Denis Poniž	UDK 82U63.6(436.5)-I.090swald J.
Univerza v Ljubljani	UDK 82U12.2(436.5=163.6)-I.090swald J. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo
IZKORENINIL SE BOM/ MICH AUSGRABEN -POEZIJA JANIJA OSWALDA V PRESEČIŠČU DVEH SVETOV
V članku1 želimo na primeru dveh pesniških zbirk Janija Oswalda, Babylon/Babilon in Achillenver.se, spregovoriti o odnosu mlajše generacije slovenskih pesnikov na avstrijskem Koroškem do dvojezične stvarnosti, ki opredeljuje njihovo ustvarjanje. V določanju značilnosti lastne poetike v prostoru socialno-politične stvarnosti je Oswald s svojo poetiko izstopil iz modela slovenske nacionalno-obrambne literature in ta model nadomestil z jezikovno igro, ki uporablja prijeme konkretne poezije, obenem pa skuša razumeti dvo- ali celo trijezično stvarnost regionalnega prostora med Alpami in Jadranom, a še posebej »koroško stvarnost«, ki živi med regionalizmom in multikulturnostjo.
Ključne besede: Jani Oswald, Mladje, zamejska poezija, dvojezičnost, jezikovna igra
Slovenska literarna zgodovina je literaturo Slovencev v Italiji in Avstriji že samo s tem, da jo je imenovala zamejska, postavljala v poseben položaj. Zamejsko je pomenilo toliko kot biti odtrgan od matice, biti v posebnem položaju glede na (literarno) dogajanje v matici. Zato naj bi zamejski pesniki in pisatelji in njihova literarna dela zahtevali tudi posebno obravnavo; tako je marsikatero zamejsko literarno delo doživelo umetno ustvarjeno pozitivno ali negativno recepcijo, pač glede na to, ali je bil avtor bliže ali malo dlje od »idealov«, ki so krojili usodo matice. Tako Jože Pogačnik, zagotovo eden temeljitejših poznavalcev zamejske književnosti, ugotavlja: »Utemeljeno je torej skleniti, da slovenski ustvarjalni
1 Članek je razširjeno in dopolnjeno besedilo istoimenskega referata, predstavljenega na mednarodni konferenci Perspektive manjšinskih književnosti, ki so jo v Gorici pripravili Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko, Slovensko društvo za primerjalno književnost in Slovenski izobraževalni konzorcij.
Jezik in slovstvo, letnik 58 (2013), št. 4
delež, ki nastaja v zamejstvu in zdomstvu, predstavlja corpus separatum v predmetnem in metodološkem smislu« (Pogačnik 2001: 358).
Res pa je tudi, da je posebej literatura Slovencev na avstrijskem Koroškem živela v pogojih in hkrati tudi sama ustvarjala pogoje, ki so se v marsičem razlikovali od tistih v matici. Če se je literatura v matici vsaj od konca petdesetih let naprej vedno bolj oddaljevala od svojih tradicionalnih zadolžitev, med katerimi sta bili na prvem mestu narodnoobrambna in narodnokonstitutivna funkcija z redkimi svetlimi trenutki in dejanji, pa so slovenski avtorji na Koroškem le počasi in stežka sprejemali realnost, ki se ji na kratko reče avtonomni položaj umetnosti. Mislimo na funkcijo besedne umetnosti, ki sicer lahko reflektira, celo na zelo različne načine, socialno, politično, ekonomsko in še kakšno stvarnost, a kljub temu ne more biti orodje ali celo orožje za spreminjanje te realnosti. Z drugimi besedami, naj bo slovenstvo izven meja Slovenije še tako ogroženo, ujeto v neprijazne ali celo odkrito sovražne objeme večinskega naroda (pravzaprav njegovih politikov, ki manipulirajo z ljudmi zato, da bi se sami čim dlje obdržali na oblasti), literatura le stežka igra vlogo narodnoobrambnega mehanizma in predstavlja protiutež zgrešenim odločitvam, ki sta jih sprejemala (ne vedno, a nekajkrat zagotovo) tako manjšinska skupnost kot tudi matični narod. Tako razumljena literatura ostaja ujeta v skorajda folklorne modele, ki s svojo ponavljajočo se omahljivostjo, sentimentalnostjo in izklicevanjem idealnih minulih časov ne prinašajo nobene ustrezne estetske rešitve, nobenega novega izraznega načina, v katerem se preizkušajo do tedaj neuporabljeni artistični postopki in jezikovne prakse, ki prebijajo okvire konvencionalne in v arhaizem zazrte govorice.
Na avstrijskem Koroškem je ta preboj naredila t. i. prva generacija mladjevcev, druga mladjevska generacija, katere pripadnik je tudi leta 1957 rojeni Jani Oswald (urednik omenjene revije med letoma 1982 in 1987 ter v omenjenem času zagotovo njen spiritus movens), je ustvarila pogoje (Strutz 1998: 27), v katerih se je vzporedno zgodilo dvoje.
Prvič, slovenska koroška literatura je ustvarila novo, v vsakem pogledu produktivnejše razmerje do avstrijske (nemške) literature, ki ni bila več samo literatura večinskega (in vsaj latentno sovražnega) naroda, ampak literatura, katere izpostavljeni predstavniki niso več gojili nacionalističnega »prastrahu« do sodržavljanov različnih manjšin, temveč so se zavedali, da je s Slovenci mogoče živeti samo na način sobivanja, medsebojnega priznavanja in spoštovanja. Tako razmerje je na drugi strani gradila tudi avstrijska literatura, če smo natančni, širok krog avstrijskih intelektualcev od Dunaja do Salzburga, ki je bil skoraj enako prizadet zaradi nacionalistično-brambovske propagande kot Slovenci in druge avstrijske manjšine. Pomemben delež pri razbijanju predsodkov in strahov je imela nova celovška univerza, ustanovljena leta 1960, ki pa je polno zaživela kot univerza v prostoru Alpe-Jadran v sredini sedemdesetih let.
In drugič, druga generacija mladjevcev je pričela raziskovati nove, moderne in nepreizkušene možnosti slovenskega knjižnega jezika (mnogi med njimi so končali slovensko gimnazijo v Celovcu), niso se čutili več postavljeni v podrejeni položaj glede na ustvarjanje v matici, ampak so se zavedali, da so integralni del tega ustvarjanja, oblikovanja modernega knjižnega jezika in njegove uporabe v literaturi. Pri tem se nikakor niso odpovedali zavesti, da je jezik, ki ga govorijo, zgodovinsko doživljal neštete padce in le redke vzpone, obenem pa so se vedno bolj zavedali realnosti, ki jim je govorila, da so pred predstavniki večinskega naroda v prednosti, saj obvladajo oba jezika in se lahko suvereno izražajo tudi v tistem »vmesnem« prostoru, ki nastaja v stiku dveh jezikov, kultur in ne nazadnje kolektivnih zavesti. O tem je mogoče več prebrati v delu Andreasa Lebna Vereinahmt und ausgegrenzt. Die slowenische Literatur in Kärnten (1994), posebej v poglavju Die slowenische Literatur in Kärnten und ihre »Identität«.
Oswaldova pot na Dunaj, kjer je dokončal študij prava, je tako zavest samo še poglobila, mladi koroški pesnik je prišel, po lastnih besedah, v živi kulturni tok, ki ni temeljil na preštevanju, »kdo je naš in kdo ne, kdo govori nemško in kdo vindiš«, ampak na intenzivni, izzivalni in inovativni ustvarjalnosti, ki jo je občutil tudi mladi pesnik. Nič več ni bil ujetnik predstav, ki še danes, morda ne povsem vidno, a vsekakor dovolj dejavno, opredeljujejo slovensko zavest na Koroškem. Ni bil ujetnik nekakšne latentne podrejenosti diktatom, ki so v osemdesetih z vzponom nacional-nacionalistične politike Haiderja in podobnih koroških rjavosrajčnikov znova in znova blokirali tako koroške Slovence kot tudi matično politiko do manjšin, ki se seveda ni mogla otresti svojih razrednih predstav in je, če ne v vseh, pa vsaj v delu Slovencev v Italiji in Avstriji videla misijonarje svoje politične usmeritve. A tudi ni bil ujetnik ideje o slovenski koroški literaturi kot obrambnem mehanizmu pred poskusi nacionalne in kulturne asimilacije.
Oswald je že s svojim knjižnim prvencem Zaseka (1985) pokazal, da ne namerava oblikovati poezije, ki se bo prilegala »koroškemu slovenskemu modelu«, ampak bo s poezijo oblikoval avtonomno zavest, ki bo koreninila tako v koroški slovenski stvarnosti kot tudi v zavesti, da je, kot pesnik, pripadnik modernega naroda z jezikom, ki je sposoben izraziti več kot samo klasična narodnoobrambna in narodnokonstitutivna gesla, pa čeprav pod plaščem osebne, liričnosubjektivne prizadetosti, ki oblikuje podobo »ogroženega zamejskega Slovenca« (Bogomila Kravos 2011: 45).
Čeprav bi veljalo podrobno razčleniti vse Oswaldove zbirke, doslej jih je izšlo šest, se bomo omejili na dve, ki morda najbolj natančno izražata nove tendence, ki jih je oblikovala, tudi s Oswaldovo pomočjo, druga generacija mladjevcev, sodelavcev koroške revije Mladje (1960-1991, med letoma 1980-1983 Koroško mladje). To sta zbirki (obe sta izšli pri založbi Drava v Celovcu) Babylon/ Babilon. Pesmi/Gedichte (1992) in Achillenverse. Kein Heldenepos (1994). Takoj opazimo, da je naslov prve zbirke dvojezičen, drugi pa samo v nemščini. Tudi zadnji dve zbirki, Frakturen (2007) in Andante Mizzi (2010), sta napisani
v nemščini. Varuhi slovenstva bi (bodo) takoj zastrigli z ušesi. Kje je ostal slovenski pesnik, kaj je z njegovo narodno zavestjo, so se in se še vedno sprašujejo, kot bi lahko sklepali po drugih reakcijah ob izginjanju slovenščine in drugih znakov narodne istovetnosti, ne samo domoljubni koroški Slovenci, ampak vsi Slovenci, ki se počutijo nelagodno ob vedno više butajočih valovih tujejezičnih zapisov in napisov. A eno je, če se v tujih jezikih neokusno spakujejo in potencialnim tujim kupcem prilizujejo trgovci in kramarji, drugo pa, če slovenščino neha uporabljati slovenski pesnik.
Mogoče pa stvari, vsaj kar zadeva Janija Oswalda, vseeno niso tako brezupne in pesnik ni stopil na pot narodnega odpadništva. Naslov Babylon/Babilon da misliti. In obenem takoj asociira znano, v vseh dobah in vseh umetnostnih panogah upodobljeno zgodbo o ponesrečeni gradnji babilonskega stolpa in o nesrečni zmešnjavi z jeziki. Pa je bila res nesrečna? Mar ni večja nesreča od napol sezidanega stolpa to, da obstaja samo en jezik, eno ljudstvo, en voditelj, ena ideologija, ena vera in eno upanje? Ali ni zgodba o babilonskem stolpu in njegovih graditeljih, ki so sicer morali odnehati, a so v zameno dobili največji dar, kar jih je mogoče dobiti, vsakdo svoj jezik, skrita tudi v Oswaldovem Babylonu/Babilonu in zbirki-pesmarici, Pes Marici, kot je poimenoval zbirko, ki stoji med obema obravnavanima in nosi letnico 1994? Johann Strutz opozarja, da je pri Oswaldu izpostavljeno troje: kritični pristop do jezikovnih in besednih iger, želja po eksperimentiranju s pesniško snovjo in analitični pesnikov pristop k vprašanju o koroški dvojezičnosti (Strutz 1996: 32). Vse to je mogoče opaziti v Oswaldovih pesmih iz vseh zbirk, posebej izpostavljeno v Babylonu/Babilonu in Achillenverse.
Babylon/Babilon sestavljajo štirje cikli in pesmi v njih so preplet obeh jezikov, slovenskega in nemškega, napovedujejo jezikovni labirint, v katerem se kar naprej menjavajo »smeri« jezikovnega potovanja: Abel Kajn Doma Daheim, Indentiteta&Opfer, Erlös Mich Vmesnih Nebes, Peklo peče Brennt die Höll. Pesmi v ciklih so na podoben način »zmešane«: slovenske med nemškimi, nemške med slovenskimi, a tudi v samih pesmih prihaja kar naprej do »kratkih stikov«, mešanja obeh jezikov, posamezne besede se vtihotapljajo v drugojezične frazeme in povedi. Za ilustracijo primer:
Jaz ich
z vsako
mit jedem besedo me
Wort bin
je fort man
bin weniger
Beil bin
Sekira sem
Le nor Narr nur
Še bolj eksplicitna in posmehljiva je pesem Travma, ki je strnjena v nekaj lapidarnih verzov, pesem pa je, podobno kot je to počel Kosovel v nekaterih svojih konstruktivističnih pesmih, simetrična preslikava pojmov z leve na desno in z desne na levo, predstavlja središčni pojem pesmi. Travma se pojavlja kot niz ključnih besed v različnih jezikih. Spet, samo za ilustracijo, nekaj uvodnih verzov:
Ljubljana srednja Evropa nichts serbisch Belgrad Dunaj Tschuschendreck
pusti trebuh zunaj
Klagenfurt shopping macht	Laibach
happy
mia nostalgia Triest
Budapest
Ampak največkrat ostajajo besedne igre ujete v en sam jezik, rastejo iz njega, če sta dve pesmi vzporednici (slovenska in nemška), je v vsaki odkrit drugi jezikovni kod, ki omogoča besedne in semantične igre. Začetek nemške Alte neue Ordnung se glasi:
Erinnerungen An
Veräußerungen remember
veränderter times
de tajne
geheime
mich memberts
in teims
rechzeitig
reim's
terms
and Ende
der Watte
Debatte
Slovenska različica Nova ordninga zveni takole:
Spomini najprej spomini
na prej
rememb er
spremembe de tajms
de tajnih gehajmih
me remebers
in tajms terms
end konec
debate
Bralcu, ki vsaj v obrisih pozna koroško realnost, kmalu postane jasno, da pesnik samo transponira jezik, ki ga uporabljajo koroški Slovenci v medsebojni komunikaciji. Seveda se lahko zdaj na dolgo in široko prepiramo in razpravljamo, zakaj postaja koroška slovenščina jezik, ki je mešanica koroške (narečne) slovenščine, slovenskega knjižnega standarda (ki ga pridobijo tisti, ki maturirajo na slovenski gimnaziji ali celo nadaljujejo šolanje na kakšni slovenski univerzi) ter besedja in frazemov koroške nemščine in nemškega knjižnega standarda. V vsakem primeru »babilonska govorica«, a kot tako jo moramo sprejeti. Pesnik jo, dosleden svojim estetskim principom, samo komprimirano izpostavlja, hkrati pa išče zvočne in pomenske igre. Pri tem ni brez pomena, da je enako suveren v obeh jezikih, oba mu rabita kot orodje, skozi oba se sprehaja in išče mesta, ki mu dovoljujejo, da preko omenjenih iger, zvočnih in pomenskih, ironizira duha obeh skupnosti, slovenske in avstrijske. Tu in tam za zabavo, kot protiton, uporabi še kakšno angleško besedo, nenadoma se babilonska zmešnjava zgosti, a tako, da se v resnici zbistri v kruto realnost: ne ogroža koroška slovenščina koroške avstrijščine, niti avstrijska koroščina slovenske koroščine (če se malce poigramo z Oswaldovim jezikovnim izrazom), oba jezika sta kontaminirana z moderno lingvo franko, angleščino, obema jezikoma je usojeno, da sprejemata ne samo besede in frazeme, ampak preko njiju tudi duha angleškega jezika. Iz te situacije rastejo številne Oswaldove domislice, ki pa niso samo domislice, saj povzemajo vso zgodovino odnosov, jezikovnih zadreg. V pesmi Sekir Sekirn so začetni verzi:
Meine sekira
hackte
ins heimische
Wort und
zerstückelte es
V pesmi Skok parafrazira znane Šalamunove verze iz Pokra:
Skočil bom
bi
skočil iz
svojega roda
svinjskega
rodnega
svojskega
Vrhunec Oswaldovega ironičnega, a hkrati tudi vsaj malce tragičnega - drugače pesem ne bi nastala - odnosa do koroške (slovenske) stvarnosti je pesem O kako zelo (z nemško vzporednico O wie weh) z zadnjimi tremi verzi:
kako zelo pozdravljeni kraljeva Venus mi smo mi
Vsa koroška realnost, kakor jo lahko sprejme vase pesem, ki je izgubila svoje atribute, o katerih je bil govor na začetku, je strnjena v preprosto ugotovitev: mi smo mi; med nami in nami ni nikogar tretjega, smo sami s seboj. Pesem raste v to edino realnost, s katero se sooča slovenska skupnost, ne da bi jo kaj posebej komentirala, kaj šele da bi iz nje rasla kakšna gesla (kar bi pričakovali po variiranju in stopnjevanju prvega verza pesmi o kako smo zapostavljeni). Prav stopnjevanje razkriva nesmiselnost takšnega izrekanja, saj je zgolj fraza, ki ne more reflektirati zapletenosti dejanskega položaja Slovencev.
Druga zbirka, Achillenverse. Kein Heldenepos, je napisana v nemščini, le drobci, posejani po pesmih, so slovenski, nekateri (pesem Gar sonderbar) italijanski ali angleški (pesem Pink Think). Nemščina je »nečista«, knjižni standard je pomešan s koroškim dialektom; vsak od »jezikov« ima svojo poetično funkcijo: dialekt ne kaže samo na geografsko determiniranost, ampak tudi na pomensko, skušenjsko in kulturno ozkost, enostranskost, ujetost v vsiljene predstave, kdo in kaj so »Korošci« in kdo in kaj so njihovi »windišarski« sodržavljani. Oswald v pesmih, kot sta Eine ins Herz ali Sankt Veit, še bolj neposredno v Gesagt getan ali Mein Dom (kjer je dom slovenska beseda in ne nemška), zavestno in z umetniškim namenom »meša« oba jezika, v katerih nastaja njegova lirika. Ampak: slovenski pesnik, ki piše v nemščini, uporablja celo koroški dialekt? Budni varuhi narodne zavesti se morajo ob taki jezikovni blasfemiji zamisliti.
Ampak resnica tiči nekje drugje. Zares pozorno branje Oswaldovih pesmi, ki je hkrati opremljeno tudi vsaj s solidnim poznavanjem slovensko-avstrijskih odnosov, kakor so se odvijali v zadnjih sto in nekaj letih na ozemlju, ki je bilo zgodovinsko gledano od naselitve Slovanov naprej dvojezično, dvokulturno in na začetku tudi dvoreligiozno, bo odkrilo nekaj drugega kot »narodno izdajstvo« in »opustitev slovenščine« kot poezičnega jezika. Odkrilo bo dvoje in tu se nemara lahko prične polemična razprava, ki pa bo le stežka ostala v okvirih literarnozgodovinskih in teoretičnih okvirov. To tudi ni smisel našega razumevanja problema, ni literarnoteoretično in literarnozgodovinsko izhodišče, ki beleži in raziskuje premike v sodobni slovenski književnosti na avstrijskem Koroškem.
Kar moramo priznati pesniku, je izjemna jezikovna radoživost, izvirnost, ironija, satiričnost in sarkastičnost, kakršne poznamo pri Ivanu Robu in kakršne lahko beremo v poeziji in dramatiki Milana Jesiha. Jezik, ki ni posvečena, v vato
zavita ali v stekleno posodo položena »sveta stvar«, ampak je delujoče orodje, s katerim pesniki in pisatelji oblikujejo svojo realnost, se oblikuje tudi v Oswaldovi poeziji. In Oswald je z vsem svojim pesniškim opusom dokazal, da je izjemen oblikovalec jezika, slovenskega, a tudi nemškega. Nemščina je torej za Oswalda enako orodje kot slovenščina, tudi v nemščini odkriva njeno notranje protislovje med pragmatično in artistično uporabo. Pri tem sledi tradiciji Christiana Morgensterna, zagotovo najpomembnejšega čarovnika nemščine med vsemi sodobnimi avstrijskimi pesniki (seveda velja omeniti tudi Die Wiener Gruppe in njihove eksperimente s pesniškim jezikom in pojmom »poezije«). Ampak Oswald stoji na morgensternovskih okopih, jezik je »reč«, je gnetljiva snov, je pečat, ki se odtiskuje v realnost, pa naj bo ta lepa ali manj lepa. In še več, nenadoma se nam prične razkrivati smisel nemških verzov in uporabe nemškega jezika, v obeh njegovih različicah, kot visoke knjižne norme in koroškega nemškega narečja. Oba jezika, ki tudi v realnosti živita drug ob drugem, drug mimo drugega in drug skozi drugega, nista več nekaj, kar bi pesnika in njegovo nacionalno bit še lahko ogrožalo. Jezik, ki ga analizira in pesniško parafrazira pesnik, vešč obeh jezikov, čeprav je samo eden »materni«, nemščina, mu ni več sovražen. V tem jeziku je skrita ista muka kot v slovenskem, v tem jeziku je mogoče enako kot v slovenskem peti, kleti in moliti. Jezik, ki je postal poezija, ne ogroža več nikogar. Poezija, ki uporablja oba jezika, prav tako ne ogroža nikogar. Jezikovni mix, če smemo tako reči, je uporabljen na miroljuben način, kot delavnica in orodje v enem, zato verzi tudi ne morejo več biti Heldenepos, verzi, ki spodbujajo nekakšno narodno večvrednost, ki se zlahka spremeni v nestrpnost ali celo kaj hujšega, so lahko samo še živo pričevanje, odtis besed v nekem času, ki je hkrati čas zgodovinske realnosti, sprememb, a tudi čas brezčasja, kakor ga lahko zariše na papir samo poezija.
Koliko identitet ima lahko človek, se sprašuje glavni junak Frischevega romana Naj mi bo ime Gantenbein (Mein Name sei Gantenbein, 1964) in si odgovarja, veliko, toliko, kolikor jih pač lahko prenese. Tako sklepam tudi svoj prikaz poskusa, v katerem je Jani Oswald podvojil, če ne kar pomnožil svojo pesniško identiteto, prostor, v katerem je odraščal in se v njem tudi oblikoval, pa je iz zaprte, ksenofobične strukture spremenil v odprtega, kjer je mogoče, kot je to storil v Achillenverse, zapeti tudi Oh Triglav mein Heim. In to pomeni, da se ni, kot samoironično ugotavlja v verzu, ki smo ga postavili v naslov tega prispevka, izkoreninil, ampak da se je ukoreninil, in to dvakratno.
Viri
Oswald, Jani, 1985: Zaseka. Celovec in Trst: Založba Drava in Založništvo tržaškega tiska.
Oswald, Jani, 1992: Babylon/Babilon. Pesmi/Gedichte. Celovec: Drava.
Oswald, Jani, 1994: Pes Marica. Celovec: Wieser.
Oswald, Jani, 1996: Achillenverse kein Heldenepos. Celovec: Drava.
Oswald, Jani, 2010: Andante Mizzi. Celovec: Drava.
Literatura
Destovnik, Irena, in Furlan, Andrej (ur.), 2006: Besedolomnice. Novejše literarno ustvarjanje na Koroškem. Trst: Založništvo tržaškega tiska.
Hudl, Anita, et al., 1995: Monologi in dialogi z resničnostjo. Antologija slovenske koroške literature. Celovec: Drava.
Kravos, Bogomila, 2011: Slovenska dramatika in tržaški tekst. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej.
Leben, Andreas, 1994: Vereinnahmt und ausgegrentz. Die slowenische Literatur in Kärnten. Celovec: Drava.
Pogačnik, Jože, et al., 2001: Slovenska književnost III. Ljubljana, DZS.
Strutz, Johann (ur.), 1998: Profile der neueren slowenischen Literatur in Kärnten. Celovec: Mohorjeva družba.
Strutz, Jozej, in Rustja, Peter (ur.), 2000: Literatura brez meja, ohne Grenzen, senza confini. Celovec: Mohorjeva.