolita Clozianus". Anhang.
2)  V obče smo'doslej vedeli to, kar je napisal P. Hicinger v „Zlatem Veku" I. 1863. str. 15 si. A. Fekonjev spis: »Razširjava krščanstva med Slovenci" v „Letopisu Matice Slovenske" 1884. o delovanju akvilejske cerkve podaja le nekaj splošnih citatov.
3)  Tako piše dr. Alois Huber v svojem znamenitem in obširnem delu o pokrščevanju Nemcev: „Geschichte der Einfiihrung des Christenthumes in Sudostdeutschland" (4 zvezki): „Ebenso wie in der Romerzeit kann auch wahrend der Slavenzeit nicht ein einziges haltbares Document beigebracht vverden, wodurch sich eine aquileische Missionsthatigkeit er-weisen liesse (IV. str. 158) . . Endlich sei die Frage erlaubt: Wie heissen denn die Bischofe u. Priester von
Letos praznujemo enajsto stoletnico smrti akvilejskega patriarha Pavlina II.1), moža, ki se je v svoli dobi odlikoval z izredno učenostjo in svetostjo in s čigar imenom je združen sloves apostola Slovencev. Ob tej priliki podajam naslednje črtice o misijonskem delu akvilejske cerkve med Slovenci. Čeprav je spis vsled pomanjkanja virov v mnogem oziru nepopoln, vendar utegne vsaj nekoliko osvetliti to temno ddbo naše zgodovine.
Prvi vplivi krščanstva.
Slovenci, ki so prišli koncem šestega stoletja v svojo sedanjo domovino, so našli te-tu prebivalstvo bavarskega in romanskega plemena z razvito rimsko-krščansko kulturo. Osvojili so si nove pokrajine z mečem v roki, in v tem hudem boju se je zrušilo v prah, kar so ustvarili Rimljani v teku petih stoletij. S starim prebivalstvom je bilo zatrto tudi krščansko življenje, ki se je pričelo tod veselo razvijati. Škofijski sedeži v Teurniji1), Emoni, Celeji, Petoviju so v tej dobi brez sledu izginili, in več kot poldrug-sto let ni bilo med Slovenci nikake cerkve.
Že iz tega silovitega navala smemo sklepati, da Slovenci niso bili (kakor se navadno trdi) miren narod3), ki se je pečal s polje-
Aquilea, welche die Carantanerslaven zum Christen-thum bekehrten?" (IV. str. 170.) — Razprava bode pokazala, da je prva trditev nemškega zgodovinarja neopravičena in da moremo tudi na njegovo vprašanje vsaj deloma odgovoriti.
l) Umrl 11. januarja 1. 802.
-) Teurnia (v srednjeveških listinah Liburnia) je ležala v severozahodni Koroški, blizu tirolske meje na takozvanem lurnskem polju. Sedaj stoji tamkaj starodavna cerkvica „St. Peter im Holz", katero je ustanovil škof Modest okoli leta 770.
3) To mnenje o Slovanih je uvel v zgodovino nemški pesnik Herder.
2*
20
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
delstvom in živinorejo, ki je le v sili prijemal za orožje, da odvrne sovražnika od svojih mej, temveč, da so bili drzni napa-dovavci in roparji, kakor vsi poganski rodovi v tedanjih časih. In kar nam poroča Fre-degarjeva kronika o njih pobratimstvu z divjimi Obri, kar pripoveduje Pavel Diakon o roparskih pohodih v Istro in Furlanijo, vse to še bolj potrjuje to naše mnenje.
Divji in bojaželjni narod Slovencev takrat ni bil sprejemljiv za nežne nauke miroljubnega krščanstva. Zato tudi o uspešnem misijonskem delovanju med njim ni nikjer najti sledu. In iste razmere kakor koncem šestega stoletja, so trajale tudi še v sedmem in deloma v prvi polovici osmega stoletja. Slovenci so bili v družbi z Obri povsod zmagovalni. Samo (624—658) je zasnoval mogočno državo, ki je obsegala vse slovanske rodove od jadranskega morja pa do Krkonošev. Posebej na jugu je vladalo med Slovenci in Langobardi neprenehoma vojno stanje. Zgodovinar Pavel Diakon našteva celo vrsto bojev, v katerih so bili Furlani in Langobardi večkrat premagani'). To sovražno razmerje je zabranjevalo slehern stik in vpliv akvilejske cerkve na veliko maso naroda. V zavesti svoje moči, so Slovenci prezirali krščanstvo, kakor so prezirali Bavarce, Furlane, Langobarde, ki so podlegli na bojišču.
Značilna je v tem oziru dogodbica, ki jo beremo v peti knjigi Pavlove zgodovine (pogl. 23.). Ko so Slovenci 1. 663. pridrli čez Predel po soški in nediški dolini proti Čedadu, jim je šel nasproti furlanski vojvoda Vektari samo s petindvajsetimi možmi. Slovenci niso spoznali vojvoda in se posme-hovali neznatnemu številu, češ, „tu prihaja pač patriarh s svojimi popi proti njim". 2)
Ta nedovzetnost za krščansko vero je vobče  trajala  toliko  časa, dokler je trajalo
') „HistoriaLangobardorum" VI.knjiga37.in 41. poglavje. V. 19. 20. 23. VI. 45. 51. — Citate navajam po izdaji (oziroma prevodu) Abel-Jacobi: „Paulus Diaconusund die ubrigen Geschichtschreiber der Langobarden." Leipzig 1878.
=) Abel-Jacobi: „Paulus Diaconus", str. 114.
sovražno razmerje do krščanskih narodov. Šele sredi osmega stoletja, ko so Slovenci pretrgali zvezo z Obri in zoper nje iskali pomoči pri krščanskih sosedih, je mogla cerkev uspešno zastaviti svoje delo med njimi. Na severu je tedaj pričel solnograški škof Virgilij pošiljati misijonarje v Goratan, in tudi na jugu so zavladali mirnejši časi.
Najprej se je vpliv akvilejske cerkve kazal pri tistih Slovencih, ki so se naselili v pokrajinah langobardskega kraljestva in v njega bližini, torej po sedanji Benečiji in po Goriškem. Iz pripovedovanja Pavla Diakona povzamemo, da so bili Slovenci naseljeni v drugi polovici sedmega stoletja v goratih krajih nad Čedadom in so vedno bolj silili v nižavo (V. 23.). Skoraj ob istem času je langobardski kralj Grimoald odkazal neki trumi panonskih Slovenov (Pavel jih imenuje Bulgare) selišča v svojem kraljestvu ]).
A tudi v furlanski nižini so bili Slovenci naseljeni v velikem številu. Slovenska krajevna imena nam pričajo, da so zasedli kraje med Livenzom in Tilmentom (Tagliamento) in ob takozvani „ogrski", to je stari rimski cesti. Ustanovili so ondi veliko belograjsko župo, in imena vasi, ki so k njej pripadale, kažejo še dandanes slovenski značaj2).
Vsi ti Slovenci so bili podložni furlanskim vojvodom, oziroma langobardskim kraljem, in so se pod njih vplivom gotovo že v teku osmega stoletja pokristjanili. V tej d6bi so namreč že vladali nad Langobardi katoliški kralji. In kakor so njih ari-anski predniki cerkev zatirali in duhovnike večkrat kruto preganjali, tako so pravoverni vladarji3) bili njeni pokrovitelji. Luitprand (712—744) je leta 727. pod kaznijo prepovedal malikovanje v svojem kraljestvu, in Pavel Diakon pohvalno omenja o njem, da je na mnogih krajih sezidal cerkve in samostane  (VI. 58.).  Istotako je bil cerkvi  zelo
') Abel-Jacobi. O. c, str. 116.
") Rutar. »Slovenske naselbine na Furlanskem." „Ljubljanski Zvon" 1883., str. 122 in nasl.
3) Vrsta katoliških vladarjev se pričenja z Gri-moaldom (f 671).
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
21
naklonjen pobožni Rathis (744—749.), ki je po petletnem vladanju odložil kraljevo krono in postal menih v samostanu Montecassino. Sklepati smemo, da se skrb teh vladarjev ni omejevala le na langobardske podložnike, temveč da je obsegala tudi slovenske na-selnike, ki so bivali v njih pokrajinah.
Da spoznamo, kako daleč je segal vpliv krščanstva med Slovence v tej d6bi, je potrebno vsaj približno določiti severno in vzhodno mejo langobardskega kraljestva. — Napačno bi bilo trditi s Schonlebnom in Valvasorjem ]), da so Langobardi zapovedovali kranjskim in spodnještajerskim Slovencem. Iz pripovedovanja Pavla Diakona je marveč posneti, da je bila „Carniola" Langobardom tuja dežela, in o napadih Slovencev govori ta zgodovinar šele takrat, ako so se ti prikazali v bližini Kormina ali Ogleja. Iz listin vemo, da so kraji Oglej, Červinjan, Kormin pripadali Furlaniji 8). De-vinski grad je bil skoraj gotovo na meji Furlanije in Istre, oziroma langobardskega kraljestva in grškega cesarstva. K prvemu je torej spadal poleg sedanje Benečije vsaj dober kos slovenske zemlje po Goriškem. Toda te meje niso bile stalne. Že Gizulfovi sinovi so imeli okoli leta 611. v posesti slovensko pokrajino Zellia do kraja Medaria 3), in ostala je Langobardom do časa vojvoda Rathisa. Okoli leta 753. je segala njih oblast celo čez ves Kras, globoko doli v Istro *).
S politiškim vplivom pa se je hkrati razširilo tudi misijonsko okrožje, ker je odvisnost Slovencev od krščanskih narodov vedno bila prvi korak h krščanstvu.
1)   „Ehre des Herzogthumes Krain." X. knjiga, 8. poglavje.
2)    Dr. Kos. „Spomenica tisočletnice Metodove smrti", str. 90.
3)   Paulus Diaconus. O. c. IV. 38. — Največ zgodovinarjev soglaša v tem, da „regio Zellia" pomenja ziljsko dolino na Koroškem, „Medaria", Moderndorf ali pa Medgorje (Maglern) ob iztoku Žilice v Ziljo. (Glej o tem Rutarjevo razpravo v Letopisu Slovenske Matice 1885. str. 312 si.)
4)    Czornig: „Das Land Gorz u. Gradišča," str. 206.
Kakor je torej gotovo, da so bili poli-tiško samostojni Slovenci na Kranjskem tedaj krščanstvu še nedostopni, tako smemo trditi, da segajo početki misijonskega delovanja po Furlaniji, Goriškem in ostalem Primorju nazaj v langobardsko d6bo.
Natančnih poročil o načinu in uspehih tega delovanja nimamo. Redki zgodovinski spomeniki in razna druga znamenja nam označujejo vsaj nekatera verska središča, iz katerih se je širilo krščanstvo med Slovence. — Za severno Furlanijo, pa tudi za Goriško je bilo v tem oziru velevažno mesto Čedad (Forum Julii, sedaj Cividale). Zlasti odkar je patriarh Kalikst (717.— 737.) tušem prestavil svojo stolico, je postal Čedad ognjišče verskega življenja sosednjih slovenskih pokrajin. Pomenljivo je, da je ta patriarh postavil ondi cerkev sv. Janeza Krstitelja, ki je veljala skozi ves srednji vek za slovensko župno cerkev. Iz tega smemo sklepati, da je tudi krasni baptisterij, ki ga je Kalikst ob njej napravil, zlasti služil pri pokrščevanju novoizpreobrnjenih Slovencev.
Po vsej čedadski okolici je mdralo biti krščanstvo že okoli leta 750. zelo razširjeno. To izpričuje ustanovna listina nunskega samostana ob Teru (Tore) iz leta 762, ki je dobil posestva med slovenskimi naseljenci 1) in dokazujejo nekatere cerkve, ki so že stale v isti d6bi, n. pr. sv. Ivan v Landrijski jami2), še starejša cerkvica svetega
') Dva prepisa te listine, ki v originalu ni ohranjena, je objavil oratorijanec Madrisij v svojem delu: „Sancti Paulini, patriarchae Aquileiensis opera omnia" in po njem ponatisnil Migne: „Patres latini" XCIX, str. 630 in nasl. Akoravno se pristnost te listine težko da dokazati, ker nimamo originala in se objavljena prepisa v nekaterih stvareh ne ujemata, vendar sodna oblast, ki so jo nune iz omenjenega samostana v srednjem veku izvrševale nad slovenskimi kraji, splošno potrjuje nje zanesljivost. Zanimivo je, da so nekatera darovana posestva ležala na sedanjem Goriškem. Med drugimi beremo: ...„Casas de Logiaco (gotovo Logje), casas in Carnia in vico Ampetio" (Ampletium = Bovec)
2) Cerkev sv. Ivana se omenja v listini kralja Berengarja l. 888, a drugi znaki jo stavijo v začetek 8. stoletja.
22
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
Kvirina, sezidana na razvalinah poganskega templja, in utrjena cerkev na Stari gori, posvečena najprej sv. Mihaelu, pozneje Materi božji, katero stavijo nekateri v 1. 762., drugi pa celo v 1. 428.
Čedad je postal važno misijonsko središče zlasti vsled svoje ugodne lege ob stari rimski cesti (Via Beloio), ki je vodila iz Akvileje mimo tega mesta po nediški dolini čez Bovec in Predel na Koroško.
Obče priznana je zgodovinska resnica, da se je ob rimskih cestah najprej razvijalo in razširjalo mlado krščanstvo. Ta splošna prikazen nam bode umljiva, če pomislimo, da je krščanstvo prej zašlo v one kraje, kjer je bil živahnejši promet in ugodnejša zveza z verskimi središči. Rimske ceste pa so skoraj izključljivo tvorile do poznega srednjega veka prometno zvezo. Prav iz tega vzroka se je krščanstvo prej razširjalo ob glavnih, nego ob stranskih progah, in prej v dolinah, ob vodah, nego v goratih krajih ').
Zato se je tudi iz Čedada širila sv. vera po vseh krajih, ki so bili ž njim zvezani po rimikih cestah, pred vsem po bližnji tolminski in kanalski dolini. Že omenjena listina nunskega samostana nam kaže na kobaridski kot in bovško okolico (Logje, Bovec); spomin na nekdanjo duhovno zvezo se je ohranil v ljudski tradiciji2), in cerkvena oblast, katero je izvrševal skozi ves srednji vek čedadski kapitelj po Tolminskem3), dovolj jasno   priča,  odkod je krščanstvo tja prišlo.
Ob rimski cesti, ki je vodila iz nediške doline proti severu, so čedadski misijonarji najprej oznanovali sveti evangelij. Tu so nastale krščanske občine, ki so bile izprva duhovno odvisne od Čedada, ki jih pa že sredi 9. stoletja nahajamo kot samostojne, organizovane župnije*). Taki župniji sta bili
') Dr. Al. Huber. „Geschichte der Einfiihrung des Christenthumes". Bd. III. Die alten Romerstrassen als  Substrat des  Christianisirungsganges.  Str. 1. si.
3) Rutar. „Beneška Slovenija," str. 31.
3)   Patriarh Janez IV. je leta 1015 to duhovno oblast čedadskemu kapitelju potrdil.
4)   „ Status personalis et localis Archidioecesis Goritiensis pro anno 1894.", str. 56.
Kobarid in Bovec ]). — Od Kobarida proti jugu je bila za pokristjanjevanje merodajna soška dolina in tovorna rimska pot (Via vicinalis), ki se je vila ob njej. Tu zaznamujejo stare župnije Tolmin, Volče, Kanal njegovo smer. A še dalje proti vzhodu je segal Čedadski vpliv. Iz Tolmina je držala slična tovorna pot kakor ob Soči tudi po dolini Idrijce čez Bukovo in Cerkno v Loko na Kranjskem. V tem okrožju je bila stara fara na Št. Viški gori duhovno središče za vse kraje do izvira Idrijce2). V poznejšem času, ko se je Kranjska odprla akvilejskemu vplivu, je prav ta pot pospeševala promet s Čedadom, kakor v kupčijskem, tako v prosvetnem oziru. In v ljudski pravljici, da sta sv. Mohor in Fortunat prišla čez gore v Loko oznanovat sveti evangelij, tiči vsaj toliko zgodovinskega jedra, da so akvilejski misijonarji iz Čedada preko Tolminskega prihajali na Gorenjsko. Cerkvena organizacija se je po soški dolini skoraj gotovo izvršila šele za Karola Velikega, a prve začetke krščanstva smemo pripisovati že lango-bardski dobi.
Za Slovence v furlanski nižavi in goriški okolici sta bili verski središči Tržič (Monfal-cone) in Cormin (Cormons). Prvo župnijo je ustanovil že patriarh Marcelian (1. 485 do 500), druga se omenja 1. 450. Obe sta preživeli burne čase ljudskega preseljevanja in iz obeh se je gotovo širilo krščanstvo po slovenski okolici, vendar se njihov vpliv ne da zasledovati.
Veliko večjega pomena je bil za vzhodne slovenske kraje prastari samostan svetega Ivana ob Timavu. Na razvalinah rimske trdnjave Pucinum so že prvi akvilejski patriarhi postavili cerkev sv. Ivana Krstitelja in ob njej benediktinski samostan. Leta 611. je bil ob velikem navalu Obrov in Slovencev razdejan, a morali so ga že koncem sedmega ali pa začetkom osmega stoletja   na   novo   sezidati.   Pavel   Diakon
') Pripomniti pa je treba, da je bovška cerkev morala tedaj imeti druzega patrona kakor sv. Urha, čigar češčenje se je pričelo šele okoli leta 1000.
2) „Status personalis Archid. Gorit." 1. c.
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.                                          23
omenja devinski grad 1. 637 '). Da je tedaj poleg gradu stal samostan, pričajo podpisi langobardskih kraljev Luitpranda (od 712. do 744.), Rathisa (744.-749.) in Aistulfa (749. do 756.) na robu „Stivanskega evangelija." *)
Se zanimivejši zgodovinski spomenik pa so mnogoštevilna slovenska imena, kise nahajajo ob robu in med kolonami evangelj-skega rokopisa. To so imena pobožnih romarjev, ki so obiskovali ta samostan. Profesor Sickel je določil, da pripadajo ta imena drugi polovici osmega, devetemu in prvi polovici desetega stoletja. Potem je bil samostan zopet porušen od Ogrov. —
Ako uvažujemo, da so bili samostani velike važnosti za razširjanje krščanske vere po srednji Evropi in da so zlasti redovniki opravljali misijonsko delo pri Slovencih po Koroškem, Gorenjem Štajerskem, Dolenji in Gorenji Avstriji3), smemo z gotovostjo trditi, da je bil štivanski samostan znamenito versko središče za Primorje. Vsled velikega vpliva na izpreobrnenje in versko življenje Slovencev je samostan užival tolik ugled daleč na okoli, in nastala je ondi sloveča božja pot.
Težje pa je natančneje določiti misijonsko okrožje štivanskih menihov. Naravna lega samostana  ob  rimski cesti,   ki je peljala iz
') „Historia Langobardorum" VI.- 51. Vsaj grad Pontium, kjer je vojvoda Pemmo imel patriarha Kaliksta zaprtega, glede na lego in popis ne more pomenjati drugega kakor Devin.
2)   Rutar: Svetoivanski evangelij. Lj. Zv. 1882, str. 473.
3)   Spominjamo le samostanov, ki jih je bavarski vojvoda Thassilo II. ustanovil v Indiji (Innichen) na Tirolskem in v Kremsmunstru v Dolenji Avstriji.
Akvileje mimo Devina čez Bazovico v Trst, nam nekoliko kaže smer. Po nji smemo sklepati, da se je duhovni vpliv štivanskega samostana širil zlasti po Krasu in severnem delu Istre. Odtod se je ohranila do cesarja Jožefa prastara navada, da so verniki iz kraških župnij vsako leto v procesiji romali k Sv. Ivanu v Devin.
Ako pregledamo torej v celoti sledove misijonskega delovanja akvilejske cerkve med Slovenci, se nam kaže, da je bilo to delovanje do 1. 774. še neznatno. Prvi vplivi krščanstva na Slovence se prikazujejo v tej dobi, in še ti vplivi so omejeni na pod-ložnike langobardskega kraljestva in njega bližnje sosede.
Vzroki, zakaj akvilejska cerkev v tem času ni storila več za pokristjanjevanje Slovencev, so bili mnogoteri. Pred vsem so jo oslabili navali tujih narodov, ki so se drvili preko Akvileje v Italijo, zlasti Lango-bardov, Obrov in Slovencev. Mnogo ji je škodoval tudi notranji razkol, ki je razdelil mogočno cerkev v dve patriarhiji, gradeško in akvilejsko, ki sta bili komaj uro hoda druga od druge oddaljeni, a v vednem nasprotstvu med seboj. Arianski Langobardi so bili cerkvi vsaj v začetku bolj kruti za-tiravci, negoli velikodušni pokrovitelji. Ko so se v osmem stoletju razmere izboljšale, se je pa langobardsko kraljestvo že nagibalo k propadu. Zato je akvilejski cerkvi trebalo zlasti notranje preosnove in krepke opore za zunanje delovanje. Oboje se je uresničilo, ko je Karol Veliki osvojil langobardsko državo in akvilejski cerkvi postavil na čelo — patriarha Pavlina II.       (Dalje.)
%
Akvilejska cerkev med Slovenci
v dobi njihovega pokrščevanja.
Zgodovinska študija. — Spisal dr. Jožef Gruden.
(Dalje.)
Pavlinovo življenje. Misijonski poizkus v Karantaniji.
Okoraj ob istem času, ko se je zgodil z Italiji znameniti politiški prevrat in je lango-bardsko kraljestvo prišlo pod frankovsko oblast, se je izvršila tudi važna izprememba v akvilejski cerkveni hierarhiji. Patriarh Sig-wald, sorodovinec pregnanega kralja Dezi-derija, je 1. 776. zatisnil oči, in Pavlin, drugi patriarh tega imena, ljubljenec Karola Velikega, je zasedel njegovo mesto.l)
Novi patriarh se je znal prilagoditi razmeram, ki so zavladale na Friulskem. Spoznal je, da je Karol mož božje previdnosti, poklican, da z mogočno roko ščiti sveto cerkev v viharnih časih in dela evangeliju gaz med poganske rodove. Zato se je v vsem svojem delovanju nanj opiral. Porabil je svoj vpliv pri mogočnem frankovskem kralju, da je obnovil nekdanjo slavo akvi-lejske cerkve in razširil njeno okrožje.2)
Zato sta imeni patriarha Pavlina in Karola Velikega tesno združeni v cerkveni zgodovini te dčbe in zlasti v zgodovini pokristjanjevanja Slovencev.
A preden natančneje zasledujemo to poslednjo smer Pavlinovega delovanja, je treba v glavnih obrisih načrtati njegovo življenje.3)
') O nastopnem letu Pavlinovega škofovanja bo-demo rapravljali na drugem mestu.
2)   Tako stari napis na škofijski palači v Vidmu: „S. Paulinus . . . sua apud Carolum Magnum aucto-ritate disciplina provinciani, amplitudine aquileiensem ecclesiam decoravit." Migne, P. L. t. 99. col. 129.
3)   Najstarejši življenjepis Pavlinov, ki nam je deloma ohranjen, je spisal friulski zgodovinar M a r c o Nicoletti (okoli 1.1578.), uporabivši starejše vire in listine. Sprejel ga je Madrisij v svojo zbirko Pav-linovih del. Življenjepis je sicer na marsikaterem mestu nezanesljiv in poln anekdot dvomljive vrednosti, vendar ga je treba vsaj tam vpoštevati, kjer ga po-
Kdaj in kje je bil Pavlin rojen, ni do-gnano. Prvikrat se imenuje v neki listini 1. 776. in tedaj je bil že učitelj govorništva v Čedadu. ')
Gotovo je bil Friulec, a ne ve se, ali romanskega ali langobardskega rodu. Neko ustno sporočilo trdi, da mu je tekla zibel v vasi Premariacco blizu Čedada. Plemenite družine friulske Saccavini in de Zorzenons so ga štele med svoje člane. Čas njegovega rojstva pa smemo staviti v prvo polovico osmega stoletja.
V mladih letih si je Pavlin pridobil temeljito izobrazbo v raznih vednostih. Postal je duhovnik in deloval kot učitelj govorništva na višji šoli v Čedadu. Tu ga je spoznal Karol Veliki. Skoraj gotovo si je pridobil njegovo naklonjenost za Časa ho-matij, ki so sledile frankovski okupaciji.
Friulski vojvoda Hrodgaud je hotel s pomočjo Bizantincev postaviti Deziderije-vega sina Adelhisa za langobardskega kralja, a Karol je zadušil upor. Pri tej priliki je podelil „učitelju govorništva", Pavlinu, posestva plemiča Valdanda, ki se je udeležil vstaje in bil v vojski ubit.2)
trjujejo drugi zgodovinski spomeniki. Obširno je pisal o Pavlinovem življenju in delovanju tudi oratori-anec I. F. M a d r i s i j, ki je prvi zbral in izdal njegova dela („Sancti Paulini, patriarchae Aquileiensis, opera omnia." Venetiis 1737. Ponatisnil Migne P. L. tom. 99.) — Izmed novejših del omenjam: Doktor Carl Gianoni: „Paulinus H, Patriarch von Aquilea." Ein Beitrag zur Kirchengeschichte Osterreichs im Zeit-alter Carls des Grossen. Izdala avstrijska Leonova družba. — V slovenskem jeziku je o patriarhu Pavlinu podal nekaj črtic Dr. Fr. Kos v „Kresu", 1. VI. str. 31—36.
') Darilna listina Karola Velikega za Pavlina, katerega imenuje „venerabilis artis gramaticae magister", natisnjena v Migne, P, L, 99, col, 30,
2) Listina o. c.
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
97
Iz tega darila se da sklepati, da je Pavlin za časa Hrodgaudovega upora zvesto stal na strani Frankov. — Nekateri zgodovinarji
domnevajo,  da ga je tedaj Karol  vzel na svoj   dvor,   kjer je nekaj   Časa  deloval kot učitelj   na  kraljevi šoli  (Schola  palatina) v „Dom in Svet" 1902, št. 2.
Ahenu J), a dokazati se ta podmena ne da. Gotovo je le, da je bil Pavlin na Karolovem dvoru  okoli 1. 777.,  kjer  se  je seznanil z
raznimi imenitnimi  možmi, zlasti z učenim Alkuinom,  kateremu je  ostal zvest pri-!) Tako Gianoni, o. c. str. 11.
7
43
98
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
jatelj celo življenje. Vse kaže, da je bil takrat že patriarh.
S tem smo se doteknili prepornega vprašanja : Kdaj je Pavlin zasedel patriarhatsko stolico v Akvileji ? Novejši zgodovinarji so različnega mnenja. Ker je vprašanje velike pomembe za pravo naziranje o Pavlinovem misijonskem delovanju, je treba, da se ž njim obširneje pečamo.
Edini vir iz devetega stoletja, ki nam tu nudi nekaj opore, so zapiski Sentgalskega meniha.') Ta kronist pripoveduje (lib. II. cap. 17.), da je kralj Karol, premagavši Dezi-derija, prišel v Čedad, kjer je dobil patriarha Sigwalda na smrtni postelji. Karol je vprašal bolnega patriarha, koga hoče imeti za naslednika, a Sigwald ni hotel nikogar imenovati, češ da si noče nalagati odgovornosti pred Bogom. Karol je nato ostal še nekaj časa v Čedadu, da po smrti Sigvvaldovi postavi njemu vrednega naslednika na škofovski prestol. — O imenovanju Pavlinovem Šentgalski menih ničesar ne poroča. Tudi glede na kronologijo njegovo pripovedovanje ni natančno. Po zmagi nad Dezide-rijem se je Karol vrnil v Francijo in šele po Hrodgaudovem uporu (1. 776.) je prišel v Čedad. Vendar se da iz poročila sklepati, da je Sigwald takrat res umrl, in da je bil takoj Pavlin imenovan patriarhom. Zato so starejši zgodovinarji vobče imeli 1. 776. za nastopno leto Pavlinovega škofovanja.2)
Drugi so pa iz letnice Pavlinove smrti (802) in iz poročila, da je vladal petnajst ali šestnajst let, izračunali, da je moral postati patriarh 1. 787.3) A tako nastane med Sigwaldom in Pavlinom vrzel enajstih let, čas, o katerem ničesar ne vemo.4) In treba je zavreči vsa zgodovinska poročila, ki go-
') Wattenbach: „DerM6nch von St. Gallen iiber die Thaten Karls des Grossen." Nach der Ausgabe der Monumenta Germaniae. Str. 66, 67.
*) Tako: De Rubeis, Madrisij, Potthast, Muratori, Manzano.
3)  Te letnice se drže: Jaffe, Gianoni in nekateri novejši pisatelji.
4)  G i a n o n i (o. c. str. 73) meni, da je bil Pavlin v tej d6bi na dvoru Karola Velikega. A sam mora priznati, da se ne da nič gotovega povedati.
vore o delovanju Pavlinovem med 1. 776. in 787. Tako ravnanje pa je samovoljno in se ne da opravičiti.
Najbolj so ovrgla podmeno o letu 787. najnovejša preiskavanja v tej stroki, ki so dognala, da je bil Pavlin 1. 781. že navzoč na nekem cerkvenem zboru v Rimu, kjer je kot patriarh pomagal reševati vprašanje: Ali naj se poleg rimske liturgije dopusti v italskih mestih tudi ambrozianska.')
Zgo dovinsko je torej dovolj dokazano, da je Pavlin 1. 776. nastopil svojo visoko službo.
Vrnimo se po tem ovinku nazaj k njegovemu delovanju!
S Pavlinovo vlado je napočila akvilejski patriarhiji nova d6ba slave in procvitanja. Ker so bile razmere v njegovi škofiji zadnji čas zelo žalostne, si je Pavlin zlasti prizadeval za koristne cerkvene reforme. L. 796. je sklical v Čedad sinodo, ki je izdala stroge določbe glede življenja duhovnikov in vernikov.2) Svoji cerkvi je pridobil pravico, da si je smela prosto voliti patriarha3), in istrske škofije, ki so spadale nekaj časa pod gra-dežkega patriarha, je zopet priklopil svoji metropoli. Še bolj se je razširilo okrožje akvilejske cerkve z misijonskim delovanjem v deželah Slovencev in Obrov.
A vpliv Pavlinov je segal daleč čez meje njegove vladikovine. Pri vseh važnejših poli-tiških in cerkvenih zadevah tedanje dobe je imel vplivno besedo. Udeležil se je mnogih cerkvenih zborov, n. pr. 1.781. v Rimu, 789. v Ahenu (?), 792. v Reznu, 794. v Frankobrodu, kjer je odločilno posegal v razprave in jih tudi sam vodil.
') To je dokazal Dr. Ambrogi-o Amelli, arhivar samostana v Montecassino,iz nekega epigrama Pavla Diakona, ki ga je prvikrat objavil povodom njegove enajststoletnice. (Amelli: „Paolo Diacono, Carlo Magno e Paolino d' Aquilea", pag. 16.) — Slednjič naj še pripomnimo, da se letnice 776 drži tudi znameniti D ii m 1 e r (Epistolae carolini aevi. T. II. pag. 585. n. 8.)
2)  Akti sinode so natisnjeni pri Migne P. L. 99 col. 235 si.
3)   Listina Karola Velikega iz 1. 792., izdana v Reznu (Migne o. c. 98, col. 1447.)
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
()0
Nič manj ni znamenito njegovo slovstveno delovanje. Zoper krivoverstvo adopcianistov je spisal tri knjige in krajšo razpravo. Nasproti Grkom je zagovarjal dostavek „Filioque" v nicejsko-carigrajski veroizpovedi. Za svojega prijatelja Erika, mejnega grofa friulskega, je napisal navod k pobožnemu krščanskemu življenju.')
Kakor je bilo znanstveno delovanje Pavli-novo izključno bogoslovno, tako so tudi njegove pesmi nabožnega značaja. „Carmen de regula fidei" podaja v šestomerih katoliško veroizpoved o presv. Trojici. Poleg tega je ohranjenih še več cerkvenih himnov na praznike Gospodove in svetnikov.2) Pav-linu pripisujejo tudi lepo žalostinko: „De destructione Aquileae". Brez dvoma pa je Pavlinova žalostinka o smrti mejnega grofa Erika, ki je bil 1.799. ubit pri Trsatu.s)
Z globoko učenostjo je patriarh Pavlin družil tudi svetost življenja. Njego hrepenenje po krščanski popolnosti in asketiška naobraženost se zlasti lepo kaže v knjigi „Liber exhortationis".
Ko je 1. 802. (11. januarija) *) umrl, so ga kmalu začeli častiti kot svetnika, najprej v Furlaniji, potem tudi drugod. Zgodovina prišteva patriarha Pavlina II. po pravici najznamenitejšim možem Karolove d6be.
Izmed raznih panog veleobsežnegaPavli-novega delovanja seje še najmanj vpošteval njegov vpliv na pokristjanjevanje Slovencev. A za nas je prav ta vpliv najzanimivejši in najvažnejši. Zato hočemo tu Pavlinovo misi-
') „Contra Felicem Urgelitanum episcopum" 11. tres. — „Libellus sacrosvlabus contra Elipandum". — Uvodni govor na čedadski sinodi. — „Liber exhorta-tionis ad Henricum comitem". (Migne, P. L. 99, coll. 344 seq., 151 seq.)
-) Migne, o. c. col. 479. seq. — Vendar o vseh pesmah, ki jih je Madrisij izdal, ni mogoče dokazati, da so Pavlinove.
3) Iz pesmi (Migne, o. c. col. 683.) je spoznati, pa so bili Pavlinu slovenski kraji dobro znani. Med rekami, ki naj bi ž njim obžalovale Erikovo smrt, navaja: Savo, Kolpo, Muro, Krko itd.
") Letnico 802. navajajo „Annales Laurissenses, minores"; 11. januar pa stari koledarji in martirologiji, katere našteva Madrisij (Migne, o. c. col. 117.)
jonsko delovanje na podlagi ohranjenih poročil natančneje zasledovati.
Pavlin je zasedel patriarhatsko stolico, zavedajoč se starodavne slave akvilejske, katero je hotel zopet obnoviti. Okrožje te patriarhije pa se je raztezalo še v šestem stoletju do gorenje Donave in je obsegalo malone vse sedanje avstrijske alpske dežele. A sedaj so bili tamkaj naseljeni poganski Slovenci in deloma Obri. Ako ni hotel patriarh teh dežela za vedno izgubiti, se je bilo treba poprijeti dela in iznova orati ledino, kakor so jo orali akvilejski blago-vestniki v rimski dobi.
Duševni voditelj in podpiratelj pri tem velikem podjetju mu je bil učeni Alkuin.
Kmalu potem, ko je Pavlin postal patriarh, mu je pisal Alkuin pismo, v katerem ga pozivlje, naj gre med pogane oznanovat evangelij. K temu ga mora bodriti zgled Kristusov in škofovska služba, katero je prevzel. ')
Opomin ni bil brezuspešen, in že koncem 1. 777. se je Pavlin mudil v Karantaniji izvršujoč misijonski poklic. Istoddbnih prič za ta prvi nastop nimamo, temuč le poročilo Nicolettijevo iz XVI. stoletja, ki se pa zdi popolnoma zanesljivo. Važno mesto slove2):
„Ko so se bili Saksonci iznova uprli, jih je Karol premagal s pomočjo Friulcev pod vodstvom grofa Erika. Premaganci so prosili odpuščanja in svetega krsta. V sveti veri jih je potrjeval tudi Pavlin, ki je prišel Karolu čestitat na zmagi. Vračajoč se odtod v svojo škofijo, je oznanoval nekaj mesecev Karantancem3) sveto vero z besedo in zgledom, ne brez nevarnosti za življenje. Pretrpel je mučeništvo, le da krvi ni prelil. Veliko jih je pridobil za Kristusa. O tem uspehu je obvestil apostolski sedež najprej pismeno, pozneje ust-meno, ker je kmalu potem sam šel v Rim, kjer je pozdravil Karola, vrnivšega se iz vojske pri Pirenejih, kjer je premagal Sara-
') „Alcuini epistola 23." Epp. IX. pag. 69. =) „Vita s. Paulini" (Migne, P. L. 99. col. 143). 3)  Nicoletti piše: „Carinthiam excolit", a njemu xpomenja „Carinthia" isto kar „Carantania."
7*
100                                     Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
cene. Od njega milostno sprejet, se je udeležil kronanja njegovega sina Ludovika kraljem akvitanskim, katero je tiste dni papež izvršil."
Na prvi hip bi se zdelo, da je pripoved izmišljena z namenom, poveličati Pavlinovo delovanje in ga spraviti v dotiko z vsemi važnejšimi dogodki.')
Kako naj zlasti Pavlin celo v daljni saksonski deželi oznanuje evangelij, ko je imel doma opravka dovolj?
Toda Nicoletti je imel pri sestavljanju tega poročila prav gotovo pred seboj zanesljive starejše vire ali listine. Dogodke našteva tako točno, jasno in s toliko gotovostjo, da se ne morejo smatrati izmišljenim. Zlasti če se primerja ta del njegovega življenjepisa z drugimi poglavji, ki so polni nagovorov, čudežnih in nemogočih dogodeb, potem je lahko spoznati, kaj je zanesljiva resnica in kaj izmišljena anekdota.
Popolnoma zanesljivo pa se izkaže Nico-lettijevo poročilo, če pogledamo, kaj poročajo drugi zgodovinski viri o istih dogodkih.
Vojska zoper Saksonce, katero omenja friulski zgodovinar, je bila 1. 776. Za vstaje Hrodgaudove v Italiji seje bilo to trdovratno ljudstvo zopet uprlo, pobilo frankovske posadke po trdnjavah in prodiralo vedno dalje v frankovske dežele. Karol se je takoj iz Italije napotil z vojsko proti njim. Ob njegovem prihodu pa je Saksoncem upadel pogum. Mnogo jih je prišlo v Karolov tabor, ga prosilo odpuščanja in se dalo krstiti2). — Karol je potem prezimil v Heristalu. Spomladi 1. 777. pa je zopet šel v deželo Saksoncev in sklical v Paderborn sinodo, katere se je udeležilo mnogo svetnih in duhovnih velikašev. Glavni predmet posvetovanju je bil : Kako uporno in omahljivo saksonsko ljudstvo stalno pridobiti za krščansko vero.  Sinoda je sklenila zahtevati od vseh
') Tako sodi Gianoni (Paulinus II. str. 111). — Ker je ta pisatelj mnenja, da je Pavlin še le 1. 787. postal patriarh, mora dosledno zavreči to poročilo. A da ravna napačno, bodemo dokazali.
2) Poeta Saxo: »Annales de gestibus Caroli MagmVLiberl. Adannun776. (Migne, P.L.99col.692.)
Saksoncev prisego, da bodo krščanstvu zvesti ostali, sicer zapade državi vse njihovo premoženje.')
Stari kronisti pripovedujejo, da se je takrat v Paderbornu zbralo silno mnogo Saksoncev, celo njihovo starejšinstvo, vsi knezi razen Widukinda, ki je bil zbežal na Dansko. Veliko število se jih je dalo krstiti.2)
Na sinodo v Paderbornu se nanaša to, kar pripoveduje Nicoletti o potovanju Pavli-novem med Saksonce in misijonskem delovanju med njimi. Kaj je verjetnejše, kakor da je bil med duhovnimi in svetnimi ple-menitniki navzoč tudi patriarh Pavlin? Tu je z drugimi škofi vred krščeval zbrano množico Saksoncev, jih zaprisegal in poučeval v krščanskih resnicah. To imenuje Nicoletti „in fide confirmare" (v veri potrjevati).
Prav tako se ujema z zgodovinskimi dejstvi, kar pripoveduje Nicoletti o Pavli-novi poti v Rim, o sestanku s Karolom in o kronanju njegovega sina.
Na zboru v Paderbornu so prosili trije saracenski knezi iz Španije pomoči zoper kalifa Abderhamana. Spomladi 1. 778. je šel Karol z dvema oddelkoma vojakov v Španijo in si podvrgel vso deželo do reke Ebro, ki je odslej mejila frankovsko kraljestvo.3)
Zaradi nove vstaje Saksoncev ni mogel izrabiti svoje zmage in se je 1. 779. vrnil v Francijo. Koncem tega in začetkom prihodnjega leta je Karol zatrl upor na Saksonskem. Pa še v jeseni 1. 780. se je napotil s svojo ženo Hildegardo in s sinovoma Pi-pinom in Ludovikom v Rim. Na tem popotovanju se je ustavil v Paviji (Ticinum), kjer je praznoval božične praznike. V Rimu je o Veliki noči 1. 781. papež Hadrian I. krstil Karolovega triletnega sina Pipina in ga ma-zilil za kralja italskega, starejšega sina Ludovika pa je kronal za kralja akvitanskega. *)
Takrat se je tudi vršil že omenjeni cerkveni  zbor,  na katerem se je razpravljalo
1)   Hefele: „Conciliengeschichte" III. str. 580.
2)   Poeta Saxo, o. c. Ad annum 777.
3)   Einchard: »Vita Caroli Magni", cap. 9.
") Einchard: „ Annales" ad 781 ap. Pertz I. pag. 162. — Poeta Saxo: „ Annales" 1. c. ad 781.
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
101
vprašanje, ali naj  se v Italiji poleg- rimske dopusti tudi milanska liturgija. ')
Nicolettijevo poročilo setorej stavek za stavkom ujema z gotovimi zgodovinskimi dejstvi, zato je moramo tudi glede naPavlinovo delovanje v Karantaniji priznati zanesljivim.
Veliko zmagoslavje nad poganstvom, katero je doživel v Paderbornu, je Pavlina vnelo, da je na povratku v domovino poizkusil poganske Slovence v Karantaniji pridobiti za Kristusovo vero.
Kdaj se je ta poizkus izvršil, iz navedenih dogodkov ne bode težko določiti. Sinoda v Paderbornu se je vršila po Veliki noči 1. 777. Ako denemo, da se je Pavlin ondi nekaj mesecev mudil, moramo staviti bivanje v Karantaniji v poletje ali jesen istega leta.
Razmere ,med Slovenci so bile takrat za misijonsko delovanje dokaj ugodne.
L. 772. je bavarski knez Tassilo udušil upor, ki se je bil po Ketimarovi smrti pojavil zoper krščanstvo. Novi vojvoda Valjhun (Volkun) je solnograškega škofa Virgilija prosil duhovnikov za svojo deželo. Ta je v malih presledkih šestkrat poslal v Karan-tanijo po dva ali tri duhovnike, z mnogimi nižjimi kleriki, ki so delovali pri Gospe Sveti (Ecclesia sanctae Marjae), pri sv. Petru na Lurnskem polju (in Liburnia civitate) in v Šmarjeti pod Knittelfeldom (?) (ad Un-drimas. *)
Iz samostana Innichen (Intia) so hkrati prodirali brižinski menihi ob Dravi navzdol, in 1. 778. jih že nahajamo v beljaški okolici. Menihi iz samostana sv. Maksimiljana so misijonarili v Lungavu, iz Spodnjega Al-taha ob Aniži.3) Severne slovenske pokrajine so bile torej že dokaj zastavljene z delavci in tudi na jugu so bila tla pripravljena.
Katere kraje je Pavlin na svojem potovanju obiskal, naš vir ne poroča. A iz po-
*) Amelli: „Paolo Diacono, Carlo Magno e Paolino d' Aquilea"; str. 16.
*) Huber: »Einfiihrung- des Christenthums", IV. str. 188.
3) Huber, o. c. str. 113.
vedanega bode lahko sklepati, kje je moral akvilejski patriarh zastaviti svoje delovanje. Gotovo ni oznanoval svete vere tam, kjer so jo oznanovali že drugi, po Koroškem in severnem Štajerskem. Zato moramo misliti najprej na Kranjsko in na spodnji Štajer, kjer je bilo še treba orati ledino in kamor še ni bil segel solnograški vpliv. In Če bi hoteli še natančneje določiti kraje, bi bilo treba vpoštevati veliko rimsko cesto, ki je vodila preko Celja, Trojan, Mengša, Ljubljane čez Hrušico v Akvilejo. Toda v prazna domnevanja se nočemo spuščati.
Uspeh prvega Pavlinovega nastopa je bil povoljen. Nicoletti pripoveduje, da je Pavlin premnoge pridobil za Kristusa, a spominja tudi hudega nasprotovanja, češ, da je oznanoval evangelij z nevarnostjo življenja in z mučeniškim trpljenjem.') —
Prva posledica njegovega delovanja je bila ločitev duhov. Mnogo Slovencev se je oklenilo krščanske vere, drugi so ji nasprotovali, gotovo iz strahu, da ne zapadejo tujemu robstvu. Kakor v severni Karantaniji, je prišlo tudi tu do krvavih prask. Poganska stranka je napadla Pavlina in njegovo spremstvo in morda s silo storila konec tnjegovemu delovanju. Vendar se je mora u obetati lep sad misijonskemu delu, kerl je Pavlin vesel poročal o njem papežu Ha-drianu in se o tej zadevi celo ustmeno ž njim posvetoval.
Toda je li imel ta misijonski poizkus trajen uspeh? Ali pa je bila kal svetega evangelija po odhodu Pavlinovem zamorjena ? Katere misijonske postojanke je zasnoval Pavlin na slovenskih tleh?
Ta vprašanja se nam zdaj vrivajo, a naš vir nam nanja ne odgovarja. Iz poznejših dogodkov pa smemo sklepati, da topot še ni prišlo do stalne cerkvene organizacije. Poganski vpliv je še prevladoval, in kruta sila je zamorila mlado setev. Se le vojske zoper Obre so strle moč poganstva in odprle naše dežele akvilejskemu vplivu.     (Dalje.)
!) „Non sine vitae quandoque discrimine et tan-tum sanguine non martvr." (Vita s. Paulini, o. c.)
148
Akvilejska cerkev med Slovenci
v dobi njihovega pokrščevanja.
Zgodovinska študija. — Spisal dr. Jožef Gruden.
(Dalje.)
Vojske  z  Obri.  Organizacija  misijonskega okrožja.
Proti koncu osmega stoletja je bilo razširjanje krščanstva po naših deželah v zvezi z mnogimi boji, ki so jih morali izvojevati Franki s poganskimi Slovenci in Obri.
Zavedajoč se velikega kulturnega pomena krščanstva, je izkušal Karol Veliki cerkvi pridobiti razne poganske narode v okrožju svojega prostranega kraljestva. In kjer ni izdala prepričevalna beseda blago-vestnikov, kjer se je pojavljal silovit upor proti takemu vplivu, je bil pripravljen tudi z mečem krotiti trdovratne pogane. Zato imajo Karolove vojske večinoma verski značaj.
V neštevilnih krvavih bojih je stri upornost Saksoncev in krščanstvu odprl prosto pot med nje. Prav temu namenu so služile tudi vojske z Obri in Slovenci, ki so se pričele z 1. 788. in ki segajo deloma celo v deveto stoletje.
Zgodovinski viri sicer večinoma omenjajo le Obre, kakor da so bili ti boji le proti njim naperjeni, a bili so jih deležni tudi Slovenci.
Usoda naših pradedov je bila že izza šestega stoletja več ali manj združena z Obri. Čeprav so se bili Slovenci v Karantaniji z bavarsko pomočjo okoli 1. 750. otresli obr-skega jarma, so vendar njih panonski sosedje še vedno živeli v taki odvisnosti. In Slovencev je bilo v „Avariji" toliko naseljenih, da istoddbni zgodovinski spomeniki to deželo naravnost imenujejo „Sclavinia" i). — Ko se je 1. 788. zrušilo Tassilovo gospod-
x) Anonvmus: De conv. Bag. et Carant.:... „in Sclaviniam in partes videlicet Carantanas et inferioris Panoniae" (Kopitar: Glag. Cloz. pag. LXXII.)
stvo, so se Obri vzdignili, da si ob tej priliki zopet pribore Karantanijo, in vojska 1.791. je skoraj gotovo imela isti namen.1)
Včasih zgodovinski spomeniki pri opisovanju obrskih bojev tudi izrecno omenjajo Slovencev. Tako 1. 797., ko poročajo, da je „Pipin z Bavarci in Langobardi pustošil deželo Slovanov", in da je „Erik premagal Vandale" in zasedel njih pokrajine."2) Z imenom „Vandali" so tu brez dvoma označeni Slovenci.
Iz vseh teh raznih momentov smemo z gotovostjo sklepati, da je na strani Obrov stala mogočna slovenska poganska stranka, dočim so bili krščanski Slovenci združeni s Franki. Divje in neuko obrsko ljudstvo je bilo glavna opora poganstvu v slovenskih deželah. Dokler je trajal ta pogubni vpliv in dokler so imeli poganski Slovenci za-slombo pri Obrih, toliko časa ni bilo misliti na trajne uspehe pri misijonskem delovanju. Zato je pričel Karol odločilen boj zoper-Obre, in šele s popolnim porazom tega ljudstva je bila svetemu evangeliju tudi pot med Slovence odprta.
Večkrat je brati v zgodovinskih spisih, da je patriarh Pavlin pozval kralja Karola, naj si podvrže Slovence, kakor si je bil prej Saksonce, da jih tako lažje pridobi za sveto vero.3) To namero je baje izvršil Pipin 1. 788. Slovenci, oslabljeni vsled domačih homatij, so podlegli frankovski premoči. — Samo na sebi ni neverjetno, da je patriarh to storil, ker ga je že prvi misijonski poizkus prepričal, da je treba s silo streti divje
!) Biidinger: Osterr. Geschichte L, str. 113.
2)  Annales Alamann. in Guelferbvt. (Diimmler: Siidostl. Marken str. 6., 7.) Tudi 1. 803. se omenjajo Slovenci. (Einchard: Annales, ad 803.)
3)   Prim. Simon Rutar v „Lj. Zv." 1882, str. 159.
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.                                        149
nasilstvo poganov. Vendar nam zanesljivi viri o kakem Pavlinovem pozivu in o bojih med Franki in Slovenci 1. 788. ničesar ne poročajo. Ko so bili napadi Obrov odbiti, je Karantanija skoraj gotovo brez boja prišla Frankom v oblast.
O razširjanju krščanstva v teh letih ne vemo ničesar.
Prva vojska, ki je bila za pokristjanjevanje Slovencev velike važnosti, se je pričela 1. 791. Bližnji povod so bili mejni prepiri, a Karol je porabil to priliko, da je z vso silo udaril nad Obre. Spomladi 1. 791. je prišel v Rezno (Regensburg), kjer je napravil vojni načrt. Z dveh strani so zgrabili sovražnika. Karol sam je šel z dvema oddelkoma ob Donavi proti Avariji, je premagal obrske mejne straže in opustošil severni del Panonije i). Hkrati je na jugu njegov sin Pipin prodrl s friulsko in langobardsko vojsko v Spodnjo Panonijo ob Dravi in Savi, opustošil deželo, in se vrnil z mnogimi jetniki2).
Pridobljeno zmago je Karol takoj izrabil za verske namene. Samostane ob frankovsko-obrski meji, Kremstminster in Št. Florijan ob Donavi, katerim je pripadla dolžnost širiti sveto vero po slovenskem in obrskem ozemlju, je bogato obdaroval). Na gori poleg mesta Sabarije je skoraj gotovo takrat ustanovil staroslavni samostan svetega Martina, ki je imel biti misijonsko središče za Gornjo Panonijo4).
Enaki so bili tudi cilji Pipinovi. Zato je njegovo vojsko spremljal patriarh Pavlin. Na njega moramo namreč najprej misliti, ko beremo v pismu Karola Velikega do soproge Fastrade, da se je v Pipinovi vojski odlikoval tudi neki škof5).
!) Einhard: Annales, ad 791. — Poeta Saxo: Annales, ad annum 791. (Migne 1. c.)
2)   Annales Laureshamenses, a. 791. (Mon. Germ. Script. I. pag. 34.)
3)  Huber: Einfiihrung des Christ. III. str. 333., IV. str. 377.
4)  Huber, o. c. str. 377.
5)   Epistola ad Fastradam reginam : „FideIes Dei et nostri qui hoc egerunt, fuerunt ille episcopus, ille dux . . ."
Gotovo je ta neimenovani škof akvilejski patriarh, ki je bil v prvi vrsti poklican delovati v novopridobljenem ozemlju1).
Sinoda v mestu Worms je sicer (1. 781.) določila, da škofov ne veže dolžnost iti s kraljem v vojsko, in zlasti Pavlin je nasproti Karolu poudarjal, da ni njegova stvar, bojevati se zoper sovražnike2). Vendar so se škofje udeleževali tistih vojnih pohodov, katerim je bil namen pokristjaniti podjarm-ljeni narod. Zato sta spremljala Karolovo vojsko škofa Angilramnus in Svmpertus, in je šel s Pipinom tudi patriarh Pavlin v obrsko zemljo.
Koliko uspeha je imel za krščanstvo Pipinov pohod, in kje so se ustanovile misijonske postojanke, ni znano. Gotovo pa je bila posledica njegove zmage ta, da so bili Obri potisnjeni preko Donave, njih vpliv na Slovence odbit, in s tem tudi strta moč poganstva.
Sedaj je bilo mogoče uspešnejše misijonsko delovanje v Karantaniji in Panoniji. Natančnejših poročil nam zopet primanjkuje. Toda če vidimo nekaj let pozneje slovenskega župana Vojmira s Posavja in veliko trumo Slovencev ob strani Frankov iti v boj zoper Obre 3), smemo sklepati, da so bili to krščanski Slovenci. In če beremo, da je celo med Obri nastala neka krščanska stranka, da so se vsled tega pojavile celo razprtije med pogani in kristjani, potem so to gotova znamenja, da je krščanstvo stalno napredovalo.
V toliko so opravičena poročila nekaterih kronistov, ki menijo, da je Pavlin zlasti v 1. 791—794. misijonaril v Karantaniji4).
Vojska 1. 791. je bila le deloma uspešna. Obrska moč še ni bila docela strta. In Karol, ki je že  prihodnje  leto  nameraval  izvršiti,
*) Na Pavlina obračajo Karolove besede vsi fri-ulski zgodovinarji: De Rubeis, Madrisij, Liruti. — Giannoni (o. c, str. 40) meni, da je bil eden Pavli-novih sufraganov.
2)   Libellus sacrosvlabus. (Migne, o. c. col. 166.)
3)   Annales Lauriss., ad annum 796. (Mon. Germ. Script. I. p. 182.)
4)   Madrisius: Vita s. Paulini (Migne P. L. 99 col. 14.)
150
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
kar je bil srečno pričel, je bil vsled nove vstaje na Saksonskem zadržan nadaljevati vojsko. Mejni grofi pa so se zadovoljili s tem, da so pustošili sovražnikove pokrajine in odbijali obrske napade.
Najhujši udarec je zadel Obre 1.795.; ta je njih moč skoraj popolnoma uničil. Friulski grof Erik je porabil domače razprtije in je v družbi s slovenskim županom Vojmirom sredi zime vdrl v Južno Panonijo. Obri, med seboj razprti, se mu niso mogli ustavljati. Friulsko-slovenska vojska je prekoračila Donavo in razrušila glavni tabor Obrov, katerega so Franki zaradi okrogle oblike imenovali „Ring". Vsi zakladi, kijih je roparsko ljudstvo v teku dveh sto let tu nakopičilo, so prišli zmagovavcem v pest. Erik jih je sam peljal kralju Karolu v Ahen, ki jih je nekaj poslal papežu, druge pa razdelil med cerkve, samostane in svoje zveste služabnike *).
Zdi se, da je tudi topot patriarh Pavlin spremljal Erikovo vojsko med Obre. Vsaj ko je Erik potoval h kralju v Ahen, je nesel s seboj tudi patriarhovo pismo in nekaj darov za Alkuina2). Morda so bili ti darovi del plena, ki je pripadel Pavlinu od obrskih zakladov.
Posledice te zmage so bile velepomen-ljive. Obrski knez ali „tudun" je prišel sam k cesarju v Ahen, se dal krstiti in se z mnogimi darovi vrnil domov. Vsa Avarija do Donave in Save je postala irankovska provincija. Obrsko nasilstvo je bilo zatrto in s tem tudi odstranjena nevarnost, da Slovenci odpadejo k Obrom. Zdaj je napočil čas, ko se je mogla cerkvena organizacija v Karantaniji in Panoniji izvršiti.
Mož, ki se je največ prizadeval, da se ta ugodni trenutek porabi v prospeh krščan-
!) Regino Prum. ad 796. (Ankershofen: Handbuch der Gesch. des Herzogthumes Karaten, pag. 124, not. a.)
2) Pismo Pavlinovo in darovi so omenjeni v odgovoru Alkuinovem, ki ga je istotako prinesel grof Erik, vrnivši se iz Ahena v Čedad. Alkuin piše: „Acceptis sapientiae vestrae apicibus et cari-tatis muneribus per hunc praesentis cartulae gerulum." (Epistola Alcuini XXIX. Migne P. L. 100, col. 185.)
stva med Slovenci in Obri, je bil Alkuin.
—  Kmalu po sijajni zmagi je pisal Karolu pismo, v katerem ga prosi, naj milo ravna s podjarmljenim ljudstvom; sicer ne bode hotelo upogniti tilnika pod jarem svete vere *).
—  Kralj naj po svoji modrosti preskrbi ljudstvu pobožnih oznanovavcev svete vere, ki bodo po zgledu apostolov podajali katehu-menom najprej mleka, to je lahkih naukov in zapovedi. Desetina naj se jim nikar ne naklada, ker jo še prepričani in utrjeni kristjani težko prenašajo. Velike važnosti je, da se oznanovanje božje besede vrši v pravem redu. Malo pomaga oblivanje z vodo, ako se ne vsadi prej v dušo spoznanje svetih resnic2).
Slično *je pisal Alkuin tudi kraljevemu komorniku in svetovavcu Megeniridu3).
Škofoma Arnonu in Pavlinu, ki sta imela delovati v novopridobljenem ozemlju, daje obširna navodila za misijonsko delovanje in jih vzpodbuja k temu važnemu podjetju.
V pismu do solnograškega škofa Arnona razpravlja o načinu krščevanja in poudarja, kako važno je, da se ljudstvu ne vsiljuje sveti krst, temuč da ga prostovoljno sprejemaj.
Patriarhu Pavlinu je pisal z vnemo o pastirski dolžnosti, ki jo ima do nesrečnih poganov na obrski zemlji. — Posebna božja milost je naklonila sijajno zmago nad Obri." Kdo izmed Gospodovih služabnikov bi se zdaj drznil odtegniti se hvalevrednemu misijonskemu delu? Oči vseh kraljevih dvor-nikov so zdaj uprte v Pavlina, kaj bode storil. Bližina novopridobljenih pokrajin, izredna učenost in cerkveno dostojanstvo ga za to podjetje zlasti usposabljajo5).
i) Alc. epist. XXXVII. (Migne P. L. 100, col. 196.)
2)  Alc. epist. XXXVIII. (Migne o. c. 100, col. 187 seq.)
3)  Alc. epist. XXXIII. (Migne o. c. 100, col. 204 seq.)
4)   Alc. epist. XXXVI. (Migne o. c. 100, col. 192 seq.)
s) Epist. Alc. XXXIX. (Migne o. c. 100, col. 198.)
—  Iz besed: „Binas vestrae paternitati paulo ante direxi cartulas, unam per sanctum episcopum Histri-ensem, aliam pervirum venerabilem Aericum ducem"
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.                                        151
Iz vseh teh Alkuinovih listov je posneti, koliko veselih nad je zbudil srečni završetek obrske vojne in koliko bogatega sadu se je obetalo marljivim delavcem v vinogradu Gospodovem.
Alkuinove želje so se imele uresničiti takoj prihodnje leto (796).
Takrat je Šel mladi Karolov sin Pipin z močno langobardsko in bavarsko vojsko zopet med Obre, in spremljala sta ga Pavlin in Arno. Namen tega pohoda določno izraža Alkuin v pismu do Arnona: „Vaša pot ima namen, da poizkusite, koliko resnice je na obljubi. Vojska, ki gre z vami, pa vam bodi v obrambo" *).
Z Arnonom je šlo v Panonijo tudi več duhovnikov in prav tako je imel gotovo tudi Pavlin s seboj večje duhovniško spremstvo.
Vojaška ekspedicija je torej služila topot izključno le verskim namenom. Tudi zgodovinski viri nam o bojih ničesar ne poročajo.
V obrskem „Ringu" onostran Donave se je vršil posvet, kako razumno nadaljevati misijonsko delo. O tem posvetovanju se nam je ohranil zapisnik2). Obveljal je vobče načrt,
sklepa G i a n n o n i, da je Alkuin že dvakrat Pavlina zaman pozival na delo in da se je ta obotavljal iti m i s i j o n a r i t. Toda besede prehudo tolmači. Alkuin ne omenja, da so bili v prejšnjih pismih izraženi kakšni pozivi, temuč se pritožuje le o tem, da že dolgo ni dobil od svojega ljubega prijatelja nikakega vzpodbudnega ali tolažilnega pisma... Da tožba ne velja obotavljanju Pavlinovemu glede misijonov, temuč zasebnim razmeram teh dveh prijateljev, je razvidno iz pisma, ki ga je pisal Alkuin, prejemši zaželjeni odgovor od Pavlina. Tu prav nič ne omenja misijonarstva, temuč izraža le svoje veselje, da mu je Pavlin še ohranil prijateljsko naklonjenost in ljubezen. (.Epist. Alc. XL. Migne 100, col. 200.)
i) Alc. epist. LXXXVII. (Migne o. c. 100, col 284.) Alkuin tu misli na obljubo Obrov, ki so prejšnje leto Karolu zatrjevali, da se hočejo izpreobrniti. V istem pismu vabi Arnona na delo, obetajoč mu tudi časnega dobička, češ: „Tertiam vero partem (tretjino desetine ali pa tretjino zemlje v misijonskih okrožjih) de laboribus tuis per singula loca seu episcopatus seu monasterii concessit tibi rex in eleemosvnam tradere." Vendar ga hkrati opominja: „Esto praedi-cator pietatis, non decimarum exactor."
2) Alcuini epist. 68. (Jaffe VI. 312.) — Migne nima tega pisma v svoji zbirki. Obširno o njem razpravlja G i a n n o n i : Paulinus II., str. 43. si.
ki ga je bil Alkuin že poprej zasnoval. — Preden se podeli poganom krst, jih je treba poučiti v sveti veri. To zahteva sam Gospod, ki pravi: „Učite vse narode", potem še-le veli: „krščujtejih—", a zatem zopet: „učite jih izpolnovati vse, karkoli sem vam zapo-vedal!" Iz tega sledi, da je treba katehumene 1. poučiti v verskih resnicah, 2. podeliti jim sveti krst in 3. navajati jih k življenju po evangeljskih zapovedih. Pouk bodi mil in prizanesljiv; izpreobrnjencev ni smeti navdajati s strahom pred ljudmi. Ne zunanja sila, temuč notranje prepričanje je potrebno Zato naj se oznanuje poganom večno življenje in večna kazen, ne pa kazen meča. Prostovoljno se morajo dati krstiti, ne prisiljeni.
Koliko časa naj traja priprava na sv. krst, odloči duhovnik po svoji previdnosti, a dalje se ne zavleci kakor do 40, in ne trajaj manj kot do 7 dni.
Zaradi pičlega števila duhovnikov se pri krščevanju ni mogoče držati običajnih cerkvenih časov (velikonočne in binkoštne vi-gilije). Vendar naj se sveti krst redoma deli ob nedeljah. Izjeme so dopuščene v smrtni nevarnosti.
Krščenec naj pred svetim krstom slovesno izpove vero v presveto Trojico, naj se odpove vragu in njegovim delom, svetu . in njegovim mamljivim naukom. Potem izreče duhovnik krstne besede in potopi katehu-mena v blagoslovljeno vodo kakega studenca ali v kako primerno posodo z vodo in ga izroči botru. Pri krščevanju otrok se je treba držati navadnih cerkvenih časov (velike noči in binkošti), razen če je treba v sili krstiti umirajoče dete.
Temeljito so se škofje posvetovali, kako ravnati v deželi s tistimi, ki niso bili pravilno krščeni. Določili so, da je one, ki so bili le potopljeni v vodo, ne da bi se bile nad njimi izgovorile krstne besede ali ne da bi bili izpovedali sveto vero, smatrati ne-krščenim. Voda sama namreč, brez sv. Duha, ne povzroči odpuščanja grehov in duševnega prenovljenja i). —
i) Alcuini epist. 68. o. c.
152
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci
Tak je bil osnovni načrt za misijonsko delovanje, ki so ga sestavili Alkuin, Pavlin in Arno.
Za nas je zapisnik o tem posvetovanju velike kulturno-zgodovinske važnosti, ker nam podaja dokaj natančno sliko o načinu pokršče-vanja v tedanji dobi. Zato se bodemo ž njim še pozneje temeljiteje pečali.
Patriarh Pavlin je imel pri snovanju tega načrta gotovo odločilno besedo, ker se sam imenuje se-stavitelja zapisnika!). Vele-izobražen v bogoslovskih vedah, je najbolje znal pogoditi to, kar se je strinjalo s cerkvenimi določili in je hkrati ustrezalo dejanskim razmeram.
Polegnačina krščevanja so se obravnavala še marsikatera druga važna vprašanja, katerih pa naš vir ne omenja natančneje2). Zlasti je bilo nujnopo-trebno deliti prostrano misijonsko okrožje, ki je obsegalo vso Karantanijo, Gorenjo in Dolenjo Pano-nijo. Zato je zelo verjetno, da se je že takrat določila Drava za mejo med Solno-gradom in Akvilejo. V tem mnenju nas potrjuje tudi neznani solnograški zgo-dopisec, ki poroča, da je Pipin vrnivši se iz obrske zemlje vso pokrajino okoli Blatenskega jezera od Rabe do Drave in vse levo porečje te reke do  njenega izliva v Donavo
poveril solnograškemu škofu Arnonu v oskrbovanje !). Gotovo se ni to zgodilo samovoljno, temuč po dogovoru s Pavlinom, kateremu so ostale pokrajine južno od Drave. Karol je 1. 811. to začasno razdelitev potrdil.
N e vari
!) „Ego Paulinus horum venerabilium fratrum socius et auditor fui" (1. c.)
2) Sklep zapisnika slove: „De his igitur satis di-xisse sufficiat. Nune ad alia festinantes ..." (Alc. ep., 1. c.)
Kako je odslej Pavlin deloval v misijonskem okrožju, ki mu je bilo odkazano, nam ni znano. Gotovo se topot ni dolgo mudil
!) Anonvmus Salisburgensis: Historia conver-tionis Carantanorum (Kopitar: Glagolita Cloz. pagina LXXIII.
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
153
v Panoniji, ker je imel še tisto leto (796.) sinodo v Čedadu. V pismu do kralja Karola, kjer poroča o tej sinodi, omenja umorjenih in ranjenih duhovnikov in prosi Karola pomoči. Iz te tožbe bi se dalo sklepati, da se
j«f ¦"**¦>¦
na vrnitev.
je še vedno pojavljal upor zoper misijonarje, in da pogansko nasilstvo še ni bilo popolnoma zatrto *).
Pri Obrih se sploh upi, ki jih je Alkuin gojil, niso izpolnili. Dobro je označil to ljudstvo Pavlin v omenjenem zapisniku rekoč, da je „sirovo, brezumno, bedasto, in da mu manjkajo najnižji pojmi duševne naobrazbe"l). Le nekaj jih je sprejelo krščanstvo, drugi so bili uničeni v mnogih bojih začetkom devetega stoletja. Misijone med njimi so pozneje opustili, ker so bili brezuspešni.
Drugače pa je bilo s Slovenci. Ti so se vedno bolj množili v Panoniji in potiskali v kot svoje nekdanje tlačitelje2). Med njimi se je obetala bogatejša žetev. Kakor Pavlin ob svojem prvem nastopu, tako je spoznal tudi Arno, ko je prvikrat oznanoval Slovencem sv. vero, „da bi se dalo veliko pri njih doseči,   ako   bi   se   kdo
posvetil misijonskemu delu" 3). Brez dvoma so bili po omenjenem posvetovanju med nje poslani duhovniki iz Akvileje, a le skromna poročila o njihovem delovanju so nam ohranjena 4).
Neko pismo iz začetka devetega stoletja izpričuje, da je bil v Panoniji akvi-lejski misijonar Blancidij, in tudi v Spodnjem Po-savju se omenja neki akvi-lejski duhovnik. A tudi pri Slovencih ni šlo brez bojev,  ki  so   pač   veljali
Slikal F. Streitt.
i)  Paulini   epist. ad  Carolum  Magnum (Migne P. L. 99. col. 514.)
!) Aic. ep.'st. 68. (o. c.)
2)  Anon. Sal., 1. c.
3)   Anon. Sal., 1. c.: „Inde rediens renuntiavit imperatori, quod magna utilitas ibi potuisset effici, si quis inde habuisset certamen."
4)  Bodi tu omenjeno, da je Nicolettijev življenjepis pri opisovanju te d6be zelo površen. Splošno le
154
Jož. Bekš : Sodi milo!
frankovskemu gospodstvu in novi krščanski veri. Že 1. 797. poročajo kronisti o bojih Pipina in Erika zoper Slovence. In tudi upor 1. 799., ko sta mejna grofa Erik in Gerold obležala na bojišču, smemo smatrati za reakcijo poganstva proti krščanstvu.
poroča, da je Pavlin deloval tostran Save, da je priprosto ljudstvo rado sprejemalo sveti evangelij, veljaki pa so ga zametavali (Pravljica o Ingovem pirovanju). Imena in letne številke so pri njem mnogokrat pogrešne. Škofa Virgilija imenuje še 1. 788, čeprav je umrl že 784. — K poročilu o prvem Pavli-novem nastopu v Karantaniji („D. in Sv." 1.1. str. 99) pripominjamo, da grof Erik, katerega ondi Nicoletti omenja, takrat ni bil še mejni grof, ker drugi viri v tistem času imenujejo Markarija.
Vendar je cerkvena organizacija stalno napredovala. Z njo se je polagoma pričelo razvijati novo krščansko življenje.
Za obstanek slovenskega naroda in za njegov daljni razvoj so bili tu opisani dogodki velike važnosti. Pod Karolovo vlado je Slovencem napočil odločilni trenutek, ko so imeli voliti med krščanstvom in poganstvom, med kulturnim razvojem na novem temelju in popolnim poginom. Obri so zavrgli ponudeno jim milost in so zato že v devetem stoletju izginili brez sledu iz zgodovine, Slovenci pa, dasiravno majhen narod, so se ohranili do danes, ker so spoznali „dan svojega obiskanja".                 (Dalje.)
Sodi milo!
Dog vsevedni, sodi milo vsako misel duše moje, vse besede na jeziku, vsako delo mojih rok!
Zdi se mi, da že jo čutim, smrt — z ledenim mrzlim dihom, ko prihaja, da mi vdahne v trudne veke večni sen . . .
Ah, moj Bog, nikar ne pusti, da se zgrinjajo mrakovi pred-me z drznimi objemi in z ognjenimi očmi!
Da v srce mi šepetajo
s prilizljivo govorico,
češ: Vso radost pil si z nami,
pa nam ne ostaneš zvest . . .
Morda marsiktera sova, znanka v skritih mi lesovih, čudi se skovikajoča: Čudno, čudno, da ga ni . . .
In prijatelji nekdanji morda menijo dobrotno : Kod že hodi dobra duša, kaj nič več ni naš oštir?
Tudi jaz bi nekaj vprašal: Ali čevrlja s kom drugim sladka moja golobica, ali Ti jo spremljaš,, Bog?
Rad bi znal, če moli zame v prepokojni katedrali — ali če se me spominja ob viharnih, temnih dneh?
In še mnogo rad bi vedel ali bolje, da spomine, žalostne spomine moje skrije sveži mrzli grob.
Že jo čutim — smrt . . . milo, Oče, misli moje in besede na jeziku in vsa dela mojih rok!
Ah, sodi
Jožef Bekš.
218.
...    -     .                             -         -        ....            ••
-    •
Akvilejska cerkev med Slovenci
v dobi njihovega pokrščevanja.
Zgodovinska študija. — Spisal dr. Jožef Gruden.
(Dalje.)
Slovensko ozemlje za stalno razdeljeno. — Razmerje do Solnograda.
okromna poročila o misijonskem delovanju akvilejske cerkve med Slovenci pojenjajo po Pavlinovi smrti popolnoma.
No, na zunaj pač ni bilo znamenitejših izprememb, da bi jih svetovna povestnica zabeležila. Misijonsko okrožje je bilo že za obrskih vojsk določeno (1. 796—799.), in že takrat so bile pokrajine južno od Drave od-kazane Akvileji v oskrbovanje. Krščanstvo je po slovenskih krajih razprezalo svoje tiho kulturno delovanje in pognalo med ljudstvom tako globoke korenine, da jih viharji poznejših  stoletij niso mogli več izrvati.
Tudi o razvoju notranje cerkvene organizacije v devetem in desetem stoletju si ne moremo napraviti jasne podobe. Zgodovinski spomeniki, ki bi nam v tem oziru nudili zanesljivih podatkov, so bili skoraj gotovo večinoma vničeni za Časa ogrskih napadov i). — Tako je že doba Pavlinovih naslednikov, Urša (804—811) in Maksencija (811—833) dokaj temna. Kako sta ta dva patriarha izvrševala svoj misijonski poklic, o tem nam noben zanesljiv vir ne poroča. Vendar je morala za njune vlade Akvileja dokaj uspešno tekmovati s Solnogradom, ker je nastal med tema škofijama razpor zaradi Karantanije.
Nekaj sledov misijonskega delovanja bi nam utegnila pokazati posestva akvilejske cerkve na slovenski zemlji — ko bi o njih bilo  kaj več znanega.  Nemški  zgodovinar
!) O tem poroča listina kralja Berengarja iz 1. 904. „... multa chartarum instrumenta času quon-dam incendii ac perfidorum persecutionibus paga-norum abolita noscuntur et perdita ..." (Miihlbacher-Joppi: »Unedierte Diplome aus Aquilea" v »Mitthei-lungen des Institutes fiir osterr. Geschiehtsforschung." I. str. 287.)
Hefele je glede cerkvenih posestev postavil važno pravilo: da je obdarovanje cerkva in samostanov z zemljišči v začetku srednjega veka bilo plačilo za storjeno duhovno delo !). Splošno in brezpogojno to pravilo seveda ne velja, ker so cesto tudi novoustanovljene škofije in samostani dobivali posestva na Slovenskem, ne da bi se moglo govoriti o njihovi misijonski delavnosti2). Toda pri akvilejski cerkvi se smemo s tem večjo gotovostjo opirati na njeno posest v misijonskih krajih, ker je sam kralj Karol obljubil škofu Arnonu duhovno delo poplačati s časnimi dobrotami3). In kar je veljalo za Solnograd, je gotovo veljalo tudi za Akvi-lejo. Žal, da nas tudi tu le redki sledovi vodijo nazaj v deveto stoletje.
Friulski zgodovinarji poročajo, da je patriarh Pavlin od Karola dobil v dar nekaj gradov in zemljišč na Friulskem, v Istri in v Karantaniji4). Tudi iz listine, s katero je Karol razsodil prepir med Solnogradom in Akvilejo, smemo sklepati, da je ta imela posestva celo onkraj Drave. Vendar nam taka splošna poročila pri določanju posameznih
!) Hefele: Einfiihrung des Christ. im siidwest-lichen Deutschland. Na isto pravilo se opira tudi Huber (o. c.)
2)   Tako je dobila briksenška škofija od cesarja Henrika H. bogato dotacijo na Gorenjskem (1004) čeprav briksenški, oziroma sebenski škofje niso bili prej v nikaki zvezi s Kranjsko.
3)  Alc. epistola LXXXVII . . . »tertiam vero par-tem de laboribus tuis per singula loca seu episco-patus seu monasterii concessit tibi rex in eleemosvnam tradere." (Migne P. L. 100. col. 284.) — Iz teh besed bi se dalo sklepati, da je Karol obljubil Arnonu tretjino vse nabrane desetine namesto četrtine, ki jo je škof navadno dobival; a bolje so umeti o tretjini zemljišč po posameznih misijonskih okrožjih. Tako Huber (o. c.)
4)   Nicoletti: „Vita s. Paulini", (Migne P. L. 99. col. 146.)
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
219
misijonskih okrožij malo koristijo. — Pomen-ljivejše znamenje je pridobitev posesti v celjski okolici. L. 824. je cesar Ludovik Pobožni podaril patriarhu Maksenciju v tistem kraju nekaj zemlje in naselnikov, katere je ta že prej dobil od mejnega grofa Kadolaja v fevd i). S tem je izpričano, da je morala biti v celjskem okrožju, ki je že po naravi središče Spodnjega Stajerja, važna misijonska postaja akvilejske cerkve.
To je pa tudi edino versko središče, katero se da naravnost iz zgodovinskih virov določiti. To, kar po drugih značilnih znamenjih lahko povzamemo o razvoju cerkvene organizacije po naših krajih — z večjo ali manjšo gotovostjo — to obrazložimo pozneje. Tu povejmo le še nekaj o razdelitvi slovenskih dežel med solnograško in akvilejsko škofijo za Karola Velikega. S tem znamenitim dogodkom so bile namreč cerkvene razmere stalno urejene in misijonska doba završena.
Med Akvilejo in Solnogradom je moralo prej ali slej nujno priti do razpora zaradi Karantanije. Misijonsko okrožje se je bilo sicer že prej (796 in 799.) razdelilo med obe škofiji. A ta razdelitev je bila le začasna in je imela namen olajšati in pospeševati pokristjanjevanje Slovencev. Pravno razmerje novopridobljenih pokrajin do Akvileje ali Solnograda še ni bilo  za stalno  določeno.
Za patriarha Pavlina se ta razpor sicer ni pojavil, ker je bil Pavlin velik prijatelj solno-graškega škofa Arnona. A kmalu po njegovi smrti je cerkvenopravno vprašanje z vso silo butilo na dan. — Bližnji povod so bila menda posestva akvilejske cerkve, ki so ležala onostran Drave v solnograškem okrožju. Ob tej priliki pa je patriarh Ursus zahteval za svojo patriarhijo vso Karantanijo do Donave, opirajoč se na stare sinodalne zapisnike, ki so izpričevali, da so pred prihodom Langobardov v Italijo vsi Škofje po nekdanji rimski  provinciji Noriku bili akvi-
!) Listina iz L 824. . . . „ n finibus Sclaviniae in loco qui dicitur Zellia manentes viginti." (Miihlbacher-Joppi o. c. pag. 283.)
lejski sufraganil). — Solnograški nadškof pa se je lahko skliceval na dejansko posest. In ta je bila pravno tem bolj utemeljena, ker so nekdanje rimske pokrajine pozneje zasedli barbarski narodi, katere so uprav solnograški misijonarji pridobili krščanstvu. Slednjič so tudi nekateri papeži Karantanijo priznali solnograški cerkvi 2).
Karol je patriarha Urša in škofa Arnona pozval v Ahen, da pred njim zagovarjata svoje zahteve. Toda Ursus je medtem umrl; in njegov naslednik Maksencij je branil stare pravice akvilejske cerkve pred cesarjem. — Karolu razsodba ni bila težavna. Potrdil je začasno razdelitev Pipinovo iz 1. 796. in določil, da bodi Drava odslej meja obeh škofij, vendar naj vsaka izmed nju obdrži posestva, ki jih ima na drugi strani reke3). Morda je nanj vplival tudi ta ozir, da bi se cerkvena organizacija strinjala s politiško. Drava je namreč ločila tudi Vzhodno marko od Friulske.
Karolova razsodba je važen mejnik v cerkvenem razvoju slovenskih dežel. Razmere, katere je zasnoval mogočni frankovski cesar,  so  trajale nad  šeststo let in še-le z
!) Listina Karola Velikega: ... „Ursus patriarcha antiquam se habere auctoritatem asserebat et quod tempore antequam Italia a Langobardis fuisset invasa per sinodalia gesta, quae tunc temporis ab ante-cessoribus suis Aquileiensis ecclesiae rectoribus age-bantur, ostendi posset praedictae Carantanae pro-vinciae civitates ad Aquilegiam esse subjectas." (Cap-peletti: Le chiese d' Italia VIII. str. 105. Schumi: Archiv fiir Heimatkunde, str. 58., št. 23.)
2)   . . . „Arno vero episcopus asserebat se habere auctoritatem pontificum sanctae Romanae ecclesiae, Zacchariae, Stephani atque Pauli, quorum praeceptis et confirmationibus praedicta provincia tempore ante-cessorum suorum ad Juvavensis ecclesiae dioecesim fuisset adiuncta ..." Listina Karola Velikega (Cape-letti 1. c. — Schumi 1. c.) — Pripomniti moramo, da se listine papežev, ki jih Arno navaja, niso ohranile, in tudi ni mogoče določit7, so li bile pristne ali ne.
3)   „Nos praedictam provinciam Carantanam ita inter eos dividere iussimus, ut Dravus fluvius, qui per mediani illam provinciam currit terminus amba-rum dioecesium esset . . . Ecclesiae vero, quae in utraque ripa fuissent constructae ubicumque poses-siones suas iuste šibi collatas habere noscerentur absque contradictione et contentione ambarum par-tium haberent." (Capeletti, 1. c.)
220
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
ustanovljenjem ljubljanske škofije (1463) so se deloma izpremenile. V misijonski zgodovini akvilejske cerkve pa je bila ta razdelitev zadnji važnejši čin. Odslej je bila njenemu vplivu določena stalna meja in njeno duhovno delovanje se je razprostiralo v okrožju, katero ji je bil Karol začrtal.
Zdaj, ko so se stalno uredile cerkvene razmere med Slovenci in sta solnograška in akvilejska škofija imeli določen delokrog, je umestno, da se ozremo nekoliko nazaj in določno označimo njuno razmerje v pretekli misijonski d6bi.
Akvileja ali Solnograd? Katera je več vplivala na pokristjanjevanje Slovencev? Kateri gre večja zasluga za krščansko omiko in prosveto med Slovenci?
Pisani zgodovinski viri, med njimi zlasti brezimni zgodopisec, nam natančno poročajo o delovanju solnograške cerkve in zasledujejo celo njen vpliv na posamna okrožja. Za akvilejsko cerkev nam primanjkuje tako natančnih poročil. V tej razpravi smo le splošno dokazali, da je tudi Akvileja proti koncu osmega stoletja uspešno tekmovala s Solnogradom. Da pa nekoliko natančneje orišemo vpliv obeh, je treba slediti drugim značilnim znamenjem.
Važen kažipot pri določanju verskih vplivov so cerkveni p a t r o n i, ki so jih posamezne cerkve pri misijonskem delovanju razširjale, in ki so cesto zelo značilni za posamezne dobe in škofije *).
Akvilejska cerkev je po spojitvi s fran-kovskim cesarstvom sprejela mnogo nemških svetnikov in svetnic v svoj koledar in jih tudi postavljala za cerkvene patrone2). Zato njeni cerkveni patroni pozneje nimajo več tako čistega romanskega značaja, kakor v langobardski dobi. Vendar je dvojen patro-
J) Glej o tem moj spis: „Najstarejši cerkveni patroni na Slovenskem." („Voditelj" 1. 1901, str. 59. si.)
2) O tem razpravlja Madrisij: „Vita s. Paulini" (Migne: P. L. 99. col. 120.) Od Frankov je Akvileja n. pr. sprejela sv. Martina. L. 811. je posvetil patriarh Maksencij veliko samostansko cerkev, katero je zgradil na razvalinah Belenovega templja, svetemu Martinu. Od tedaj se je začelo češčenje tega svetnika razširjati tudi po naših krajih.   Poleg sv. Mar-
cinij izključljivo lasten Akvileji, namreč svetega Kancijana pa sv. Mohorja in Fortunata. Svetemu Kancijanu in tovarišem-mučen-cem so že gotovo v rimski ddbi na kraju mučeništva (Ad Aquas Gradatas) blizu Akvi-leje postavili cerkev, po kateri je tudi bližnja vas dobila ime (S. Canziano). Cerkev se omenja v neki listini cesarja Ludovika Pobožnega iz 1. 819.!) V dobi pokristjanjevanja Slovencev je bil ta patrocinij pogosto v navadi2), in Kranjska je imela nekdaj sv. Kancijana celo za deželnega patrona. — Sv. Mohor in Fortunat sta ustanovitelja akvilejske cerkve, in njune relikvije so se hranile v kripti velike bazilike. Zato sta akvilejska patrona „kat-eksohen". Čudno je le, da se patrocinij svetega Mohorja in Fortunata primeroma pozno pojavlja (okoli 1. 1000.), in da imamo malo farnih cerkva, ki bi nosile njuno ime3). — Solnograška škofija ima nasprotno značilni patrocinij sv. Ruperta, svojega prvega škofa, katerega zaman iščemo v bližini Akvi-leje. Za določanje vpliva, ki se je s severa k nam, širil je ta cerkveni patron tem važnejši, ker so misijonarji razširjali njegovo češčenje zlasti pod Virgilijem (756—784)4).
tina so se tudi mnogi  drugi  nemški  svetniki vdo-mačili v Akvileji, n. pr. sv. Urh, sv/Gothard, sv. Gol. !) Muhlbacher-Joppi:   Unedierte  Diplome  aus Aquilea (o. c. str. 282).
2)   Iz misijonske d6be so naslednje stare farne cerkve posvečene sv. Kancijanu: v Kranju, v Mirni peči na Kranjskem; v Škocijanu pri Dobrlivesi na Koroškem. Zanimivo je, da so cerkve sv. Kancijana stavili navadno na krajih, kjer vode v veliki množini izvirajo iz zemlje ali pa se vanjo izgubljajo. Pri Cerkniškem jezeru stoji n. pr. cerkev sv. Kancijana na mestu, kjer se odtok tega jezera izgublja pod zemljo; prav tako stojita tudi cerkvi v Škocijanu pri Turjaku in Škocijanu na Krasu na krajih, kjer ponira voda. Legenda spravlja to prikazen v zvezo z mučeništvom sv. Kancijana.
3)   Bazilika v Gradežu, ki je sedaj posvečena sv. Mohorju in Fortunatu, je imela še v VIL stoletju patrocinij sv. Evfemije. Na Goriškem ima le farna cerkev v Renčah sv. Mohorja in Fortunata, na Kranjskem Žužemberk (ki pa ni iz misijonske d6be, ker se je fara še-le pozneje izločila iz Dobrnič). Starejši utegneta biti Gornjigrad na Štajerskem in Šmohor v Ziljski dolini na Koroškem.
4)  P. Wilibald Hauthaler je v razpravi: „Die dem heiligen Rupertus geweihten Kirchen und Kapellen"
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
221
Ako se zdaj ozremo po širnem misijonskem okrožju, v katerem sta delovali akvilejska in solnograška cerkev, in zasledujemo po teh znamenjih njuno delovanje, se nam pokaže takoj pretežni nemški vpliv. — Akvilej-skih patronov iščemo zaman onostran Drave, patrocinij sv. Ruperta pa sega globoko doli v akvilejsko okrožje.
Na Koroškem nahajamo več podružnic sv. Ruperta na desnem bregu Drave, ki pa niso večjega zgodovinskega pomena in so morda tudi iz poznejših časov. Pomenljivejše so cerkve sv. Ruperta na Južnem Štajerskem, kjer jih srečujemo ob Savinji in Savi: pri Gomilskem, poleg Laškega, v Vidmu. Pa tudi tostran Save se pojavljajo sledovi solno-graškega vpliva. Na Kranjskem imamo staro farno cerkev sv. Ruperta, ki je nekdaj obsegala vse duhovnije po dolini Mirne in nje okolici i). Lahko si je razlagati, da je iz nasprotnega štajerskega brega delovanje solnograških misijonarjev segalo tudi preko Save v mirnsko dolino.
Akvilejski patriarhi gotovo niso posvečevali v svojem okrožju cerkva v čast svetemu Rupertu, ker so bile razmere med solnograško in akvilejsko škofijo v devetem stoletju zelo napete, in je bil patrocinij tega svetnika zunanje znamenje duhovne odvisnosti od Solnograda. Kjer torej nahajamo Rupertove cerkve južno od Drave, smemo sklepati, da so vsaj po večini iz d6be pred 1. 811., ko solnograškemu teritoriju še ni bila odkazana stalna meja 2). In če vpošte-vamo zlasti delovanje škofa Virgilija v Ka-rantaniji,  ki je patrocinij  svojega prednika
dokazal, da je sv. Rupertu po raznih krajih posvečenih 123 cerkva in kapel, in da je prav mnogo njih iz Virgilijeve dobe n. pr. stolna cerkev v Solnogradu. (Heiligenpatronate der Erzdioceze Salzburg, str. 58. si.) Na Koroškem se pripisuje Virgiliju cerkev v Št. Rupertu pri Velikovcu.
!) Iz šentrupertske glavne župnije so se tekom časa izločile duhovnije: Mokronog, Št. Janž, Dole, Sv. Trojica, Boštanj, Polšnik. — Videm in Št. Rupert na Kranjskem se omenjata v najstarejšem seznamku akvilejskih župnij iz 1.1323. (Notizzenblatt der kaiser-lichen Accad. der Wissenschaften 1858, str. 406.)
2) Huber: Einf. des Christ. IV., 169. Hauthaler 1. c.
najbolj razširjal, se nam kaže, da je za njegove vlade misijonsko okrožje solnograško segalo celo do Save in Krke.
Solnograška cerkev pa ni sama tekmovala z Akvilejo v pokrščevanju Slovencev. Vse kaže, da se tudi vpliv brižinskih menihov ni omejil na severno Karanta-nijo, temuč, da so delovali tudi v pokrajinah južno od Drave, čeprav morda izza 1. 811. pod vrhovno oblastjo Akvileje. Samostan Indija (Innichen) je bil bavarski vojvoda Ta-silo II. 1. 770. ustanovil izrecno v ta namen, da razširja krščansko vero med Slovenci*). Ko je opat Hatto iz Samice, ki je v novo naselbino poslal redovnike, postal škof v Freisingu, je prešel samostan v brižinsko posest. Odslej je ta nemška škofija vodila misijonsko delo. In videti je, da so menihi iz Innichena zelo marljivo vršili svojo nalogo. „Brižinski spomeniki" nam pričajo, da so se pri svojem delovanju posluževali narodovega jezika, kar so v tedanjih časih solno-graški in akvilejski misijonarji redko storili. Zato so bili tudi uspehi njihovega misijo-narstva zelo ugodni. Solnograška škofija jim je prepustila v oskrbovanje ves lurnski okraj (gorenja dravska dolina proti tirolski meji2). Obširna posestva, ki jih je dobila brižinska cerkev od zasebnikov, kraljev in koroških vojvod po Južnem in Zahodnjem Koroškem, pričajo o njeni misijonski delavnosti v beljaškem okraju, torej na akvi-lejskem ozemlju3). In čeprav zemljišča, ki so jih Brižinci pridobili na Kranjskem koncem desetega stoletja (Dovje 1. 963, Škofja Loka 1. 973) niso zanesljiv dokaz, da so tudi tod misijonarili nemški menihi, vendar se kaže iz teh daril, da je bil njih vpliv mnogo večji od akvilejskega. Ako bi si bili patriarhi z vztrajno misijonsko delavnostjo v teh krajih
!) Ustanovna listina: . . . »propter incredulam generationem Slavorum ad tramitem veritatis perdu-cendam ..." Ankershofen: Urkunden und Regesten zur IV. Periode, n. 5. (Handbuch der Geschichte Karntens.)
2)  Huber: Einfiihrung des Christ. IV., str. 188.
3)  Ankershofen: Handbuch der Geschichte Karntens II., str. 549.
222
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
utrdili svoje stališče in si pridobili kaj pravic, bi  gotovo  posestva ne prešla v tuje roke.
Zakaj se Akvileja in ž njo romanski živelj v slovenskih deželah ni več povzpel do tiste veljave, kot jo je imel v rimski dobi, ume-vamo, če nekoliko premotrimo cerkvene in politične razmere v osmem stoletju. Nemške škofije so se lotile izpreobračanja Slovencev mnogo prej nego akvilejska cerkev, udeleževale so se misijonskega dela z večjo vnemo in ga tudi veliko bolje orga nizirale. Samostani Innichen, Kremsmtinster, sveti Maksimilijan v Pongavu, misijonišča : Gospa Sveta, Sveti Peter na lurnskem polju, Sveta Marjeta na Gorenjem Štajerskem so bile dobro razporejene postojanke, iz katerih se je širilo krščanstvo po vseh krajih Karantanije. Menihi so bili tedaj tudi bolj vneti in vztraj-nejši delavci v vinogradu Gospodovem, in bilo jih je tudi veliko več, kot pa svetnih duhovnikov. Še-le v drugi polovici devetega stoletja je v solnograškem okrožju začelo prevladovati svetno duhovništvo !). Akvilejski cerkvi je pa primanjkovalo spretnih misijonarjev. Ko se je njeno škofijsko okrožje razširilo na severu do Drave in na vzhodu do Kolpe, ni mogla postaviti toliko delavcev na plan, kolikor jih je bilo treba. Alkuin toži v svojih pismih, da Karol nima toliko so-trudnikov pri misijonskem delu v Panoniji, kolikor bi si jih želel, čeprav so ti, ki jih ima, najboljši2). In zdi se, da vneti mož v tej potrebi ni pomagal le s svetom, ampak tudi z dejanjem ponudivši Pavlinu nekaj svojih učencev za misijonarstvo med Slovenci in Obri3). Zlasti o svojem učencu Kandidu omenja v pismih, da se mudi v Karantaniji4).
O samostanskih naselbinah v akvilejskem okrožju ni nikakega sledu.   Tudi ne vemo,
!) Solnograški brezimni zgodopisec imenuje za časa nadškofa Luitpranda (850) duhovnike: Dominika, Sandrata, Svarnagla, Altfrida in Rihbalda. Kopitar: Glagolita Cloz. pag. LXXV.)
2)   Alcuini epist. ad Meg-enfridum. (Migne 100., col. 206.)
3)   Sickel, Alcuinstudien I. (Sitzungsbericht der Wr. Accad. Phil.-hist. Classe 79) pag. 539 sq.)
'*) Alc. epist. LXIX. 'Migne o. c. 100., col. 239.)
če so se samostani na Friulskem: Šesto, Červinjan sploh kaj udeleževali misijonar-stva. Le Maksencijeva ustanova 1. 811. je morda imela služiti misijonskim namenom, ker je bilo s samostanom združeno tudi semenišče, kjer se je vzgajal duhovski naraščaj.
Mnogo je pomnožila vpliv solnograške škofije tudi cerkvena organizacija s posebnim misijonskim škofom na čelu. Že za vojvoda Ketimara je načeloval karantanski cerkvi škof Modest. Po njegovi smrti je bila dežela nekaj časa brez višjega pastirja. A Karol Veliki je skrb za misijonstvo po slovenski in obrski zemlji zopet izročil Škofu Teodoriku J). Za njim so bili še: Oto, Osvvald, Salomon, Engilfrid, Alarik, Dietrich, Gotapert2). — Akvilejska cerkev tej organizaciji ni imela ničesar nasproti postaviti, zato je bil naravno njen vpliv mnogo slabejši.
Slednjič moramo poudarjati še en vzrok solnograške prevlade. Karol in njegovi nasledniki so hoteli Slovence pokristjaniti, pa jih tudi ponemčiti. Z nemškimi naselbinami so utrjevali krščanstvo in nemško gospodstvo v slovenskih deželah. Takim namenom pa so nemške škofije in misijonišča seveda bolj služila kakor akvilejska.
Prav zato je bila Karolova razdelitev slovenskih dežel medAkvilejo inSolnogradom tudi velike politične važnosti. Prodirajočemu nemštvu je akvilejska cerkev vsaj deloma postavila jez. In ker vpliv romanstva z juga v tistih časih ni bil tako silovit kakor nem-štva na severu, se je mogel slovenski narod v okrilju akvilejske cerkve svobodno razvijati in ga ni zajela propast kakor rojake onostran Drave.                              (Konec.)
!) Anon. Sal , . . „Tunc interrogavit imperator (Arnonem) si aliquem habuisset ecclesiasticum virum, qui ibi lucrum potuisset agere Deo. Et ille dixit se nabere talem, qui Deo placuisset et ibi pastor fieri potuisset. Tunc iussu imperatoris ordinatus est Theo-dericus . . ." (Kopitar: Glag. Cloz. pag. LXXIH.)
2) Prva dva imenuje Anon. Sal. (1. c), druge zapisnik samostana sv. Petra v Solnogradu in razne druge listine (Ankershofen: Handbuch der Geschichte Karntens, str. 528 si.)
289
Akvilejska cerkev med Slovenci
v dobi njihovega pokrščevanja.
Zgodovinska študija. — Spisal dr. Jožef Gruden.
(Konec.)
Kaj je razširjanje krščanstva med Slovenci  pospeševalo in kaj ga oviralo?
Narodi se ne pokristjanijo čez noč, tudi ne v enem desetletju. Treba je stoletnega, vztrajnega delovanja, da se iztrebijo vkore-ninjeni poganski nazori in običaji, da nova vera prešine vse mišljenje in življenje ljudsko, in da narod postane krščanski ne le po zunanje, temuČ tudi v duhu in resnici.
Ta proces se je vršil v slovenskem ljudstvu tekom devetega in desetega stoletja.
Krščanstvo si je pridobivalo vedno več tal in izpodrivalo staro poganstvo. Poslednje pa je bilo tako tesno zvezano z narodom, da se veliki duševni preobrat ni mogel izvršiti v kratkem času in tudi ne brez hudih viharjev. Poleg bojev proti koncu osmega stoletja, ki smo jih že omenili, smemo smatrati tudi vstajo Panonskega Ljudevita (1.820.) za reakcijo poganstva proti krščanstvu. Poli-tiški smotri so bili v vseh teh bojih tesno spojeni z verskimi.
Kako je krščanstvo med nami napredovalo, kaj je ta napredek pospeševalo in kaj ga oviralo, to naj je zdaj predmet naši študiji. Žal, da nam le skromni žarki dovoljujejo vpogled v to zanimivo dobo slovenske cerkvene zgodovine.
O načinu, kako so krščanstvo za časa obrskih vojsk širili po naših krajih, nam Alkuinova pisma ne podajajo posebno vesele slike. Misijonski pohodi so se vršili hkrati z vojaškimi ekspedicijami. In na Slovence je takrat pač bolj vplival strah pred frankovskim mečem, kakor pa prepričanje o resnici krščanske vere. Postali so kristjani po imenu, pa ostali so pogani po duhu. Iz zapisnika o škofovskem posvetovanju v Panoniji 1.796. posnamemo, da so misijonsko delo opravljali večkrat nevedni kleriki ali pa „Dom in Svet8 1902, št. 5.
lajiki, ki niso znali niti potrebne krstne formule in so posel pokrščevanja vršili enostavno tako, da so potapljali ljudi v vodo v). Če še pristavimo, da takrat, ko so se ljudje trumoma izpreobračali, ni bilo sledu o kakem temeljitem pouku v verskih resnicah, potem se ni čuditi, da je bilo pokrščevanje le zgolj zunanji čin, kateremu je manjkalo notranje podlage. Zato je Alkuin opetovano nujno poudarjal potrebo pouka pred sprejemom sv. krsta in zahteval, naj se sv. krst nikomur ne vsiljuje.
Šele 1. 796., po omenjeni škofovski kon-ferenciji, se je misijonsko delo pričelo po določenem načrtu in razumnejše izvrševati2).
Napredek krščanstva je zelo oviralo to, da so bili misijonarji pogosto nevešči narodovega jezika. Akvilejski duhovnik Blan-cidij, ki je deloval v začetku devetega stoletja, pravi sam o sebi, da ne razume ljudske govorice3). In tako je bilo, žal, še v mnogih drugih slučajih.
Vzrok, da se tuji misijonarji niso oprijeli narodovega jezika, so bili napačni nazori o veljavi latinščine v cerkvenem življenju. Ta-
i) Alcuini epistola 68. (Jaffe VI. 312).
2)   Zanimivo je in važno za zgodovino liturgije, da so se škofje Arno, Pavlin in tovariši takrat šele posvetovali, kakšen bodi krstni obred. Iz tega moramo sklepati, da je bil taisti po raznih krajih takrat različen. O načinu krščevanja razpravlja večkrat tudi Alkuin v svojih pismih. Pozneje si je dal cesar Karol iz raznih krajev svojega cesarstva poročati, kakšne obrede imajo pri sv. krstu. V imenu lijonske cerkve je poročal škof Leidrad (Epist. ad Carolum imper. — Migne P. L. 99, col. 873. seq.), v imenu trierske škof Amalarij (Migne o. c. col. 788. seq.). Akvilejski obred je obrazložil patriarh Maksencij 1. 812. (poročilo natisnjeno v zborniku; Capeletti: „Le chiese d' Italia". VIII. 124). Tega je cesar Karol potrdil in ukazal uvesti po vsem cesarstvu.
3)  „Idioma carens" se imenuje v pismu. (Monum. Germ. Epp. IV. 484.)
19
290
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
krat latinskega jezika niso rabili le pri sveti maši in pri podeljevanju sv. zakramentov, temuč tudi pri vseh ljudskih pobožnostih. Ljudje so se morali celo najnavadnejših molitev, n. pr. „očenaša" in „ apostolske veroizpovedi" naučiti po latinsko. Razne sinode osmega stoletja (n. pr. sinoda v Čedadu 1. 796.) to izrecno zahtevajo *). Ker je bilo ljudstvo po Italiji in po Francoskem večinoma romanskega rodu, se je lahko privadilo latinskim molitvam ; težje pa je to bilo novoizpreobrnjenim Slovanom in Nemcem.
Šele v devetem stoletju so začeli narodni jezik bolj vpoštevati. Škof Hatto v Bazelu je odredil, naj se verniki nauče „očenaš" moliti latinsko, pa tudi v svojem domačem jeziku2), in cerkveni zbor v Mogunciji (1. 813.) je določil, da naj tisti, kdor se ne more naučiti latinske „veroizpovedi" in „očenaša", te molitve opravlja v domačem jeziku3). Iz istega leta imamo tudi sinodalno zapoved, naj se ljudstvu propoveduje v jeziku, ki mu je umljiv4).
Odslej so si misijonarji pomagali s slovenskimi obrazci raznih molitev in s pisanimi prevodi homilij. V „Brižinskih spomenikih" so se nam ohranili taki obrazci „očitne izpovedi", izpovedne molitve in neke homilije.
Ob takih razmerah se ni čuditi, da je krščanstvo med Slovani izprva le počasi napredovalo, da sta sveta brata Ciril in Metod navzlic dolgoletnemu delu akvilejske in solno-graške cerkve našla med Slovenci še mnogo poganstva in da sta sama dosegla mnogo večjih uspehov, oprijemši se pri oznano-vanju sv. vere narodovega jezika.
Kako trdovratno so se deloma Slovenci držali svoje stare vere, nam izpričuje sledeče poročilo:
J) Acta concilii Foroiuliensis (Migne P. L. 99., col. 295.)
2)   Pastirsko pismo veli: „Ab omnibus discatur tam latine, quam barbarice. (Hefele: Concilien-geschichte III, str. 710.)
3)   Can. 45. (Hefele o. c. str. 710.)
4)   Cerkveni zbor v mestu Tours je zapovedal, naj ima vsak škof zbirko homilij in naj jih prevede v ljudski jezik, da jih more vsakdo umeti. (Hefele o. c. str. 711.)
Na shodu v Rižanu (koprski okraj v Istri), ki se je vršil med 1. 803. in 810., so se romanski zastopniki pritoževali nad poganskimi Slovenci, češ da pobirajo desetino, ki gre cerkvam, in da so posedli cerkvena zemljišča1).
Navzlic Karolovemu prizadevanju in Pavli-novemu delovanju je misijonstvo v tistem času moralo zelo slabo uspevati, ako so bili še celo Slovenci, ki so živeli na meji in bili v najbližji dotiki s krščanstvom — pogani.
Še zanimivejše je, kar popisuje patriarh Berthold v neki listini iz 1. 1228. Tamkaj pripisuje sebi zasluge, da je ljudstvo v Beli Krajini, ki je še za njegovega časa tavalo v neverskih zmotah in se držalo poganskih obredov, privedel na pot resnice2). In še 1. 1331. so morali akvilejski patriarhi Kobaridcem šiloma posekati drevo in zamašiti studenec, kjer so obhajali poganske običaje3).
Vendar pa moramo navzlic tem prikaznim poudarjati, da je krščanstvo med našimi očeti sicer počasi napredovalo, a da je tem globlje pognalo korenine in tem bolj prešinilo vso ljudsko dušo. Slovenska vernost in pobožnost je bila že v dvanajstem stoletju na glasu, ker poroča celo nemški kronist v daljnem Pomorju, da ga ni naroda, ki bi bil tako pobožen, vdan Bogu in svojim duhovnikom, kakor so Slovenci 4).
Opisovanje prvih začetkov krščanstva po naših deželah bi bilo pomanjkljivo, ko bi prezrli neki drug vpliven faktor, ki je mogočno pospeševal njega napredek, namreč nemške priseljence.
0 D r. F r. K o s : Regesti k domači zgodovini št. 5. („Izvestja Muz. društva" 1893., str. 48. si.)
2)   „Populum in regione Metlica existentem, er-rore caecitatis involutum, et ritum gentilium quo-dammodo irnmitantem ... ad viam reduxi veritatis." (Listina v „Mittheil. des hist. Ver. fiir Krain" 1847, str. 75.)
3)   S. Rutar v »Letopisu Mat. Slovenske" 1885, str. 32.
4)   Helmoldi Chronica Slavorum (Lib. I, cap. 1.): „Carinthii confines sunt Bawaris, homines divino cultui dediti. Nec est ulla gens honestior et in cultu Dei et sacerdotum veneratione devotior."
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
291
Izpreobrnjenje Slovencev h katoliški veri je ponajveč delo Karola Velikega. Prav ta cesar je tudi utrjeval krščanstvo in fran-kovsko gospodstvo med Slovenci z nemškimi naselniki, ki jih je pošiljal v slovenske kraje. Brezimni solnograški zgodovinopisec o tem kratko poroča: „In začeli so poleg Slovencev Bavarci bivati v deželi in se množiti" i).
Zlasti nemško plemstvo, ki si je sezidalo gradove po slovenskih gorah in holmih, je mnogo pripomoglo, da se je krščanstvo v deželi razširilo in utrdilo. To priseljevanje se je pričelo pač že v tistem času, ko so Slovenci prišli pod frankovsko oblast (1. 788.), a je postalo mnogo pogosteje po vstaji Panonskega Ljudevita, ko je cesar Ludovik Pobožni Slovencem odvzel samoupravo in jim postavil na čelo mejne in okrožne grofe (1. 821.) — Mnogo gradov po Goriškem, Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, ki so že v srednjem veku veljali za stare, smemo pripisovati tej dobi, čeprav se o vsakem izmed njih ne da dognati, kdaj je bil ustanovljen. In mnoge plemiške rodbine, ki so bile že zgodaj v srednjem veku tu naseljene, so potomke frankovskih grofov, ki so v devetem stoletju upravljali deželo2).
Nemški priseljeni plemiči so krščanstvo v deželi na vso moč pospeševali. Zidali so na svojih zemljiščih v bližini gradov cerkve, ki so postale  kuratne  ali župnijske cerkve
!) Anonvm. Sal.: Historia conversionis Carant. (Kopitar: Glag. Cloz. pag. LXXIII.)
2) Glej o tem: Czornig: Das Land Gorz und Gradišča str. 398. si. — Muchar: Geschichte des Herzogthums Steiermark II. str. 129. si. — Za Savo se omenja že 1. 827. grof Salacho in arce Richen-burg (Reichenburg). Drugi stari gradovi na Kranjskem so: v Ljubljani, v Kranju (sedež frankovskih okrožnih grofovj, na Bledu, na Svibnem (Scharfen-berg) 1. 902., v Sostrem (Osterberg), grad na Šmarni gori (Gallenberg, po Schonlebnu iz 1. 920.), Žibnik (Siebenegg), Turjak fgotovo zelo star, ker je bil 1. 1060. že na novo sezidan), Stari grad nad Loko, Ložem, Kamnikom (>Oberstein> i. dr. — Na Štajerskem: Sovnek, Kozje, Pilštajn, Slovenji gradeč, Konjice, Gornji grad, Rajhenburg, Laško (Tyver), Sevnica, Šalek, Rogatec i. dr. (Muchar 1. c.) — Na Koroškem: Beljak itd.
za njihove podložnike pa tudi za vse okoličane !).
Začetek mnogih starih župnij lahko izvajamo iz takih ustanov nemških grofov2).
Ker se je priseljevanje iz Nemčije pričelo v večjem številu zlasti v letih 820—830., ko je bila na Slovenskem uvedena frankovska ustava, zato so bila n asi e d n j a desetletja za raz v o j cerkvene organizacije po naših krajih zlasti velikega pomena 3).
Za našo narodnost pa je bila ta kolonizacija zelo kvarljiva. Nemški živelj se je vedno globlje zajedal v slovensko osrčje, prepojil vse naše mišljenje in življenje in nas spravil v ono odvisnost, katere se nismo v poznejših stoletjih nikdar več rešili.
Misijonske postojanke in najstarejše župnije.
Ob sklepu te razprave bi bilo še treba načrtati, kako se je razvijala cerkvena organizacijav akvilejskem delu slovenskih pokrajin in katera so bila najstarejša misijonišča, oziroma župnije.
Pismenih sporočil nam tudi tu primanjkuje4). Podatki o posameznih župnijah ne segajo nikjer preko desetega stoletja nazaj.
!) Značilno je, da so bile te cerkve posvečene frankovskemu patronu sv. Martinu ali pa sv. Juriju, patronu viteštva, ki je bil tudi Slovencem zelo priljubljen.
2)  Na zvezo s starimi gradovi kažejo sledeče župnijske cerkve sv. Martina: Šmartin pred Kranjem, Bled, Šmartin pod Šmarno goro, Moravče, Šmartin pri Litiji. — Na Štajerskem: Sv. Martin pri Slovenjem gradcu, Laško. — Na Koroškem: Sveti Martin pri Beljaku. — Prav taka zveza se kaže pri nekaterih farnih cerkvah sv. Jurija, n. pr. Stara Loka, Stari trg pri Ložu, Nevlje pri Kamniku (pod Starim gradom), Konjice na Štajerskem. Komur so krajevne razmere dobro znane, bode to število še lahko podvojil.
3)   S tem se strinja to, kar poroča Dr. F. Klun v Zborniku fArchiv flir die Landesgeschichte des Herzogthumes Krain), da je namreč okoli 1. 837. bilo na Kranjskem zidanih mnogo cerkva, čeprav ne pove, kje je to poročilo zajel ali na katera zgodovinska dejstva se opira.
4)  Za cerkvene razmere sredi devetega stoletja je važna listina iz 1. 879., s katero je kralj Karlman potrdil akvilejskemu patriarhu Valpertu posest vseh
19 *
292
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
Vendar po nekaterih drugih znamenjih lahko presodimo, katere cerkve so iz misijonske dčbe, in si vsaj približno napravimo podobo o razvoju krščanstva v tedanjih Časih.
Važen kažipot so nam v tem oziru stare glavne župnije ali nadžupnije, ki so imele nekdaj velik obseg, in ki so se iz njih tekom let izločile mnoge druge fare. Take matere - cerkve nosijo na sebi znak visoke starosti. V njih prostranem obsegu nahajamo sledove nekdanjega misijonskega okrožja. Vzpričo stalnega značaja cerkvene organizacije, ki se je povsod razvijala po istih določenih pravilih je tak sklep zelo zanesljiv. Vpoštevati pa je vendar treba, da je cerkev veliko škode trpela vsled ogrskih napadov v prvi polovici desetega stoletja in da se je ob novi ureditvi cerkvenih razmer v drugi polovici prvotna organizacija morda kaj izpremenila1). Vendar nimamo nikakih znamenj za to, da so bile izpremembe bistvene in splošne.
O pomenu rimskih cest smo že pisali. Primerjati jih smemo žilam v človeškem organizmu, po katerih se je pretakalo vse tedanje ljudsko duševno življenje. Pripomniti moramo še na tem mestu, da so bile rimske ceste že pri naseljevanju Slovencev v sedanji domovini merodajne, in da so ob starih kulturnih središčih nastale najštevilnejše nove naselbine. Za mnogih vojaških pohodov v obrsko zemljo proti koncu osmega
cerkva in jih imenoma naštel. (Capeletti: „Le chiesse d' Italia", str. 134.) Žal, da so bila imena že takrat, ko je De Rubeis listino prepisal, tako pokvarjena, da jih ni bilo več mogoče razbrati. — Važno je, da loči listina krstne cerkve fecclesiae baptismalesj od župnijskih cerkva fecclesiae cardinales).
l) Hudo so trpele cerkve v Panoniji, kjer so jih divji Mažari vse požgali in razrušili. Solnograški škof Dietmar piše papežu Janezu IX.: „Ecclesias Dei in-cenderunt, ita ut in tota Panonia nostra, maxima pro-vincia, tantum una non appareat ecclesia." Veliko škode so napravili tudi akvilejski cerkvi v Furlaniji. Skoraj vse listine iz enajstega stoletja tožijo o strašnem razdejanju. Zdi se pa, da so slovenske pokrajine veliko manj trpele pred Madžari, kakor nemške in laške. (Glej o tem Kosovo razpravo: »Neljubi gostje pred tisoč leti." „Dom in Svet" 1901, str. 146. si.)
stoletja so Frankom še vedno služile stare rimske vojne ceste. In ker je bilo prav s temi pohodi v zvezi misijonarstvo po naših deželah, je lahko sklepati, kje so nastala prva misijonišča.
Izmed mnogih glavnih in stranskih prog (viae consulares, viae vicinales), s katerimi so prepregli Rimljani naše pokrajine, so važne zlasti sledeče1):
Vojna cesta Aquilea-Petovium je vodila preko Ajdovščine, Hrušice, Logatca, Vrhnike v Ljubljano in odtod Čez Mengeš, Trojane in Celje v Ptuj. Tod so se pomikale Pipinove trume v Panonijo 1. 791. in 796., in slovensko-friulska vojska 1. 795. Za razširjanje krščanstva v teh letih je ta cesta najvažnejša.
Proga Aemona-Siscia. Kranjski del te proge je šel iz Ljubljane, v smeri sedanje Dolenjske ceste, čez Lavrico, Lanišče, Šmarje, Višnjo goro (rimska postaja Acervo), Trebnje (Praetorium Latobicorum) proti jugovzhodu do Jelš (Crucium), potem ob Krki proti severovzhodu čez Belo cerkev v Drnovo (Neviodunum), odtod čez Čatež v Sisek. —
Od te ceste se je pri Lavrici odcepila druga pot, ki je vodila pod Golim, čez Bloke, mimo Cirkniškega jezera, Loža in se pri Bazovici na Krasu strnila s progo Aquilea-Tergeste.
Za Spodnji Stajer je bila še važna cesta, ki je vodila iz Celja čez Vitanje, Slovenji Gradec in Dobrloves k Gospe Sveti (Viru-num) na Koroško. Koroške kraje pa je vezala z Akvilejo proga, vodeča od Gospe Svete čez Beljak, Podklošter in Predel, po Soški in Nedižki dolini v Čedad.
Poleg teh cest so prepregala naše kraje še mnogoštevilna tovorna pota, katerih marljivi starinoslovci vedno več spravljajo na dan. Vendar naj tu imenovane proge zadostujejo!
Ko se je z vojsko 1. 791. Kranjska odprla vplivu akvilejske cerkve, so nastale prve misijonske postojanke gotovo ob glavni cesti
!) Premerstein - Rutar: »Romische Strassen und Befestigungen in Krain." Wien 1899. — A. Globočnik: „Archeologische Karte von Krain." 1889.
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
293
proti Panoniji. Če izločimo vipavski okraj, ki po geografiški legi pripada Goriški in se je skoraj gotovo že pred tem časom po-kristjanil, nam zaznamuje prvo in najstarejše misijonsko okrožje župnija sv. Petra v Ljubljani, ki je nekdaj obsegala vse župnije in duhovnije ob porečju Ljubljanice, od njenega izvira pri Vrhniki do izliva pri Zalogu1). — Ljubljana, ki je naravno središče dežele, in kjer so se stekale tri velike rimske ceste, je morala nujno postati tudi središče misijonskega delovanja.
Onkraj Save kaže stara in prostrana men-giška župnija, da je bila misijonsko središče za vso pokrajino med Karavankami in Savo, tja do štajerske meje2).
Na Spodnjem Štajerskem označuje starodavna akvilejska posest v celjski okolici kraj, kjer nam je iskati prve postojanke te cerkve. Kakor Ljubljana za Kranjsko, tako je bilo Celje za Spodnji Štajer naravno središče, kjer so se križale važne rimske ceste in pospeševale promet z drugimi kraji. Prva cerkev pa ni stala v sedanjem Celju, ker so mesta poznejšega izvora, temuč skoraj gotovo v Žalcu.3)
Ob dolgi progi od Hrušice do Drave je bilo potemtakem le troje glavnih misi-jonišč. Če vpoštevamo majhno število duhovnikov   v   tedanjih   Časih   in   obsežnost
J) Glede starosti in obsežnosti starih župnij se opiram na Hicingerjeve preiskave v „Archiv fiir die Landesgeschichte des Herzogthumes Krain" str. 91. si. in na podatke v nekaterih šematizmih (n. pr. Cata-Iogus cleri dioec. Lab. 1871J v kolikor se strinjajo z novejšimi preiskavami. Važna spomenika sta tudi: „Seznamek akvilejskih župnij iz 1. 1323." (Notizzen-blatt der kais. Academie der Wissenschaften 1858, str. 246) in »Zapisnik cerkva iz 1. 1526." (objavil Anton Koblar v „Izvestjih Muzejskega društva" 1895.)
2) V njenem okrožju so kmalu nastale tri samostojne župnije: Nevlje pod starim kamniškim gradom, Moravče in pozneje Dob.
s) Orožen: Das Decanat Cilli, str. 28., 29. V celjskem okrožju so se gotovo že tekom devetega in desetega stoletja organizirale druge stare župnije, in sicer v savinjski dolini: Laško (ob starem frankov-skem gradu), Braslovče, Gornji grad; ob rimski cesti proti Koroški Slovenji gradeč; ob rimski cesti proti Ptuju: Konjice, ird. Žice
misijonskih okrožij po drugih deželah1), se temu ne bodemo čudili. Imenovane tri župnije so bile morda precej časa tudi edine misijonske postojanke, ker smo omenili, da se je šele proti sredi devetega stoletja število cerkva pomnožilo in izpopolnila cerkvena organizacija. Če zasledujemo razvoj te organizacije še dalje ob naravnih in umetnih potih proti Gorenjskemu, se v porečju Sore in njenih pritokov pojavlja Stara Loka kot mati vseh cerkva in duhovnij po okolici.2)
V   srednji savski dolini označuje fran-kovski grad Kranj nekdanjo versko središče. Dve stari župnijski cerkvi sta že zgodaj v srednjem veku tu stali druga blizu druge, Šmartin pred Kranjem in sv. Kan-cijan v mestu.3)
V  njunem okrožju pa so kmalu nastale nekatere druge fare, kot Cerklje,4) Preddvor (ki se omenja 1. 1156.), Naklo in Št. Jurij. Za Gorenje Posavje je bila Rad o lica ne samo prva, temuč dolgo časa tudi edina župnija.5) Ob rimski cesti proti Dolenjskemu
!) Na Koroškem so bila izprva tudi tri misijonska okrožja: Gospa Sveta, Lurnski okraj in Šmarjeta nad Knitelfeldom.
2)   Župniji Št. Vid (ustanovljena 1.1084.) in Sora, sta izprva skoraj gotovo še pripadali šentpeterskemu okrožju. Tako sodi tudi Hicinger 1. c.
3)  To prikazen si lahko raztolmačimo, če denemo, da je bila cerkev sv. Martina (ki je prej stala ob Savi, tik sedanjega kranjskega mosta) izprva krstna cerkev za celo okrožje. Ko je okoli gradu nastalo mesto, so sezidali v njem posebno cerkev za pasti-rovanje. Pozneje se je veliko okrožje med obe razdelilo. Ločila ju je Sava.
4)  Župnija Cerklje gotovo izvira še iz misijonske dobe. Ime samo znači kraj, kjer stoji več cerkva. Tudi tu je bila podružna cerkev sv. Martina ob Pšati skoraj gotovo prvotna krstna cerkev za okolico, ker jo ljudstvo imenuje staro farno cerkev in spravlja njeno ustanovitev v zvezo z grajščakom, ki je imel svoj grad na hribu nad cerkvijo. (Lavrenčič: „ Zgodovina cerkljanske fare", str. 24.) Sedanja župnijska cerkev, ki pa je bila skoraj gotovo hkrati zidana s prvo, je služila za pastirovanje (ecclesia cardinalis).
—   Stara ljudska pripovedka tu potrjuje naše nazore o zvezi Martinovih cerkva s starimi gradovi in o početku mnogih župnij v njihovem okrožju.
s) Leta 1154. se omenjajo Mošnje in leta 1170. „Hervig plebanus s. Clementis"   (Rodnje - Breznica).
—  Schumi: Urkunden und Regesten, str. 122 in 231*
294
Dr. Jožef Gruden: Akvilejska cerkev med Slovenci.
zaznamujejo stare misijonske postojanke župnije: Šmarje-Lanišče (Harlandt), Št. Vid pri Zatični, Trebnje, Mirna peč, Bela cerkev in Leskovec.1)
Vse notranjsko okrožje ob stari cesti proti jugu je bilo razdeljeno med akvilejski župniji Stari trg pri Ložu in Cir k ni ca.2)
Kako sta bila razširjanje krščanstva in cerkvena organizacija odvisna od zgoraj označenih rimskih cest, izpričuje najbolj to, da je imela oddaljena Bela Krajina do leta 1228. edino župnijo v Metliki, kateri je bila soseda — Ribnica. Patriarh Bertold je še le omenjeno leto ustanovil župnijo Črnomelj s štirimi podružnicami (v Semiču, na Vinici, pri Treh farah, v Podzemlju) in iztrebil poganstvo, ki je bilo tamkaj še globoko ukoreninjeno.3)
Težje nego na Kranjskem je zasledovati pot pokristjanjevanja Slovencev na Koroškem, kjer so pisatelju krajevne razmere premalo znane. Iz listin posnamemo, da sta bili v akvilejskem okrožju stari misijonski postaji Dobrlaves in Beljak.4)
Splošni pregled cerkvene organizacije v misijonski dobi nam torej kaže redke postojanke in obširna okrožja.5) In tako
!) Pozneje so nastale nekatere druge fare, ki so bile oddaljene od glavne proge, tako: Dobrniče, Trebelno, Šmihel pri Novem mestu, Kostanjevica, Št. Jernej i. dr.
2)   Druge stare notranjske župnije: Slavina ob Pivki in Trnovo pri Ilirski Bistrici so ustanovljene od tržaške škofije.
3)  Mittheilungen des hist. Verein. fur Krain, 1847., str. 75.
4)   Ankershofen: Handbuch der Geschichte des Herzogthums Karnten II. str. 534.
5) Kako obsežne so bile najstarejše župnije, lahko vidimo iz tega, da je šentpeterska župnija v Ljubljani
je tudi ostalo gotovo do leta tisoč. Še le potem, ko so prenehali mažarski napadi, so se iznova uredile cerkvene razmere, ustanavljale nove župnije in zidale cerkve.
* *          *
Končajmo! — Zasledovali smo delovanje akvilejske cerkve med Slovenci, kolikor so nam dopuščala skromna pisana poročila in redki sledovi, ki so se ohranili iz davne preteklosti. Kar smo tu razbrali in strnili v celotno sliko, nam kaže, da vpliv iz Akvileje na nas ni bil malenkosten in brezpomemben, kakor to menijo nekateri nemški zgodovinarji.
Pred več desetletji se je pri nas razpravljalo o tem, imamo li Slovenci romansko ali germansko kulturo. Če razumemo vprašanje v tem pomenu: kdo je silnejše vplival na nas in kdo je bolj vtisnil svoj znak vsemu našemu življenu, ali nemštvo na severu, ali romanstvo na jugu — moramo priznati prednost nemštvu. Frankovska oblast je zaKarola Velikega obsegala vso zahodno Evropo, in tudi romanski narodi so se ji klanjali. Zato je bil naravno vpliv gospodujočega nemštva veliko silnejši, kakor podjarmljenega roman-stva. — Ako pa vprašamo, katera je bila kulturna sila, ki je dvignila naš narod na višjo stopinjo prosvete, moramo reči, da ta sila ni bilo niti nemštvo, niti romanstvo, temuč tista moč, ki je tudi Nemce in Romane dvignila iz teme barbarstva namreč — katoliška cerkev.
mejila na cirkniško (Preserje, Borovnica); Stari trg pri Ložu na ribniško župnijo, in ta preko Kočevja na Metliko.