—   279    —
Nove slovenske bukve.
„Oče naš in deset bo&jih zapoved", razložil Alban Stole, poslovenil Anton Oliban. V Ljubljani natisnil in založil Jožef Blaznik.
Ni davnej, kar smo priporočili bukvice z enakim naslovom, ki jih je poslovenil gosp. Mala vasic. Danes priporočamo gosp. O li ban o ve, velike hvale vredne. „Pa, kako to, da dva gospoda sta se lotila enih bukev? — bo marsikdo vprašal, ki obeh bukvic ni vidil — si bote pač ena drugi navskriž". Al temu odgovorimo, da ni tako. Omenjene knjižici nimate druge enakosti, kakor da obe imate edini naslov „Oče naš", in da obe ste poslovenjene, al una je po dr. Anibasu, ta po dr. Stolen, v uni (Malavašičevi) je popisana ena povest, ki seže od začetka do konca bukvic in je razdeljena na več oddelkov, kterih zapopadek se vjema s prošnjami Očenaša, — ta (Olibanova) je polna malih povestic in naukov, ki spadajo v 5 pervih očenašnih pro-einj, v deset božjih zapoved in v še več druzih premislje-
vanj. Naj se ta knjižica z uno in ona s to nikar ne zame nuje ter pri kupovanja ali naročevanju vselej naslov in spisatelj razločno pove.    Vesel bo, kdor oboje ima!
Priporočilo milostivega knezoškofa lavantinskega, ki je natisnjeno na čela lično natisnjene knjižice, je porožtva dovelj za njeno notrajno vrednost. Kar pa prevod slovenski vtiče, se na vsaki verstici vidi, da je gosp. Oliban s takim veseljem prestavljal in knjigo predelal vso v duha našega naroda in prestavo ustrojil tako lepo po domače in umevno, da je slavnoznani pisatelj, ki je že dokaj lepega spisal, v ti knjižici, če smemo navadnega nemškega govora o kritičnih spisih se poslužiti, sam sebe prekosil. V poterjenje svojih besed damo častitim brav-cem en ulomek od zavisti ali nevošljivosti za poskušnjo; naj se vsak sam prepriča:
„Ce, postavim, ktera samica, to je, sploh neomo-ženo ženstvo, moža dobi in k svojemu kruhu pride: dete vender, kako sosedove hčere, ki same za-se kaj tacega dočakati ne morejo, in njihne matere in tete zijajo in raglajo, in sodijo in opravljajo! Zdaj jim je ženin za nič, in ona se bo opekla z njim; zdaj jim spet nevesta ni vinarja vredna, in on je trap, da to vzame; in si na ušesa šepetajo, češ, že vemo, zakaj se jima s poroko tako neznansko mudi. In če so svatje berhko oblečeni, se sliši: »dete, tem je pač treba, da se tako šopirijo, naj bi raji svoje dolgove plačali;" in če so bolj pohlevno napravljeni, se čuje: »glej no capune, še toliko ne gle-stajo, da bi se na ženitnino, kakor gre, oblekli!" Kaj se glasi iz teh umazanih gobcov? — zavist ali nevo-šljivost! — In če sta dva ali trije kerčmarji blizo vku-pej, to je že hudo. Eden druzega dolži, da vino ker-šuje ali pa meša, in da njegove luže bi notel piti za nič ne, in da že ve, zakaj sosed k unemu pit hodi, in ne k njemu, da bi bilo marsikaj govoriti o tem, pa da hoče raji tiho deti. — Ali če sta dva čevljarja v vasi, ali trije: vsak terdi, da ima jako dobro usnje, da naj boljše šiva in da njegovo delo sedem let terpi in še dalj;
—  da una dva sta pa mojstra skaza oba, da slabo šivata, usnje od starih čevljev jemljeta in ljudi goljufata, in da še pridnega kopita nimata, in da so ljudje neumni in slepi, ki jima delati dajo. — Ali pa, če sta dva kramarja v eni vasi: kako se pitano gledata; in eden druzega ljudem grajata, „da pri unem sleparju ni vse za nič, njegova roba je preležana, njegova kava smerdi, bi je notel zastonj; sol z vodo moči, da bolj potegne, in s čem tobak   (šnopovec) škropi,   fej, ni za povedati,
—  in ljudi goljufa na vse kraje". In kakor kramar in čevljar, kakor kerčmar in sosedove hčere, tako so tudi drugi ljudje. V vsih stanovih se zavidajo in eden drugemu kruha ne privošijo, če niso v resnici dobri kristiani ali pa od natore mehkega serca. Gerda zavist človeka tolikanj prevzame, da mnogi premožni ljudje še reveža milošine ne privošijo, če je kolikaj obilna, ne kakor bi jo sami hotli, ampak ker jim merzi, da revežu pomoč in veselje dojile. In naj bi si marsikdo upal ravno tako moliti, kakor mu je pri sercu, bi se njegova kratka molitev blezo tako glasila: »Daj meni vsega obilno, drugim pa malo, prav malo; še od tega jim vzemi, kar že imajo, da le meni prav dobro pojde".
—   280   —